| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 53
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
1.
Ensiling, in vitro rumen digestion and soaking in slurry altered the germination capacity of Rumex obtusifolius seeds
Anastazija Gselman, Maksimiljan Brus, 2023, izvirni znanstveni članek

Opis: This study investigated whether the process of ensiling and in vitro digestion in rumen juice, as well as the response to soaking in pig or cattle slurry, affects the germination rate and germination energy of Rumex obtusifolius (broad-leaved dock) seeds. Seeds were subjected to different treatments (200 seeds each) in three experiments: (I) seed ensiling (8 weeks) followed by in vitro rumen digestion (24, 36 and 48 h); (II) the soaking of non-ensiled and ensiled seeds in cattle or pig slurry (2, 4 and 24 weeks); and (III) the in vitro rumen digestion (24, 36 and 48 h) of non-ensiled and ensiled seeds followed by soaking in cattle or pig slurry (24 weeks). The control treatment included untreated seed (0—non-ensiled seed; 0—no in vitro rumen digestion; and 0—no soaking in slurry). Germination tests (germination rate and germination energy) were then conducted in four replicates in the germination chamber under alternating day (20–35 °C for 14 h under light) and night conditions (17–20 °C for 10 h without light) at 75% relative humidity. Experiment I showed that ensiling significantly (p ≤ 0.001) reduced both the germination rate and germination energy of R. obtusifolius seeds. In addition, the length of in vitro digestion duration that the non-ensiled seeds were subjected to significantly (p ≤ 0.001) reduced their germination energy but not the total germination rate. However, the seeds that were subjected to the process of ensiling and in vitro digestion in the rumen lost their germination completely. The Experiment II investigated the effects of soaking non-ensiled seeds in slurry and showed that germination rates were comparable in pig and cattle slurry. Longer soaking times significantly reduced the germination rate, with no germination observed after 24 weeks. The Experiment III considered the combined effects of in vitro digestion and slurry soaking and showed that rumen digestion reduced the proportion of germinable seeds. Germination was inhibited in pig slurry, while in cattle slurry, a decreasing germination rate was observed with increasing digestion time.
Ključne besede: broad-leaved dock, in vitro rumen digestion, ensiling, pig and cattle slurry, seed germination
Objavljeno v DKUM: 05.04.2024; Ogledov: 194; Prenosov: 2
.pdf Celotno besedilo (293,08 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

2.
3.
Optimiranje postopkov formulacije farmacevtskih učinkovin v porozne polimerne nosilce : magistrsko delo
Teja Cesar, 2024, magistrsko delo

Opis: Namen magistrske naloge je bil optimizirati formulacijo polimernih nosilcev kot sistemov za dostavo farmacevtskih učinkovin. Cilj je bil izboljšati topnost izbranih farmacevtskih učinkovin ter doseči podaljšano sproščanje v simuliranih telesnih tekočinah. Polimerni nosilci so obetavni na področju razvoja sistemov s formuliranimi zdravili, saj lahko z ustrezno prilagoditvijo njihovih fizikalno-kemijskih lastnosti dosežemo izboljšano formuliranje in sproščanje farmacevtskih učinkovin. V sklopu laboratorijskega dela smo sintetizirali plastovite polimerne nosilce, v katere smo uspešno formulirali dve različni farmacevtski učinkovini z različno polarnostjo. Izbrana polimera sta bila hitozan in alginat. S procesom superkritičnega penjenja smo izdelali tudi porozne polimerne nosilce, kjer smo kot začetni polimer uporabili polikaprolakton. Kot farmacevtski učinkovini smo izbrali ketoprofen in klindamicin hidroklorid. Izbrali smo ju glede na njuno topnost v telesnih tekočinah. Ketoprofen se uporablja za zdravljenje akutne bolečine in je slabo topen, medtem ko je klindamicin hidroklorid bolj topen v telesnih tekočinah in se uporablja kot antibiotik. Karakterizacijo formuliranih polimernih nosilcev z vsebnostjo farmacevtskih učinkovin smo izvedli z vrstično elektronsko mikroskopijo in tehniko oslabljenega totalnega odboja infrardeče spektroskopije s Fourierjevo transformacijo. Z in vitro testiranjem sproščanja smo prikazali spreminjanje vsebnosti formuliranih farmacevtskih učinkovin v polimernih nosilcih glede na čas sproščanja, pridobljene vzorce smo analizirali s tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti in z UV-Vis spektrofotometrijo. Rezultati so nedvoumno pokazali, da je formulacija farmacevtskih učinkovin v polimerne nosilce omogočila podaljšano sproščanje v telesnih tekočinah. Ugotovitve kažejo, da so porozni polimerni nosilci bolj primerni za sisteme dostave zdravil s podaljšanim sproščanjem v primerjavi s plastovitimi polimernimi nosilci.
Ključne besede: farmacevtske učinkovine, polimerni nosilci, plastoviti polimeri, superkritično penjenje, in vitro sproščanje
Objavljeno v DKUM: 03.04.2024; Ogledov: 114; Prenosov: 18
.pdf Celotno besedilo (2,20 MB)

4.
Različni postopki formulacije in njihov vpliv na sproščanje farmacevtskih učinkovin v simuliranih telesnih tekočinah : magistrsko delo
Zala Mesec, 2024, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo želeli raziskati, ali lahko z enkapsulacijo zdravilne učinkovine (ketoprofena) v različne vrste nosilcev dosežemo njeno nadzorovano sproščanje v simuliranih telesnih tekočinah. Kot nosilce aktivnih učinkovin smo uporabili maltodekstrin, alginat, sojine proteine in polietilen glikol. Pridobljene enkapsulate smo najprej okarakterizirali z vrstičnim elektronskim mikroskopom in dobili mikrografe različnih povečav, ki so nam podali informacijo o morfoloških lastnostih produktov. Z metodo Fourierjeve transformacijske infrardeče spektroskopije smo preverili uspešnost vezave aktivne učinkovine v različne vrste nosilcev. Nato je sledilo še in vitro sproščanje zdravilne učinkovine iz polimernih nosilcev, ki je potekalo v simuliranih telesnih tekočinah. Ugotovili smo, katera formulacija je najprimernejša za doseganje nadzorovanega sproščanja v simuliranih telesnih tekočinah. Za vse pripravljene formulacije smo izrisali profile sproščanja in jim z matematičnimi modeli določili njihovo kinetiko sproščanja. Profili sproščanja posameznih formulacij so pokazali uspešno vezavo aktivne učinkovine v različne enkapsulate. V primerjavi s sproščanjem neformulirane aktivne učinkovine smo dosegli bolj nadzorovano sproščanje.
Ključne besede: ketoprofen, mikronizacija, enkapsulacija, in vitro sproščanje, matematični modeli
Objavljeno v DKUM: 03.04.2024; Ogledov: 92; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (3,99 MB)

5.
Novel in vitro model for toxicological analysis of drugs
Eneko Jose Madorran Esteiro, 2024, doktorska disertacija

Opis: Despite there being a substantial range of available drugs on the market, many patients still lack effective and safe medications for their specific conditions, showing a constant need to develop new ones. Toxicological models enable us to assess their safety to various degrees, but all such models have certain limitations. Considering the advantages and drawbacks of these models, we have developed a novel viability method, Membrane Potential Cell Viability Assay (MPCVA), and a novel cell-based in vitro liver model to overcome some of the limitations of these models. The MPCVA evaluates the changes in the membrane potential, so we tested the membrane potential and cell viability relation with a cell-by-cell analysis. The MPCVA was further tested in case of cell exposure to various toxic agents that induce different cell death pathways. Finally, we used MPCVA to determine the viability of our novel cell-based in vitro liver model, which we built by combining four different types of liver cells (hepatocytes, hepatic stellate cells, Kupffer cells, and liver sinusoidal endothelial cells). Along with the MPCVA, we used clinical instrumentation to test the toxicity of three hepatotoxic drugs (5-fluorouracil, ibuprofen, and rifampicin). We observed that, under the given conditions, the MPCVA had a similar toxicity assessment as standard viability methods. We also observed that the toxicity assessment of hepatotoxic drugs is similar to the in vivo toxicity evaluation (clinical data). Therefore, the suggested approach can potentially improve existing toxicological models. However, we understand its translation to clinical practice warrants further experimentation in exposures to other drugs/toxins and by also using other cell types.
Ključne besede: Keywords: Toxicological model, translational analysis, liver in vitro model, cell viability.
Objavljeno v DKUM: 23.02.2024; Ogledov: 228; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (5,64 MB)

6.
Vpliv različnih načinov sterilizacije in tipa brstov na uspešno vzpostavitev tkivne kulture pri navadni bodiki ( Ilex aquifolium L.) : diplomsko delo
Urška Modrič, 2023, diplomsko delo

Opis: V letu 2023 smo na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru opravili poskus, v katerem smo proučevali vpliv različnih načinov sterilizacije in vpliv tipa brstov (apikalni in aksilarni) na vzpostavitev tkivne kulture navadne bodike (Ilex aquifolium L.). Za razkuževanje smo uporabili dve različni sterilizacijski sredstvi, dikloroizocianurno kislino (DICA) in natrijev hipoklorit (NaClO), v različnih koncentracijah in z različnim časom tretiranja. V raziskavo je bilo vključenih 640 brstov, na katerih smo skupno opravili 7 različnih načinov sterilizacije. Vse brste smo predhodno tretirali v 70-% etanolu za 40 sekund. Razkužene brste smo prenesli na osnovno gojišče McCown Woody Plant in spremljali rast. Ugotovili smo, da tako način sterilizacije kot tudi tip brstov vplivata na pridobljeno število vitalnih poganjkov. Skupno smo uspešno sterilizirali 22 brstov. Za uspešnejše so se izkazali apikalni brsti. Pri primerjavi sterilizacijskih sredstev se je tretiranje z DICA izkazalo za uspešnejše, pridobili smo 18 vitalnih brstov. Najuspešnejša je bila sterilizacija brstov z DICA in časom tretiranja 5 minut, kjer smo pridobili 7 vitalnih brstov.
Ključne besede: sterilizacija, tkivne kulture, bodika, in vitro, brsti
Objavljeno v DKUM: 08.01.2024; Ogledov: 214; Prenosov: 13
.pdf Celotno besedilo (1,45 MB)

7.
Vpliv izhodiščnega materiala in različnih načinov razkuževanja na vzpostavitev tkivne kulture jagodnjaka ( fragaria x ananassa duchesne) : diplomsko delo
Sergeja Lešnik, 2023, diplomsko delo

Opis: V letu 2023 je bil na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru izveden poskus, v katerem se je ugotavljalo kateri način razkuževanja rastlinskega materiala je najbolj optimalen za kasnejšo uspešno vegetativno razmnoževanje jagodnjaka, Fragaria × ananassa Duchesne v in vitro razmerah. Drug namen raziskave je bila primerjava uspešnosti razkuževanja glede na izvor nabranega materiala (rastline, ki rastejo v zaščitenem prostoru v primerjavi s tistimi, ki rastejo na prostem). Za razkuževanje sta bili uporabljeni natrijev hipoklorit (NaClO) in dikloroizocianurna kislina (DICA) v različnih koncentracijah ter časih tretiranja, skupaj 4 različna obravnavanja. Razkuženi izsečki so bili nameščeni na osnovno MS gojišče brez dodanih rastnih regulatorjev, po treh tednih so bili vsi izsečki prestavljeni na gojišče, kateremu je bil dodan antibiotik Cefotaxime sodium. Izkazalo se je, da je to preprečilo propad tistih rastlin, ki so že pokazale potencial in začele z rastjo, vendar je bilo tekom inokulacije zaznati bakterijske okužbe. V raziskavi je bilo ugotovljeno, da tako način razkuževanja, kot izvor rastlinskega materiala vplivata na število dobljenih vitalnih poganjkov. Pri izsečkih jagodnjaka iz zaščitenega prostora je V bil uspeh razkuževanja 13,3 % oz. 16 izsečkov, iz nezaščitenega prostora pa 3,3 % oz. 4 izsečki. Med različnimi obravnavanji se je kot najbolj uspešno izkazalo razkuževanje s sredstvom DICA in časom tretiranja 1,5 min, kjer je bil uspeh 3,75 % (9 vitalnih izsečkov). Pri uporabi 1,5 % NaClO in 1,5 min, je bil uspeh 2,08 % oz. 5 vitalnih izsečkov. Pri ostalih dveh obravnavanjih je bil uspeh 1,25 %.
Ključne besede: jagodnjak, Fragaria × ananassa, in vitro, razkuževanje, tkivne kulture
Objavljeno v DKUM: 11.10.2023; Ogledov: 431; Prenosov: 43
.pdf Celotno besedilo (1,49 MB)

8.
Priprava umetnih semen plazeče zelene (Apium repens (Jacq.) Lag.) in vpliv temperature ter časa shranjevanja na regeneracijo : magistrsko delo
Ines Pucko, 2023, magistrsko delo

Opis: Umetna semena se uporabljajo za daljše shranjevanje ogroženih, redkih, zdravilnih in industrijsko pomembnih rastlinskih vrst in lažji prenos v in vivo okolje. Plazeča zelena, Apium repens velja za ogroženo in redko rastlinsko vrsto, v Sloveniji nazadnje potrjeno pred več kot 100 leti. Cilj naše naloge je bil pripraviti umetna semena plazeče zelene (Apium repens), pridobljeno iz bližnjih rastišč, ki jo hranimo v tkivni kulturi na Fakulteti za naravoslovje in matematiko, Univerze v Mariboru. Umetna semena smo pripravili iz izsečkov, nodijev izoliranih z matične rastline A. repens. Izsečke smo takoj po izolaciji z matične rastline prenesli v MS gojišča z 2 µM BAP, 3-% natrijevim alginatom in 0,1 M in 0,4 M saharozo. Od tod smo nodije prenesli v MS gojišča s CaCl2, kjer so se zaradi polimerizacije oblikovali v kapsule. Kapsule umetnih semen smo hranili 2, 8 in 16 tednov pri temperaturah 23 °C, 15 °C in 4 °C ter spremljali živost umetnih semen. Živost in razvoj v poganjke in korenine inkapsuliranih in neinkapsuliranih nodijev smo ugotavljali na MS gojišču in mešanici perlita in MS gojišča, oboje z dodatkom 2 µM BAP. Umetna semena Apium repens inkapsulirana z 0,4 M saharozo, ki so bila takoj prenesena na gojišče, so preživela 50 % in ostala živa po 2 tednih pri temperaturi 15 °C (50 %) in temperaturi 4 °C (35 %) in po 8 tednih pri temperaturi 15 °C in 4 °C (5 %) ter po 16 tednih shranjevanja pri temperaturi 4 °C (8 %). Umetna semena Apium repens inkapsulirana z 0,1 M saharozo, ki so bila takoj prenesena na gojišče so preživela 92 %, po 2 tednih pri temperaturi 15 °C (43 %) in temperaturi 4 °C (35 %) ter po 8 tednih shranjevanja pri temperaturu 4 °C (37 %). Preživetje in rast rastlin se je s podaljševanjem časa shranjevanja umetnih semen zmanjševala, rast rastlin pa je bila upočasnjena.
Ključne besede: Plazeča zelena, inkapsulacija, ogrožene rastlinske vrste, redke rastlinske vrste, tkivna kultura, in vitro
Objavljeno v DKUM: 17.05.2023; Ogledov: 586; Prenosov: 55
.pdf Celotno besedilo (711,98 KB)

9.
Vpliv izražanja mmd na odzivnost monocitov in makrofagov na adalimumab in vitro : magistrsko delo
Adriana Kralj, 2023, magistrsko delo

Opis: Parodontoza je pogosta vnetna bolezen, ki lahko vpliva na slabšo odzivanje bolnikov s sistemskimi boleznimi, kot je revmatoidni artritis, na biološko zdravilo adalimumab. Ugotovljeno je bilo, da stopnja revmatoidnega artritisa korelira z ravnijo izražanja MMD gena v makrofagih izoliranih iz sinovialne tekočine vnetih sklepov. Poleg tega stopnja izražanja MMD vpliva na klinični odziv bolnikov s kronično vnetno črevesno boleznijo na adalimumab. V magistrskem delu smo se odločili preveriti, kako se monociti in iz njih in vitro diferencirani makrofagi bolnikov s parodontozo odzivajo na biološko zdravilo adalimumab ter kakšno vlogo ima pri tem ekspresija MMD. Pri monocitih in iz njih diferenciranih makrofagih smo simulirali vnetje z dodatkom LPS in zdravljenje vnetja s komercialnim biološkim zdravilom adalimumab, ter preverili izražanje vnetnih genov IL1B, IL6 in TNFα. Adalimumab je učinkovito zavrl izražanje genov IL1B in IL6, ki v signalni kaskadi ležita nižje od TNFα, čeprav v primeru IL6 samo za monocite. Na izražanje TNFα dodatek adalimumaba ni imel vpliva. V magistrskem delu nismo dokazali vpliva MMD na učinkovitost adalimumaba pri zaviranju TNFα. Vendar zaradi teh ugotovitev ne moremo ovreči njegove potencialne vloge pri vplivu na učinkovitost adalimumaba, saj je potrebno izvesti še veliko raziskav s spremenjenimi eksperimentalnimi pogoji in tako potrditi ali ovreči vlogo MMD pri neučinkovitosti adalimumaba in s tem pripomoči k izboljšanju zdravljenja vnetnih bolezni.
Ključne besede: MMD, parodontoza, vnetni citokini, adalimumab, monociti, makrofagi, in vitro diferenciacija, in vitro vnetje, TNFα
Objavljeno v DKUM: 20.04.2023; Ogledov: 491; Prenosov: 63
.pdf Celotno besedilo (2,80 MB)

10.
Interakcijska doza nanodelcev – uvedba novega koncepta in študij vpliva surfaktantov na novo definirano dozo : doctoral dissertation
Boštjan Kokot, 2023, doktorska disertacija

Opis: Preko dihanja, oralnega vnosa in drgnjenja ob kožo, smo vsakodnevno izpostavljeni inherentno toksičnim delcem nanometrskih velikosti (nanodelcem). Nanodelci v zraku so še posebej problematični, ker se jim težko izognemo in povzročajo dolgoročne posledice, kot so na primer srčno-žilne bolezni, vnetja, pljučni rak in poškodbe možganov. Za uspešno regulacijo nanodelcev je torej ključna pravilna določitev njihove toksičnosti. Toksičnost v nanotoksikologiji je definirana kot kumulativna doza, dostavljena v sistem, pri kateri še lahko opazimo neželene stranske učinke. Trenutno je najpogosteje v uporabi definicija doze, opredeljena kot razmerje med celotno površino nanodelcev, dostavljenih v sistem, in celotno pričakovano površino tkiva oz. celic. Ta pa ne upošteva lokalnih interakcij in razporeditve doze, ki ključno vplivajo na določitev dejanskega učinka doze na opazovani sistem. Trenutni standard določitve doznega odziva in toksičnosti nanodelcev so tedne trajajoči poskusi na živalih. Kot hitrejša in cenejša alternativa so bili razviti preprosti in napredni modeli in vitro, osnovani na celičnih linijah, ki pa večinoma ne vsebujejo zelo pomembnega gradnika pljuč, pljučnega surfaktanta. Pri razvoju definicije doze smo uporabili preprost model, sestavljen iz celic pljučnega epitelija, pljučnega surfaktanta in cevk iz titanovega dioksida. Stanje pri vdihu nanodelcev smo posnemali tako, da smo na celice najprej napršili pljučni surfaktant in nato nanodelce. V ta namen smo razvili inkubator, v katerem smo lahko surfaktant in nanodelce na sistem in vitro napršili v fizioloških pogojih direktno na mikroskopu z visoko ločljivostjo in hkrati zajemali slike takoj od napršitve nanodelcev vse do nekaj dni po napršitvi. Z izpostavitvijo celic več nanodelcem smo pokazali, da trenutna definicija doze nezadostno opiše dejanski učinek doze v biološkem sistemu. Nezadostno definicijo smo nadgradili z uvedbo interakcijske površine in interakcijske doze, ki sta direktno upoštevali interakcije med površino membrane in nanodelcev. Nov koncept nam je omogočil, da smo dozo ovrednotili in vizualizirali v vsaki slikovni piki slike. Z dvema novo definiranima parametroma, povprečno interakcijsko dozo in povprečno lokalno interakcijsko dozo, smo poleg lokalnih interakcij med nanodelci in membrano upoštevali še neenakomernost porazdelitve doze ter s tem mnogo bolje ocenili njeno porazdelitev v sistemu. S spremljanjem časovnega razvoja povprečne lokalne interakcijske doze smo potrdili, da biološki sistem modulira dozo že brez dodanega surfaktanta. Z analizo histogramov interakcijske doze v poskusih s surfaktantom in brez njega smo ovrednotili vpliv surfaktanta na modulacijo doze. Ugotovili smo, da v prisotnosti surfaktanta faza karantenizacije in raztapljanja nastopi hitreje, sledi ji pa nova faza raztapljanja, ki je brez surfaktanta ni in omogoča prerazporejanje doze v prostoru in času. Sledenje surfaktantskim proteinom, nanodelcem in lipidom hkrati je bilo mogoče z razvitim trikanalnim slikanjem, osnovanim na zajemu življenjskega časa fluorescence. Iz sledenja vsem trem komponentam smo določili: 1) da se hidrofobni surfaktantski proteini kepijo skupaj s cevkami titanovega dioksida, 2) da nanocevke vdrejo globlje od fiziološke debeline surfaktanta v nekaj sekundah in 3) da se v surfaktantu pojavijo prehodne luknje, ki omogočajo neoplaščenim nanodelcem prehod čez pljučni surfaktant. Trikanalno slikanje celic, nam je na koncu omogočilo prepoznati, da je doza nanodelcev odvisna od lokalne okolice, kot je meja med celičnim jedrom in plazemsko membrano, in od prisotnosti biomolekul v tem okolju. To je vodilo v razvoj novega koncepta vektorske doze nanodelcev, ki je odvisna od v sistemu prisotnih biomolekul. Novi koncept je pripraven za odkrivanje mehanizmov toksičnosti in njihove propagacije po sistemu, kar bi lahko vodilo do boljšega razumevanja ključnih molekularnih dogodkov, ki so osnova za uspešno napovedno toksikologijo, ki ni osnovana na poskusih na živalih.
Ključne besede: toksikologija, nanotoksikologija, doza, lokalna doza, površinska doza, interakcijska doza, lokalna interakcijska doza, fluorescenca, fluorescentna mikroskopija, mikroskopija s stimulirano emisijo, mikroskopija z visoko ločljivostjo, pljučni surfaktant, SP-B, SP-C, proteini pljučnega surfaktanta, nanocevke titanovega dioksida, nanodelci, model in vitro, nano-bio interakcije, analiza slik
Objavljeno v DKUM: 17.04.2023; Ogledov: 418; Prenosov: 38
.pdf Celotno besedilo (35,59 MB)

Iskanje izvedeno v 0.31 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici