| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 37
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
1.
Impact of multiple sclerosis on infertility and impact of infertility treatments on multiple sclerosis relapses in Slovenia
Eda Vrtačnik-Bokal, Urban Vrtačnik, 2020, izvirni znanstveni članek

Opis: Multiple sclerosis (MS) is an autoimmune inflammatory disorder of the central nervous system. It is common in the reproductive period and can lead to infertility and significant disability. The treatment on multiple sclerosis is recently more successful and enables better quality of life, therefore rising hope and desire for the future parents, also in terms of successful infertility treatments. In this context the couples should be managed concerning the detrimental effect of the disease itself on fertility, detrimental effect of the drugs used for treatment on gonads and in terms of the implementation of drugs used for ovarian stimulation and their impact on the basic disease (MS). Article finds solutions on the legal outcomes in situations where infertility treatments may negatively impact the progress of MS, as well as the solutions on how to (successfully) provide infertility treatments to the patients with MS. It proposes interdisciplinary approach between gynecologists and neurologists to perform required weighting of benefits and risks (burdens), deriving from specific action or treatment, whereas for the patients who shall not undergo infertility treatments due to their medical status, related to MS, it proposes storage of gametes under conditions, set by the law.
Ključne besede: multiple sclerosis, infertility, in vitro fertilization, MAR, ZZNPOB, ZPacP, medical ethics
Objavljeno: 15.01.2021; Ogledov: 56; Prenosov: 19
URL Povezava na datoteko

2.
Vpliv v gojišče dodanega benzil aminopurina na razraščanje češnje v in vitro pogojih
Patricija Ramšak, 2020, diplomsko delo

Opis: V letu 2018 smo na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru pripravili poskus, v katerem smo preučevali vpliv benzil aminopurina (BAP) na razraščanje češenj v gojišču. Uporabili smo že sterilizirane in vitro poganjke češnje. Pripravili smo 3 gojišča:kontrolno gojišče G0 (brez dodanih rastnih regulatorjev), ter dve gojišči z dodanim citokiniom BAP, G1 z 0,5 mg/l in G2 z 1 mg/l. Po približno treh mesecih smo vrednotili prirast poganjkov ter število poganjkov na posameznem gojišču. Ugotovljeno je bilo, da dodani BAP vpliva tako na prirast mase, kot na nastanek novih poganjkov. Največji prirast mase je bil na gojišču G1, največje število poganjkov se je tvorilo na gojišču G2.
Ključne besede: mikropropagacija, in vitro, tkivne kulture, BAP, češnja
Objavljeno: 30.09.2020; Ogledov: 226; Prenosov: 57
.pdf Celotno besedilo (2,01 MB)

3.
Vpliv v gojišče dodanih avksinov in tretiranja s temo na koreninjenje marelice v tkivni kulturi
Katja Horvat, 2020, diplomsko delo

Opis: Leta 2019 smo na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede raziskali vpliv avksinov IBA in NAA ter vpliv teme na rast in razvoj korenin pri marelici (Prunus armeniaca L.) v in vitro razmerah. Uporabili smo poganjke marelice, ki so že rastli v tkivni kulturi. Kontrolno gojišče G0 ni vsebovalo avksinov. Gojišče G1 je vsebovalo 1 mg/l IBA, G2 2 mg/l IBA, G3 4 mg/l IBA, G4 0,2 mg/l NAA in G5 1 mg/l NAA. Za vsak tip gojišča smo pripravili 60 kozarčkov. Poganjke smo pustili na gojišču za koreninjenje tri tedne. Polovico kozarčkov (30) smo prekrili z alufolijo in jih po sedmih dneh odkrili (tema). Na kontrolnem gojišču je bil delež ukoreninjenja 9,1-odstoten. Najvišji delež (100 %) ukoreninjenja je bil na gojišču G1, ki je bilo izpostavljeno temi. Najnižji delež ukoreninjenja (11,5 %) pa je bil na gojišču G5 na svetlobi. Koncentracija avksina je statistično značilno vplivala na število korenin. Pri dodanem avksinu IBA je bilo povprečno število korenin 3,260, v temi pa 2,544. Pri dodanem avksinu NAA je bilo povprečno število korenin 0,452, v temi pa 1,095. Ugotovili smo tudi, da dodatek avksina NAA statistično značilno vpliva na pojavljanje kalusa, dodatek avksina IBA pa ne.
Ključne besede: marelica, mikropropagacija, in vitro, koreninjenje
Objavljeno: 02.09.2020; Ogledov: 153; Prenosov: 37
.pdf Celotno besedilo (1,11 MB)

4.
Interakcije različnih sevov bakterije Clostridium difficile s črevesno mikrobioto
Sabina Horvat, 2019, doktorska disertacija

Opis: Bakterija Clostridium difficile (Clostridioides difficile) povzroča črevesne okužbe, ki se najpogosteje kažejo kot lažja driska ali kolitis, redkeje pa kot pseudomembranozni kolitis. Okužba s C. difficile se najpogosteje razvije pri starejših hospitaliziranih bolnikih zaradi zdravljenja z antibiotiki širokega spektra, saj je predpogoj za uspešno kolonizacijo s C. difficile porušena črevesna mikrobiota. V zadnjem času je opazen porast okužb tudi pri mlajših generacijah, ki niso bile v stiku z bolnišničnim okoljem in niso prejemale antibiotične terapije. Mehanizmi kolonizacijske rezistence (tj. odpornosti), s katerimi funkcionalna črevesna mikrobiota preprečuje kolonizacijo in posledično okužbo s C. difficile, so relativno dobro raziskani. Ni pa znano, ali in kako C. difficile vpliva na črevesno mikrobioto med okužbo. V okviru doktorske naloge smo želeli ugotoviti, ali obstaja vpliv bakterije C. difficile na fekalno mikrobioto, ki je dober približek črevesni mikrobioti. Različne tipe fekalne mikrobiote (nezrelo, zdravo in porušeno) smo gojili in vitro ob prisotnosti vegetativnih celic C. difficile in/ali izrabljenega gojišča C. difficile. Testirali smo različne netoksigene in toksigene seve C. difficile različnih PCR-ribotipov, in sicer 010, 014/020, 027, 078 in 176, ki so v Evropi najbolj razširjeni. Za primerjavo smo fekalno mikrobioto gojili v izrabljenih gojiščih drugih bakterijskih vrst (Escherichia coli, Salmonella enterica serovar Enteritidis in Staphylococcus epidermidis). Spremembam v sestavi in pestrosti fekalne mikrobiote v različnih razmerah smo sledili s sekvenciranjem 16S-metagenoma na platformi MiSeq Illumina. V kokulturah fekalne mikrobiote s C. difficile smo spremljali rast in frekvenco sporulacije (tj. tvorbo spor) C. difficile. V določenem številu vzorcev smo z NMR-spektroskopijo pregledali tudi profile zunajceličnih metabolitov. Z raziskavo smo dokazali neposredni in specifični učinek bakterije C. difficile na pestrost in sestavo fekalne mikrobiote, ki je najverjetneje posledica spremenjene dostopnosti hranil. Fekalna mikrobiota, gojena v izrabljenih gojiščih E. coli, S. enterica serovar Enteritidis in S. epidermidis, je bila statistično značilno drugačna od fekalne mikrobiote, gojene v izrabljenem gojišču C. difficile. Naše ugotovitve so pokazale, da je učinek odvisen od tipa fekalne mikrobiote in ribotipa C. difficile. Nezrela in porušena mikrobiota sta bili in vitro bolj dovzetni za spremembe v pestrosti in sestavi zaradi C. difficile in sta omogočili boljše pogoje za sporulacijo C. difficile. Različni ribotipi C. difficile so podobno učinkovali na mikrobno pestrost, deloma pa se je razlikoval njihov vpliv na mikrobno sestavo, in sicer na nižjih taksonomskih nivojih. Spremembe, ki smo jih opazili, so podobne, kot so bile opisane pri pacientih, okuženih s C. difficile, in vključujejo manjšo mikrobno pestrost, povečan delež oportunističnih patogenov (enterokokov in enterobakterij) in zmanjšan delež bakterijskih skupin, povezanih s kolonizacijsko rezistenco (Lachnospiraceae in Ruminococcaceae). Z analizo metaboloma smo identificirali metabolite, ki bi lahko bili pomembni dejavnik pri okužbi s C. difficile. Predvsem povišane koncentracije tiramina, etanola in fenolnih kislin bi lahko pomembno doprinesle k disbiozi, ki je značilna za okužbo s C. difficile. Naši rezultati so pokazali, da lahko C. difficile aktivno vzdržuje črevesno mikrobioto v stanju neravnovesja. Spremembe v črevesni mikrobioti torej lahko razumemo ne le kot vzrok za okužbo s C. difficile, ampak tudi kot posledico prisotnosti C. difficile v črevesnem okolju.
Ključne besede: črevesna mikrobiota, Clostridium difficile, 16S-metagenom, sekvenciranje naslednje generacije, in vitro modeli
Objavljeno: 14.01.2020; Ogledov: 514; Prenosov: 44
.pdf Celotno besedilo (3,96 MB)

5.
Vpliv načina sterilizacije in tipa brstov na uspešno vzpostavitev tkivne kulture pri breskvah (Prunus persica l.)
Marta Guček, 2019, diplomsko delo

Opis: V letu 2018 in 2019 smo na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Hočah opravili poskus sterilizacije brstov in iniciacije tkivne kulture pri breskvah. V poskusu leta 2018 smo od 243 uspešno sterilizirali 5 brstov (tretiranje z dikloroizocianurno kislino (DICA 7 minut). Leta 2019 smo poskus ponovili, vključili smo 339 brstov (zaprtih in odprtih) vinogradske breskve iz genske banke koščičarjev na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede. Za sterilizacijo smo uporabili razkuževalni sredstvi DICA (tretiranje 3, 5 in 6 minut) in 5 % natrijevega hipoklorita (tretiranje 5 in 7 minut). Primerjava sterilizacije zaprtih in odprtih brstov je pokazala, da je bila uspešnejša sterilizacija pri odprtih brstih. Pri zaprtih brstih je prišlo do hitrega propadanja zaradi okužb. Z uporabljenimi načini sterilizacije smo uspešno vzpostavili sterilno kulturo. Najuspešnejša je bila sterilizacija z DICA 6 minut (2019) pri odprtih brstih, kjer smo dobili 2 sterilna in vitalna brsta.
Ključne besede: breskev / in vitro / brsti / sterilizacija / tkivne kulture
Objavljeno: 22.08.2019; Ogledov: 548; Prenosov: 103
.pdf Celotno besedilo (642,54 KB)

6.
Primerjava različnih velikosti intravenskih kanil na sistemih za natančno gravitacijsko doziranje infuzije
Aleš Novak, 2019, diplomsko delo

Opis: Izhodišča: Infuzijski sistemi, ki temeljijo na gravitaciji, omogočajo nadzor nad odmerkom raztopine za infundiranje z uravnavanjem kapljic na minuto. S to posredno metodo, ki zahteva stalno opazovanje kapljanja v komori, je zelo težko dobiti natančno in stalno hitrost infuzije. Da bi ublažili to časovno omejitev, se lahko uporabi infuzijski sistem za natančno gravitacijsko doziranje. V diplomskem delu želimo v simuliranem okolju prikazati znanja in veščine, ki jih diplomirana medicinska sestra/diplomirani zdravstvenik potrebuje pri uporabi infuzijskega sistema za natančno gravitacijsko doziranje v povezavi z različnimi velikostmi intravenskih kanil. Raziskovalna metodologija in metode: Izvedena je bila in vitro eksperimentalna raziskava na podlagi kvantitativne metodologije, kjer smo v simuliranem okolju testirali infuzijske sisteme za natančno gravitacijsko doziranje v kombinaciji z različnimi velikostmi intravenskih kanil. Rezultati: Z ANOVA testom smo ugotovili statistično značilne razlike med velikostmi intravenskih kanil pri Leventon Dosi-Flow 20 (F(2,297) = 104,754, p < 0,001), B. Braun Exadrop (F(2,297) = 82,397, p < 0,001) in Cair LGL Dosicair (F(2,297) = 42,774, p < 0,001) infuzijskimi sistemi za natančno gravitacijsko doziranje. S Post Hoc Bonferroni testom smo pri intravenskih kanilah različnih velikosti (22 gauge, 18 gauge in 14 gauge) in infuzijskimi sistemi za natančno gravitacijsko doziranje (Cair LGL Dosicair in Leventon Dosi-Flow 20, Cair LGL Dosicair in B. Braun Exadrop ter Leventon Dosi-Flow 20 in B. Braun Exadrop) prikazali statistično razliko (p < 0,001). Vse kombinacije velikosti intravenskih kanil z infuzijskim sistemom za natančno gravitacijsko doziranje so prikazale bistveno in statistično signifikantno razliko (p < 0,001) od nastavljene referenčne vrednosti pretoka. Diskusija in zaključek: Diplomirane medicinske sestre in diplomirani zdravstveniki se v kliničnem okolju ne smejo izključno zanašati na točnost infuzijskih sistemov za natančno gravitacijsko doziranje. Ugotovitve nas pripeljejo do spoznanja pomembnosti upoštevanja navodil za uporabo infuzijskega sistema za natančno gravitacijsko doziranje v povezati z različnimi velikostmi intravenskih kanil, saj lahko privedejo do odstopanja pri odmerjanju tekočin in zdravil.
Ključne besede: Simulacije, in vitro, eksperiment, infuzija, regulator pretoka, velikost kanil.
Objavljeno: 19.07.2019; Ogledov: 528; Prenosov: 65
.pdf Celotno besedilo (531,60 KB)

7.
8.
Razmnoževanje češnje (Prunus avium L.) v in vitro pogojih
Domen Štamic, 2018, diplomsko delo/naloga

Opis: V letu 2016 smo na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru opravili poskus, pri katerem smo proučevali vpliv različnih načinov sterilizacije na brste dveh sort češenj. Za sterilizacijo smo uporabljali razkuževalni sredstvi DICA in natrijev hipoklorit. Kasneje smo sterilne in vitalne poganjke namnoževali na gojišču MS z dodanim citokininom (BAP) in avksinom (NAA). Ko smo namnožili dovolj poganjkov, smo preučevali gojišče za koreninjenje. Kontrolno gojišče je vsebovalo 0,0 mg/l IBA, gojišče G1 je vsebovalo 0,3 mg/l IBA in gojišče G2 je vsebovalo 1,0 mg/l IBA. Pri gojiščih G1 in G2 smo polovico poganjkov dali za 6 dni v temo. Po določenem času smo vrednotili število nastalih korenin. Najbolje se je izkazalo gojišče G2, ki je bilo izpostavljeno temi, kjer je bil uspeh koreninjenja 100 %, na gojišču G2, ki je bilo na svetlem, je bil uspeh koreninjenja 90 %. Na gojišču G1, ki je bilo na svetlem in temnem, je bil uspeh koreninjenja 60 %. Kontrolno gojišče je imelo 50 % uspeh koreninjenja. Največ korenin (povprečno 5,7 korenin na rastlino) so tvorili poganjki na gojišču G2, katere smo 6 dni tretirali s temo. Rastline, katere so razvile lepe korenine, smo na koncu aklimatizirali.
Ključne besede: koreninjenje, in vitro, češnja, tkivne kulture, mikropropagacija
Objavljeno: 02.10.2018; Ogledov: 819; Prenosov: 217
.pdf Celotno besedilo (844,84 KB)

9.
Prenos divjih genotipov hmelja (Humulus lupulus L.) iz in vitro v in vivo razmere ter njihov odziv na sušo v lončnem poskusu
Lara Kovačevič, 2018, diplomsko delo/naloga

Opis: Na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije v Žalcu (IHPS) smo v letu 2014 prenesli divje genotipe hmelja (Humulus lupulus L.) iz in vitro v in vivo razmere, ter ugotavljali njihov odziv na sušo v lončnem poskusu. Analizirali in primerjali smo odziv divjega hmelja, nabranega v Sečoveljskih dolinah in sorte Savinjski golding (SG) na sušne razmere. Delo je potekalo v več fazah. V tkivni kulturi smo uporabili genotipe z oznakami SOL 9/11-10, SOL 13-2, SOL 13-9, SOL 9/11-18, SOL 11/11-33 in sorto Savinjski golding. V prvi fazi smo le-te prenesli na gojišče za koreninjenje. Nato smo z metodo aklimatizacije utrdili rastline navedenih genotipov za namen lončnega poskusa. V tretji fazi, ko so bile rastline presajene v lonce, smo pet loncev vsakega genotipa izpostavili sušnim razmeram, medtem ko smo jih pet optimalno zalivali. Po štirinajstih dneh smo naredili vzorčenje listov in po uveljavljenem protokolu določili relativno vsebnost vode (ang. RWC - relative water content). Spremljali smo morfološke spremembe listov in merili vsebnosti vode v njih. Zapisovali, opisovali in fotografirali smo sprotna opažanja. Pridobljene podatke smo uredili in analizirali.
Ključne besede: hmelj, Humulus lupulus L., sušni stres, in vitro, in vivo, lončni poskus
Objavljeno: 02.10.2018; Ogledov: 456; Prenosov: 45
.pdf Celotno besedilo (1,08 MB)

10.
Zasnova in analiza novih polimernih oblog z vgrajenimi zdravilnimi učinkovinami na zlitini titan/aluminij/vanadij
Manca Merslavič, 2018, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljena zasnova in analiza novih polimernih oblog, ki imajo vgrajene zdravilne učinkovine na zlitini Ti90/Al6/V4. Namen zasnove polimernih oblog je njihova potencialna uporaba v ortopedske (protetični implantanti – kolena, umetni kolki, ipd.) in zobozdravstvene namene. S pomočjo študije oblaganja vzorcev, karakterizacije tankih filmov in testiranja in vitro sproščanja, želimo spoznati možnost uporabe te zlitine v otropedski medicini, kjer bi se zdravilna učinkovina sproščala neposredno na določeno mesto in tako zagotovila ciljano sproščanje te učinkovine, prav tako pa bi bolniku pomagala pri okrevanju po operativnem posegu. Vgrajena zdravilna učinkovina sodi v skupino nesteroidnih protivnetnih učinkovin (NSAID). Rezultati študije karakterizacije vzorcev so pokazali prisotnost dveh glavnih komponent, to sta diklofenak in mešanica polimerov, kar smo potrdili s karakterizacijo tankih filmov z ATR-FTIR metodo, rezultati in vitro sproščanja pa so potrdili, da sproščanje zdravilne učinkovine vselej poteka po istem mehanizmu, in sicer v treh stopnjah: zelo hitro, hitro in zelo počasno sproščanje. Pritrdimo lahko, da se največ zdravilne učinkovine sprosti v prvih 360 minutah, kar prispeva k ciljanem odmerjanju le-te.
Ključne besede: zlitina titan/aluminij/vanadij, večslojne obloge, diklofenak, oblaganje z vrtenjem, in vitro sproščanje
Objavljeno: 13.09.2018; Ogledov: 585; Prenosov: 68
.pdf Celotno besedilo (2,22 MB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici