| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Stavbna pravica v slovenskem, avstrijskem in nemškem pravu
Martina Knechtl, 2011, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo sestavljajo trije sklopi – tri poglavja: stavbna pravica bo obravnavana najprej z vidika slovenskega, nato pa še z vidika avstrijskega in nemškega prava. V prvem poglavju bo predstavljena stavbna pravica v domačem, slovenskem pravu, njena narava in funkcija, njen nastanek, pravice strank v razmerju in prenehanje ter posledice prenehanja stavbne pravice. V enakem smislu bo obravnavana tudi stavbna pravica in njene posebnosti v avstrijskem pravu (v sklopu drugega poglavja). V tretjem poglavju se bomo po enakem ključu seznanili še s stavbno pravico in njenimi posebnostmi v nemškem pravu . V zaključku bodo povzete temeljne karakteristike in bistvene razlike med ureditvami stavbnih pravic v vseh treh pravnih sistemih. Namen diplomskega dela je prikazati razlike med (sorodnimi) pravnimi sistemi in njihove posebnosti v zakonodaji glede stavbne pravice.
Ključne besede: Stavbna pravica, lastnik zemljišča, imetnik stavbne pravice ali stavbni upravičenec, lastništvo zemljišča, lastništvo zgradbe, lastninska pravica, nadomestilo - odškodnina.
Objavljeno: 06.09.2011; Ogledov: 2032; Prenosov: 426
.pdf Celotno besedilo (476,50 KB)

2.
RAZVELJAVITEV ZNAMKE ZARADI NEUPORABE - MED SPLOŠNIM INTERESOM IN INTERESOM IMETNIKA ZNAMKE
Sara Čuš Kolar, 2015, diplomsko delo

Opis: Znamke so, kot ena izmed pravic industrijske lastnine, v gospodarskem smislu zelo pomembne, saj se potrošniki in drugi uporabniki pri nakupu blaga ali storitev pogosto ozirajo na znamke. Njihova osnovna funkcija je razlikovanje med istovrstnim ali podobnim blagom oziroma storitvami različnih tržnih subjektov. Znamka imetniku zagotavlja izključno pravico njene uporabe, zato je za imetnike zelo pomembno, da teh pravic ne izgubijo. Zakonodaja v 120. členu ZIL-1 glede znamk implicitno določa »obveznost« imetnika registrirane znamke, da navedeno znamko uporablja resno in dejansko, sicer se lahko na zahtevo zainteresirane osebe razveljavi. Diplomska naloga analizira pravila v zvezi z razveljavitvijo znamke kot posledico njene neuporabe v gospodarskem prometu in pojasnjuje pojem resne in dejanske uporabe znamke (genuine use), cilje zahteve po uporabi znamke, razloge in pogoje za razveljavitev znamke zaradi neuporabe, postopek razveljavitve ter navedbo pravnih učinkov razveljavitve znamke. Posamezni instituti so pojasnjeni z vsebinsko analizo ob sprotnem navajanju domače sodne prakse, sodne prakse Sodišča EU in odločb UUNT.
Ključne besede: znamka, blago in storitve, industrijska lastnina, razveljavitev znamke, resna in dejanska uporaba, upravičeni razlogi neuporabe, imetnik znamke, splošni interes, zainteresirana oseba
Objavljeno: 10.12.2015; Ogledov: 688; Prenosov: 92
.pdf Celotno besedilo (479,40 KB)

3.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST ZARADI UGRIZA PSA
Jasmina Vaupotič, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo temelji na analizi odškodninske odgovornosti, do katere pride zaradi ugriza psa. Lastniki psov za ugriz psa odgovarjajo bodisi objektivno bodisi subjektivno. Odgovornost imetnika živali je v Obligacijskem zakoniku opredeljena v 158. členu. Objektivno odgovarja imetnik živali ne glede na krivdo, in sicer takrat, kadar se njegov pes šteje za nevarno žival. Za škodo, ki jo povzroči pes kot domača žival, pa zakon predpisuje subjektivno odgovornost. Imetnik psa se odgovornosti lahko razbremeni, če dokaže, da je poskrbel za ustrezen nadzor in varstvo nad psom. V diplomskem delu so raziskane možnosti in situacije v katerih so ugrizi psov najpogostejši. Ugotovitve so podkrepljene s primeri iz sodne prakse. Prav zaradi boljše preglednosti je v diplomski nalogi predstavljena tabela, v kateri je zbrana sodna praksa o ugrizu psa od leta 1995 naprej. Sodna praksa je bila preučena v različnih zgodovinskih obdobjih po različnih pravnih virih, in sicer na podlagi Občega državljanskega zakonika, Zakona o obligacijskih razmerjih in trenutno veljavnega Obligacijskega zakonika. Ugotovljeno je bilo, da v primeru ugriza psa lastnika (poleg odškodninske odgovornosti) doletijo različne posledice. Ena pomembnejših posledic je ta, da se psa v primeru ugriza, vpiše v Centralni register psov, hkrati pa pridobi status nevarnega psa. KLJUČNE BESEDE: odškodninska odgovornost za ugriz psa, predpostavke odškodninske obveznosti, objektivna in subjektivna odškodninska odgovornost, imetnik psa, Centralni register psov, nevaren pes, posledice ugriza.
Ključne besede: Odškodninska odgovornost za ugriz psa, predpostavke odškodninske obveznosti, objektivna in subjektivna odškodninska odgovornost, imetnik psa, Centralni register psov, nevaren pes, posledice ugriza.
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 2267; Prenosov: 259
.pdf Celotno besedilo (649,99 KB)

4.
ODGOVORNOST ZA ŠKODO, KI JO POVZROČI DOMAČA ŽIVAL S PREGLEDOM SODNE PRAKSE
Eva Kaštrun, 2016, diplomsko delo

Opis: Žival je v pravu stvar, zato ima na njej lahko fizična ali pravna oseba lastninsko pravico. To pa ne pomeni, da se žival lahko kar enači s predmetom, saj so živali vendarle posebej zaščiten objekt prava. Predvsem je pomembno razlikovati nenevarne živali od nevarnih, saj je za škodo, ki jo povzročijo nevarne živali predpisana strožja odgovornost od tiste, ki jo povzročijo nenevarne. Za presojo, ali je žival nevarna, so pomembne njene lastnosti. Za to presojo pa ni pomembno ali je žival divja, domača ali udomačena. Za škodo, ki jo povzroči domača žival drugemu, je odgovoren njen imetnik, oziroma tisti, kateremu je lastnik žival zaupal. Za imetnika kot osebo, ki je zavezana za povračilo škode, katero povzroči domača žival, gre šteti bodisi lastnika, drugega stvarno-pravnega upravičenca ali obligacijsko-pravnega upravičenca. Riziko naj torej poleg lastnika domače živali nosi tisti, ki žival dejansko ima. V nekaterih primerih pa se kot imetnika živali lahko obravnava tudi več oseb hkrati. Odškodninska obveznost je obveznost stranke, da poravna škodo, za katero je odgovorna. Odgovornost za škodo, ki jo povzroči žival spada med posebne vrste oziroma oblike neposlovnih odškodninskih obveznosti. Katera pravila o odgovornosti imetnika živali se bodo v konkretnem primeru uporabila, je odvisno od lastnosti živali. Kolikor gre za nevarno domačo žival, je odgovornost imetnika objektivna. Tu prihajajo v poštev vse tiste določbe, ki se nanašajo na odgovornost za škodo od nevarne stvari. Kadar je domača žival tako nevarna, da ustreza pravnemu standardu nevarne živali, se imetnik svoje odgovornosti ne more rešiti s še tolikšno skrbnostjo. V vsakdanjem življenju se vprašanje odškodninske odgovornosti imetnika živali pogosteje pojavlja pri ugrizih psov, kjer velja enaka logika. Če je pes po naravi popadljiv ali je v takem stanju, da je jasno, da je bolj nevaren, potem se ga lahko obravnava kot nevarno žival in je torej odgovornost imetnika večja.
Ključne besede: domača žival, nenevarna žival, nevarna žival, imetnik, odškodninska odgovornost, subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost, skrbnost, varstvo, nadzor
Objavljeno: 02.12.2016; Ogledov: 965; Prenosov: 139
.pdf Celotno besedilo (780,03 KB)

5.
PROBLEMATIKA NEPROFITNIH NAJEMNIN V DENACIONALIZIRANIH STANOVANJIH
Alen Kurtiš, 2017, magistrsko delo

Opis: Avtor se v magistrskem delu ukvarja s problematiko neprofitnih najemnin v denacionaliziranih stanovanjih. Gre za področje Stanovanjskega prava, ki je neadekvatno urejeno že vse od osamosvojitve Republike Slovenije (v nadaljevanju RS). Stanovanjska pravica je bila pravica do družbenega stanovanja , ki je državljanom zagotavljala stalno uporabo stanovanja za njihove osebne potrebe in potrebe njegove družine. Imetniki stanovanjske pravice so v stanovanjih lahko bivali nedoločen čas in za neprofitno najemnino. S prehodom iz socialističnega v demokratični režim je svojo reformo doživela tudi Stanovanjska zakonodaja, v kateri se je uveljavila ustavno zavarovana pravica do zasebne lastnine. Posledično je prišlo do ukinitve stanovanjske pravice. Položaj bivših imetnikov stanovanjske pravice se je rezultiral v zakonsko določeni obveznosti prvotnih lastnikov, skleniti najemno razmerje z bivšim imetnikom stanovanjske pravice za nedoločen čas in neprofitno najemnino. Bivši imetniki so pridobili upravičenje do neprofitnega stanovanja po samem zakonu (ex lege), ne da bi se preverjalo njihovo gmotno stanje in upravičenost do neprofitne najemnine. Do nje so bili najemniki upravičeni kot bivši imetniki stanovanjske pravice. S tovrstno ureditvijo Stanovanjskega zakona je Vlada RS posegla v upravičenja tako prvotnih lastnikov kot bivših imetnikov stanovanjske pravice. Bivši imetniki stanovanjske pravice, ki so v prejšnjem režimu, ki je temeljil na družbeni lastnini, mislili, da so stanovanja v katerih bivajo praktično njihova, so bili ob prehodu na demokratičen režim, ki jih je postavil v položaj najemnikov, močno oškodovani, saj njihov položaj najemnikov ni bil primerljiv s položajem imetnikov stanovanjske pravice. Pravico so iskali tako v domačem kot mednarodnem pravnem redu. Med drugim tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). ESČP je na podlagi navedb obeh strank, tako pritožnikov kot vlade RS odločilo, da bivšim imetnikom stanovanjske pravice niso bile kršene pravice in da je bil poseg v njihove pravice sorazmeren s posegom v pravice prvotnih lastnikov, ki sta ga obe skupini morali trpeti kot neizogibne posledice odločitve zakonodajalca, da omogoči, da se po drugi svetovni vojni nacionalizirana stanovanja vrnejo v naravi. Prvotnim lastnikom je bilo potrebno povrniti vsa upravičenja, ki so mu bila odvzeta, to pa je terjalo omejitev pravic bivšim imetnikom stanovanjske pravice, ki so v teh stanovanjih bivali. Spremembe so se prav tako dogajale na domačem pravnem parketu, kjer je svojo vlogo odigralo Ustavno sodišče (v nadaljevanju USRS), ki je s svojo sodno prakso omejilo prenosljivost najemnega razmerja po neprofitnih pogojih. Prvotno se je stanovanjsko razmerje po smrti imetnika stanovanjske pravice preneslo na zakonca, zunajzakonskega partnerja ali ožjega družinskega člana. USRS je prenosljivost najemnega razmerja po neprofitnih pogojih omejilo zgolj na zakonca ali zunajzakonskega partnerja, z razlago, da je ključna razlika med položaji zakonca oz. zunajzakonskega partnerja in ožjimi družinskimi člani v kvaliteti in namenu skupnosti. Namen zakonske skupnosti je trajno skupno bivanje, tega elementa pa ni mogoče pripisati drugim sorodstvenim vezem. Želja in namen skupnega trajnega bivanja je praviloma le med zakonci, ne pa tudi med drugimi ožjimi družinskimi člani. Avtor v zadnjem delu raziskovalne naloge obravnava Resolucijo o nacionalnem stanovanjskem programu 2015-2025, ki v svoji agendi prihodnosti predlaga, da se omilitev položaja prvotnih lastnikov, ki so denacionalizacijski upravičenci, zagotovi z denarno izravnavo (doplačilom najemnine) v razliki med neprofitno in primerno tržno najemnino. Takšen način ureditve bi RS obvaroval pred morebitnimi posegi v upravičenja bivših imetnikov stanovanjske pravice ali prvotnih lastnikov, hkrati pa bi tovrstna rešitev predstavljala znatno manjšo obremenitev za proračun RS, kot če bi država najemnikom zagotovila druga primerna stanovanja.
Ključne besede: Stanovanjska pravica, imetnik stanovanjske pravice, bivši imetniki stanovanjske pravice, prvotni lastniki, denacionalizacijski upravičenci, kršitev človekovih pravic, prenosljivost stanovanjske pravice, ukinitev stanovanjske pravice, Resolucijo o nacionalnem stanovanjskem programu 2015-2025.
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 599; Prenosov: 123
.pdf Celotno besedilo (1,20 MB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici