| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 12
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Zaščita in izkoriščanje avtorskih del v izobraževanju ter posledice njihovih kršitev
Katja Vajksler, 2020, magistrsko delo

Opis: Ustvarjalne dosežke je treba zavarovati in primerno nagraditi ter ljudi tako stimulirati k nadaljnjemu ustvarjanju. Avtorsko in sorodne pravice v Republiki Sloveniji ureja Zakon o avtorski in sorodnih pravicah. Na osnovi zakona se ustvarjalna dela, tudi s področja izobraževanja, uvrščajo med avtorska dela. Avtorskopravno varstvo vključuje stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene. Vsako avtorsko delo mora izpolnjevati pet osnovnih predpostavk. Te predpostavke so, da mora delo biti stvaritev, biti mora s področja književnosti, znanosti ali umetnosti, biti mora rezultat duhovnega izražanja, kar pomeni, da se morajo v njem odražati avtorjeve misli in občutki, izraženo mora biti na način, ki je človeku zaznaven, in mora biti individualno. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah navaja odprto listo primerov, ki so najbolj tipični za avtorska dela. Na področju izobraževanja poznamo avtorska dela, ki jih v času izobraževanja ustvarijo učenci in študenti, in tista, ki jih za namene poučevanja ustvarijo učitelji in profesorji. Na nižjih stopnjah izobraževanja, na primer v osnovnih in srednjih šolah, je bolj malo del, ki bi kazala tolikšno mero ustvarjalnosti, da bi lahko izpolnjevala osnovne predpostavke avtorskega dela, na univerzah pa se od študentov zahteva, da za namene študija ustvarijo dela, ki pogosto izpolnjujejo vse predpostavke. Tipični primeri takih del so diplomska in magistrska dela ter doktorske disertacije. Na drugi strani pa so tista avtorska dela, ki jih ustvarijo profesorji za namene poučevanja, najbolj tipični primer tega pa so predavanja. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah govorjena dela in s tem predavanja izrecno uvršča med avtorska. Pri delih profesorjev se pojavijo tudi vprašanja, ali so izpitna vprašanja avtorska dela. Pri vseh delih je treba paziti, da kroga avtorskih del ne širimo umetno, ne smemo pa jih avtomatično izločiti. Zaradi tega bo treba v vsakem posameznem primeru ocenjevati izpolnjenost osnovnih predpostavk avtorskega dela. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah za namene izobraževanja določa izjeme od avtorske pravice. Uporaba avtorskih del je za namene izobraževanja prosta in avtorjevo dovoljenje za uporabo ni potrebno. Ob takšni uporabi pa je treba navesti vir in avtorstvo dela, saj se v nasprotnem primeru znajdemo na področju kršitev avtorskih pravic. Pri omejitvah gre za iskanje ravnotežja med interesi avtorja in družbenimi interesi do pretoka informacij in dostopa do znanja. Omejitve so dopustne le v razumni meri in v okviru predvidenega namena, primeri pa morajo biti določeni z zakonom. Prosta uporaba za namene pouka študentom dopušča uporabo avtorskih del, ne da bi se ti morali veliko ukvarjati z avtorskih pravom. Države članice Evropske unije pa ne določajo enakih omejitev avtorske pravice za namene izobraževanja, kot jih določa slovenski avtorski zakon.
Ključne besede: avtorska pravica, izobraževanje, izjeme od avtorske pravice, kršitve avtorskih pravic
Objavljeno: 11.12.2020; Ogledov: 103; Prenosov: 15
.pdf Celotno besedilo (890,27 KB)

2.
Omejitve konkurence na področju zavarovalništva po 101. členu PDEU
Manja Cestar, 2017, diplomsko delo

Opis: V socialnem tržnem gospodarstvu je delujoča oziroma učinkovita tržna konkurenca ena temeljnih predpostavk za blaginjo. Glede na to ne preseneča, da je tržna konkurenca pri nas ustavna kategorija (predvidena je tudi v PEU in PDEU ter v Ustavi Republike Slovenije). Pravila o tržni konkurenci načeloma veljajo za vse gospodarske dejavnosti, tudi za dejavnost zavarovalništva. Zavarovalništvo je po naravi stvari ena pomembnejših dejavnosti, ki je pogoj za normalno delovanje gospodarstva in nasploh družbe ter je temu primerno tudi močno regulirana. Podjetja, ki izvajajo to dejavnost, morajo upoštevati številna pravna pravila, ki omejujejo njihove tržne odločitve in ravnanja, vključno s pravili o tržni konkurenci. Pravila o tržni konkurenci med drugim prepovedujejo omejevanje tržne konkurence z omejevalnimi sporazumi, sklepi podjetniških združenj ali/in usklajenimi ravnanji. V tej nalogi je poudarek ravno na slednjem, pri čemer sta v ospredju 101. člen PDEU in 6. člen ZPOmK-1. Poudarek je na razlikovanju primerov, ko je sodelovanje zavarovalnic dovoljeno in koristno, ter primerov, ko gre za prepovedano omejevalno koordinacijo.
Ključne besede: tržna konkurenca, omejevalna ravnanja, sporazumi, sklepi, usklajena ravnanja, zavarovalni sektor, zavarovalnica, pool, premija, izjeme
Objavljeno: 26.09.2017; Ogledov: 606; Prenosov: 78
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

3.
Vpliv pravil EU o državnih pomočeh na dokapitalizacije bank in analiza aktualne slovenske prakse
Uroš Goričan, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi se avtor ukvarjam s vprašanjem nujnosti, primernosti oziroma sorazmernosti načina podelitve državnih pomoči bankam NLB d.d., NKBM dd., Abanka d.d., Probanka d.d. in Factor banka d.d., podeljenih v decembru 2013, in sicer z vidika zavezujočih in pravno-formalno nezavezujočih predpisov ter načel prava Evropske unije. Področje državnih pomoči sodi v okvir konkurenčnega prava zaradi česar je na podlagi določbe (b) točke prvega odstavka 3. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) v izključni pristojnosti Evropske unije. Temeljna pravila glede pomoči, ki veljajo za vse gospodarske sektorje, so podana v členih 107 do 109 PDEU, podrobnejši pravni okvir za finančne institucije pa tvori skupina začasnih kriznih pravil, izdanih s strani Evropske komisije v obliki sporočil (angl. communications). Zaradi dodelitve državnih pomoči, obravnavanih v tej magistrski nalogi, je bil v skladu z določbami Sporočila Komisije o uporabi pravil o državni pomoči za podporne ukrepe v korist bank v okviru krize od 1. avgusta 2013 dalje noveliran slovenski Zakon o bančništvu (novela ZBan-1L), ki je s svojo spremenjeno dikcijo relevantnih določb omogočil ekspropriacijo imetnikov kvalificiranih terjatev (navadne delnice in kvalificirani finančni instrumenti) do dokapitaliziranih bank. Ustavnost tega oškodovanja imetnikov pravic iz vrednostnih papirjev je predmet ocene ustavnosti pred Ustavnim sodiščem RS (zadeva št. U-I-295/13), ki je v zvezi z razlago sporočila Komisije, v skladu s katerim je Republika Slovenija izvedla celoten postopek podelitve državne pomoči bankam, na Sodišče EU predložilo v predhodno odločanje več pravnih vprašanj. Nekatera od teh vprašanj glede zgoraj navedenega sporočila je avtor pričujočega dela postavil kot hipoteze in jih poskušal odgovoriti ter s tem skušal predvideti odločitev Sodišča EU in posledično Ustavnega sodišča RS. Da bi bila napoved razpleta pravnega postopka pred Ustavnim sodiščem RS s čim višjo stopnjo verjetnosti pravilna, je narejena analiza sodne prakse Sodišča EU v zvezi z državnimi pomočmi finančnim institucijam, ker pa je Republika Slovenija pri obravnavani državni pomoči predvsem sledila »napotkom« iz zgoraj navedenega sporočila, je narejena tudi analiza sodne prakse glede (ne)zavezujoče narave tega pravnega akta, saj je nemalo očitkov, da sledenje sporočilu ni bilo potrebno. Podrobneje bodo analizirane tudi državne pomoči nizozemskim, ciprskim in portugalskim bankam, za katere so zaradi časa v katerem so bile podeljene, veljala enaka pravila kot v obravnavanem primeru slovenskih bank.
Ključne besede: državna pomoč, izjeme od prepovedi, finančne institucije, bail-out, bail-in, sporočilo Evropske komisije, odpis imetnikov vrednostnih papirjev
Objavljeno: 13.12.2016; Ogledov: 1270; Prenosov: 154
.pdf Celotno besedilo (1,70 MB)

