| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
Tkivna oksigenacija skeletne mišice pri kritično bolnih
Hugon Možina, 2015, doktorsko delo/naloga

Opis: Izhodišče. Glavni namen srčno-žilnega sistema je pripeljati dovolj kisika za presnovne potrebe vsega telesa. Neuspeh je povezan z večjo smrtnostjo. Ocena oskrbe tkiv s kisikom je nujna pri zdravljenju kritično bolnih. V vsakdanji praksi pri kritično bolnih uporabljamo invazivne metode nadzora globalne oksigenacije tkiv (zasičenosti hemoglobina s kisikom v mešani venski krvi iz pljučne arterije – SvO2, zasičenosti hemoglobina s kisikom v v zgornji votli veni – ScvO2). Bližnja infrardeča spektroskopija (NIRS) je novejša neinvazivna metoda nadzora regionalne oksigenacije tkiva. Namen. Preveriti ujemanja meritev z bližnjo infrardečo spektroskopijo (NIRS) z meritvami globalne oksigenacije tkiv pri kritično bolnih s hudim srčnim popuščanjem in pri bolnikih s hudim srčnim popuščanjem in dodatno hudo sepso ali septičnim šokom. Vrsta raziskave. Prospektivna opazovalna raziskava Okolje. 15-posteljni internistični intenzivni oddelek v univerzitetni terciarni bolnišnici Bolniki in preiskovanci. V raziskavo smo vključili zaporedno sprejete bolnike s hudim srčnim popuščanjem (EF manj od 40%, zagozditveni tlak v pljučni arteriji > 18 mm Hg), pri katerih so se lečeči zdravniki odločili za vstavitev plavajočega katetra v pljučno arterijo (Swan-Ganzev kateter, n = 117). V kontrolni skupini je sodelovalo 15 zdravih prostovoljcev. Posredovanje. Ishemijo roke smo povzročili s hitrim avtomatskim napihnjenjem pnevmatske manšete, nameščene okoli nadlahti. Metode in glavni rezultati. Oksigenacijo v skeletni mišici palčeve kepe smo merili neinvazivno z NIRS, hkrati pa smo iz pljučne arterije odvzeli vzorce krvi za meritev SvO2. V drugem delu preiskave smo pri bolnikih s hudo sepso ali septičnim šokom merili hitrost zmanjševanja StO2 ob zažemu nadlahti, hkrati pa merili SvO2 in ScvO2. Naše meritve tkivne oksigenacije z NIRS v skeletni mišici palčeve kepe pri bolnikih s hudim srčnim popuščanjem in hudo sepso (n =24) ali brez nje (n =41) po začetnem zdravljenju so pokazale večjo oksigenacijo skeletne mišice (StO2) pri bolnikih z dodatno sepso (90% proti 58%, p < 0.001). Ti bolniki so imeli večji StO2 tudi od zdravih prostovoljcev (90% proti 84%, p = 0.02). Skupini bolnikov se nista razlikovali hemodinamsko, niti po demografskih lastnostih ali stopnji obolelosti. Pri bolnikih brez sepse smo našli dobro korelacijo med StO2 in SvO2 in med StO2 in plazemskim laktatom. V tej skupini bolnikov so se dobro ujemale tudi spremembe StO2 in SvO2 v času, ugotovili pa smo, da StO2 precenjuje SvO2 z nagnjenostjo - 2.3% in natančnostjo 4.6%. Pri bolnikih z dodatno hudo sepso ni bilo najti ujemanja med StO2 in SvO2, niti med StO2 in laktatom. Zato smo v drugem delu raziskave primerjali SvO2 in ScvO2 pri bolnikih s hudim srčnim popuščanjem in dodatno hudo sepso ali septičnim šokom (n = 52). Vrednosti SvO2 so statistično značilno korelirale s ScvO2 (r = 0.659, p = 0.001), Bland-Altmanova analiza pa je pokazala klinično pomembno razliko med obema spremenljivkama (ScvO2 in SvO2 povprečje 72 ± 8%, ScvO2 - SvO2 razlika 9.4 ± 7.5%). Velikost razlike med ScvO2 in SvO2 je korelirala z vrednostjo plazemskega laktata v arterijski krvi (r = 0.4, p = 0.003) in hitrostjo zmanjševanja StO2 v palčevi kepi (r = 0.651, P = 0.001). Zaključki. Rezultati raziskave kažejo, da bi meritve StO2 z NIRS v skeletni mišici palčeve kepe, lahko uporabili kot hitro neinvazivno in kontinuirano zamenjavo za invazivno merjeni SvO2 pri bolnikih s hudim srčnim popuščanjem in ohranjeno tkivno porabo kisika (bolniki brez sepse). StO2 pa ni zanesljiva zamenjava za SvO2 pri septičnih bolnikih s hudim srčnim popuščanjem. Pri takih bolnikih bolj upočasnjeno zmanjševanje StO2 (upočasnjena tkivna poraba kisika) v skeletni mišici palčeve kepe po zažemu nadlakti, kaže na večje neujemanje SvO2 in ScvO2 pri bolnikih s hudim srčnim popuščanjem in sepso. Uporaba tega dinamičnega kazalca tako lahko prepreči napake pri zdravljenju.
Ključne besede: Bližnja infrardeča spektroskopija, skeletna mišica, zastojna ishemija, zasičenost s kisikom v mešani venski krvi, zasičenost s kisikom v zgornji votli veni, kritično bolni, huda sepsa, hudo srčno popuščanje, šok
Objavljeno v DKUM: 16.07.2015; Ogledov: 4185; Prenosov: 326
.pdf Celotno besedilo (3,11 MB)

3.
VPLIV ERITROPOETINA NA PREŽIVETJE IN NEVROLOŠKI IZHOD PO OŽIVLJANJU
Matej Strnad, 2010, doktorska disertacija

Opis: Ozadje: Eritropoetin aktivira znotrajcelične poti, ki delujejo zaščitno in preprečijo propad celice, tudi miokarda. Aplikacija eritropoetina med srčnim zastojem ohrani podajnost miokarda in omogoči hemodinamsko bolj učinkovito zunanjo masažo srca. Namen: Namen študije je bil raziskati učinek eritropoetina, ki ga apliciramo znotraj 2 minut od začetka oživljanja pri bolnikih zaradi srčnega zastoja izven bolnišnice. Metode: Primerjali smo skupino bolnikov, ki so med oživljanjem prejeli eritropoetin (90.000 enot eritropoetina beta, n = 24), s kontrolno skupino bolnikov, ki so med oživljanjem prejeli fiziološko raztopino (0,9% NaCl, n = 30) in retrospektivno z enakovredno skupino bolnikov, ki smo jih oživljali po enakem protokolu kot prejšnji skupini, vendar v času pred začetkom te študije (n = 48). Rezultati: V primerjavi s kontrolno skupino, ima skupina bolnikov, ki je med oživljanjem prejela eritropoetin, višji odstotek sprejema na oddelek za intenzivno interno medicino (OIIM) (92% vs 50%, p = 0.004), povratek spontanega krvnega obtoka na terenu (92% vs 53%, p = 0.006), 24-urno preživetje (83% vs 47%, p = 0.008) in odpust iz bolnišnice (54% vs 20%, p = 0.011). Po multivariantni analizi spremenljivk, ki vplivajo na razplet oživljanja, sta statistično značilni razliki le pri sprejemu na OIIM in pri povratku spontanega krvnega obtoka na terenu. V primerjavi skupine bolnikov, ki je med oživljanjem prejela eritropoetin, z enakovredno skupino z enakovrednimi izhodiščnimi spremenljivkami, ima skupina bolnikov, ki je prejela eritropoetin, višji odstotek sprejema na OIIM (92% vs 65%, p = 0.024) in 24-urno preživetje (83% vs 52%, p = 0.014) ter statično neznačilno razliko pri povrnitvi spontanega krvnega obtoka na terenu (92% vs 71%, p = 0.060) in odpustu iz bolnišnice (54% vs 31%, p = 0.063). Po multivariantni analizi spremenljivk, ki vplivajo na razplet oživljanja, so vsi štirje izhodi statistično značilno različni med skupinama. Vrednosti delnega tlaka ogljikovega dioksida (PCO2) na koncu izdiha, ki so pokazatelj zadostnosti krvnega obtoka med oživljanjem in s tem kvalitete zunanje masaže srca, so bile višje v skupini bolnikov, ki so med oživljanjem prejeli eritropoetin. Zaključek: Uporaba eritropoetina med oživljanjem poveča odstotek povrnitve spontanega krvnega obtoka na terenu, sprejem na OIIM, 24-urno preživetje in odpust iz bolnišnice. Ta učinek eritropoetina gre pripisati zaščitnemu delovanju na miokard in posledično hemodinamsko bolj učinkoviti zunanji masaži srca.
Ključne besede: KArdiopulmonalno oživljanje, eritropoetin, ishemija, miokard, študija
Objavljeno v DKUM: 18.02.2013; Ogledov: 3076; Prenosov: 257
.pdf Celotno besedilo (3,71 MB)

Iskanje izvedeno v 0.09 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici