Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Celični nosilci iz polisaharidov posnemajo strukturo in sestavo ekstracelularnega matriksa, v katerem celice trebušne slinavke proliferirajo. Kljub vsesplošni uporabi polisaharidnih hidrogelov v tkivnem inženirstvu večina metod izdelave ni uspešna pri izdelavi stabilnih hidrogelnih nosilcev, ki bi omogočili dolgotrajno rast in ohranitev fenotipa specifičnih celic. Ključnega pomena za uspešno uporabo posameznega materiala v tkivnem inženirstvu je tudi uravnavanje lastnosti nosilcev, izdelanih iz njega (nabrekanje, degradacija, reološke lastnosti, mehanske lastnosti, poroznost, hidrofilnost, mikro- in nano-površinske lastnosti), tako da te posnemajo izvorno tkivo. V doktorski nalogi smo razvili nove polisaharidne formulacije, ki so primerne za 3D tisk visoke ločljivosti, sočasno pa ohranjajo dolgoročno strukturno stabilnost v pogojih celičnih kultur, kar je ključno za njihovo dolgotrajno uporabo. Z vgradnjo nikelj-bakrovih nanodelcev smo dokazali, da lahko celičnim nosilcem spreminjamo osnovne materialne lastnosti, tako pa postavili temelje za izgradnjo nosilcev, ki natančneje posnemajo lastnosti izvornega tkiva. Sočasno smo razvili hibridno tehniko 3D tiska, ki omogoča hkraten tisk termoplastičnih polimerov s hidrogeli in izgradnjo mehansko stabilnejših nosilcev. Izdelali smo tudi novo šobo in protokol core/shell tiska, ki zagotavljata izdelavo nosilcev s pretočnimi filamenti, ki posnemajo osnovno funkcionalnost žilja in vitro. Po uspešni izolaciji celic trebušne slinavke, smo nazadnje izdelali novo biočrnilo z vključenimi celicami in situ, ki ga lahko natisnemo v želene geometrijske oblike. S funkcionalnimi celičnimi testi smo dokazali, da so vse razvite formulacije biokompatibilne, tiskani nosilci pa podpirajo dolgoročno rast in viabilnost izoliranih celic trebušne slinavke ter tako omogočajo izvedbo dolgotrajnejših eksperimentov.
Ključne besede: 3D tisk, celični nosilci, polisaharidni hidrogeli, celice trebušne slinavke, model in vitro
Objavljeno v DKUM: 16.11.2021; Ogledov: 307; Prenosov: 61
Celotno besedilo (5,29 MB)

Opis: V letu 2018 smo na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru pripravili poskus, v katerem smo preučevali vpliv benzil aminopurina (BAP) na razraščanje češenj v gojišču. Uporabili smo že sterilizirane in vitro poganjke češnje. Pripravili smo 3 gojišča:kontrolno gojišče G0 (brez dodanih rastnih regulatorjev), ter dve gojišči z dodanim citokiniom BAP, G1 z 0,5 mg/l in G2 z 1 mg/l. Po približno treh mesecih smo vrednotili prirast poganjkov ter število poganjkov na posameznem gojišču. Ugotovljeno je bilo, da dodani BAP vpliva tako na prirast mase, kot na nastanek novih poganjkov. Največji prirast mase je bil na gojišču G1, največje število poganjkov se je tvorilo na gojišču G2.
Ključne besede: mikropropagacija, in vitro, tkivne kulture, BAP, češnja
Objavljeno v DKUM: 30.09.2020; Ogledov: 513; Prenosov: 67
Celotno besedilo (2,01 MB)

Opis: Bakterija Clostridium difficile (Clostridioides difficile) povzroča črevesne okužbe, ki se najpogosteje kažejo kot lažja driska ali kolitis, redkeje pa kot pseudomembranozni kolitis. Okužba s C. difficile se najpogosteje razvije pri starejših hospitaliziranih bolnikih zaradi zdravljenja z antibiotiki širokega spektra, saj je predpogoj za uspešno kolonizacijo s C. difficile porušena črevesna mikrobiota. V zadnjem času je opazen porast okužb tudi pri mlajših generacijah, ki niso bile v stiku z bolnišničnim okoljem in niso prejemale antibiotične terapije. Mehanizmi kolonizacijske rezistence (tj. odpornosti), s katerimi funkcionalna črevesna mikrobiota preprečuje kolonizacijo in posledično okužbo s C. difficile, so relativno dobro raziskani. Ni pa znano, ali in kako C. difficile vpliva na črevesno mikrobioto med okužbo. V okviru doktorske naloge smo želeli ugotoviti, ali obstaja vpliv bakterije C. difficile na fekalno mikrobioto, ki je dober približek črevesni mikrobioti. Različne tipe fekalne mikrobiote (nezrelo, zdravo in porušeno) smo gojili in vitro ob prisotnosti vegetativnih celic C. difficile in/ali izrabljenega gojišča C. difficile. Testirali smo različne netoksigene in toksigene seve C. difficile različnih PCR-ribotipov, in sicer 010, 014/020, 027, 078 in 176, ki so v Evropi najbolj razširjeni. Za primerjavo smo fekalno mikrobioto gojili v izrabljenih gojiščih drugih bakterijskih vrst (Escherichia coli, Salmonella enterica serovar Enteritidis in Staphylococcus epidermidis). Spremembam v sestavi in pestrosti fekalne mikrobiote v različnih razmerah smo sledili s sekvenciranjem 16S-metagenoma na platformi MiSeq Illumina. V kokulturah fekalne mikrobiote s C. difficile smo spremljali rast in frekvenco sporulacije (tj. tvorbo spor) C. difficile. V določenem številu vzorcev smo z NMR-spektroskopijo pregledali tudi profile zunajceličnih metabolitov. Z raziskavo smo dokazali neposredni in specifični učinek bakterije C. difficile na pestrost in sestavo fekalne mikrobiote, ki je najverjetneje posledica spremenjene dostopnosti hranil. Fekalna mikrobiota, gojena v izrabljenih gojiščih E. coli, S. enterica serovar Enteritidis in S. epidermidis, je bila statistično značilno drugačna od fekalne mikrobiote, gojene v izrabljenem gojišču C. difficile. Naše ugotovitve so pokazale, da je učinek odvisen od tipa fekalne mikrobiote in ribotipa C. difficile. Nezrela in porušena mikrobiota sta bili in vitro bolj dovzetni za spremembe v pestrosti in sestavi zaradi C. difficile in sta omogočili boljše pogoje za sporulacijo C. difficile. Različni ribotipi C. difficile so podobno učinkovali na mikrobno pestrost, deloma pa se je razlikoval njihov vpliv na mikrobno sestavo, in sicer na nižjih taksonomskih nivojih. Spremembe, ki smo jih opazili, so podobne, kot so bile opisane pri pacientih, okuženih s C. difficile, in vključujejo manjšo mikrobno pestrost, povečan delež oportunističnih patogenov (enterokokov in enterobakterij) in zmanjšan delež bakterijskih skupin, povezanih s kolonizacijsko rezistenco (Lachnospiraceae in Ruminococcaceae). Z analizo metaboloma smo identificirali metabolite, ki bi lahko bili pomembni dejavnik pri okužbi s C. difficile. Predvsem povišane koncentracije tiramina, etanola in fenolnih kislin bi lahko pomembno doprinesle k disbiozi, ki je značilna za okužbo s C. difficile. Naši rezultati so pokazali, da lahko C. difficile aktivno vzdržuje črevesno mikrobioto v stanju neravnovesja. Spremembe v črevesni mikrobioti torej lahko razumemo ne le kot vzrok za okužbo s C. difficile, ampak tudi kot posledico prisotnosti C. difficile v črevesnem okolju.
Ključne besede: črevesna mikrobiota, Clostridium difficile, 16S-metagenom, sekvenciranje naslednje generacije, in vitro modeli
Objavljeno v DKUM: 14.01.2020; Ogledov: 848; Prenosov: 72
Celotno besedilo (3,96 MB)

Opis: Izhodišča: Infuzijski sistemi, ki temeljijo na gravitaciji, omogočajo nadzor nad odmerkom raztopine za infundiranje z uravnavanjem kapljic na minuto. S to posredno metodo, ki zahteva stalno opazovanje kapljanja v komori, je zelo težko dobiti natančno in stalno hitrost infuzije. Da bi ublažili to časovno omejitev, se lahko uporabi infuzijski sistem za natančno gravitacijsko doziranje. V diplomskem delu želimo v simuliranem okolju prikazati znanja in veščine, ki jih diplomirana medicinska sestra/diplomirani zdravstvenik potrebuje pri uporabi infuzijskega sistema za natančno gravitacijsko doziranje v povezavi z različnimi velikostmi intravenskih kanil. Raziskovalna metodologija in metode: Izvedena je bila in vitro eksperimentalna raziskava na podlagi kvantitativne metodologije, kjer smo v simuliranem okolju testirali infuzijske sisteme za natančno gravitacijsko doziranje v kombinaciji z različnimi velikostmi intravenskih kanil. Rezultati: Z ANOVA testom smo ugotovili statistično značilne razlike med velikostmi intravenskih kanil pri Leventon Dosi-Flow 20 (F(2,297) = 104,754, p < 0,001), B. Braun Exadrop (F(2,297) = 82,397, p < 0,001) in Cair LGL Dosicair (F(2,297) = 42,774, p < 0,001) infuzijskimi sistemi za natančno gravitacijsko doziranje. S Post Hoc Bonferroni testom smo pri intravenskih kanilah različnih velikosti (22 gauge, 18 gauge in 14 gauge) in infuzijskimi sistemi za natančno gravitacijsko doziranje (Cair LGL Dosicair in Leventon Dosi-Flow 20, Cair LGL Dosicair in B. Braun Exadrop ter Leventon Dosi-Flow 20 in B. Braun Exadrop) prikazali statistično razliko (p < 0,001). Vse kombinacije velikosti intravenskih kanil z infuzijskim sistemom za natančno gravitacijsko doziranje so prikazale bistveno in statistično signifikantno razliko (p < 0,001) od nastavljene referenčne vrednosti pretoka. Diskusija in zaključek: Diplomirane medicinske sestre in diplomirani zdravstveniki se v kliničnem okolju ne smejo izključno zanašati na točnost infuzijskih sistemov za natančno gravitacijsko doziranje. Ugotovitve nas pripeljejo do spoznanja pomembnosti upoštevanja navodil za uporabo infuzijskega sistema za natančno gravitacijsko doziranje v povezati z različnimi velikostmi intravenskih kanil, saj lahko privedejo do odstopanja pri odmerjanju tekočin in zdravil.
Ključne besede: Simulacije, in vitro, eksperiment, infuzija, regulator pretoka, velikost kanil.
Objavljeno v DKUM: 19.07.2019; Ogledov: 805; Prenosov: 100
Celotno besedilo (531,60 KB)

Opis: V letu 2016 smo na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru opravili poskus, pri katerem smo proučevali vpliv različnih načinov sterilizacije na brste dveh sort češenj. Za sterilizacijo smo uporabljali razkuževalni sredstvi DICA in natrijev hipoklorit. Kasneje smo sterilne in vitalne poganjke namnoževali na gojišču MS z dodanim citokininom (BAP) in avksinom (NAA). Ko smo namnožili dovolj poganjkov, smo preučevali gojišče za koreninjenje. Kontrolno gojišče je vsebovalo 0,0 mg/l IBA, gojišče G1 je vsebovalo 0,3 mg/l IBA in gojišče G2 je vsebovalo 1,0 mg/l IBA. Pri gojiščih G1 in G2 smo polovico poganjkov dali za 6 dni v temo. Po določenem času smo vrednotili število nastalih korenin. Najbolje se je izkazalo gojišče G2, ki je bilo izpostavljeno temi, kjer je bil uspeh koreninjenja 100 %, na gojišču G2, ki je bilo na svetlem, je bil uspeh koreninjenja 90 %. Na gojišču G1, ki je bilo na svetlem in temnem, je bil uspeh koreninjenja 60 %. Kontrolno gojišče je imelo 50 % uspeh koreninjenja. Največ korenin (povprečno 5,7 korenin na rastlino) so tvorili poganjki na gojišču G2, katere smo 6 dni tretirali s temo. Rastline, katere so razvile lepe korenine, smo na koncu aklimatizirali.
Ključne besede: koreninjenje, in vitro, češnja, tkivne kulture, mikropropagacija
Objavljeno v DKUM: 02.10.2018; Ogledov: 1183; Prenosov: 270
Celotno besedilo (844,84 KB)