| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 16
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
KRIZE OSEBNOSTIH IDENTITET V VRTINCU POSTMODERNE DRUŽBE (KRIMINOLOŠKI VIDIK)
Damijan Donko, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava temo, ki se tiče prav vseh ljudi, ne glede na to, ali se tega sploh zavedamo. Gre za osebnostno identiteto, njeno iskanje, vzpostavljanje in krizo le-te v družbi, kjer živimo. Prav ta pojem sodobne družbe naredi to temo zanimivo in posebno, kot je posebna današnja družba, družba neštetih protislovij in absurdov. Diplomsko delo zajema v bistvu dva sklopa vprašanj, ki se seveda tematsko močno povezujeta in dopolnjujeta. Začenši s samim pojmom identitete, prvi sklop vprašanj predstavi različne poskuse definiranja pojma identitete, kratek zgodovinski razvoj vprašanja identitete ter razliko identitete od sebstva. Gre torej za vzpostavitev in predstavitev samega pojma identitete. Sledijo pogledi nekaterih temeljnih teorij, ki zadevajo to tematiko, od psiho-dinamičnih, preko psiho-socialnih do čisto socialno-konstruktivističnih. Kot drug sklop vprašanj pa je predstavljeno ozadje identitete kot svet, v katerem živimo. S pojmom sveta je mišljena sodobna družba, tako imenovana postmoderna družba, njene zakonitosti, značilnosti in vsa njena protislovja. Rdeča nit je seveda posameznik, ki se mora nenehno »najti«, uspeti, zadovoljiti in »se uresničiti« v tej družbi, ki mu (navidezno) ponuja nešteto možnosti za zadovoljitev še tako specifičnih potreb in želja. Gre torej za pojem in problem individualizacije, ki bi naj pomenila pot k sreči, duševnemu miru posameznika, vendar pa je na žalost v večjem delu zgolj nenehno iskanje smisla, reflektiranje v preteklost, mišljenje o prihodnosti in pozabljanje na sedanjost, ki prej rezultira v krizi osebnostne identitete kot pa v sami sreči in notranjem zadovoljstvu. Tako torej drugi sklop diplomskega dela skuša približati »duh današnje družbe«, najprej s primerjanjem predmoderne, moderne in postmoderne dobe, nato pa obravnava tudi nekaj najpomembnejših pojavov, ki so značilni za našo, torej postmoderno (postmodernistično) družbo in kateri imajo najmočnejši vpliv na dojemanje, oblikovanje posameznikove identitete, njeno krizo in skorajšnjo zavestno ali nezavedno izgubo. V prvi vrsti gre za sam proces individualizacije, ki pomeni v bistvu nenehno iskanje lastne identitete v svetu neštetih možnosti, odločitev, tveganj in nevarnosti. Podrobneje je izpostavljen problem globalizacije skozi pogled globaliziranega kapitala in lokalizacije revščine v odnosu z dojemanjem neponovljivega časa, ki dejansko ustvarja »dva svetova« ljudi, torej tudi dvoje čisto različnih identitet, ki pa se absurdno povezujejo v iskanju in razreševanju problemov v zvezi z identiteto obojih. V tem delu je s kriminološkega vidika opozorjeno tudi na dojemanje revščine kot zločina, kot posledice in vzvoda strukturnega nasilja v družbi. Tematika samega dela se nadaljuje z obravnavo »zapovedane sreče« v zvezi s potrošništvom, ki vsem ljudem nekako potihoma, nezavedno ukazuje in vsiljuje naše potrebe, zaradi česar nezavedno izbiramo točno določene življenjske vzorce oziroma življenjske stile, ki bi nam naj prinesli zadovoljstvo, žal pa se ne zavedamo, da so naše želje, po zadovoljitvi katerih hrepenimo, v bistvu skonstruirane »zunaj« nas in primarno ne izhajajo iz nas samih, zaradi česar skoraj nikoli ne moremo najti tistega duševnega miru, ki bi nas notranje izpopolnil in nam dal občutek samouresničitve v različnih situacijah. V tem kontekstu je s kriminološkega vidika pozornost namenjena kriminalnemu življenjskemu stilu kot alternativi oziroma odgovoru na posameznikovo nezmožnost samoaktualizacije v tisti meri, ki bi iz posameznika naredila kreativno, zadovoljno bitje, ki ne bi rabil izraziti svojih potlačenih ambicij v destruktivnih, delikventnih in deviantnih ravnanjih, ki predstavljajo nekakšen »kričeč« odgovor na vso breme, ki ga posamezniku nalaga družba s svojimi zakonitostmi, značilnostmi in zahtevami.
Ključne besede: KLJUČNE BESEDE: osebnostna identiteta, postmoderna družba, individualizacija, globalizacija, družina, strukturalno (sistemsko) nasilje, heteronomno delo, potrošništvo, revščina, kriminalni življenjski stil, deviantnost, strah.
Objavljeno: 01.02.2011; Ogledov: 3054; Prenosov: 547
.pdf Celotno besedilo (1,15 MB)

3.
NOTRANJA DIFERENCIACIJA NA RAZREDNI STOPNJI S POUDARKOM NA NARAVOSLOVJU IN TEHNIKI
Lea Senica, 2011, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi z naslovom Notranja diferenciacija na razredni stopnji s poudarkom na naravoslovju in tehniki smo se v teoretičnem delu sprva usmerili v pojma diferenciacija in individualizacija, ki sta s prenovo sistema osnovnih šol, torej z uvedbo devetletke, postala še bolj pomembna. Posvetili smo se njunima opredelitvama, utemeljitvam, ki govorijo njima v prid in načinu, kako učence opazovati in jih prepoznavati, ter jim šele nato nuditi pravo pomoč. Posebej smo se poglobili v izvajanje notranje diferenciacije, ki je, zlasti na razredni stopnji, izjemno pomembna. Predstavili smo tudi pogoje in učinkovite strategije za izvajanje notranje diferenciacije pri predmetu naravoslovje in tehnika. V empiričnem delu diplomske naloge smo želeli proučiti, ali učitelji delo pri pouku naravoslovje in tehnika notranje diferencirajo, zakaj se odločijo za notranjo diferenciacijo, kaj notranje diferencirajo, katere pripomočke pri delu uporabljajo itd. Zanimala nas je tudi uporaba notranje diferenciacije nasploh; torej tudi pri drugih predmetih. Podatki so bili pridobljeni s pomočjo anonimnega anketnega vprašalnika, ki so bili poslani razrednim učiteljem (4. in 5. razreda) naključnih osnovnih šol. Rezultati so pokazali, da razredni učitelji izvajajo notranjo diferenciacijo ne samo pri temeljnih predmetih (MA, SLJ), ampak tudi pri ostalih. Precej pogosta je tudi pri predmetu naravoslovje in tehnika. Predvidevali smo, da bodo pri izvajanju notranje diferenciacije doslednejši, kreativnejši in bolj vešči najmlajši učitelji, vendar po pridobljenih rezultatih tega več ne moremo trditi.
Ključne besede: Devetletka, razredni pouk, diferenciacija in individualizacija, notranja diferenciacija, naravoslovje in tehnika.
Objavljeno: 06.04.2011; Ogledov: 2427; Prenosov: 394
.pdf Celotno besedilo (396,73 KB)

4.
5.
VPLIV DIFERENCIACIJE IN INDIVIDUALIZACIJE NA PREVERJANJE IN OCENJEVANJE V OSNOVNI ŠOLI
Branka Đaković, 2012, diplomsko delo

Opis: Pričujoče diplomsko delo predstavlja oris nivojskega pouka in mnenja, ki so se oblikovala o diferenciaciji in individualizaciji pouka v osnovni šoli. Ta sistem delovanja, ki velja vse od leta 1996, smo povezali s preverjanjem in ocenjevanjem znanja učencev, ki so del devetletne osnovne šole. Glavni poudarek smo namenili vplivom nivojskega pouka na učence in učitelje. Želeli smo ugotoviti, kako ti sprejemajo diferenciacijo pri pouku slovenščine in ali ta pozitivno vpliva na njihovo izobraževanje ter posledično znanje. Poleg tega smo si zastavili vprašanje o pravilnem udejanjanju preverjanja in ocenjevanja znanja v nivojskem pouku in zakaj se učenci v današnjem času sploh učijo. Za nastanek diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo, s katero smo opisali teoretično stran obravnavane teme. Za primerjavo dejstev in odkrivanje podrobnosti med nivoji ter preverjanjem in ocenjevanjem pa komparativno metodo. Za pridobitev odgovorov v empiričnem delu smo uporabili anketo in grafično metodo za prikaz rezultatov. Teoretična izhodišča smo osvetlili z empiričnim delom in prišli do spoznanja, da nivojski pouk pozitivno vpliva na delovanje učencev in učiteljev, saj so oboji zadovoljni s tovrstnim načinom poučevanja, vendar bi v razredu potrebovali boljše učence, da bi ti dvigovali povprečje in bili za vzgled – to je mnenje učiteljev in učencev. Slednji menijo, da se njihovo znanje ni izboljšalo. Tega pa verjetno ne smemo pripisovati preverjanju znanja, saj smo z anketnim vprašalnikom ugotovili, da učiteljice izvajajo preverjanje v času pouka in vedno pred ocenjevanjem, tako da učenci pravočasno oz. pred vrednotenjem svojega znanja pridobijo povratno informacijo o tem, kje bi se dalo odpraviti vrzeli v snovi. Verjetno pa modernizacija družbe vpliva tudi na pogled učencev glede njihovega znanja, kajti izkazalo se je, da so učencem motivacija za učenje v veliki večini le ocene in ne znanje, ki naj bi ga uporabili v svojem življenju.
Ključne besede: Nivojski pouk, diferenciacija, individualizacija, preverjanje in ocenjevanje, mnenje o nivojskem pouku.
Objavljeno: 16.07.2012; Ogledov: 1686; Prenosov: 293
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

6.
Evalvacija nivojskega pouka pri pouku slovenščine v 8. in 9. razredih na osnovnih šolah v občinah Ormož, Središče ob Dravi in Sveti Tomaž
Marko Lalić, 2012, diplomsko delo

Opis: Mnenja o učni diferenciaciji in individualizaciji pouka ter z njima povezanim nivojskim poukom so že od samega začetka predmet nasprotujočih si mnenj tako pri strokovnjakih kot pri laikih. Nivojski pouk, ki je v veljavi vse od leta 1996, je poskrbel, da proces poučevanja poteka na drugačnem učiteljevem pristopu, na večji učenčevi aktivnosti, povezovanju učnih vsebin in prilagajanju učenčevih individualnih posebnosti. Leta 2006 je bil nivojski pouk kot sistemski ukrep opuščen. Šolam pa je bilo prepuščeno, da pouk organizirajo tako, da bo učencem zagotavljal čim učinkovitejše doseganje učnih ciljev. Pričujoče diplomsko delo Evalvacija nivojskega pouka pri pouku slovenščine v 8. in 9. razredih na osnovnih šolah v občinah Ormož, Središče ob Dravi in Sveti Tomaž predstavlja ovrednotenje nivojskega pouka pri pouku slovenščine tako s strani učencev kot učiteljev, ki te učence poučujejo. Zanimajo nas pozitivne kot tudi negativne strani nivojskega pouka pri pouku slovenščine, odnosi in počutje v nivojskih skupinah, doživljanje dela v posameznih nivojskih skupinah. Zanima nas, v kolikšni meri je učiteljevo mnenje, ki poučuje v nivojskih skupinah pri pouku slovenščine odvisno od poučevanja v določeni zahtevnostni ravni nivojskih skupin. V teoretičnem delu diplomskega dela se bomo podrobneje seznanili s posameznimi značilnostmi nivojskega pouka slovenščine in njegovimi posebnostmi, kot so ocenjevanje, vloga učitelja, grupiranje učencev in drugo. V empiričnem delu bomo s pomočjo ankete, ki jo bodo izpolnili učenci in učitelji, analizirali in ovrednotili pouk slovenščine v 8. in 9. razredih na osnovnih šolah A, B, C, Č, D, in E v občinah Ormož, Središče ob Dravi in Sveti Tomaž. Ugotovili smo, da nivojski pouk nudi učencem ugodno okolje za učenje materinščine ter da učitelji slovenščine, ki poučujejo te učence, pozitivno vrednotijo nivojski pouk pri pouku slovenščine, kljub temu, da je nivojski pouk od leta 2006 kot sistemski ukrep opuščen.
Ključne besede: Nivojski pouk, diferenciacija, individualizacija, nivojski pouk pri pouku slovenščine, evalvacija nivojskega pouka, stališča o nivojskem pouku.
Objavljeno: 03.10.2012; Ogledov: 1644; Prenosov: 85
.pdf Celotno besedilo (3,03 MB)

7.
POMEN UPORABE DVOJNEGA SNOPA IN ANATOMSKEGA POLOŽAJA TUNELOV PRI ARTROSKOPSKI REKONSTRUKCIJI
Mohsen Hussein, 2012, doktorska disertacija

Opis: Uvod. Pretrganje sprednje križne vezi povzroči poslabšanje funkcije kolenskega sklepa, pretirano premikanje golenice naprej (anteriorno), rotacijsko nestabilnost in slabši nadzor mišične funkcije. Dolgoročno povzroča poškodbo meniskusov in hrustanca ter razvoj degenerativnih sprememb sklepnega hrustanca (artrozo) in potencialno posttravmatskega artritisa. Zdravljenje pretrganja sprednje križne vezi je lahko konzervativno ali operativno, prevladuje operativno zdravljenje z artroskopsko rekonstrukcijo omenjene vezi. Cilj operativnega zdravljenja je izboljšanje stabilnosti kolena ter zmanjšanje tveganja za pojav kasnejših zapletov (kronične) nestabilnosti kolena kot sta ponavljajoče poškodbe meniskusov ali obraba hrustanca. Številne, predvsem kadaverske raziskave, so pokazale, da bi rekonstrukcija sprednje križne vezi z metodo dvojnega snopa lahko prispevala k izboljšanju rezultatov, predvsem glede rotacijske stabilnosti. Ker je tovrstna operativna metoda tehnično zelo zahtevna, se je posledično razvila (tehnično lažja) metoda rekonstrukcije sprednje križne vezi z enim snopom s položajem presadka v vodoravnem (anatomskem) položaju. Namen in hipoteze. S primerjavo treh različnih metod artroskopske rekonstrukcije sprednje križne vezi smo želeli ugotoviti, s katero izmed metod lahko dosežemo boljše pooperativne izide in predvsem katera izmed njih omogoča boljšo rotacijsko stabilnost. Prva hipoteza je, da artroskopska rekonstrukcija sprednje križne vezi z enim snopom s položajem presadka v nižjem oz. vodoravnejšem (anatomskem) položaju (ASB), omogoča boljše klinične rezultate kot metoda, kjer je presadek pričvrščen v (višjem) položaju, kot smo ga uporabljali do sedaj (CSB). Druga hipoteza je, da artroskopska rekonstrukcija sprednje križne vezi s položajem presadka v nižjem oz. vodoravnejšem položaju (ASB, ADB) omogoča boljšo rotacijsko stabilnost kolena. Tretja hipoteza je, da metoda rekonstrukcije sprednje križne vezi z dvojnim snopom in horizontalnejšim položajem obeh snopov (ADB) omogoča boljše rezultate kot v prvi hipotezi navedeni metodi (ASB, CSB). S hipotezami smo želeli preveriti, ali je boljša rotacijska stabilnost posledica vodoravnejšega (bolj anatomskega) položaja tunelov in ne povečanja števila presadkov. Material in metode dela. V raziskavo je bilo vključenih 330 bolnikov s pretrgano sprednjo križno vezjo, pri katerih smo se odločili za operativno zdravljenje. Bolniki so bili naključno razporejeni (randomizirani) v tri skupine. V prvi skupini so bili bolniki operirani po standardni metodi enojnega snopa (CSB), v drugi skupini po metodi enojnega snopa, pripetega v bolj vodoravnem (anatomskem) položaju (ASB) in v tretji skupini po metodi dvojnega snopa (ASB). Ocenjevanje so izvedli neodvisni ocenjevalci, ne vedoč, katera metoda je bila uporabljena. Gibljivost smo merili z goniometrom. Ugotavljali smo zaostanek (deficit) ekstenzije in fleksije v primerjavi z zdravo nogo. Za objektivizacijo anteroposteriorne nestabilnosti smo uporabili artrometer KT-1000 (MEDmetric, CA, ZDA) z uporabo sile 136N. Za oceno rotacijske stabilnosti smo uporabili Pivot shift test, z ocenami od 0 do 3. Za subjektivno oceno stanje kolena smo uporabili mednarodno lestvico po vprašalniku Lysholm in subjektivni IKDC vprašalnik. Za objektivno oceno smo uporabili objektivni IKDC vprašalnik. Ocenjevali smo naslednje parametre: oteklina, pasivna gibljivost, stabilnost, ocena medialnega in lateralnega kompartmenta, mesto odvzema presadka, RTG glede zoženja sklepne špranje in prisotnost degenerativnih sprememb, funkcionalni test (one leg test). Rezultati. V rezultatih raziskave smo ugotovili statistično značilno boljše klinične rezultate z uporabo anatomske artroskopske rekonstrukcije sprednje križne vezi z enim snopom (ASB) v primerjavi s klasično metodo z enim snopom (CSB). Razlika je bila značilna predvsem v anteroposteriorni in rotacijski stabilnosti. Rezultati metode rekonstrukcije sprednje križne vezi z dvojnim snopom (ADB)
Ključne besede: ACL, anatomska, rekonstrukcija, individualizacija, enosnopna, dvosnopna, rotacijska stabilnost.
Objavljeno: 14.01.2013; Ogledov: 2571; Prenosov: 72
.pdf Celotno besedilo (18,65 MB)

8.
Diferenciacija in individualizacija pri pouku književnosti v 3. triletju osnovne šole
Milena Kerndl, 2013, doktorska disertacija

Opis: Uspešno izvajanje diferenciacije in individualizacije pri pouku je odvisno od več pogojev, osnovni pa je učiteljevo dobro poznavanje učencev in njegova usposobljenost za prepoznavanje razlik med učenci ter izvajanje takšnega pouka. Problem, ki ga proučujemo v doktorski nalogi, je usposobljenost učiteljev slovenščine za prepoznavanje razlik med učenci, in sicer v njihovi recepcijski zmožnosti in njihovih horizontih pričakovanj, ter v povezavi s tem za izvajanje načela notranje diferenciacije in individualizacije pri obravnavi književnih besedil v heterogenih učnih skupinah z namenom sistematičnega razvijanja recepcijske zmožnosti posameznega učenca. Opisana usposobljenost naj bi bila sestavina učiteljeve književnodidaktične kompetence. V prvem delu naloge predstavimo teoretična izhodišča, in sicer izhajamo iz razlik med dvema modeloma pouka (transmisijski in transakcijski), prikažemo (nove) vloge in kompetence učiteljev v sodobni šoli, podrobno predstavimo razlike med učenci, možnosti diferenciacije pouka književnosti in metode, ki so podpora le-tej. Natančno opišemo komunikacijski model pouka književnosti, prikažemo vlogo učenca bralca in razvoj recepcijske zmožnosti učencev v tretjem triletju. Ugotavljamo, da je zaznava oziroma analiza pričakovanj in potencialne recepcijske zmožnosti učencev nujna za diferenciacijo in individualizacijo ter za dvig pričakovanj oziroma zahtevnosti pouka književnosti. Ob tem se pojavi vprašanje učiteljevih kompetenc, kajti če želimo res optimalno razvijati recepcijsko zmožnost posameznih učencev, moramo najprej dobro vedeti, kje so v svojem razvoju, poznati njihove zmožnosti in predznanje (kateri segmenti recepcijske zmožnosti so bolje, kateri slabše razviti, kako učenci zaznavajo besedilne signale, kakšne so njihove realne in medbesedilne izkušnje, iz kakšnega bralnega okolja prihajajo), jih načrtno vključiti v načrtovanje pouka književnosti oz. v načrtovanje lastnega bralnega napredka (tudi s pomočjo razvijanja literarnorecepcijske metakognicije) in jim o tem dajati kvalitetno povratno informacijo. V drugem delu predstavljamo rezultate empirične raziskave, v kateri smo se ukvarjali z uresničevanjem didaktičnega načela notranje diferenciacije in individualizacije pri pouku književnosti. Metodološko smo v raziskavi kombinirali kvantitativni in kvalitativni pristop. Najprej smo ugotovili in evalvirali stanje pri pouku književnosti v heterogenih skupinah tretjega triletja s stališča tega načela. Diferenciacijo in individualizacijo pouka književnosti smo spremljali z različnih vidikov: diferenciacija/individualizacija in faze šolske interpretacije, diferenciacija/individualizacija in ugotavljanje recepcijske zmožnosti, horizonta pričakovanj, bralnega interesa učencev ter izbira književnih besedil, diferenciacija/individualizacija in uporaba aktivnih metod pouka, diferenciacija/individualizacija in preverjanje učenčevega napredka v razvoju recepcijske zmožnosti ter skupno načrtovanje le-tega ter presoja učiteljev o lastni usposobljenosti za izvajanje notranje učne diferenciacije in individualizacije. Na podlagi ugotovitev smo definirali in opisali novo literarnodidaktično kompetenco (kot del splošne literarnodidaktične kompetence učitelja) – kompetenco zaznavanja/spoznavanja horizontov pričakovanj učencev (v povezavi z njo tudi kompetenco razvijanja literarnorecepcijske metakognicije učencev), saj je poznavanje le-teh izhodišče diferenciacije in individualizacije pouka književnosti, in razvili kurikulum te kompetence. V nadaljevanju smo za to kompetenco izobraževali dve skupini učiteljev. Za pomoč pri načrtovanju pouka književnosti smo izdelali didaktični opomnik z elementi sprotne priprave za spodbujanje različnih možnosti diferenciacije in individualizacije pouka in ga v uporabo ponudili učiteljem. Po izobraževanju in drugi spremljavi pouka smo ugotavljali vpliv nove literarnodidaktične kompetence na izvajanje diferenciranega in individualiziranega pouka književnosti.
Ključne besede: slovenščina, književnost, tretje triletje, diferenciacija in individualizacija, literarnodidaktična kompetenca zaznavanja/spoznavanja horizonta pričakovanj, literarnorecepcijska metakognicija
Objavljeno: 11.09.2013; Ogledov: 2826; Prenosov: 608
.pdf Celotno besedilo (3,94 MB)

9.
PRIMERJAVA NAVEZANOSTI, OBJEKTNIH ODNOSOV IN PROCESA SEPARACIJE-INDIVIDUALIZACIJE PRI EDINCIH IN OSEBAH Z BRATI ALI S SESTRAMI
Tina Uršič, 2014, magistrsko delo

Opis: Psihični svet posameznika se gradi v otroštvu na podlagi odnosov s pomembnimi drugimi. Ta trditev je zelo pomembna za vse teoretične koncepte v naši nalogi: navezanost, objektni odnosi, separacija in individualizacija. Obravnavani so bili že v nekaj študijah, a nobena ni zajemala edincev kot preučevane skupine. Ti se nam zdijo specifična skupina, vredna globljega raziskovanja. O edincih je napisanih mnogo trditev, največkrat gre le za stereotipe in posploševanja. Zato smo se v magistrski nalogi odločili to skupino podrobneje raziskati in obenem primerjati s posamezniki, ki imajo sorojence. Namen raziskave je bil ugotoviti, ali prihaja do razlik v navezanosti, objektnih odnosih in procesu separacije in individualizacije med edinci in osebami s sorojenci. V raziskavi je sodelovalo 200 udeležencev, starih od 18 do 27 let. Od tega je bilo 59 edincev in 141 oseb s sorojenci. Uporabljeni so bili Vprašalnik medosebnih odnosov (Bartholomew in Horowitz, 1991), Test objektnih odnosov (Žvelc, 1998) in Slikovni test separacije in individualizacije (Žvelc in Žvelc, 2000). Rezultati so pokazali, da obstajajo razlike med edinci, in tistimi, ki imajo sorojence, v procesu separacije in individualizacije v odnosu do matere in očeta. Edinci so nekoliko bolj avtonomni v odnosu s starši. Rezultati raziskave tako ne potrjujejo stereotipov o edincih.
Ključne besede: Edinci, sorojenci, navezanost, objektni odnosi, separacija in individualizacija.
Objavljeno: 10.12.2014; Ogledov: 1780; Prenosov: 485
.pdf Celotno besedilo (1,25 MB)

10.
UDEJANJANJE CILJEV SODOBNIH KONCEPTOV ZNANJA S POMOČJO PORTFOLIA PRI POUKU SOCIOLOGIJE
Tjaša Bevc, 2015, magistrsko delo

Opis: Sodobna šola upošteva sodobne koncepte znanja, temelječe na razvoju spretnosti in veščin, ki bodo učečim se koristile v nadaljnjem življenju. S tem sodobna šola v ospredje postavlja različne oblike učenja in poučevanja, ki pripomorejo k razvoju le-teh. V magistrski nalogi se ukvarjamo s problematiko udejanjanja sodobnih konceptov znanja v procesu učenja in poučevanja. Osredotočamo se predvsem na učenje in poučevanje s pomočjo portfolija. Glavni namen magistrske naloge z naslovom Udejanjanje ciljev sodobnih konceptov znanja s pomočjo portfolia pri pouku sociologije je s pomočjo pilotne raziskave na srednji šoli dokazati, da ima uvedba portfolia pozitivne učinke v smislu sprejemanja odgovornosti dijakov za usvajanje njihovega znanja, razvijanja samostojnosti v procesu učenja in v okviru tega ustvarjalnosti in samoiniciativnosti. Izhodišče magistrske naloge je predstavljala raziskava, izvedena pri pouku sociologije v tretjem in četrtem letniku srednje šole v šolskem letu 2014/2015. Magistrska naloga s pomočjo raziskave Vpeljava portfolia v pouk sociologije dokazuje, da učenje in poučevanje s pomočjo portfolia pozitivno vpliva na razvoj spretnosti in veščin dijakov in dijakinj.
Ključne besede: srednja šola, sociologija, sodobni koncepti znanja, portfolio, avtentična dejavnost, individualizacija.
Objavljeno: 22.12.2015; Ogledov: 587; Prenosov: 93
.pdf Celotno besedilo (1,32 MB)

Iskanje izvedeno v 0.26 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici