1. Peticija kot besedilna vrsta in njena politična umeščenostBranka Vičar, 2013, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Peticija je v prispevku opredeljena po Martinovem sistemsko-funkcijskem modelu besedilne vrste kot vrsta pozivne ekspozicije. Od drugih vrst pozivne ekspozicije se razlikuje po dveh vrstah naslovnika, z vidika besedilnovrstne strukturiranosti pa po strukturnih enotah poziv k javnemu strinjanju s tezo in podpora podpisnikov in podpisnic. V okviru neoliberalnega sistema, ki ga reprezentirajo vladne in mednarodne institucije kot primarni naslovniki, se peticija depolitizira, njen učinek pa se usmerja vpomiritev in posledično deaktivizacijo podpisnikov in podpisnic.
Ključne besede: besedilne vrste, besediloslovje, pozivna ekspozicija, sistemsko-funkcijska slovnica, ideologija
Objavljeno v DKUM: 29.07.2024; Ogledov: 75; Prenosov: 7
 Povezava na celotno besedilo
Gradivo ima več datotek! Več... |
2. |
3. Trendi zaprtih oseb v izbranih evropskih državah : magistrsko deloLuka Danijel, 2022, magistrsko delo Opis: Kaznovalne politike se razlikujejo med državami in pomembno vplivajo na trende zaprtih oseb. Fokus zaključnega dela je predstavljalo preučevanje zaporskih sistemov kot pomembnega dela kaznovalne politike na Danskem, Finskem, Hrvaškem in v Sloveniji z namenom izpostaviti podobnosti in razlike med državami. Omenjene države so bile izbrane, ker v vseh prevladuje humana kaznovalna politika, v zaporih pa se poudarja tretmansko delo z obsojenci. Analizirani so bili statistični podatki o zaporskih populacijah za posamezne države, ki so odraz kaznovalne politike: primarno stopnja zaprtih oseb, vendar tudi zasedenost zaporov, sprejem zaprtih oseb, delež mladoletnih zaprtih oseb, delež tujcev med zaprtimi osebami, povprečni dnevni strošek na posameznika v zaporu in razmerje med številom zaprtih oseb in paznikov v zaporu. Hkrati so bile analizirane povezave med stopnjo zaprtih oseb in nekaterimi političnimi in družbenoekonomskimi dejavniki, kot so indeks demokracije, zaupanje v kazensko pravosodje, zaupanje v policijo, ekonomska neenakost, legitimnost države, človekove pravice in indeks družbene pravičnosti. Ugotovitve so potrdile rezultate preteklih študij, da stopnja zaprtih oseb najbolje odraža kaznovalno naravnanost države. Rezultati so pokazali, da so nizke stopnje zaprtih oseb prisotne v vseh preučevanih državah, kar odraža zmerno kaznovalno politiko, za katero je značilna tretmanska obravnava obsojencev v zaporih. Nadalje so ugotovitve izpostavile povezanost stopnje zaprtih oseb in izbranih družbenoekonomskih dejavnikov. Države z visoko razvito demokratično ureditvijo, legitimnimi državnimi institucijami, katerim državljani zaupajo, majhno družbeno in ekonomsko neenakostjo imajo manj represivno kaznovalno politiko, ki se odraža v nizkih stopnjah zaprtih oseb.
Ključne besede: magistrska dela, kaznovalna politika, tretmanska ideologija, stopnja zaprtih oseb, kaznovalni populizem
Objavljeno v DKUM: 07.06.2022; Ogledov: 788; Prenosov: 150
 Celotno besedilo (1,44 MB) |
4. Potrčevo pripovedništvo v kontekstu ideoloških, družbenih in političnih spremembRenata Debeljak, 2019, doktorska disertacija Opis: V doktorski disertaciji z naslovom Potrčevo pripovedništvo v kontekstu ideoloških, družbenih in političnih sprememb je obravnavana pripovedna proza enega najvidnejših predstavnikov slovenskega socialnega realizma, ki je od dijaških let naprej in vse do konca svojega življenja verjel v socializem in komunizem, pripadal Komunistični partiji in kot pisatelj tudi po koncu socialnega realizma ostal zvest realističnim stilnim postopkom. Pripovedna proza Ivana Potrča je nastajala več kot pol stoletja, od leta 1933 do 1993. Glede na družbene in politične spremembe je Potrčeva proza razdeljena na štiri obdobja.
V teoretičnem delu naloge so predstavljeni pojmi, kot so ideologija, marksizem, komunizem, socializem, samoupravni socializem, razmerje med ideološkim in literarnim diskurzom, literatura kot interdiskurz in kulturni spomin.
V poglavju Ivan Potrč v slovenski literarni zgodovini je predstavljeno mesto Ivana Potrča v slovenski literarni zgodovini v različnih obdobjih. Na podlagi pregleda literarnozgodovinskih del in kritiške recepcije Potrčevih literarnih besedil je bilo ugotovljeno, da je po zlomu socializma kot družbenega reda zanimanje za njegova dela zelo uplahnilo, prav tako se je delež njegovih literarnih del v učnih načrtih za osnovne in srednje šole znatno zmanjšal, ne najdemo pa ga na seznamih del za tekmovanje iz slovenščine za Cankarjevo priznanje, ni ga med predlaganimi literarnimi besedili za pisanje maturitetnih esejev. V nadaljevanju je analizirana izbrana Potrčeva pripovedna proza na idejno-tematski, jezikovnoslogovni, medbesedilni in primerjalni ravni v kontekstu ideoloških, družbenih in političnih sprememb. Bistveno spoznanje te analize je, da je delež ideološkega diskurza v posameznih obdobjih različen. V pripovedni prozi med 1933‒1940 gre za kritični prikaz ideologije kapitalizma in družbenih razmer v Kraljevini Jugoslaviji. Ideološki diskurz se pojavlja zgolj v drobcih, in sicer kot motiv upornega posameznika, ki z dvignjeno pestjo napoveduje nove, boljše čase tudi za revne viničarje, kmete, kočarje in delavce. Z vidika ideologije socializma in marksizma izstopajo »kitajske« novele.
V pripovedni prozi med 1941–1952 je ideološki diskurz najmočneje zastopan. Posamezne pripovedi iz tega časa prehajajo v afirmativno, propagandno oziroma tendenčno literaturo. Fabula je podrejena idejnemu in ideološkemu sporočilu, ki se kaže med vojno v predanosti kolektivnemu uporu proti okupatorju, v medsebojni pomoči, tovarištvu, zaupanju in nezaupanju, dezerterstvu in izdajstvu, po vojni pa v triumfu zmage, partijskem prevzemu oblasti, temelječem na marksističnih in socialističnih temeljih, kolektivni obnovi porušene domovine, političnih reformah idr. Po letu 1953 se Potrč preusmeri v prikazovanje intimne, čutne erotike kmečkega človeka, obenem pa so za pripovedno prozo med 1953–1990 značilne tudi zgodovinske in družbeno-politične teme. Potrč je v tem času deloma tematiziral tudi anomalije samoupravnega socializma v smeri političnega fanatizma, nezaupanja, oportunizma, sebičnosti, koristoljubja in izrabe vladajoče ideologije. Najbolj se kritika socializma in njene anomalije vidijo v Potrčevem zadnjem romanu Tesnoba (1991), v katerem se skozi tematizacijo razmer v podjetju Proteus razbira ekonomsko in politično prestrukturiranje Jugoslavije in propad socializma.
V disertaciji je ugotovljeno, da je ideologija socializma in komunizma v Potrčevi pripovedni prozi med 1933–1993 prepoznavna, ni pa – razen v posameznih primerih – razbila umetniške vrednosti njegove literature. Potrč je bil po svojem prepričanju komunist, a tudi izjemen humanist. Za najvišjo vrednoto ni razglasil ideologije, ampak človeka, ki ga je prikazoval brez olepševanja ali »lakiranja« v težkih časih Kraljevine Jugoslavije, med drugo svetovno vojno in v povojnem vrvežu sprememb z vsemi pozitivnimi in negativnimi značilnostmi.
Ključne besede: Ivan Potrč, slovenska književnost, vzhodnoštajerski prostor, pripovedna proza, socialni realizem, socialistični realizem, ideologija, ideološki diskurz, kulturni spomin.
Objavljeno v DKUM: 11.12.2019; Ogledov: 2234; Prenosov: 282
Celotno besedilo (3,05 MB) |
5. Samskost kot nov življenjski slogEva Kosi, 2019, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo temelji na proučevanju samskosti kot novega življenjskega sloga v sodobni družbi. Ker samski ljudje v družbi veljajo za deviantne in so deležni diskriminacije, smo s kvalitativno metodo, konkretneje z uporabo polstrukturiranih intervjujev, izvedli raziskavo, da bi proučili življenja samskih oseb in njihova subjektivna doživljanja samskosti. Da bi bolje razumeli njihovo (ne)namerno samskost, smo jih povprašali o izkušnjah iz prejšnjih zvez, ki pomembno vplivajo na posameznikove nadaljnje odločitve o vstopanju v partnerska razmerja. Pozitivne izkušnje, ki so jih navedli, so bile: učenje iz izkušenj, pripadnost ter fizična, emocionalna in mentalna bližina najboljšega prijatelja in sobivalca (partnerja), negativne pa: nezaupanje, neprijetne prekinitve partnerskih razmerij, utesnjevanje, monotonost, razočaranje, obžalovanje nekaterih dejanj in izkoriščanje s partnerjeve strani. Njihovi razlogi za samskost so naslednji: ni potencialnega partnerja, svoboda, bolezen, strah pred čustveno bolečino, nezaupanje in pretekla razočaranja. Samskosti v večini ne povezujejo z nesrečnim življenjem, kvečjemu odsotnost partnerja pojmujejo kot nek primanjkljaj v življenju. V večji meri se intervjuvani ne počutijo osamljene, saj imajo veliko dejavnosti in stikov z drugimi, predvsem s prijatelji in družinskimi člani (starši, sorojenci in otroki), na katere se po potrebi lahko tudi obrnejo po pomoč. Med pozitivne posledice samskosti štejejo večjo svobodo, možnost posvečanja drugim stvarem, brezskrbnost, lagodnost v bivališču (ni se potrebno toliko urejati in skrbeti za bonton), manj neprijetnosti/konfliktov/težav in občutek poželjenosti s strani drugih; kot negativne posledice pa navajajo potrebo po drugi osebi, osamljenost ter potrebo po moškem zaradi težkih fizičnih opravil, zaščite pred okolico, večje finanče varnosti in spolnih odnosov. Vsi so imeli in nekateri še imajo željo po partnerski zvezi in otrocih, vendar pa se te želje, sodeč po naši raziskavi, z leti spreminjajo. Polovica intervjuvancev (starejši) ne namerava ponovno vstopiti v partnersko razmerje, druga polovica (mlajši) pa svojo samskost vidijo kot prehodno obdobje. Še vedno je opazen vpliv tradicionalne ideologije, saj družino kot institucijo visoko vrednotijo. Pritiskov in diskriminacije pa ne opazijo oziroma ne doživljajo kot takšne. Večina pripadnikov družbe namreč tradicionalno ideologijo ponotranji, zaradi česar (normativnih) pritiskov ne morejo ozavestiti, tudi če se nanašajo na njih same.
Ključne besede: Samskost, življenjski slog, osamljenost, tradicionalna ideologija, diskriminacija
Objavljeno v DKUM: 09.10.2019; Ogledov: 1728; Prenosov: 192
Celotno besedilo (1,17 MB) |
6. Čiji je kaj? : narječje između prihvaćanja i odbijanjaKrunoslav Puškar, 2015, izvirni znanstveni članek Opis: Čigav je kaj? Narečje med sprejetjem in zavrnitvijo
Namen prispevka je predstaviti nekaj vidikov hrvaškega kajkavskega narečja. Prvi vidik se nanaša na njegov zgodovinski prikaz: kako je njegova polifunkcionalna knjižna različica v obdobju oblikovanja hrvaškega naroda in standardizacije jezika marginalizirana v prid druge knjižne različice. Glede na izide njegove marginalizacije avtor zaznava izgubo jezikovne in regionalne zavesti, jezikovnega ponosa in jezikovnega prestiža ter posle- dično neugoden sociolingvistični status kajkavskega narečja. Drugi vidik obravnava njegove trenutne možnosti: morebitno uvajanje v šole v obliki fakultativnega pouka ali izvenšolske dejavnosti. Tako bi se sociolingvistični status kajkavskega narečja v izobraževalnem kontekstu povečal, zagotovljen bi bil tudi pozitiven odnos do njega, kar je bistveno zaradi trenutno zelo negativnega odnosa tako s strani naravnih govorcev kot tudi tistih, ki niso naravni govorci tega narečja.
Ključne besede: kajkavsko narečje, ekolingvistika, sociolingvistični aktivizem, odnosi do dialektov, ideologija standardnega narečja
Objavljeno v DKUM: 16.02.2018; Ogledov: 1186; Prenosov: 317
Celotno besedilo (2,61 MB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
7. Umetnost v času realsocializma v slovenskem slikarstvuKatja Grašič, 2017, magistrsko delo Opis: Ideja socialističnega realizma se je izoblikovala v Sovjetski zvezi, in sicer na prvem zveznem kongresu sovjetskih pisateljev. Doktrino socialističnega realizma je leta 1934 razglasil Ždarov. V slovenskem prostoru se tovrstne težnje pojavijo v tridesetih letih 19. stoletja, vendar nikoli kot zavezujoča doktrina, temveč zgolj kot predlog delovanja umetnikov.
Spremembe po socialistični preobrazbi so ustvarile tudi nove pogoje za kulturne dejavnosti. Socialistična načela družbene ureditve pospešijo razvoj ljudske kulturne ustvarjalnosti, umetnost postaja manj privilegij bogatašev, bolj se približuje ljudskim množicam, saj je vsebina tesno povezana z ljudskim življenjem. Kultura vedno bolj pridobiva politično vlogo.
Realsocializem v slovenskem prostoru označuje zelo širok razpon del, sega od monumentalnih kompozicij, herojskih figur pa vse do skoraj intimističnih del. Viri del niso bili zgolj socialistični, ampak so slovenski umetniki kombinirali tudi svojo lastno umetniško tradicijo, predvojno umetnost.
Obdobje socialističnega realizma v Jugoslaviji se polagoma končuje s sporom Jugoslavije in Sovjetske zveze v začetku petdesetih let
19. stoletja. Umetnostni prostor se počasi liberalizira in pojavi se zasuk k modernizmu.
Ključne besede: Socialistični realizem, slikarstvo, Jugoslavija, ideologija, Slovenija, povojno obdobje, druga svetovna vojna, socializem, 20. stoletje.
Objavljeno v DKUM: 19.07.2017; Ogledov: 2168; Prenosov: 232
Celotno besedilo (1,04 MB) |
8. Ideologija in kriminologija z roko v roki : novi/stari mednarodni trendi ustvarjanja in kriminalizacije revščineTina Rostohar, 2016, diplomsko delo Opis: Eden največjih problemov sodobnega sveta je vse večji prepad med ozko elito ekstremno bogatih in naraščajočo množico revnih. Misleci kot Slavoj Žižek vidijo v tem pojavu, ki je posledica novih ideoloških socialnih delitev in izključevanj, enega od glavnih znakov, da se bliža konec kapitalizma. Mi to stališče podpremo z raziskovanjem povezav med vladajočo neoliberalno ideologijo in razmahom novega vala svetovne revščine. Razkrivamo, da je rast revščine strukturna nujnost kapitalizma in ne stranski proizvod neoliberalizma. Dokazati želimo nov mednarodni trend, da se revne sloje sistemsko kriminalizira, pri čemer kriminalitetna politika sledi idejam ameriške neokonzervativne »nove desnice«. Njeni avtorji so v ameriškem prostoru prodrli v osemdesetih letih 20. stoletja z zahtevami po reformi ameriške socialne pomoči, ki da je zaradi velikodušnosti odgovorna za ustvarjanje »kulture revščine« in s tem za širjenje kriminala. Predlagali so zaostritev represivnih postopkov do revnih. Politika jim je začela slediti in uvedla represivno doktrino »ničelne tolerance« do male kriminalitete in asocialnega vedenja. Strmo je začela naraščati inkarceracija in getoizacija revnih ter prisiljevanje v sprejemanje prekarnega dela, kar je cilj te politike, ki se širi po svetu. Z zgodovinsko primerjavo nato pokažemo, da se je identičen proces že odvijal v času nastanka kapitalizma, s čimer nakažemo, da gre za ideološko farso, saj kapitalizem izgublja svojo oporo v racionalnosti in postaja kriminogen.
Ključne besede: kriminologija, ideologija, revščina, kapitalizem, kriza, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 30.11.2016; Ogledov: 1631; Prenosov: 105
Celotno besedilo (724,32 KB) |
9. KOGNITIVNA DISONANCA V ODNOSU DO MEDIJSKE REPREZENTACIJEMitja Lorenčič, 2016, magistrsko delo Opis: Za množične medije je pogosto predpostavljeno, da zrcalijo aktualno družbeno stanje. Možnost, da naše dojemanje dogajanja ni nujno enako, namiguje na medijsko konstrukcijo realnosti. Mediji s svojim delovanjem reprezentirajo, ustvarjajo realnost. S kognitivnega vidika bo za dojetje uspešne reprezentacije potrebna usklajenost med ideologijama sporočevalca in prejemnika; neusklajenost je v tem primeru pojmovana kot kognitivna disonanca. Disonanca je s kognitivne perspektive neugodno stanje in zato bi naj bili vidni poskusi znižanja disonance. Študija z uporabo indikatorjev disonance oziroma konsonance identificira, kateri mediji oziroma pod kakšnimi pogoji je bila realnost usklajeno reprezentirana z dojemanjem njihovega občinstva. Ob predpostavljeni medijski konstrukciji realnosti je predlagano ovrednotenje medijskih reprezentacij glede na njihov potencialni prispevek h kognitivnim stanjem.
Ključne besede: ideologija, množični mediji, reprezentacija, kognitivna disonanca, konsonanca
Objavljeno v DKUM: 14.11.2016; Ogledov: 2920; Prenosov: 240
Celotno besedilo (2,05 MB) |
10. PREKARIAT KOT STRUKTURNI ODGOVOR NA NEOLIBERALNI KAPITALIZEMŽiga Kobše, 2016, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo se ukvarja s problemom prekariata, ki se kaže kot precej enoten strukturni odgovor na neoliberalne politike zadnjih let. Te so privedle do položaja, v katerem se precejšni del družbe prepoznava kot žrtev političnih in ekonomskih ukrepov, ki so jih od osemdesetih let prejšnjega stoletja naprej uresničevale različne vlade številnih držav. Delo med drugim raziskuje tudi možnost, ali lahko o prekariatu govorimo kot o distinktivni družbeni skupini. Cilj pričujočega dela je pokazati, kako je državna vpeljava neoliberalne agende vplivala na strukturno napetost v družbi. Glavno metodološko orodje naloge predstavlja primerjalna analiza primarnih virov, pri čemer so uporabljene štiri metode: metoda analize in sinteze; metoda abstrakcije in konkretizacije; metoda generalizacije in specializacije; ter zgodovinska metoda. Ugotovitve dela kažejo, da proces prekarizacije vodi v razkroj družbe, kar se kaže v vsesplošni življenjski negotovosti ljudi in odsotnosti alternativnega političnega imaginarija.
Ključne besede: prekariat, neoliberalni kapitalizem, ideologija, hegemonija, vloga države, državni paternalizem, država nadzora
Objavljeno v DKUM: 21.10.2016; Ogledov: 1961; Prenosov: 261
Celotno besedilo (654,91 KB) |
