| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
INSTITUT NEODVISNOSTI IN NEPRISTRANSKOSTI V MEDNARODNI GOSPODARSKI ARBITRAŽI
Anja Primožič, 2013, diplomsko delo

Opis: Pojma neodvisnost in nepristranskost se zdita skoraj enaka, vendar med njima obstajajo pomembne razlike. Pri neodvisnosti gre za objektivno merilo, ki določi, kateri osebni, socialni in finančni odnosi med arbitrom in stranko ali njenim zagovornikom, so sporni. Nepristranskost je za razliko od neodvisnosti subjektivna in abstraktna. Stranka nikdar ne sme imenovati arbitra, za katerega obstaja dvom o njegovi nepristranskosti in neodvisnosti, saj je nepristranskost in neodvisnost senata ter posameznih arbitrov eno izmed temeljnih načel mednarodne gospodarske arbitraže. V primeru, da se pojavi konflikt interesov, ima nasprotna stranka na voljo zahtevek za izločitev spornega člana senata Vprašanje, katere okoliščine povzročajo takšen konflikt interesov, da arbiter ne more ohraniti zahtevane neodvisnosti in nepristranskosti, je kompleksno. Kadar je konflikt resen in očiten, arbiter ne sme sprejeti funkcije, če pa obstaja potencialen konflikt, pa naj bi okoliščine, ki ga povzročajo, razkril strankam, da lahko te podajo zahtevo za izločitev. Dilemo o spornih situacijah precej natančno razrešujejo Smernice o konfliktu interesov, sprejete s strani Mednarodne odvetniške zbornice, na katere se, kljub njihovi nezavezujoči naravi, odločbe mednarodne gospodarske arbitraže velikokrat opirajo. Pri institutu izločitve arbitra lahko pride do zlorab. Stranke, ki tekom postopka morda niso zadovoljne z izbranim arbitrom, lahko naknadno pooblastijo zagovornika, ki povzroči konflikt interesov zaradi svojega razmerja s članom senata, in s tem dosežejo izločitev arbitra. V pravilih načeloma ni varoval, ki bi take zlorabe preprečile. Vprašanje pa je, ali se lahko s tako situacijo soočimo na drug način, torej da iz postopka izločimo zagovornika stranke. V praksi se najdeta dva primera, v katerih so se stranke postavljene pred dejstvo, da njihov senat zaradi novih okoliščin ne izpolnjuje več zahtevane nepristranskosti in neodvisnosti, odločile zaprositi za izločitev odvetnikov. Obe arbitražni odločbi, izdani pod okriljem Centra za razreševanje investicijskih sporov in tudi njihovih arbitražnih pravil, zelo nazorno razdelata pristojnosti senatov odločati o vprašanjih izločitve odvetnikov in razloge za in proti takšni rešitvi. Potrebo po reševanju tega vprašanja so začutili tudi v Mednarodni odvetniški zbornici in tako so maja letos sprejeli Smernice o zastopanju strank v mednarodni gospodarski arbitraži. Ključna novost teh je, da kot prvi dokument izrecno govorijo o možnosti senata, da izključi odvetnika, ki zastopa stranko, kadar je odvetnik sprejel sodelovanje v pozni fazi postopka in ustvarja konflikt interesov.
Ključne besede: neodvisnost in nepristranskost arbitrov v mednarodni gospodarski arbitraži, izločitev arbitra, IBA Smernice o konfliktu interesov, IBA Smernice o zastopanju strank, izločitev odvetnika
Objavljeno: 13.01.2014; Ogledov: 1225; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (950,48 KB)

2.
Vloga arbitra v arbitražnem postopku
Sašo Šilec, 2016, diplomsko delo

Opis: Arbitražni postopek je ena izmed alternativnih možnosti, ki jih imajo stranke, če odločanja v sporu med njimi ne želijo prepustiti rednim sodiščem. Razlogi za takšno željo strank so lahko različni, pogosto je motiv strank želja, da v sporu odloča nekdo, ki ima izkušnje iz področja na katerem delujejo, ali pa gre zgolj za nezaupanje do rednih sodišč in sodnikov le-teh. Namen naloge je obravnavati vlogo arbitra znotraj arbitražnega postopka, torej ugotoviti kakšna je njihova vloga pri samem začetku, kako so izbrani in imenovani v arbitražni senat, kakšno je razmerje med arbitri in strankami in kaj to razmerje prinaša. Ugotoviti je, da so arbitri kot osebe, ki jih stranke same izberejo, da odločajo o njihovem sporu ena izmed ključnih prednosti samega arbitražnega postopka. Njihovo znanje, avtoriteta in osebnostne sposobnosti prinašajo arbitražnemu postopku verodostojnost in nudijo rezultatu postopka, tj. sprejeti odločbi, spoštovanje s strani strank. Med strankami in arbitri tako z imenovanjem v arbitražni senat nastane pravno razmerje sui generis, ki ima posledice tako v sferi strank kot tudi arbitrov, obojim namreč prinaša določene pravice in obveznosti, ki jih morajo spoštovati. Tako je temeljna pravica arbitra pravica do plačila, njegova temeljna dolžnost pa je nepristranskost ob odločanju v sporu in skrbnost pri sprejemanju te odločitve. Predmet naloge je tudi posledica v primeru kršitve obveznosti takšnega razmerja, v pravu namreč kršitvi primarne dispozicije (v tem primeru pogodbenega določila, ki ga postavita stranki razmerja, tj. arbiter in stranke same) vselej sledi sankcija. Ker so arbitri zadolženi za upoštevanje postopkovnih pravil, ki pa so predmet odločitve strank, imajo ključno vlogo tako pri samem postopku, ki vodi do odločanja, kot tudi pri sprejemanju končne odločitve. To pomeni, da morajo tekom delovanja arbitražnega senata slediti določenim tirnicam, ki jim rečemo temeljna načela arbitražnega postopka. Vloga arbitrov pri uresničevanju temeljnih načel arbitražnega postopka je tako tematika obravnavana v zadnjem poglavju diplomskega dela in služi celostnemu obravnavanju vloge arbitrov pri oblikovanju postopka.
Ključne besede: Arbitraža, arbiter, izbira arbitra, izločitev arbitra, arbitražni postopek, pravno razmerje med strankami in arbitri, pravice in obveznosti arbitrov, neodvisnost in nepristranskost arbitrov, temeljna načela arbitražnega postopka.
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 656; Prenosov: 162
.pdf Celotno besedilo (818,18 KB)

3.
Neodvisnost arbitra, ki ga je izbrala stranka
Stefan Danojević, 2018, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava tematiko neodvisnosti arbitrov, ki so jih izbrale stranke. Najprej so predstavljene osnovne teme, kot so pojem neodvisnosti, načini postavitve arbitrov, število arbitrov v tribunalu, ter vloga arbitra, ki ga je izbrala stranka v arbitražnem postopku. Le te služijo kot vsebinski uvod za osrednjo problematiko tega dela. Nato sledi obravnava specifike razmerja med arbitrom in stranko, kjer je pojasnjena razlika s sodniško funkcijo ter s kakšnimi problemi se lahko soočamo zaradi same vsebine takšnega razmerja. Arbitri, ki sodelujejo v postopku morajo biti ves čas nepristranski in neodvisni. V primeru, ko arbiter, ki ni neodvisen ni pravočasno izločen iz postopka je pa to lahko tudi podlaga za izpodbijanje arbitražne odločbe. Obravnavani so tudi poskusi omejitve sodelovanja odvisnih in pristranskih arbitrov. Tako se predstavijo Smernice IBA, ki pomenijo sistematično sestavljeno orodje, ki je namenjeno zmanjševanju možnosti, da je odvisen ali pristranski arbiter prisoten v postopku. Hkrati pa so v pomoč tistim, ki odločajo o potencialni izločitvi arbitra. Predstavljeno je tudi nekaj primerov arbitražne prakse s katerimi se skuša prikazati, da pomanjkanje konkretnejših standardov glede ocenjevanja neodvisnosti in nepristranskosti lahko pripelje do nasprotujočih si odločb o izločitvi arbitra.
Ključne besede: neodvisnost arbitra, izločitev arbitra, Smernice IBA, arbitraža, večkratna imenovanja, razmerje arbiter-stranka
Objavljeno: 22.11.2018; Ogledov: 211; Prenosov: 25
.pdf Celotno besedilo (508,55 KB)

Iskanje izvedeno v 0.06 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici