| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 7 / 7
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
WILLIAM SHAKESPEARE IN TRAGEDJA HAMLET
Nika Verhovnik, 2010, diplomsko delo

Opis: Tragedija Hamlet sodi v sam vrh evropske dramske ustvarjalnosti. Uvrščamo jo v obdobje pozne renesanse, ki velja za Shakespearovo najplodnejše obdobje ustvarjanja. To obdobje je zaznamovano s sledovi razočaranja in resignacije in se že oddaljuje od idealov zgodnje renesanse in humanizma. V ospredje stopa Shakespearovo lastno razumevanje človeka in njegovega mesta v svetu. Dramatik želi odkrivati človekov značaj, predvsem njegove posebnosti. Prav značaj posameznika v največji meri vpliva na medsebojne odnose v družbi. V Hamletu lahko najdemo vseh pet delov tradicionalne dramske zgradbe, vendar pa ima ta tragedija tudi številne vzporedne zaplete, ki nas včasih zmedejo s svojim bogastvom zgodb, mešanjem tragičnega in komičnega in s številnimi ironičnimi vzporednicami. Vsi ti zapleti so med seboj trdno povezani. Liki v Hamletu so oblikovani tako, da zaživijo pred nami kot splet protislovnih potez, med njimi se prepletajo družinske, zasebne in prijateljske vezi. Shakespeare je v Hamletu pogosto uporabljal monolog, s katerim se nam Hamlet približa in postane še večja uganka. Veliko gradiva je bilo napisanega in posvečenega temu nenavadnemu junaku, ki se imenuje Hamlet. A k sreči je tako, da je človeška ustvarjalnost neustavljiva in da vedno znova izziva. Hamleta je mogoče brati, uprizoriti in sploh uporabiti na sto in en način: kot zgodovino, kot kriminalko ali kot filozofijo. Tragedija Hamlet sodi v sam vrh evropske dramske ustvarjalnosti. Uvrščamo jo v obdobje pozne renesanse, ki velja za Shakespearovo najplodnejše obdobje ustvarjanja. To obdobje je zaznamovano s sledovi razočaranja in resignacije in se že oddaljuje od idealov zgodnje renesanse in humanizma. V ospredje stopa Shakespearovo lastno razumevanje človeka in njegovega mesta v svetu. Dramatik želi odkrivati človekov značaj, predvsem njegove posebnosti. Prav značaj posameznika v največji meri vpliva na medsebojne odnose v družbi. V Hamletu lahko najdemo vseh pet delov tradicionalne dramske zgradbe, vendar pa ima ta tragedija tudi številne vzporedne zaplete, ki nas včasih zmedejo s svojim bogastvom zgodb, mešanjem tragičnega in komičnega in s številnimi ironičnimi vzporednicami. Vsi ti zapleti so med seboj trdno povezani. Liki v Hamletu so oblikovani tako, da zaživijo pred nami kot splet protislovnih potez, med njimi se prepletajo družinske, zasebne in prijateljske vezi. Shakespeare je v Hamletu pogosto uporabljal monolog, s katerim se nam Hamlet približa in postane še večja uganka. Veliko gradiva je bilo napisanega in posvečenega temu nenavadnemu junaku, ki se imenuje Hamlet. A k sreči je tako, da je človeška ustvarjalnost neustavljiva in da vedno znova izziva. Hamleta je mogoče brati, uprizoriti in sploh uporabiti na sto in en način: kot zgodovino, kot kriminalko ali kot filozofijo.
Ključne besede: renesansa, humanizem, tragedija, elizabetinsko gledališče, William Shakespeare, Hamlet, medsebojni odnosi
Objavljeno: 29.01.2021; Ogledov: 215; Prenosov: 32
.pdf Celotno besedilo (589,28 KB)

2.
Fotografski opus diane arbus:voajerziem ali humanizem?
Marička Stakne, 2019, magistrsko delo

Opis: Osrednja tema magistrske naloge je umetniško delo ameriške fotografinje Diane Arbus z naslovom Fotografski opus Diane Arbus: voajerizem ali humanizem?. Za razumevanje dela Arbusove smo teoretično ovrednotili žanr dokumentarne fotografije s stališča družbene angažiranosti ter ulično fotografijo, ki se je razvila kot veja fotografskega ustvarjanja. Predstavili smo dve ključni fotografski seriji, Magazin Work in Untitled. V namene orisa Arbusinega fotografskega opusa smo vključili seminalno razstavo New Documents. Nadalje smo opredelili pojma humanizem in voajerizem. V ta namen smo izpostavili primere umetniških del, ki so nam omogočali primerjavo enega in drugega pojma. Zaradi estetskih, stilskih in tematskih vzgibov smo delo Arbusove primerjali z deli kasneje odkrite fotografinje Vivian Maier, sicer Arbusine sodobnice. S pomočjo aplicirane metodologije in uporabljenih virov smo analizirali teoretična in praktična izhodišča za razumevanje umetniškega opusa Diane Arbus.
Ključne besede: Diane Arbus, ulična fotografija, New Documents, humanizem, voajerizem.
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 346; Prenosov: 52
.pdf Celotno besedilo (3,99 MB)

3.
Problem razdvojenega subjekta v delih Marjana Rožanca
Miran Štuhec, Anita Vodišek, 2014, izvirni znanstveni članek

Opis: Po kratki utemeljitvi vsebine bova sintetično opozorila na nekatere bistvene značilnosti Rožančevega pisanja. Najin interes bo v največji meri usmerjen k njegovi esejistiki, saj ta odkriva najpomembnejše značilnosti avtorjevega poglobljenega in subtilnega razmerja do sveta. Tloris vprašanj, ki zadevajo Boga in človeka, moškega ter žensko, igro in šport, umetnost ter ustvarjalnost, je Rožanc prek pojma razdvojeni subjekt opremil z nenehnim iskanjem ravnovesja in smisla.
Ključne besede: slovenski esej, razdvojeni subjekt, humanizem, hominizacija, paradoksalna eksistenca, bogoiskateljstvo
Objavljeno: 21.12.2015; Ogledov: 598; Prenosov: 22
URL Povezava na celotno besedilo

4.
Idejna podoba esejistike Marjana Rožanca z vidika Frommovega humanizma
Anita Laznik, 2013, doktorska disertacija

Opis: Osnovni namen raziskovanja esejistike Marjana Rožanca je bil prikazati nov vidik branja in razlaganja v slovenski literarni vedi trdno zasidrane in uveljavljene pisateljske avtoritete. Ta je za svoje eseje jemala primere pri številnih filozofih, znanstvenikih, literatih in mislecih, ali pa zgolj iskala skupne poteze in odstopanja svojega razmišljanja z njihovimi gledišči. Naša pozornost pri oblikovanju doktorske disertacije je bila usmerjena v tisto smer, kjer je Rožanc povezal svojo religioznost in aktualno problematiko slovenskega naroda. Tako smo prikazali vsebinsko analizo Rožančeve esejistike z vidika paradoksalne eksistence in jo soočili s filozofijo Ericha Fromma, predvsem v okvirih dveh temeljnih življenjskih usmerjenosti – to sta usmerjenost k imeti in usmerjenost k biti. Do sedaj uveljavljen pogled na Rožančev personalizem in bogoiskateljsko držo smo dopolnili s konceptom hominizacije in nadgradili razumevanje Rožančeve paradoksalne eksistence z vpeljavo Rožančevega t. i. narodnega/nacionalnega subjekta. Rezultate raziskovanja strnemo v naslednje ugotovitve: (1) v Rožančevi esejistiki se subjekt razkriva kot paradoksalna eksistenca; (2) Rožančev esejistični diskurz opozarja, da je hominizacija v perspektivi krščanske etike odločilnega pomena za preoblikovanje slovenskega naroda. Filozofska osnova temu procesu je Frommova teorija; (3) esejistiko Marjana Rožanca zaznamuje intenzivno samoizpraševanje o aktualnih družbenih in političnih vprašanjih slovenstva; (4) Rožančev kritičen pogled na demokracijo, ki ga opredeljuje pesimistična misel, na koncu življenja zapade v resignacijo. V doktorski disertaciji je obsežen del namenjen tudi predstavitvi različnih razlag postmodernističnega subjekta. Kompleksnost pričujoče tematike opozarja na pomen raziskovanja bivanjskih vprašanj, ki jih prenesemo v širši družbeni okvir. Tako se naše delo postavlja na začetek nadaljnjih raziskav, ki preučujejo zapleteno in zanimivo razmerje med literaturo in filozofijo.
Ključne besede: esejistika, personalizem, hominizacija, narodni/nacionalni subjekt, paradoksalna eksistenca, postmoderni subjekt, Marjan Rožanc, humanizem Ericha Fromma, usmerjenost k imeti, usmerjenost k biti, družbeni značaj, kulturna transformacija
Objavljeno: 29.05.2014; Ogledov: 2639; Prenosov: 229
.pdf Celotno besedilo (1,55 MB)

5.
6.
HUMANISTIČNA DRAMA MED TRADICIJO IN INOVACIJO
Maja Kovač, 2009, diplomsko delo

Opis: Prehod iz srednjega v novi vek prinese s seboj spremembe na različnih življenskih področjih. Izoblikuje se novo, sodobnejše občutje sveta. Reprezentativni primer tega prehoda je humanistična drama, ki se opira na antiko, odprta pa je tudi za novosti. Lahko bi rekli, da je ta literarna zvrst zmes tradicije in inovacije. Preplet tradicionalnega in sodobnega v humanizmu zgodnjega novega veka je ponazorjen s primerom ene najznamenitejših komedij 15. stoletja – to je Henno Johannesa Reuchlina.
Ključne besede: zgodnji novi vek, humanizem, humanisticna drama, Johannes Reuchlin, Henno.
Objavljeno: 09.06.2009; Ogledov: 2588; Prenosov: 120
.pdf Celotno besedilo (311,92 KB)

7.
Razvoj romana v 15. in 16. stoletju
Manuela Ketiš, 2009, diplomsko delo

Opis: Raziskovanje romana v 15. in 16. stoletju je zapleteno, saj gre za zvrst, ki se je v tem obdobju šele začela razvijati. Že v zgodnjem novem veku torej poznamo besedila, ki danes veljajo za predstopnjo romana in jih ponavadi označujemo s pojmom ljudske knjige. Kot utemeljitelj romana v nemškem govornem področju velja Jrg Wickram, ki se opira na ljudske knjige, hkrati pa je zanj značilen premik k privatizaciji resničnosti in njeno preoblikovanje v smislu idealizirane fikcije. O fleksibilnosti in prilagodljivosti romana zgovorno priča opis njegovega razvoja od 16. stoletja do danes.
Ključne besede: teorija romana, renesansa, humanizem, reformacija, literarne zvrsti, ljudska knjiga, roman
Objavljeno: 03.06.2009; Ogledov: 2838; Prenosov: 179
.pdf Celotno besedilo (371,13 KB)

Iskanje izvedeno v 0.22 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici