Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Industrijski proizvodni postopki pogosto ustvarjajo škodljive stranske proizvode, ki ogrožajo zdravje in okolje. V okviru eksperimentalnega dela smo preučevali možnost zmanjšanja teh škodljivih produktov z razvojem učinkovitejših katalizatorjev, sintetiziranjem grafen oksida in vezavo soli AlCl3. Pripravili smo štiri katalizatorje z različnimi koncentracijami impregnirane soli. Sintetizirane katalizatorje smo testirali s naslednjimi metodami: infrardečo spektroskopijo s Fourier-jevo transformacijo, metodo za merjenje adsorpcije plina, vrstično elektronsko mikroskopijo, dinamično sipanje svetlobe, diferenčno dinamično kalorimetrijo, termogravimetrično kalorimetrijo, temperaturno programirano desorpcijo , ter na koncu izvedli reakcijo esterifikacije, kjer smo koncentracijo nastalega produkta določili z uporabo plinskega kromatografa. Z metodo infrardeče spektroskopije smo potrdili uspešno sintezo grafen oksida po Hummer-jevi metodi. Glede na rezultate diferenčne dinamične kalorimetrije smo ugotovili, da so vzorci brez nečistoč, razen prisotnosti vezane vode. S temperaturno programirano desorpcijo smo razkrili, da ima katalizator kGO – 20 mg AlCl3 največ aktivnih kislinskih mest. Z uporabo metode dinamičnega sipanja svetlobe smo ugotovili, da so vzorci homogeni, z največjo velikostjo delcev pri katalizatorju kGO – 20 mg AlCl3 (169,7 nm). Iz rezultatov analize vrstične elektronske mikroskopije je razvidno, da so delci kalciniranih in nekalciniranih vzorcev različnih velikosti. S termogravimetrično kalorimetrijo smo ugotovili, da se masa vzorcev linearno zmanjšuje z višanjem temperature. Glede na rezultate metode za merjenje adsorpcije plina smo razbrali, da so vzorci mezoporozni, pri čemer je kGO – 20 mg AlCl3 imel najboljšo specifično površino in volumen por. Pri reakciji esterifikacije miristinske kisline z metanolom se je izkazalo, da s katalizatorjem GO – 10 mg AlCl3 dosežemo 100 % presnovo že po eni uri, medtem ko smo z uporabo katalizatorja kGO – 20 mg AlCl3 dosegli najslabšo presnovo (36 %). Povzamemo lahko, da kombinacija nosilca grafen oksida in impregnirane soli AlCl3 predstavlja potencial za razvoj učinkovitih katalizatorjev.
Ključne besede: mokra impregnacija, katalizator, grafen oksid, esterifikacija, Hummer-jeva metoda, plinska kromatografija
Objavljeno v DKUM: 10.09.2024; Ogledov: 52; Prenosov: 33
Celotno besedilo (4,60 MB)

Opis: Namen diplomskega dela je bila priprava kompozitov, sestavljenih iz hitozanskih aerogelov in pen polikaprolaktona. V sklopu eksperimentalnega dela smo najprej pripravili hitozanske aerogele v obliki kroglic. Gele smo tvorili s sol-gel sintezo, in jih nato posušili s superkritičnim ogljikovim dioksidom. Dobljene aerogele smo uporabili za pripravo kompozitov, ki smo jih formirali s tehniko superkritičnega penjenja. Penjenje smo izvedli pri dveh različnih pogojih, in sicer pri 150 bar/40 °C ter pri 200 bar/60 °C. Pri vsakem pogoju smo pripravili tri kompozite z različnimi deleži aerogelov (2,5 ut. %, 5 ut. %, 10 ut. %) in eno čisto peno. Pripravljene kompozite in peni smo karakterizirali s plinsko adsorpcijo, termično analizo (TGA/DSC), optičnim mikroskopom, vrstičnim elektronskim mikroskopom in Fourierevo transformirano infrardečo spektroskopijo ter določili njihove deleže nabrekanja v simulirani telesni tekočini. Na koncu smo izbrali kompozit z najboljšimi lastnostmi in ga superkritično impregnirali z indometacinom. Rezultati kažejo, da se lastnosti kompozitov v primerjavi s penami izboljšajo. V nadaljevanju pogoji, pri katerih smo pripravili kompozite, so značilno vplivali na njihove končne lastnosti. Nenazadnje, impregnacija kompozitov z aktivno učinkovino je bila uspešna
Ključne besede: Aerogel, hitozan, polikaprolakton, superkritično penjenje, superkritična impregnacija, tkivno inženirstvo.
Objavljeno v DKUM: 12.10.2023; Ogledov: 445; Prenosov: 48
Celotno besedilo (3,77 MB)

Opis: Namen magistrskega dela je bil raziskati potencial aerogelov kot nosilcev za oralno dostavo aktivnih učinkovin, z željo po izboljšanju njihove biodostopnosti in doseganju kontroliranega sproščanja v prebavnih tekočinah. Aerogeli nastanejo s tvorbo gelov, v katerih se tekoča faza odstrani in nadomesti s plinasto. Perspektivni nosilci aktivnih učinkovin so zaradi svoje visokoporozne strukture, nizke gostote in velike specifične površine. V sklopu eksperimentalnega dela smo najprej s sol-gel sintezo in superkritičnim sušenjem sintetizirali aerogele. Zaradi biokompatibilnosti, biorazgradljivosti in cenovne dostopnosti smo kot izhodiščne materiale izbrali hitozan in alginat. Pridobljene hitozanske in alginatne aerogele ter njune kompozite v različnih koncentracijah smo karakterizirali s plinsko adsorpcijo, termično analizo z DSC/TGA, določanjem deleža nabrekanja in Fourierjevo transformacijsko infrardečo spektroskopijo. Karakterizacija je služila za izbor aerogelov z najboljšimi lastnostmi za impregnacijo z aktivnimi učinkovinami. Kot aktivni učinkovini smo izbrali fenofibrat in esomeprazol, ki sta slabo topna v vodnih medijih in je zato njuna absorpcija v telesu otežena. Fenofibrat se uporablja za zdravljenje hiperholesterolemije, esomeprazol pa za zmanjševanje izločanja želodčne kisline. Aktivni učinkovini smo v aerogele vezali z dvema različnima postopkoma impregnacije, s superkritično impregnacijo (SCI) in z difuzijo iz topila med sol-gel sintezo (DIF). Uspešnost vezave aktivnih učinkovin v aerogele smo izračunali preko merjenja absorbanc z UV-Vis spektrometrom. Nazadnje smo testirali sproščanje aktivnih učinkovin iz aerogelov v simuliranih tekočinah prebavnega trakta. Rezultati so pokazali uspešno vezavo aktivnih učinkovin v aerogele. Tako pri impregnaciji fenofibrata kot tudi esomeprazola v aerogele smo v primerjavi s čistimi učinkovinami dosegli izboljšano oz. bolj kontrolirano sproščanje.
Ključne besede: aerogeli, polisaharidi, prevleke, aktivne učinkovine, impregnacija, sproščanje
Objavljeno v DKUM: 25.11.2020; Ogledov: 1069; Prenosov: 311
Celotno besedilo (3,65 MB)

Opis: Za doseganje protimikrobnih lastnosti tekstilnih materialov obstajajo številne metode funkcionalizacij. Pri večini teh metod se še zmeraj uporabljajo reagenti, ki so človeku in okolju neprijazni, saj lahko vsebujejo anorganske soli, fenole in tiofenole, antibiotike, derivate formaldehida, itd. Zlasti aktualen na področju funkcionalizacije tekstilij je hitozan. Tako kot v farmaciji in kozmetiki je tudi na področju razvoja medicinskih tekstilij trend v uporabi nanodelcev za doseganje funkcionalnosti vlaken oz. tkanin. Tako imajo nanodelci hitozana kot adsorbat za tekstilijo številne prednosti pred samo raztopino hitozana. Namen naloge je bil izvesti primerjavo med hitozanom in nanodelci hitozana z vidika potencialne uporabnost hitozana kot adsorbata za funkcionalizacijo površin celuloznih vlaken. Izvedeni so bili postopki adsorpcije hitozana in nanodelcev hitozana iz tekočega medija na površino celulozne matrice. Funkcionalizirana celulozna vlakna so okarakterizirana s fizikalno-kemijskega kot tudi protimikrobnega značaja. Ugotovili smo, da se nanodelci hitozana v primerjavi s hitozanom (aminske skupine) na površino vlaken adsorbirjo v večji količini in ima večjo vsebnost dostopnih aminskih skupin, ter tako dajejo posledično boljše protimikrobne učinke.
Ključne besede: hitozan, nanodelci, viskozna vlakna, impregnacija, potnciometrična titracija, zeta potencial, protimikrobna učinkovitost
Objavljeno v DKUM: 09.11.2012; Ogledov: 2301; Prenosov: 357
Celotno besedilo (1,08 MB)

Ključne besede: usnjarska tehnologija, čimžanje, impregnacija kož, razluženje, surova koža, usnje
Objavljeno v DKUM: 26.07.2007; Ogledov: 2912; Prenosov: 0