| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Določanje vsebnosti rastlinskim hormonom podobnih substanc v japonskem dresniku (Fallopia japonica) in kanadski zlati rozgi (Solidago canadensis) s pomočjo biotestov (Cucumis test)
Maja Luković, 2019, magistrsko delo

Opis: Invazivne tujerodne vrste se hitro razmnožujejo in razširjajo ter izpodrivajo avtohtone vrste. V naši raziskavi smo želeli raziskati vsebnost rastlinskim hormonom podobnih substanc v dveh invazivnih tujerodnih rastlinskih vrstah, kanadski zlati rozgi (Solidago canadensis) in japonskem dresniku (Fallopia japonica). S kumaričnim (Cucumis) biotestom smo ugotavljali vsebnost avksinom in citokininom podobnih substanc v rastlinskem materialu, v različnih razvojnih stadijih rasti, sušenem v sušilniku ali liofilizatorju. V obeh proučevanih invazivnih vrstah smo v materialu, sušenem v liofilizatorju določili nekoliko več hormonom podobnih substanc v primerjavi s sušenim materialom v sušilniku. Kanadska zlata rozga (Solidago canadensis) je vsebovala med 65 µg in 116 µg avksinov in med 0 µg in 50 µg citokininov na gram suhe mase (SM) rastlin. Japonski dresnik (Fallopia japonica) je vseboval med 63 µg in 116 µg avksinov in med 0 µg in 53 µg citokininov na gram suhe mase (SM) rastline. Največ avksinov in avksinom podobnih substanc imata obe proučevani vrsti v drugem razvojnem stadiju, v katerem so rastline že razvile dolge, še neolesenele poganjke, ter liste in v tretjem razvojnem stadiju, v katerem so bile rastline skoraj popolnoma razvite, z že nekoliko olesenelimi stebli. Največ citokininov in citokininom podobnih substanc smo zaznali v drugem razvojnem stadiju pri obeh rastlinskih vrstah.
Ključne besede: Solidago canadensis, kanadska zlata rozga, Fallopia japonica, japonski dresnik, invazivne tujerodne rastline, avksini, indol-3-butanojska kislina (IBA), citokinini, 6-benzilaminopurin (BAP), kumarični (Cucumis) biotest
Objavljeno v DKUM: 29.08.2019; Ogledov: 1931; Prenosov: 112
.pdf Celotno besedilo (1,34 MB)

2.
Poznosezonska bera pri domači čebeli (Apis mellifera) in pri čmrljih (Bombus)
Tadej Törnar, 2015, diplomsko delo

Opis: Najpogostejši opraševalci žužkocvetnih rastlin so domače čebele (Apis mellifera), ki jih navadno gojimo v panjih. Zelo pomembni in ogroženi opraševalci žužkocvetnih rastlin so tudi čmrlji (Bombus). Čebele in čmrlji skozi leto nabirajo nektar, pelod ter nekatere rastlinske izločke, ki vsebujejo sladkorje, kot hrano za odrasle osebke kot tudi za zarod ter za preživetje celotne čebelje kolonije v dolgotrajnejših zimskih obdobjih. Vsak med nima hranilne vrednosti oz. je za čebele kot hrana včasih nedostopen. Naravni med lahko pod določenimi pogoji kristalizira, nekatere vrste prej, druge pozneje in ga v taki obliki čebele ne morejo zaužiti. Tako lahko čebele pozimi stradajo, kljub obilici nabranih zalog hrane. Zato je za obstoj čebelje kolonije izjemnega pomena kakšen tip medičine čebele delavke naberejo v pozni vegetacijski sezoni. V pozni vegetacijski sezoni opraševalci nimajo veliko možnosti za nabiranje zimske zaloge hrane. Zato se v tem obdobju čebelarji zanašajo na obilno cvetenje nekaterih rastlinskih vrst, ki pa so z naravovarstvenega vidika lahko zelo problematične. Pri tem imamo v mislih invazivne tujerodne vrste. V poznem letnem času za čebele pomemben vir hrane predstavljajo tudi nekatere kultivirane vrste. Pri poznosezonskih vrstah pa se lahko dogaja, da med takih rastlin hitro kristalizira in je s tem neprimeren za zimsko zalogo hrane čebelam. Mnoge invazivne vrste, kot sta žlezava nedotika in orjaška zlata rozga, izrazito siromašita biodiverziteto tako na ravni flore kot tudi habitatov. Ker pa gre za pomemben vir hrane za čebele in čmrlje, želimo v tej nalogi ugotoviti, katero rastlinsko vrsto čebele in čmrlji v poznem jesenskem času najpogosteje obiskujejo. Prav tako nas je zanimalo, ali čebele in čmrlji raje nabirajo hrano na gozdnih ali na odprtih površinah. Popisi čebel in čmrljev so se izvajali na štirih različnih lokalitetah ob treh različnih dnevnih časih (dopoldne, opoldne in popoldne). Ker so tudi čmrlji pomembni opraševalci v našem okolju, smo v našo študijo vključili tudi te vrste. Evidentiranih je bilo sedem vrst čmrljev na območju popisov, ki smo jih v tej študiji tudi podrobneje predstavili.
Ključne besede: domača čebela, Apis mellifera, čmrlji, Bombus, orjaška zlata rozga, žlezava nedotika, ajda, bršljan, opraševalci, med, poznosezonska bera, invazivne tujerodne rastline
Objavljeno v DKUM: 21.04.2015; Ogledov: 1760; Prenosov: 203
.pdf Celotno besedilo (3,15 MB)

Iskanje izvedeno v 0.06 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici