1. Pravna ureditev izpodbojnosti skupščinskih sklepov v slovenskem in nemškem pravuTine Kranjc, 2018, magistrsko delo Opis: Magistrska naloga vsebuje podrobni opis področja izpodbojnosti skupščinskih sklepov. Gre za tematiko znotraj korporacijskopravne materije in zakonodaje. Vsebina naloge opisuje ureditev izpodbojnosti skupščinskih sklepov v slovenskem in nemškem pravnem redu, pri čemer se ob opisu nemške pravne ureditve dotičnega pravnega področja simultano obravnavane še podobnosti in razlike s slovenskim pravnim redom in njegovo ureditvijo.
Ključne besede: ZGD-1, AktG, izpodbojnost, izpodbojni razlogi, pravica do obveščenosti, teorija vzročnosti, teorija relevance
Objavljeno v DKUM: 14.12.2018; Ogledov: 1745; Prenosov: 198
 Celotno besedilo (1,12 MB) |
2. Začasne odredbe v sporih glede neveljavnosti sklepov skupščineSara Mernik, 2018, magistrsko delo Opis: Dolgotrajni sodni spori povzročajo negotovost pri vsakodnevnem poslovanju gospodarskih družb. Slovenski pravni red zato določa sredstva zavarovanja, med njimi tudi začasno odredbo. V nalogi je podrobno predstavljen institut regulacijskih začasnih odredb. Slednje nimajo običajne zavarovalne narave temveč ureditveno. Z regulacijsko začasno odredbo se začasno uredijo pravna razmerja med udeleženci glavnega postopka. Temelj za uveljavitev takšnih začasnih odredb je pri nas postavilo Ustavno sodišče RS. Ustavno sodišče RS je ubralo glede regulacijskih začasnih odredb restriktiven pristop do pogojev, nujnih za uporabo regulacijske začasne odredbe. Ti so zakonsko in nezakonsko določeni, prvi zakonsko določeni je verjetnost, da terjatev obstaja ali da bo nastala, nato pa je potrebno izkazati še obstoj eno izmed treh alternativno določenih zakonskih predpostavk. Te so nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Zadnji pogoj, je pogoj reverzibilnosti, ki ga je postavilo Ustavno sodišče. Z regulacijskimi začasnimi odredbami se zavarujejo zahtevki delničarjev kadar je sklep skupščine domnevno neveljaven. Sklep skupščine je korporacijskopravni akt, s katerim skupščina ureja voljo družbe in njeno poslovanje. Sklep skupščine pa je zaradi kršitev zakonskih določb velikokrat ničen ali izpodbojen. Upniki lahko uveljavljajo ničnost ali izpodbijajo sklep skupščine le sodno. Vendar pa je zaradi dolgotrajnih sodnih postopkov potrebno stanje do izida pravnomočne sodne odločbe začasno urediti. V takšnih primerih se lahko zgodi, da družba tudi več let posluje na podlagi neveljavnega sklepa skupščine. V izogib temu lahko sodišče izda regulacijsko začasno odredbo s katero dolžniku naloži opravo določenih ravnanj oziroma vzdržanje določenih ravnanj. S tem začasno zavaruje stanje, do pravnomočnosti sodne odločbe o glavni zadevi, na katero se začasna odredba nanaša.
Ključne besede: začasna odredba, regulacijska začasna odredba, sklep skupščine, neveljavnost sklepa skupščine, ničnost sklepa skupščine, izpodbojnost sklepa skupščine.
Objavljeno v DKUM: 12.10.2018; Ogledov: 1440; Prenosov: 211
Celotno besedilo (612,79 KB) |
3. Izpodbijanje pravnega posla v obliki notarskega zapisaJerneja Hernja, 2017, magistrsko delo Opis: Notarski zapis je javna listina, če so zato izpolnjene predpostavke iz Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN). Kljub temu, da je notarski zapis javna listina, nima učinka pravnomočnosti. Na podlagi izrecnega soglasja dolžnika pridobi posebno naravo, in sicer postane neposredno izvršljiv. Terjatev mora biti določena in zapadla. Kadar je notarski zapis neposredno izvršljiv, ima podoben učinek izvršljivosti kot pravnomočna sodna odločba ali sodna poravnava. Za varstvo dolžnika v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa je poskrbljeno z ugovori zoper sklep o izvršbi na podlagi 55. člena ZIZ (v nadaljevanju ZIZ) in s samostojno tožbo. Poudariti je treba, da ni veljaven ugovor zoper sklep o izvršbi, da je notarski zapis ničen, to je treba dokazati v pravdi. Prav tako je treba razlikovati med tožbo, v kateri se izpobija veljavnost pravnega posla, ki je sklenjen v obliki notarskega zapisa, in ugotovitveno tožbo. Z ugotovitveno tožbo lahko dolžnik izpodbija lastnost javne listine (pristnost, sestavo ali vsebino). Za pravne posle, za katere ZN v 46. in 47. členu ter drugi zakoni predpisujejo kot pogoj za veljavno sklenitev obliko notarskega zapisa, je posledica kršitve obličnosti ničnost. V izjemnih primerih so dopustna odstopanja in izjeme, vendar izpolnitev ničnega notarskega zapisa ne omogoča konvalidacije v veljavno sklenjen pravni posel. Glede na posebno naravo pravnega posla, sestavljenega v obliki notarskega zapisa, in pregledano sodno prakso je razvidno, da se poskusi izpodbijanja pravnih poslov, sklenjnenih v obliki notarskega zapisa, pojavljajo, vendar jih poskušajo v večini primerov izpodbiti na napačen način.
Ključne besede: notar, notarski zapis, javna listina, ničnost, izpodbojnost, izpodbijanje notarskega zapisa, neposredna izvršljivost notarskega zapisa, avstrijsko pravo
Objavljeno v DKUM: 09.03.2017; Ogledov: 3895; Prenosov: 710
Celotno besedilo (4,60 MB) |
4. IZPODBOJNOST SKLEPA O UPORABI BILANČNEGA DOBIČKAAnton Pori, 2016, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu je predstavljena izpodbojnost skupščinskega sklepa o uporabi bilančnega dobička v delniški družbi ter poseben izpodbojni razlog skupščinskega sklepa o uporabi bilančnega dobička iz 399. člena ZGD-1. V prispevku avtor najprej predstavi vsebino delničarjeve pravice do dividende ter pristojnosti in postopek pri sprejemanju letnega poročila. V okviru tega na kratko pojasni izračun čistega dobička poslovnega leta oziroma bilančnega dobička, obvezni vrstni red uporabe čistega dobička ter pomen oblikovanja rezerv iz čistega dobička. Predstavi tudi pristojnosti pri sprejemanju sklepa o uporabi bilančnega dobička.
V nadaljevanju magistrskega dela avtor utemelji, da se skupščinski sklep o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija tudi na podlagi splošnih izpodbojnih razlogov iz 395. člena ZGD-1 ter te razloge tudi predstavi. Naslednje poglavje avtor nameni temi izpodbojnosti sklepa o uporabi bilančnega dobička po 399. členu ZGD-1, kjer upravičenost do izpodbijanja tega sklepa opredeli kot manjšinsko pravico delničarjev, predstavi izpodbojne upravičence ter postopek izpodbijanja in opredeli razloge zaradi katerih je sklep o uporabi bilančnega dobička izpodbojen po 399. členu ter izjeme od teh. Pojasni tudi, s kakšnim zahtevkom lahko manjšinski delničarji na podlagi tega člena uveljavljajo pravico do minimalne dividende.
Avtor predstavi tudi možnost ničnosti sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička ter se v zadnjem poglavju z razlago sodne prakse opredeli do možnosti uporabe 399. člena v družbi z omejeno odgovornostjo.
Ključne besede: sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička, pravica do dobička, izpodbojnost, ničnost, postopek izpodbijanja, bilančni dobiček, manjšinska pravica, delniška družba, družba z omejeno odgovornostjo
Objavljeno v DKUM: 23.05.2016; Ogledov: 2182; Prenosov: 366
Celotno besedilo (897,04 KB) |
5. IZPODBIJANJE SKLEPA O POVEČANJU OSNOVNEGA KAPITALALovro Jurgec, 2015, magistrsko delo Opis: Sklep skupščine o povečanju osnovnega kapitala je lahko izpodbojen na podlagi splošnih izpodbojnih razlogov, ki izhajajo iz 395. člena ZGD-1 ter 243. paragrafa AktG. Poleg tega pa ZGD-1 v 400. členu, po zgledu 255. paragrafa nemškega AktG določa še poseben izpodbojni razlog, v skladu s katerim se lahko sklep skupščine o povečanju osnovnega kapitala (v katerem je bila izključena prednostna pravica obstoječih delničarjev do pridobitve novo-izdanih delnic) izpodbija tudi zaradi tega, ker je bil emisijski znesek ali najnižji znesek pod katerim se delnice ne smejo izdati v izpodbijanem sklepu določen prenizko.
V tem magistrskem delu so najprej predstavljeni splošni izpodbojni razlogi, pri čemer se analiza zaradi podobnosti ureditev opira tudi na spoznanja nemške pravne teorije in sodne prakse. V nadaljevanju je nato natančno predstavljen poseben izpodbojni razlog iz 400. člena ZGD-1 oziroma 255. paragrafa AktG, pri čemer je še posebej opozorjeno na razlikovanje med izpodbijanjem sklepa na podlagi navedene določbe ter izpodbijanjem sklepa zaradi nepravilno izpeljane pravne iztisnitve delničarjev iz družbe.
Poleg tega so za namene celovite analize obravnavane tematike analizirana tudi postopkovna pravila izpodbijanja skupščinskih sklepov ter pravila, ki se nanašajo na izpodbijanje sklepa o povečanju osnovnega kapitala v družbi z omejeno odgovornostjo.
Ključne besede: izpodbojnost, sklep skupščine, povečanje osnovnega kapitala, izključitev prednostne pravice, postopek izpodbijanja, delniška družba, družba z omejeno odgovornostjo.
Objavljeno v DKUM: 12.04.2016; Ogledov: 1783; Prenosov: 270
Celotno besedilo (564,97 KB) |
6. UPORABA SPLOŠNIH PRAVIL CIVILNEGA PRAVA PRI SKLENITVI POGODBE O ZAPOSLITVINataša Poredoš Tropenauer, 2010, magistrsko delo Opis: Zgodovinsko gledano, je bilo delovno pravo del civilnega prava. Uveljavljeno je bilo stališče, da delovno razmerje nastane s službeno pogodbo, s katero se je ena stranka za plačilo, zavezala drugi stranki nekaj dati, storiti, dopustiti. Z razvojem kapitalizma pa je postala pomembna tudi delavčeva osebnost, prav tako se je v delovno razmerje začela vmešavati država. Delovno pravo je postalo del javnega in ne več samo zasebnega prava.
Delovno razmerje med delavcem in delodajalcem nastane s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, ki jo podrobno ureja Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ki v 11. členu, med drugim določa, da se pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila civilnega prava. Zaradi svoje narave in namena, je ugotoviti, da sta stranki pogodbe o zaposlitvi precej bolj omejeni, kot pa stranki pogodbe civilnega prava, kjer velja avtonomija volje in stranki lahko medsebojno razmerje uredita drugače kot pa določa zakon, omejeni sta samo z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli, ter seveda temeljnimi načeli obligacijskega prava. Načelo dispozitivnosti je pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi omejeno z načelom omejitve avtonomije delavca in delodajalca, prisilnimi predpisi in nenazadnje s temeljnimi načeli civilnega prava. Stranki pogodbe o zaposlitvi nista v enakopravnem položaju, kot to načeloma velja za stranki civilnega prava. Seveda pa stranki pogodbe o zaposlitvi lahko svoje pravice in obveznosti uredita drugače kot določa zakonodaja, upoštevaje pravilo »v korist delavca«. Razlog za omejitev avtonomije je varstvo šibkejše stranke, saj bi brez te javnopravne omejitve obstajala neenakost strank pogodbenega razmerja. Do veljave bi prišla volja pogodbeno močnejše stranke, s čimer bi se s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi uzakonilo izkoriščanje in podvrženost pogojem, ki bi jih postavil delodajalec. Večja in pomembnejša je vloga države, ki nujno vpliva na pogodbeno svobodo, kot pa na področju civilnega prava.
Uporabnost obligacijskih pravil pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi je omejena, ker je potrebno upoštevati samo naravo delovnega razmerja, vendar pa se kljub temu v določenih primerih uporabljajo pravila obligacijskega prava. Tako se zlasti upoštevajo obligacijska določila o sposobnosti strank skleniti pogodbo o zaposlitvi, pri predpostavkah za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ponudbi za sklenitev pogodbe, pri pogajanjih, pri sprejemu ponudbe, pri času in kraju sklenitve pogodbe, glede pogojev in rokov, itd. V kolikor pa pride pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi do določenih nepravilnosti bodisi glede oblike, napake volje, bodisi če pogodba o zaposlitvi nasprotuje načelom morale, ustavi in prisilnim predpisom, je pogodba o zaposlitvi neveljavna. Ob tem pa je vedno treba imeti v vidu, kaj je bil odločilen nagib za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, saj gre pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za svoboden dogovor delavca in delodajalca, ki pa mora izražati njuno pravo voljo skleniti pogodbo o zaposlitvi in se tako pri razlagi pogodbe o zaposlitvi pogosto uporabi milejša sankcija kot je izpodbojnost ali celo ničnost pogodbe o zaposlitvi. Našteti instituti so povezani s civilnim pravom, kar kaže na to, da kljub temu, da je delovno pravo šlo v razvoju svojo pot, ni čisto izgubilo povezave s civilnim pravom, zato je pomembno, da je v ZDR vnesena določba 11. člena, ki omogoča povezavo med delovnim in civilnim pravom.
Praktično povezavo med delovnim in civilnim pravo, glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi, pa kreirajo sodišča. Pri odločanju in oblikovanju sodne prakse se morajo upoštevati strokovni in zlasti življenjski dejavniki, saj sodišča s svojimi odločitvami razvijajo in kreirajo pravo in ga v posameznih primerih tudi konkretizirajo. Pri uporabi sodne prakse sem opazila, da je namen delovnih in socialnih sodišč predvsem čim hitrejša rešitev posameznega spora in upoštevanje, da je delavec šibkejša pogodbena stranka, kateri naj se omogoči sodno varstvo in uživanje delovno pravne zaščite.
Ključne besede: Civilno pravo, delovno pravo, pogodba o zaposlitvi, stranke pogodbe, sposobnost strank, napake volje, zmota, prevara, zvijača, ničnost, izpodbojnost, delna ničnost, konverzija, konvalidacija, čas, kraj, ponudba, sprejem ponudbe, pogajanja, predpogodba, pogoj, rok, obličnost, predmet, subsidiarnost, smiselnost, avtonomija.
Objavljeno v DKUM: 24.03.2011; Ogledov: 7495; Prenosov: 1163
Celotno besedilo (1,14 MB) |
7. KOMORIENTIVanja Rebernik, 2010, diplomsko delo Opis: Komorienti so osebe, umrle v istem trenutku ali ob približno enakem času, tako da časa njihovih smrti ni mogoče natančno določiti.
Generalno pravilo rimskega prava, ki za takšne umrle osebe, ki imajo sposobnost dedovanja med seboj, predvideva simultane smrti, je sprejeto v civilnopravnih ureditvah večine držav in tako tudi v večini evropskih držav ter v večini držav Južne Amerike, prav tako pa jo urejajo tudi nekatere druge države. Tudi Združene države Amerike so sprejele domnevo sočasnih smrti, s to razliko, da domneva velja za vse primere smrti, ki so nastopile v roku 120 ur. Domneva sočasnih smrti je sprejeta tudi v nekaterih delih Kanade, v hebrejskem pravu in, po prevladujočem mnenju doktrine, tudi v islamskem pravu.
Med domnevami, ki določajo preživetje enega komorienta, je najbolj razširjena domneva, ki se oblikuje glede na starost komorientov tako, da šteje, da je mlajši preživel starejšega. Prva jo je uzakonila Anglija, danes pa jo najdemo v večini držav »common law«.
Slovenska zakonodaja ne uzakonja domneve komorientov, vendar se, tako po mnenju pravne teorije kakor tudi pravne prakse, zanje uporabi pravno pravilo 25. člena ODZ, ki za takšne primere domneva, da so smrti nastopile sočasno. Takšna ureditev je skladna z obstoječo zakonodajo in načeli civilnega prava.
V osnovi se uporabljata dve domnevi: domneva sočasnih smrti in domneva preživetja, ki določa vrstni red smrti glede na določen kriterij, najpogoste je to starost komorientov, tako da mlajši preživi starejšega. Toda vse domneve se uporabljajo skupaj in v skladu z obstoječo zakonodajo vsake države, kar posledično pomeni, da bo uporaba sicer enake domneve v različnih sistemih dala različne rezultate.
Opozoriti je potrebno tudi na različne izjeme, ki jih posamezni redi priznavajo zakonskim domnevam. Poenotenje domneve v smislu "univerzelanega pravila", katerega uporaba bi ustrezala vsem pravnim redom in bo veljala tako za zakonito kakor oporočno dedovanje, ni mogoče.
Vselej pa je potrebno dopustiti izpodbojnost takšnih domnev, najmanj z oporočnimi določili, če domneva ni izpodbojna že z dokazi o de facto preživetju.
Ključne besede: Čas smrti, dedovanje, komorienti, pravna domneva, sočasne smrti, preživetje, izpodbojnost.
Objavljeno v DKUM: 16.04.2010; Ogledov: 4393; Prenosov: 361
Celotno besedilo (681,55 KB) |
