Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Naša raziskava je imela dva dela. V 1. delu smo proučevali genetske odnose med malinjaki (Rubus idaeus L.), zbranimi okoli nekaterih karakterističnih srednjeveških gradov, kartuzijanskih samostanov in v bližnjih vaseh. V 2.delu smo enako raziskavo opravili s sedmimi novejšimi kultiviranimi sortami, ki izvirajo iz Bolgarije, Francije, Slovenije in Švice, in z metodo s prstnimi odtisi s pomočjo mikrosatelitskih markerjev identificirali sorte. Predvidevali smo, da bi genotipe hipotetičnih srednjeveških malinjakov lahko zasledili ob ostankih srednjeveških naselij. Ti genotipi so preživeli v naravnih razmerah brez generativnega razmnoževanja vsaj 3 stoletja. Analiza je temeljila na mikrosatelitskih markerjih. Identificirali smo 155 alelov, povezanih z 18 mikrosatelitskimi lokusi. Dendrogram je razvrstil analizirane genotipe iz 1. dela raziskave v 7 glavnih skupin. Analize so pokazale, da sta bila najverjetnejša srednjeveška genotipa zbrana blizu 2 kartuzijanskih samostanov: Žiče in Jurklošter. Morfološko sta si bila podobna, primitivne in bujne rasti, vendar ne povsem divja genotipa. Iz podatkov, ki bazirajo na velikosti alelov, smo izbrali specifične mikrosatelitske lokuse (6 ali 7 izbranih lokusov), za vsako od 7-ih proučevanih sort. S kombinacijo uporabljenih mikrosatelitskih lokusov, smo dobili sortno specifičen »prstni odtis« za posamezne sorte, ki je omogočil njihovo identifikacijo.
Ključne besede: identifikacija sort, molekulski markerji, mikrosateliti, rdeči malinjak, Rubus idaeus, hipotetski srednjeveški genotipi
Objavljeno v DKUM: 28.01.2015; Ogledov: 1972; Prenosov: 300
Celotno besedilo (4,46 MB)