4.
Dokazovanje dopinga v atletiki v civilnem sodnem postopku
Alja Pahor, 2016, diplomsko delo

Opis: Pravijo, da je šport star toliko, kot je stara človekova igra. Zdi se, da ima šport, pa ne mislimo samo tistega olimpijskega, z vrhunskimi rezultati, temveč tudi rekreativnega, športa za vse, vedno večji pomen v družbi sami kot tudi globalno. Šport še zdaleč ni več le povezovanje različnih ljudi, vseh ras in narodnosti. Vrhunski šport je skozi leta postal posel, zelo dobičkonosen posel. Vendar ima vsaka dobra stvar tudi temno plat medalje. Tako kot so se razvijali naši športniki, športne discipline, različne dejavnosti, tako je bila oz. je vedno večja želja po zmagi. Skupaj s športom je napredovala tudi medicina in skupaj z njo različni pripomočki in snovi, ki naj bi ''pomagali'' športnikom, da so najboljši. In tako se je pričel problem dopinga. Mednarodni olimpijski komite (MOK) je določil, da se z olimpijskimi igrami v Mehiki začne resnejši boj proti nedovoljenim substancam v športu. Boj proti dopingu je že od vsega začetka potekal na dveh ravneh: znotraj avtonomnih športnih organizacij in na državnih ter meddržavnih ravneh (preko javnopravnih subjektov). Kasneje se je področje dopinga na mednarodni ravni kar precej poenotilo z ustanovitvijo Svetovne protidopinške organizacije WADA, kot institucije za boj proti dopingu v okviru MOK-a ter s sprejetjem Svetovnega protidopinškega kodeksa WADC. WADC dopinga ne opredeljuje z eno in enotno definicijo, vendar ga opisuje kot kršitev ene izmed pojavnih oblik dopinga. Lahko bi rekli, da je WADA s sprejetjem WADC napovedala sodobni boj proti dopingu v športu. WADC se sklicuje na objektivno odgovornost športnika, kjer mora športnik dokazovati, da ni užival prepovedanih substanc ter ob poznavanju protidopinških pravil sam iskati resnico v primeru pozitivnega vzorca urina. Drugače je pri odmeri kazni, kjer WADC upošteva subjektivno odgovornost, ki temelji na krivdi obdolženega. Da je doping zelo velik problem sodobnega športa kaže tudi število primerov obravnavanih pred Mednarodnim športnim razsodiščem (CAS) na letni ravni. CAS je samostojen in neodvisen organ, ki naj bi kot oblika arbitražnega odločanja nudil hitro in strokovno odločitev, ki je prilagojena posebni naravi, ki jo šport, kot specifična in unikatna sfera, vsekakor poseduje.
Ključne besede: doping, dokazovanje dopinga, WADA, prepovedane snovi, terapevtske izjeme, objektivna odgovornost, reševanje sporov, CAS
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 879; Prenosov: 79
.pdf Celotno besedilo (982,52 KB)

5.
EKSKLUZIJA DOKAZOV V NOVEJŠI SODNI PRAKSI REPUBLIKE SLOVENIJE
Marko Gabrič, 2015, magistrsko delo

Opis: Ekskluzija dokazov je institut, ki izvira iz anglosaškega akuzatornega sistema kazenskega postopka, razvilo pa ga je Vrhovno sodišče ZDA. Bistvo obravnavanega instituta je v tem, da prepreči, da bi se nezakonito ali protiustavno pridobljeni dokazi lahko uporabili v kazenskem postopku. Obstajata dva glavna teoretična pristopa k ekskluziji dokazov, in sicer utilitaristično pojmovanje in načelno oziroma dosledno pojmovanje. V Sloveniji je uzakonjena dosledna ekskluzija dokazov, kar pomeni, da je potrebno vsak dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin izločiti iz sodnega spisa, sodna odločba pa se nanj ne sme opreti. Vendar pa je slovenska sodna praksa prikazala odklon od te ureditve z uporabo metode tehtanja, in sicer s tehtanjem med kršeno ustavno pravico obdolženca in varovano pravico posameznika, ki je dokaz pridobil s posegom v pravico, ter tehtanje med prizadeto ustavno pravico obdolženca in javnim interesom za učinkovit pregon kaznivih dejanj, če je dokaze s posegom v pravico obdolženca pridobil državni organ. Poleg tega je sodna praksa pokazala odklon tudi z uporabo štirih izjem, ki jih je v zvezi z doktrino »sadežev zastrupljenega drevesa« izoblikovalo Vrhovno sodišče ZDA: izjema dobre vere, neizogibnega odkritja, neodvisnega vira in zbledelega madeža.
Ključne besede: Ekskluzija dokazov, utilitarsitična doktrina, dosledna ekskluzija, odklon sodne prakse, tehtanje, izjeme po doktrini »sadežev zastrupljenega drevesa«
Objavljeno: 13.04.2016; Ogledov: 1796; Prenosov: 509
.pdf Celotno besedilo (753,97 KB)

6.
Notranji trg in prodaja prehranskih dopolnil v Evropski unij
Katja Resnik, 2015, diplomsko delo

Opis: Evropska unija je v zadnjih desetletjih začela aktivno urejati zakonodajo na področju živil, vključujoč prehranska dopolnila. Razloga za sprejetje sta bila predvsem dva, in sicer uresničevanje prostega pretoka blaga na območju Evropske unije in omejevanje pretoka prehranskih dopolnil, ki bi bila lahko nevarna za potrošnike. V letu 2002 je Evropska unija sprejela prvi zakonodajni akt, ki je urejal področje prehranskih dopolnil, Direktivo o prehranskih dopolnilih, ki vsebujejo vitamine in minerale. Kljub delni urejenosti tega področja je precejšen del še vedno neurejen, saj obstajajo še druge sestavine, ki jih vsebujejo prehranska dopolnila (in zavzemajo 50 odstotkov trga prehranskih dopolnil v Evropski uniji), poleg tega Evropska agencija za varnost hrane še vedno ni uredila mejnih vrednosti vitaminov in mineralov, ki so lahko prisotni v prehranskih dopolnilih. Skladno z zgoraj omenjeno neurejenostjo prihaja do kršitev prostega pretoka prehranskih dopolnil s strani držav članic in kršitev načela vzajemnega priznavanja. Zakonodaja Evropske unije na področju prehranskih dopolnil je na ozemlju Evropske unije gotovo ena izmed najbolj kritiziranih s strani strokovne javnosti in poslovnih subjektov, ki se ukvarjajo s prodajo prehranskih dopolnil. Kljub temu se številne regije in države zgledujejo po njej. V kolikor želi Evropska unija doseči svoj primarni cilj, prosti pretok blaga, bo potrebno v celoti uskladiti zakonodajno urejanje prehranskih dopolnil, skladno s pričakovanji strokovne javnosti in varovanjem zdravja potrošnikom.
Ključne besede: prehranska dopolnila, prosti pretok blaga, načelo vzajemnega priznavanja, izjeme od načela prostega pretoka blaga, oglaševanje prehranskih dopolnil, varstvo potrošnikov, diplomska dela
Objavljeno: 24.03.2015; Ogledov: 2628; Prenosov: 457
.pdf Celotno besedilo (864,29 KB)

7.
DRŽAVNA POMOČ V SMISLU ČLENA 107(1) PDEU IN PRESOJA DOKAPITALIZACIJ DRUŽBE ELAN Z VIDIKA PRAVIL EU O DRŽAVNIH POMOČEH
Maja Hertiš, 2014, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo zajema le del obširnega in kompleksnega vprašanja državnih pomoči. Diplomsko delo je razdeljeno na dva dela. Prvi del je zasnovan teoretično in zajema relevantne pravne vire državnih pomoči, nadalje so opisani kriteriji državnih pomoči na podlagi katerih lahko ugotovimo, kateri ukrepi sploh pomenijo državno pomoč v smislu 1. odst. 107. člena PDEU. Načeloma so vse državne pomoči prepovedane, seveda pa obstajajo ozko opredeljene izjeme, ki so na kratko opisane kot zadnje. V prvem delu spoznamo koncept državnih pomoči in pravila, ki jih urejajo, na podlagi katerih lahko v drugem delu diplomske naloge, ki zajema praktični vidik državnih pomoči, podamo kritično oceno katera pravila so bila kršena v primeru dveh izvedenih ukrepov pomoči slovenskemu podjetju Elan. V drugem delu najprej predstavimo ukrepa, ki sta predmet razprave, nato se vprašamo ali ta ukrepa sploh pomenita državno pomoč v smislu 1. odst. 107. čl. PDEU, v primeru, da je odgovor pritrdilen se vprašamo ali je ta državna pomoč združljiva ali ni združljiva z notranjim trgom, oziroma ali jo lahko opredelimo kot eno izmed izjem državnih pomoči. Na koncu še opišemo procesna dejanja, ki so sledila oceni Evropske komisije, vse do sedaj še ne izterjane državne pomoči. Diplomsko delo zaključimo s sklepno mislijo.
Ključne besede: Državne pomoči; člen 107. PDEU; Evropska komisija; dokapitalizacija; podjetje Elan; država članica; načelna prepoved državnih pomoči; izjeme državnih pomoči; nedovoljena pomoč; nezakonita pomoč.
Objavljeno: 08.05.2014; Ogledov: 2750; Prenosov: 487
.pdf Celotno besedilo (801,10 KB)

8.
DOLŽNOST POSTAVITI VPRAŠANJE ZA PREDHODNO ODLOČANJE SODIŠČU EU
Mateja Veingerl, 2013, diplomsko delo

Opis: Sodišče EU je na predlog nacionalnih sodišč pristojno za predhodno odločanje glede razlage Pogodb, ter glede veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij EU. Postopek predhodnega odločanja je mehanizem dialoga med nacionalnimi sodišči in Sodiščem EU. Po splošnem pravilu imajo nacionalna sodišča pravico, da predlagajo predhodno odločanje. Vendar, če se vprašanje EU postavi pred nacionalnim sodiščem, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, potem je slednje dolžno predložiti zadevo Sodišču EU. Poleg tega, če se pred nacionalnim sodiščem postavi vprašanje glede veljavnosti prava EU, se dolžnost postaviti vprašanje za predhodno odločanje v skladu z doktrino Foto-Frost razširi tudi na nižja sodišča. Obstajajo določeni razlogi, ko nacionalno sodišče, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, ni vselej dolžno vložiti predlog za predhodno odločanje Sodišču EU. To je Sodišče EU odločilo v zadevi CILFIT. Če nacionalno sodišče opusti svojo dolžnost postaviti vprašanje za predhodno odločanje Sodišču EU, so možne različne posledice: Komisija lahko vloži tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti v skladu s členom 258 PDEU; država članica je lahko odgovorna za plačilo škode, ki je nastala posameznikom; posameznik lahko vloži ustavno pritožbo zaradi kršitve pravice do zakonitega sodnika; in država članica je lahko odgovorna za kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Slovenija je do konca novembra 2013 vložila pet predlogov za predhodno odločanje. Slovenska sodišča so v preteklosti bila velikokrat deležna kritike, da niso aktivna pri vlaganju predlogov za predhodno odločanje. Še več, slovenska sodišča so bila pravzaprav zadnja, ki so postavila vprašanje za predhodno odločanje. Torej, ali slovenska sodišča res negativno odstopajo od sodišč drugih držav članic pri postavljanju vprašanj za predhodno odločanje? Izmed vseh faktorjev presoje, ki lahko vplivajo na število postavljenih vprašanj za predhodno odločanje, je treba izpostaviti število prebivalcev posamezne države članice: večje število prebivalcev, pomeni večje število sodnih sporov in več potencialnih zadev, ki vsebujejo pravo EU. Vendar, četudi uporabimo slednji faktor pri primerjavi števila predlogov posameznih držav članic, so rezultati še vedno nesklepčni.
Ključne besede: postopek predhodnega odločanja, dolžnost predložiti vprašanje, sodišča v smislu člena 267(3) PDEU, pravno sredstvo, izjeme od dolžnosti, doktrina Foto-Frost, posledice neupoštevanja dolžnosti, število predlogov
Objavljeno: 06.02.2014; Ogledov: 4994; Prenosov: 961
.pdf Celotno besedilo (706,37 KB)

9.
MEJE PRAVNEGA VARSTVA ZNAMKE
Simona Štrancar, 2010, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga obravnava področje pravnega varstva znamk v okviru tradicionalne uporabe znamke kot pri njeni uporabi na internetu. Pomembno je, da sta tako imetnik znamke kot tretja oseba, seznanjena katera dejanja uporabe registriranega znaka so zakonsko dovoljena in predstavljajo dopustni poseg v imetnikovo pravico do znamke, ter katera uporaba znaka predstavlja njeno kršitev. V magistrski nalogi podrobno obravnavam pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko govorimo o kršitvi znamke, ki izhajajo iz veljavne zakonodaje ter sodne prakse Sodišča. Sodišče pri svojih odločitvah namreč ni bilo povsem dosledno in je, pri interpretaciji pogojev za kršitev, pustilo nekaj nejasnosti in zmede. Zavedati se moramo, da je enotna interpretacija določb o znamkah v EU bistvenega pomena, saj gre za pravno področje, ki je v veliki meri predmet harmonizacije. Prav tako morajo vsi imetniki znamke uživati enake pravice v vseh državah članicah EU. Iz odločitev Sodišča izhaja, da o kršitvi znamke govorimo, kadar so kumulativno izpolnjeni štirje pogoji: (i) znak se mora uporabljati v gospodarske namene, (iI) znak se mora uporabljati za označevanje blaga ali storitev, ki je enako ali podobno blagu oz. storitvi imetnika znamke, (iii) znak se mora uporabljati kot znamka, ter (iv) znak se mora uporabljati brez soglasja imetnika znamke. Predpostavke kršitvenega dejanja znamke z ugledom so opredeljene nekoliko drugače kot predpostavke kršitve običajne znamke. Objekta razširjenega varstva znamke sta njen razlikovalni značaj in ugled. Pri znamki ugleda se pogoj ustvarjanje zmede v javnosti ne zahteva, pravno varstvo pa je zagotovljeno tudi v okviru istovrstnosti in podobnosti blaga, čeprav zakon tega izrecno ne določa. Posebna obravnava je namenjena tudi kršitvam znamk na internetu. Internet in oglaševanje na njem sta v zadnjih letih postala precej razširjena, s tem pa tudi kršitve znamk. Kršitev znamk na internetu predstavlja posebnost v pravu znamk in teži k drugačnemu pristopu, saj tradicionalna pravna pravila praviloma v teh primerih niso uporabna. Pri reševanju teh primerov (zlasti v primerih uporabe znamke kot iskalni niz ali kot meta oznaka) so nacionalna sodišča zavzela različna stališča. Težko pričakovana odločitev Sodišča v zadevi Louis Vuitton Malletier proti Google, pa je razjasnila določene dileme. Sodišče je zavzelo sodoben pristop k reševanju problematike uporabe znamk na internetu in odločilo, da uporaba znamke kot iskalni niz ne predstavlja kršitve znamke. Poleg tega, da imetniki vedo kdaj gre za kršitev njihovih pravic iz znamke, je pomembno, da poznajo primere uporabe znamke, ki so dovoljeni že na podlagi veljavne zakonodaje. Izjeme so predstavljen in obravnavane skozi analizo sodne prakse. Razloge za takšno ureditev in možnost proste uporabe gre iskati v upoštevanju nujnosti zagotavljanja prostega pretoka blaga in storitev. Primeri proste uporabe znamke so uporaba lastnega imena ali naslova, uporaba v opisne (deskriptivne) namene, uporaba za označitev namena proizvoda ali storitve ter prejšnja uporaba in uporaba kot posledico privolitve, pod pogojem, da tretja oseba pri tem ravna v skladu z dobrimi poslovnimi običaji. Poleg navedenih omejitev pravic iz znamke, lahko med omejitve pravic iz znamke štejemo tudi izčrpanje pravic iz znamke. Tudi v tem primeru namreč imetnik znamke ne more več uveljavljati svoji izključnih pravic, potem ko je dal blago prvič na trg ali je bilo dano na trg z njegovim soglasjem.
Ključne besede: znamka, pravno varstvo, kršitev znamk, pogoji za kršitev znamk, kršitev znamk an internetu, izjeme
Objavljeno: 07.12.2010; Ogledov: 3227; Prenosov: 507
.pdf Celotno besedilo (805,01 KB)

10.
PRILAGODITEV TRŽNIH DEJAVNOSTI DRŽAVNIH MONOPOLOV PRAVILOM NOTRANJEGA TRGA EU
Svetlana Milošević, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga »Prilagoditev tržnih dejavnosti državnih monopolov pravilom notranjega trga EU« predstavlja analizo usklajenosti ekskluzivnih nabavnih in prodajnih pravic državnih monopolov tržne narave s pravili notranjega trga Evropske unije. Pravo Evropske unije v okviru splošne gospodarske pobude in razvoja tržne dejavnosti prepoveduje javno-pravnim subjektom tržnega značaja postavljanje nedovoljenih mej in zapiranje določenih delov notranjega trga. Da bi ti subjekti delovali skladno s pravili notranjega trga Evropske unije, mora biti njihovo delovanje prilagojeno na način, ki izključuje vsakršno diskriminacijo med državami članicami in omogoča potrošnikom v državi monopola dostop do proizvodov v pogojih poštene tržne konkurence. Sodišče Evropske unije je skozi sodno prakso dokazalo, da je delovanje zadevnih monopolov oblikovalo dve obliki prepovedane diskriminacije: diskriminacijo proizvodov, ki ne zahteva odprave s strani države dodeljenih ekskluzivnih pravic državnemu monopolu, zadostuje le identična obravnava domačih in tujih proizvodov, ter diskriminacijo tržnih subjektov držav članic, ki pa zahteva odpravo dodeljene izključne pravice, ker pravni akt, ki to pravico pridržuje domačim subjektom, s tem neposredno škoduje subjektom iz drugih držav članic glede izvajanja njihove gospodarske dejavnosti. V novejši sodni praksi, predvsem zadevi Rosengren, Sodišče Evropske unije krči možnost držav članic, da uporabljajo državne monopole za zasledovanje ciljev javnih interesov. Določeno ekskluzivno pravico pa lahko kljub temu, na podlagi pogojev iz člena 106 Pogodbe o delovanju Evropske unije, tudi opravičimo in opredelimo za skladno z notranjim trgom Evropske unije. Diplomska naloga pa v zadnjem delu izpostavlja vključitev rešitev iz zadeve Hanner v slovenski nacionalni prostor in s tem prilagoditev slovenskega monopola nad prodajo cepiv pravilom notranjega trga Evropske unije.
Ključne besede: notranji trg EU, državni monopoli tržne narave, prepoved diskriminacije, izjeme po členu 106(2) PDEU, državni monopoli nad zdravili
Objavljeno: 06.05.2010; Ogledov: 1641; Prenosov: 119
.pdf Celotno besedilo (248,05 KB)

Iskanje izvedeno v 0.22 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici