| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 10
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
EKSKLUZIJA DOKAZOV KOT SREDSTVO ZA VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC V KAZENSKEM POSTOPKU
Daša Krošelj, 2010, diplomsko delo

Opis: Človekove pravice in temeljne svoboščine so rezultat dolgoletnega razvoja človeške družbe in so danes temelj vsake pravne države. Republika Slovenija jih ureja v Ustavi RS, torej v najvišjem pravnem aktu znotraj države. Kot ustavna kategorija uživajo pravice in temeljne svoboščine različne oblike pravnega varstva človekovih pravic. Kršitve človekovih pravic so najpogosteje sankcionirane v okviru kazenske zakonodaje, kjer je vsak neupravičen poseg v človekove pravice opredeljen kot kaznivo dejanje in kot takšen sankcioniran znotraj kazenskega postopka. Če je bil s kršitvijo temeljnih človekovih pravic pridobljen kakšen dokaz, mora biti le-ta v skladu z ekskluzijo oziroma institutom izločitve nedovoljenih dokazov, izločen iz kazenskega spisa, saj se sodna odločba ne sme opirati na tako pridobljene dokaze. Predmet izločitve pa niso le dokazi, pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic, temveč tudi dokazi, pridobljeni s kršitvijo določb Zakona o kazenskem postopku, za katere omenjeni zakon tako določa, ter vsi dokazi, pridobljeni na osnovi nedovoljenih dokazov. S tem je naš zakon uzakonil t.i. doktrino sadežev zastrupljenega drevesa. S tako strogo sankcijo, kot je izločitev, želi zakon čim bolj pravno izenačiti razmerje med državo in osumljencem oziroma obdolžencem, s čimer se želi vzpostaviti enakopraven odnos in postaviti temelje za pošten pravni postopek, v katerem bodo v celoti spoštovane pravice osumljenca oziroma obdolženca.
Ključne besede: Človekove pravice in temeljne svoboščine, pravice obdolženca, kazensko procesno pravo, ekskluzija, izločitev nedovoljenih dokazov
Objavljeno: 13.10.2010; Ogledov: 4251; Prenosov: 649
.pdf Celotno besedilo (915,20 KB)

2.
NEODVISNOST IN NEPRISTRANSKOST ARBITROV
Borut Starc, 2012, magistrsko delo

Opis: Medsebojne spore, kot sestavni del gospodarskih aktivnosti, ki jih stranke želijo rešiti na manj formalen postopek, kot je postopek pred sodiščem in želijo, da je odločitev tovrstnega razsodišča kljub temu zavezujoča in dokončna, izberejo arbitražo, kot alternativo sodnemu postopku. Temeljna razlika arbitraže od sodnega postopka je, da arbitraža omogoča hitre, strokovne, navadno cenejše, kreativne in interesom strank prilagojene rešitve. Dejstvo je, da stranke izberejo vsaka svojega arbitra povsem avtonomno, pri čemer velja, da izbrani arbitri ne zastopajo interesov svojih strank, temveč sledijo višjim ciljem, s katerimi bi se spor rešil karseda objektivno. Na podlagi tovrstnega imenovanja arbiter prične opravljati funkcijo, ki zajema določene pravice in obveznosti oz. dolžnosti. V arbitražnem postopku tako mora spoštovati različna procesna pravila, med katerimi je tudi temeljno načelo neodvisnosti in nepristranskosti arbitrov, kar je ključni element samega postopka in ga različni avtorji definirajo zelo različno. Na podlagi analize temeljnega pojma arbitraže, temeljnih načel in značilnosti arbitražnega postopka, izpeljemo osnovno vodilo pojma »neodvisnosti in nepristranskosti arbitrov«. Gre za temeljno načelo, glede katerega se ni težko strinjati, vendar moramo znati pravilno ločevati in uporabiti oba pojma, tako neodvisnost, kot nepristranskost arbitra. Kljub temu pa je v konkretnih primerih prakse pogosto težko oceniti, ali določeno stanje, ravnanje ali obnašanje arbitra predstavlja tako resno grožnjo, da bi lahko ogrozilo neodvisnost, nepristranskost in učinkovitost arbitražnega postopka. V praksi je zato potrebno pravilno uporabiti merila, ki so pomembna za presojo neodvisnosti in nepristranskosti, kar lahko v končni posledici pripelje tudi do izločitvenega razloga in postopka izločitve posameznega arbitra.
Ključne besede: arbitraža, arbitražno pravo, arbiter, izločitev, izvensodno reševanje sporov, mednarodna arbitraža, neodvisnost, nepristranskost, procesna pravila, razveljavitev arbitražne odločbe, temeljna načela arbitražnega postopka
Objavljeno: 11.01.2013; Ogledov: 2078; Prenosov: 340 
(1 glas)
.pdf Celotno besedilo (729,30 KB)

3.
INSTITUT NEODVISNOSTI IN NEPRISTRANSKOSTI V MEDNARODNI GOSPODARSKI ARBITRAŽI
Anja Primožič, 2013, diplomsko delo

Opis: Pojma neodvisnost in nepristranskost se zdita skoraj enaka, vendar med njima obstajajo pomembne razlike. Pri neodvisnosti gre za objektivno merilo, ki določi, kateri osebni, socialni in finančni odnosi med arbitrom in stranko ali njenim zagovornikom, so sporni. Nepristranskost je za razliko od neodvisnosti subjektivna in abstraktna. Stranka nikdar ne sme imenovati arbitra, za katerega obstaja dvom o njegovi nepristranskosti in neodvisnosti, saj je nepristranskost in neodvisnost senata ter posameznih arbitrov eno izmed temeljnih načel mednarodne gospodarske arbitraže. V primeru, da se pojavi konflikt interesov, ima nasprotna stranka na voljo zahtevek za izločitev spornega člana senata Vprašanje, katere okoliščine povzročajo takšen konflikt interesov, da arbiter ne more ohraniti zahtevane neodvisnosti in nepristranskosti, je kompleksno. Kadar je konflikt resen in očiten, arbiter ne sme sprejeti funkcije, če pa obstaja potencialen konflikt, pa naj bi okoliščine, ki ga povzročajo, razkril strankam, da lahko te podajo zahtevo za izločitev. Dilemo o spornih situacijah precej natančno razrešujejo Smernice o konfliktu interesov, sprejete s strani Mednarodne odvetniške zbornice, na katere se, kljub njihovi nezavezujoči naravi, odločbe mednarodne gospodarske arbitraže velikokrat opirajo. Pri institutu izločitve arbitra lahko pride do zlorab. Stranke, ki tekom postopka morda niso zadovoljne z izbranim arbitrom, lahko naknadno pooblastijo zagovornika, ki povzroči konflikt interesov zaradi svojega razmerja s članom senata, in s tem dosežejo izločitev arbitra. V pravilih načeloma ni varoval, ki bi take zlorabe preprečile. Vprašanje pa je, ali se lahko s tako situacijo soočimo na drug način, torej da iz postopka izločimo zagovornika stranke. V praksi se najdeta dva primera, v katerih so se stranke postavljene pred dejstvo, da njihov senat zaradi novih okoliščin ne izpolnjuje več zahtevane nepristranskosti in neodvisnosti, odločile zaprositi za izločitev odvetnikov. Obe arbitražni odločbi, izdani pod okriljem Centra za razreševanje investicijskih sporov in tudi njihovih arbitražnih pravil, zelo nazorno razdelata pristojnosti senatov odločati o vprašanjih izločitve odvetnikov in razloge za in proti takšni rešitvi. Potrebo po reševanju tega vprašanja so začutili tudi v Mednarodni odvetniški zbornici in tako so maja letos sprejeli Smernice o zastopanju strank v mednarodni gospodarski arbitraži. Ključna novost teh je, da kot prvi dokument izrecno govorijo o možnosti senata, da izključi odvetnika, ki zastopa stranko, kadar je odvetnik sprejel sodelovanje v pozni fazi postopka in ustvarja konflikt interesov.
Ključne besede: neodvisnost in nepristranskost arbitrov v mednarodni gospodarski arbitraži, izločitev arbitra, IBA Smernice o konfliktu interesov, IBA Smernice o zastopanju strank, izločitev odvetnika
Objavljeno: 13.01.2014; Ogledov: 1158; Prenosov: 103
.pdf Celotno besedilo (950,48 KB)

4.
FORMALNA DOKAZNA PRAVILA (S POUDARKOM NA DOKAZOVANJE S PRIVILEGIRANIMI PRIČAMI)
Branimir Šijanec, 2014, diplomsko delo

Opis: Dokazovanje kaznivih dejanj se začne s fazo odkrivanja kaznivih dejanj v predkazenskem postopku, ko policija z uporabo formalnih in neformalnih preiskovalnih dejanj zbira dokazno gradivo za kasnejše faze kazenskega postopka. Ta začetna faza kazenskega postopka je izjemno pomembna za sam nadaljnji potek kazenskega postopka, saj se lahko s kvalitetnim in kolikor je mogoče obširnim dokaznim gradivom v konkretni kazenski zadevi vpliva na končni izid kazenskega postopka. Fazi odkrivanja kaznivega dejanja in storilca sledi faza pregona kaznivega dejanja, kjer ima osrednjo vlogo procesni subjekt, ki je s strani države pooblaščen za pregon storilca kaznivega dejanja. Državni tožilec, ki je kot državni organ pooblaščen za pregon kaznivih dejanj, je od vseh udeležencev kazenskega postopka edini ves čas v stiku z dokaznim gradivom, katerega mora skrbno pretehtati in nato oceniti, ali bo prispevalo k cilju, h kateremu mora glede na funkcijo pregona kaznivih dejanj in storilca stremeti. Njegov cilj mora biti glede na njegovo funkcijo uspeh v kazenskem postopku, ki je dosežen z obsodilno sodbo. V slovenskem kazenskem pravu poznamo mešani tip kazenskega postopka, v katerega se je vneslo več elementov kontradiktornosti, značilnih za akuzatorni oz. adversarni model kazenskega postopka. V tem tipu kazenskega postopka državni tožilec in obramba kot stranki v kazenskem postopku, v fazi preiskave in kasneje na glavni obravnavi predlagata dokaze, za ugotavljanje dejstev na katere se sklicujeta. Glede na svojo funkcijo v kazenskem postopku, nosi dokazno breme državni tožilec, ki bo predlagal tiste dokaze, kateri bodo podlaga obsodilne sodbe. Povsem nasprotno vlogo od državnega tožilca ima obramba, ki mora argumentirano zavračati utemeljenost obtožbe v skladu z lastno obrambno strategijo, za kar mora imeti obramba tudi ustrezne institute. Te institute in pravna pravila mora zagotoviti zakonodajalec, saj se z njimi zagotavlja karseda enakovreden in pošten boj. Medtem ko se v fazah postopka pred glavno obravnavo zagotavljajo dokazna sredstva, se procesna dejanja dokazovanja opravljajo na glavni obravnavi, kot osrednji fazi kazenskega postopka, ki se konča z izrekom sodbe. Na glavni obravnavni je dominus litis postopka sodišče, ki izvaja dokaze na podlagi lastnih spoznavnih potreb ter nosi dokazno breme subsidiarno. Sodišče v postopku dokazovanja pretrese vsa dejstva, za katera misli, da so potrebna za pravilno presojo in ugotavljanje dejanskega stanja. Na podlagi dokazovanja s pomočjo dokaznih sredstev, iz katerih sodišče črpa dokazno gradivo, se sodišče prepriča o obstoju ali neobstoju pomembnih dejstev. Po končani glavni obravnavi sodišče namreč na podlagi psihološke dokazne ocene presodi o dokaznem gradivu in odloči s sodbo. Po načelu proste presoje dokazov je pri izbiri dokaznih sredstev ter pri dokazni oceni prosto formalnih dokaznih pravil. Pri tem je omejeno z dokaznimi prepovedmi, s katerimi se sodišču prepoveduje, da bi oprlo sodbo na nedovoljene dokaze, pridobljene s kršitvijo temeljnih človekovih pravic in svoboščin ali pridobljene s kršitvijo določb Zakona o kazenskem postopku, kadar ta določa, da se sodba nanje ne sme opreti. Seveda tudi ni dovoljeno opreti sodbe na dokaze pridobljene na podlagi nedovoljenih dokazov. Vsi takšni dokazi se izločijo in tako sodišče pri odločanju vendarle ni prosto pravnih omejitev, s čimer se pomembno omejuje načelo proste presoje dokazov in načelo iskanja resnice. Načelo iskanja resnice je omejeno tudi s pravicami nekaterih oseb, da lahko odklonijo pričevanje. To so osebe, ki so oproščene dolžnosti pričevanja zaradi varovanja družinskega življenja in preprečevanja moralne dileme ali govoriti resnico ter s tem ustvarjati konflikte med bližnjimi ali pa ne izpovedati po resnici. V primeru teh oseb in v primerih, ko med osebami obstoji pravno priznan odnos zaupanja, se mora načelo iskanja resnice umakniti procesni volji oseb, da ne bodo pričale, s čimer se omejuje spoznavni krog dokaznih sredstev za ugotavljanje dejanskega
Ključne besede: predkazenski postopek, kazenski postopek, dokazovanje, dokazno sredstvo, dokaz, dokazne prepovedi, kaznivo dejanje, izločitev nedovoljenih dokazov, privilegirane priče, odpoved pričevanju
Objavljeno: 07.05.2014; Ogledov: 1873; Prenosov: 353
.pdf Celotno besedilo (802,77 KB)

5.
Vrnitev ali razgradnja zalog in opreme v oboroženih silah
Damjan Kolar, 2014, diplomsko delo/naloga

Opis: Vojaške sile so izvajale povratno logistiko že od začetka prvih bojev. Izvajanje povratnih logističnih procesov ni nov koncept. Organizacije so izvajale učinkovite povratne logistične procese, ne da bi imeli uradno ime za njihovo delovanje. Ta diplomska naloga se osredotoča na povratno logistiko v vojaških silah. Definirali bomo kaj je povratna logistika in opisali kakšna je razlika med gospodarsko in vojaško povratno logistiko. Raziskali bomo njen razvoj, značilnosti in pomen skozi štiri večje vojaške konflikte, ki so jih bojevale vojaške sile Združenih držav Amerike (ZDA). V nadaljevanju bomo opisali trenutno izvajanje povratne logistike v Afganistanu s strani vojske ZDA in težave, s katerim se spopadajo. Naredili bomo kritično analizo stanja in predstavili rešitve za učinkovito izvajanje povratne logistike.
Ključne besede: Povratna logistika, izločitev, odprodaja, uničenje.
Objavljeno: 23.01.2015; Ogledov: 607; Prenosov: 103
.pdf Celotno besedilo (606,09 KB)

6.
"Balkanski bojevnik"
Špela Lampe, 2015, diplomsko delo

Opis: Zloglasni primer »Balkanski bojevnik« je za zdaj nekoliko potihnil, vendar ne za dolgo. To je eden izmed najbolj odmevnih primerov v zgodovini Slovenije, ki je veliko pozornosti zahteval tudi mednarodno. Državno tožilstvo je 17 oseb obtožilo, da naj bi trgovali s prepovedanimi drogami (kokainom) in orožjem ter vodili in sodelovali v hudodelski združbi. 4 obtoženci so bili spoznani za krive, ostalih 13 – domnevne vodje in večje ribe – pa je bilo deležnih oprostilne sodbe, ker so jim bile v predkazenskem postopku kršene temeljne človekove pravice. Dokazi so se zbrali z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov. V diplomskem delu smo se zato najprej lotili razlage predkazenskega postopka, kjer smo pojasnili naloge policije in razmerja med protagonisti ter pojasnili dokazne standarde, ki so še kako pomembni za celoten nadaljnji kazenski postopek. Nato smo obravnavali preiskovalna dejanja, pomembna za primer »Balkanski bojevnik«, ter načela dokazovanja. Potem smo se lotili perečega problema pri tem primeru, to je slovenska ureditev izločanja dokazov, kjer je 83. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) (2014) zakonska podlaga za izločitev dokazov. Ta naj bi bil v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (2013), zato se tukaj pojavi jasno neskladje, ki pa gre v dobrobit nepravim osebam. Sodba se ne sme opreti na nedovoljene dokaze, prav tako pa se sodba ne sme opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nedovoljenega dokaza¬ – sadež zastrupljenega drevesa. Nato smo obravnavali še dokaze, pridobljene iz tujine, saj so bili, kot vemo, v tem primeru pridobljeni dokazi iz Srbije, Italije in Urugvaja. Dokaze, pridobljene v tujini, je treba obravnavati enako, zato tudi za njih velja ekskluzijsko pravilo – 18. člen ZKP (2014). Pojavlja se vprašanje, kako presojati, ali je dokaz nedovoljen ali ne. Dotaknili smo se teme visoke pomembnosti sodelovanja med državami. Na koncu pa smo predstavili slovenske, srbske, italijanske in urugvajske dokaze ter različna mnenja o primeru »Balkanski bojevnik«. V diplomski nalogi smo postavili 3 hipoteze. Prva je bila, da bi se preiskovanje kriminalitete in rezultati izboljšali, če bi kriminalistična policija in državni tožilci bolje sodelovali. Hipotezo potrjujemo, saj je sodelovanje ključnega pomena. Druga hipoteza je, da so prikriti preiskovalni ukrepi v Republiki Sloveniji trenutno v neskladju z Ustavo (2013), ker posegajo v ustavne pravice, ki varujejo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, zasebnost in varnost posameznika. To hipotezo zavračamo. Ta dejanja so pravno dopustna s strani države. Zadnja hipoteza pa je, da primer »Balkanski bojevnik« prikazuje državno tožilstvo Republike Slovenije v negativni luči, kar delno potrjujemo. Glede na vse skupaj ocenjujemo, da je slabih kritik na državno tožilstvo in policijo preveč, nenazadnje tudi zato, ker dokazi, ki so bili pridobljeni v tujini, niso krivda slovenskega državnega tožilstva. Višje sodišče je dokaze lansko leto ponovno vrnilo v spis, sedaj pa se primer počasi premika naprej. Pred časom je višje sodišče odločalo o pritožbi zoper sklep okrožnega sodišča o zavrnitvi zahteve za izločitev dokazov. Veliko večino dokazov so potrdili.
Ključne besede: kazensko pravo, kazenski postopek, predkazenski postopek, dokazi, nedovoljeni dokazi, izločitev dokazov, balkanski bojevnik, diplomske naloge
Objavljeno: 22.10.2015; Ogledov: 1079; Prenosov: 152
.pdf Celotno besedilo (527,04 KB)

7.
Quis custodiet ipsos custodes
Sabina Zgaga, 2014, izvirni znanstveni članek

Opis: Mednarodno kazensko pravo se je dolgo osredotočalo predvsem na zagotavljanje kazenske odgovornosti storilcev mednarodnih hudodelstev, a mora to zagotoviti tudi v okviru poštenega kazenskega postopka. V zvezi s tem se zastavlja vprašanje, ali za zagotavljanje zakonitosti postopka potrebujemo tudi zunanji nadzor. To je postalo relevantno predvsem z ustanovitvijo stalnega Mednarodnega kazenskega sodišča. Prispevek preverja hipotezo, da Rimski statut pozna ustaljene možnosti uveljavljanja pravic obdolženca, da pa bi bil kljub temu potreben zunanji nadzor. Na začetku obravnava obstoječe možnosti uveljavljanja oziroma sankcioniranja kršitev človekovih pravic v postopku pred MKS; preko vlaganja pravnih sredstev, kazenske, civilne ali odškodninske odgovornosti ali izločitve nedopustnih dokazov. Drugi del prispevka pa vsebuje razmislek o vključitvi MKS v obstoječe univerzalne, regionalne ali nacionalne nadzorne mehanizme.
Ključne besede: Rimski statut, izločitev nedopustnih dokazov, pravice obdolženca, procesna kršitev, kazenska odgovornost, odškodninska odgovornost, imuniteta, človekove pravice
Objavljeno: 21.12.2015; Ogledov: 711; Prenosov: 216
.pdf Celotno besedilo (333,61 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

8.
Vloga arbitra v arbitražnem postopku
Sašo Šilec, 2016, diplomsko delo

Opis: Arbitražni postopek je ena izmed alternativnih možnosti, ki jih imajo stranke, če odločanja v sporu med njimi ne želijo prepustiti rednim sodiščem. Razlogi za takšno željo strank so lahko različni, pogosto je motiv strank želja, da v sporu odloča nekdo, ki ima izkušnje iz področja na katerem delujejo, ali pa gre zgolj za nezaupanje do rednih sodišč in sodnikov le-teh. Namen naloge je obravnavati vlogo arbitra znotraj arbitražnega postopka, torej ugotoviti kakšna je njihova vloga pri samem začetku, kako so izbrani in imenovani v arbitražni senat, kakšno je razmerje med arbitri in strankami in kaj to razmerje prinaša. Ugotoviti je, da so arbitri kot osebe, ki jih stranke same izberejo, da odločajo o njihovem sporu ena izmed ključnih prednosti samega arbitražnega postopka. Njihovo znanje, avtoriteta in osebnostne sposobnosti prinašajo arbitražnemu postopku verodostojnost in nudijo rezultatu postopka, tj. sprejeti odločbi, spoštovanje s strani strank. Med strankami in arbitri tako z imenovanjem v arbitražni senat nastane pravno razmerje sui generis, ki ima posledice tako v sferi strank kot tudi arbitrov, obojim namreč prinaša določene pravice in obveznosti, ki jih morajo spoštovati. Tako je temeljna pravica arbitra pravica do plačila, njegova temeljna dolžnost pa je nepristranskost ob odločanju v sporu in skrbnost pri sprejemanju te odločitve. Predmet naloge je tudi posledica v primeru kršitve obveznosti takšnega razmerja, v pravu namreč kršitvi primarne dispozicije (v tem primeru pogodbenega določila, ki ga postavita stranki razmerja, tj. arbiter in stranke same) vselej sledi sankcija. Ker so arbitri zadolženi za upoštevanje postopkovnih pravil, ki pa so predmet odločitve strank, imajo ključno vlogo tako pri samem postopku, ki vodi do odločanja, kot tudi pri sprejemanju končne odločitve. To pomeni, da morajo tekom delovanja arbitražnega senata slediti določenim tirnicam, ki jim rečemo temeljna načela arbitražnega postopka. Vloga arbitrov pri uresničevanju temeljnih načel arbitražnega postopka je tako tematika obravnavana v zadnjem poglavju diplomskega dela in služi celostnemu obravnavanju vloge arbitrov pri oblikovanju postopka.
Ključne besede: Arbitraža, arbiter, izbira arbitra, izločitev arbitra, arbitražni postopek, pravno razmerje med strankami in arbitri, pravice in obveznosti arbitrov, neodvisnost in nepristranskost arbitrov, temeljna načela arbitražnega postopka.
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 614; Prenosov: 158
.pdf Celotno besedilo (818,18 KB)

9.
PROBLEMATIKA DOKAZOVANJA IN DOKAZNEGA BREMENA V KAZENSKEM IN PREDKAZENSKEM POSTOPKU
Theo Karas, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je predstavljeni potek dokazovanja v kazenskem in predkazenskem postopku v Sloveniji. Izpostavljenih je nekaj ključnih problemov, ki se pojavljajo tekom celotnega postopka dokazovanja in predvidene rešitve, ki bi pripomogle k izboljšanju le-tega. Dokazovanje je zahtevno procesnopravno opravilo, saj združuje uporabo dejanskih ugotovitev in pravnih norm ter obsega zbiranje, izpeljavo in presojo dokazov. Dokazno breme v našem kazenskem postopku nosi upravičeni tožilec, ki oceni ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Izjemoma pa pride tudi do obrnjenega dokaznega bremena, kjer je dokazno breme na obdolžencu. Ker je dokazovanje eno izmed ključnih dejanj celotnega kazenskega postopka je zelo pomembno, da so vsi dokazi zbrani zakonito in da pri odkrivanju kaznivih dejanj ni prišlo do kršenja človekovih pravic. S prvo fazo dokazovanja kaznivih dejanj se srečajo policisti pri odkrivanju kaznivih dejanj v predkazenskem postopku, ko s formalnimi in neformalnimi preiskovalnimi dejanji zbirajo dokazno gradivo. Da bi dokazni postopek bil učinkovit, mora biti zbranih in izvedenih dovolj dokazov, da se razjasni dejansko stanje in sicer morajo dokazi biti zbrani na zakonit način, saj prav nezakonito pridobljeni dokazi dvigajo veliko prahu v javnosti ter mečejo slabo luč na sodstvo, čeprav krivda večino krat ni v sodstvu, ampak v organih, ki so zbrali dokaze na nezakonit način. Cilj diplomske naloge je pojasniti postopek dokazovanja in dokaznega bremena ter poiskati rešitve, ki bi pripomogle k izboljšanju našega sistema, da bo le ta zanesljivejši, učinkovitejši ter pravno bolj varen.
Ključne besede: dokazovanje, dokazno breme, dokaz, dokazni standardi, predkazenski postopek, kazenski postopek, dokazne prepovedi, izločitev nedovoljenih dokazov
Objavljeno: 02.12.2016; Ogledov: 1291; Prenosov: 402
.pdf Celotno besedilo (962,77 KB)

10.
Neodvisnost arbitra, ki ga je izbrala stranka
Stefan Danojević, 2018, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava tematiko neodvisnosti arbitrov, ki so jih izbrale stranke. Najprej so predstavljene osnovne teme, kot so pojem neodvisnosti, načini postavitve arbitrov, število arbitrov v tribunalu, ter vloga arbitra, ki ga je izbrala stranka v arbitražnem postopku. Le te služijo kot vsebinski uvod za osrednjo problematiko tega dela. Nato sledi obravnava specifike razmerja med arbitrom in stranko, kjer je pojasnjena razlika s sodniško funkcijo ter s kakšnimi problemi se lahko soočamo zaradi same vsebine takšnega razmerja. Arbitri, ki sodelujejo v postopku morajo biti ves čas nepristranski in neodvisni. V primeru, ko arbiter, ki ni neodvisen ni pravočasno izločen iz postopka je pa to lahko tudi podlaga za izpodbijanje arbitražne odločbe. Obravnavani so tudi poskusi omejitve sodelovanja odvisnih in pristranskih arbitrov. Tako se predstavijo Smernice IBA, ki pomenijo sistematično sestavljeno orodje, ki je namenjeno zmanjševanju možnosti, da je odvisen ali pristranski arbiter prisoten v postopku. Hkrati pa so v pomoč tistim, ki odločajo o potencialni izločitvi arbitra. Predstavljeno je tudi nekaj primerov arbitražne prakse s katerimi se skuša prikazati, da pomanjkanje konkretnejših standardov glede ocenjevanja neodvisnosti in nepristranskosti lahko pripelje do nasprotujočih si odločb o izločitvi arbitra.
Ključne besede: neodvisnost arbitra, izločitev arbitra, Smernice IBA, arbitraža, večkratna imenovanja, razmerje arbiter-stranka
Objavljeno: 22.11.2018; Ogledov: 170; Prenosov: 21
.pdf Celotno besedilo (508,55 KB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici