1. Kakovost življenja starostnika s srčnim popuščanjemSaša Črnjavič, 2022, diplomsko delo Opis: Uvod: Srčno popuščanje pogosto prizadene starejšo populacijo. Glede na naraščajočo pričakovano življenjsko dobo skupaj z izboljšanim obvladovanjem kroničnih zdravstvenih stanj pa naj bi se število bolnikov s srčnim popuščanjem povečevalo. Kakovost življenja je pri starostnikih s srčnim popuščanjem ogrožena in povezana s ponovno hospitalizacijo in višjo umrljivostjo. Namen zaključnega dela je ugotoviti, kako pri starostnikih vpliva srčno popuščanje na kakovost njihovega življenja. Metode: V empiričnem delu zaključnega dela smo uporabili kvantitativno metodologijo raziskovanja. Raziskavo smo izvedli s pomočjo anketnega vprašalnika, katerega smo razdelili v eni izmed bolnišnic v podravski regiji med 50 starostnikov s srčnim popuščanjem. Za analizo podatkov smo uporabili opisno statistiko ter rezultate prikazali s tortnimi in paličnimi grafikoni. Rezultati: Ugotovili smo, da so starostniki s srčnim popuščanjem pogosto hospitalizirani, kar izpostavlja 86 % anketirancev. Prav tako je njihova kakovost življenja nizka, saj jih kar 72 % potrebuje veliko časa, da se umijejo in oblečejo, 68 % jih navaja omejitve pri pospravljanju in sesanju, 64 % se jih pogosto počuti utrujeno, zato morajo veliko počivati, 60 % anketiranim je naporna vsaka aktivnost oziroma opravilo, ki ga naredijo, 52 % jih težje opravlja dela na vrtu, 32 % anketirancev ima težave že pri hoji po ravnem, 30 % primanjkuje sape. Razprava in sklep: Srčno popuščanje iz leta v leto narašča tako v Sloveniji, kot tudi drugod po svetu. Za starostnike s srčnim popuščanjem je značilna oslabljena kakovost življenja, tako fizična kot čustvena. Jemanje zdravil izboljšuje kakovost življenja bolnikov, saj jim pomaga pri lajšanju bolečin in zmanjševanju oteklin.
Ključne besede: srčna insuficienca, kvaliteta življenja, zdravje starostnika, hospitalizacije
Objavljeno v DKUM: 04.11.2022; Ogledov: 672; Prenosov: 106
 Celotno besedilo (1,65 MB) |
2. |
3. PRIMERJAVA OSEBNOSTNIH ZNAČILNOSTI HOSPITALIZIRANIH MLADOSTNIKOV IN NJIHOVIH NEHOSPITALIZIRANIH VRSTNIKOVMaja Marija Minih, 2016, magistrsko delo Opis: Ohranjanje dobrega počutja pacientov v času hospitalizacije je že nekaj desetletij eden pomembnejših ciljev vseh zdravstvenih delavcev. Tako ni nenavadno, da smo tudi v Sloveniji že pred leti začeli uresničevati načela humanizacije hospitalizacije. Vendar pa uresničevanje načel humanizacije hospitalizacije samo po sebi še ne pomeni, da je dejansko učinkovito in da pripomore k boljšemu dobremu počutju.
Namen naše raziskave je tako bil preučiti in primerjati osebnostne lastnosti hospitaliziranih mladostnikov in njihovih nehospitaliziranih vrstnikov. Za namene raziskovanja povezave med posameznimi dimenzijami in poddimenzijami osebnosti in prisotnostjo oziroma odsotnostjo hospitalizacije, kot primerom stresne izkušnje, smo uporabili dva merska instrumenta za merjenje osebnostnih lastnosti, in sicer lestvico HANES in vprašalnik VMR-OM. Na vzorcu (N = 102), ki je vključeval skupino hospitaliziranih in skupino nehospitaliziranih mladostnikov, smo s pomočjo analiz primerjav povprečij skupin ugotovili, da ni statistično pomembnih razlik med skupinama v merjenih osebnostnih lastnostih (nevroticizem, boječnost/negotovost, socialna plašnost, antagonizem, negativno čustvovanje in ekstravertnost-aktivnost). Prav tako ni zaznati statistično pomembnih razlik med skupinama mlajših in starejših hospitaliziranih mladostnikov na poddimenziji negativno čustvovanje.
Na podlagi tega smo zaključili, da kratkotrajna hospitalizacija z ostalimi opaženimi humanizacijskimi ukrepi predstavlja primer dobre prakse in ne predstavlja dejavnika tveganja za razvijajočo se osebnost hospitaliziranih mladostnikov.
Ključne besede: osebnostne značilnosti in spremembe, mladostniška hospitalizacija, stres, humanizacija hospitalizacije, lestvica HANES, vprašalnik VMR-OM
Objavljeno v DKUM: 17.11.2016; Ogledov: 1535; Prenosov: 183
Celotno besedilo (1,74 MB) |
4. VRTEC V ZDRAVSTVENI USTANOVIKarmen Pavliha, 2016, diplomsko delo Opis: Z izbrano temo, ki nosi naslov Vrtec v zdravstveni ustanovi, je bil naš osnovni cilj prikazati pomen vrtca v zdravstveni ustanovi. Predstavljene so tudi teme: vloga vzgojitelja v vrtcu v zdravstveni ustanovi, dejavnosti vrtca v zdravstveni ustanovi in pomen sodelovanja vzgojitelja z zdravstvenim osebjem ter pomen sodelovanja staršev in vzgojitelja. V nadaljevanju je predstavljena tudi dolgotrajna hospitalizacija in njene posledice. Humanizacija hospitalizacije ima poseben pomen pri bivanju otroka v bolnišnici. Predstavljene so tudi pravice otrok, opredelili smo se na pravice otrok v bolnišnici in pravice staršev hospitaliziranih otrok. Empirični del diplomskega dela sestavlja anketa, ki je bila namenjena zdravstvenemu osebju na otroških oddelkih, kjer je prisoten vrtec v zdravstveni ustanovi. Z anketo smo želeli ugotoviti sodelovanje negovalnega tima z vzgojiteljem. Iz rezultatov ankete je razvidno, da je sodelovanje med vzgojitelji na otroških oddelkih, kjer je prisoten vrtec v zdravstveni ustanovi, in negovalnim timom, dobro in da člani negovalnega tima spodbujajo vključevanje hospitaliziranih otrok v vrtec v zdravstveni ustanovi. Vključevanje hospitaliziranih otrok v vrtec v zdravstveni ustanovi predstavlja za negovalni tim zapolnitev otrokovega časa, pomoč pri boljšem počutju in hitrejši ozdravitvi. Otroci se po mnenju negovalnega tima lažje prilagodijo na hospitalizacijo, če so vključeni v vrtec v zdravstveni ustanovi.
Ključne besede: vrtec v zdravstveni ustanovi, vzgojitelj, hospitalizacija, humanizacija hospitalizacije, pravice, otrok.
Objavljeno v DKUM: 24.08.2016; Ogledov: 1102; Prenosov: 89
Celotno besedilo (445,35 KB) |
5. PROCESNI VIDIK PRISILNE HOSPITALIZACIJE PO ZAKONU O DUŠEVNEM ZDRAVJUŠpela Gorjup, 2011, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo je nastalo po sprejetju novega zakona - Zakona o duševnem zdravju, na področju prisilne hospitalizacije oseb z duševnimi motnjami. Zaradi nasprotovanj med strokovnjaki iz področja medicine in prava, je bil dolgo pričakovani področni zakon sprejet šele po 15 letih medsebojnih usklajevanj. V diplomskem delu je poudarek na postopku prisilne hospitalizacije ter seznanitvi z alternativnimi ukrepi in instituti, ki jih je prinesel nov zakon. Predstavljena je prejšnja zakonodaja na tem področju, odločba Ustavnega sodišča iz leta 2003, ki je ugotovila protiustavnost določb o prisilni hospitalizaciji v ZNP in navsezadnje sedanja zakonodaja. Uporabljena je zaporedna preučitev in predstavitev področja prisilne hospitalizacije, saj je namen raziskovanja ugotoviti, ali sedanji zakon optimalno ureja področje, ali so kljub dolgoletnim usklajevanjem nastale pravne praznine in ali bi bile potrebne kakršnekoli spremembe oz. dopolnitve novega zakona.
Ključne besede: Zakon o duševnem zdravju, odločba Ustavnega sodišča, pravni viri prisilne hospitalizacije, duševna motnja, zgodovina psihiatrije, nujni postopek, predlagalni postopek, pogoji za prisilno hospitalizacijo, zastopnik, pomanjkljivosti Zakona o duševnem zdravju
Objavljeno v DKUM: 22.09.2011; Ogledov: 6114; Prenosov: 738
Celotno besedilo (465,40 KB) |
6. DUŠEVNO ZDRAVJE IN ČLOVEKOVE PRAVICETim Košak, 2010, diplomsko delo Opis: Problematika duševnih bolezni je stara toliko kot človek. Skozi zgodovino so se ljudje različno odzivali do tovrstne problematike, je pa žal jasno viden enak z nevednostjo in s strahom prežet pogled na duševne bolnike skozi različna obdobja zgodovine. Tak pogled je omogočal razčlovečenje bolnikov in kršenje vseh obstoječih človekovih pravic. Težko je podati enotno definicije duševnega zdravja, v vsakem primeru pa gre za težave duha, ki so pogosto vezane tudi na zunanje okoliščine in tudi na stanje telesa. Danes bolnike ščitijo različne organizacije, mednarodni in nadnacionalni predpisi, pri čemer ima v Evropi zelo pomembno vlogo Evropska konvencija o človekovih pravicah, pa tudi same države preko ustave in ostale zakonodaje. Slovenija še pred kratkim ni imela ustrezno urejene zakonodaje na tem področju. Po tem, ko je ustavno sodišče razveljavilo določbe Zakona o nepravdnem postopku, je Slovenija leta 2008 le dobila zakon, ki naj bi celovito in izčrpno določal pravice in dolžnosti na področju duševnega zdravja. Hkrati je prišlo tudi do spremembe kazenske zakonodaje, ki po mnenju mnogih ni ustrezno usklajena z zakonodajo na področju duševnega zdravja. Zakon o duševnem zdravju prinaša potrebno zakonsko podlago, za bolj učinkovito in pravilno zdravljenje bolnikov, s seboj pa prinaša tudi veliko površnosti, malomarnosti in pomanjkanja strokovne podlage. Kljub temu, da prinaša nujne in dobronamerne spremembe, ki jih pozdravljajo delavci, bolniki in svojci, je premalo inovativen, njegova vsebina pa zastarela, saj je zakonodajalec na sprejetje čakal kar 15 let. Ker zakon nalaga ravnanja, ki jih je praktično le težko ali nemogoče uresničiti, podvaja vloge in naslovnike spravlja v nerešljive situacije, obstaja s strani strokovne javnosti že zdaj veliko pobud za njegove spremembe.
Ključne besede: Ključne besede: duševno zdravje, definicija in pojmovanje duševnega zdravja, zgodovina norosti, pravno varstvo nasploh in v Evropi, Evropska konvencija o človekovih pravicah, duševno zdravje v Sloveniji, usklajenost kazenske zakonodaje z zakonodajo na področju duševnega zdravja, Zakon o duševnem zdravju, postopek hospitalizacije brez privolitve bolnika.
Objavljeno v DKUM: 30.06.2010; Ogledov: 5679; Prenosov: 1021
Celotno besedilo (630,28 KB) |
7. VLOGA VZGOJITELJA V BOLNIŠNIČNEM VRTCUKatja Simonič, 2010, diplomsko delo Opis: Bolezen in morebiten odhod v bolnišnico je povezan s strahom, neugodjem in ločitvijo od staršev oziroma od matere. Zato imajo starši in vzgojitelji v času hospitalizacije zelo pomembno vlogo, da otroka vzpodbujajo k ustvarjalni igri in mu s tem preprečijo predajanje mračnim mislim. Pri tem je nujno tesno sodelovanje z ostalimi zdravstvenimi delavci na eni in starši otroka na drugi strani.
V diplomskem delu smo želeli predstaviti, kako otrok doživlja bolezen, bivanje v bolnišnici v različnih razvojnih obdobjih, kako starši doživljajo bolnega otroka, kakšne so otrokove pravice pri bivanju v bolnišnici, kako otroci čustveno in socialno doživljajo bolnišnico, bivanje v njej, česa se bojijo ter koga pogrešajo. Najbolj pa nas je zanimala ključna vloga vzgojitelja v bolnišničnem vrtcu, kakšni so njegovi cilji in metode dela, kako poteka vzgojiteljevo načrtovanje in prilagajanje programa na posameznem vzgojnem področju, kakšna je komunikacija med vzgojiteljem, zdravstvenimi delavci, starši in otrokom ter kako uporabiti različne terapevtske dejavnosti kot sredstvo za sproščanje stisk pri bolnem otroku.
V zadnjem delu diplomske naloge pa smo želeli predstaviti še oddelke bolnišnice Celje, oddelke Univerzitetnega kliničnega centra Maribor in Ljubljana, kjer delujejo bolnišnični vzgojitelji. Vzgojitelje so uvedli na otroških oddelkih šele s procesom humanizacije. Njihova vloga pa ni omejena le na predšolske otroke, pač pa imajo pomembno vlogo tudi pri šolarjih, najstnikih, mladostnikih.
Ključne besede: otrok, bolezen, humanizacija hospitalizacije, bolnišnični vrtec, vzgojitelj v bolnišničnem vrtcu, terapevtske dejavnosti, glasba, pravljica, lutka.
Objavljeno v DKUM: 18.05.2010; Ogledov: 3722; Prenosov: 651
Celotno besedilo (2,72 MB) |
8. Spremljanje nekaterih telesnih parametrov po operaciji shize pri otrocihKatja Jakomin, 2009, diplomsko delo Opis: Vsako leto se v Sloveniji rodi približno 30 do 40 dojenčkov z nepravilnostjo obraza in ustne votline. Otroci, ki se rodijo z nepravilnostjo obraza in ustne votline, so od rojstva pa vse do doraslosti obravnavani na Kliničnem oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo Ljubljana.
Diplomsko delo obravnava otroke s prirojeno razvojno nepravilnostjo obraza in ustne votline, t. i. shize. Osrednji del naloge predstavlja raziskava, s katero smo ugotavljali jemanje antibiotika (perioperativno in pooperativno) ter odnos med spremenjenimi laboratorijskimi vrednostmi in povišano temperaturo po operaciji na čas hospitalizacije. V raziskavi smo opazovali podatke o 100 naključno izbranih pacientih, ki so bili kirurško obravnavani v obdobju od 1. 1. 2003 do 1. 5. 2008. Ugotovljeno je bilo, da ni bistvenih razlik v času hospitalizacije med otroci, ki so bili po operaciji febrilni in so prejeli antibiotično zaščito ter med otroci, ki antibiotične zaščite niso prejeli. Trajanje hospitalizacije je enako dolgo tudi pri otrocih, ki so pred operacijo imeli spremenjene laboratorijske vrednosti. Nadalje je bilo ugotovljeno, da so lahko po operaciji febrilni tudi otroci, ki ob sprejemu niso imeli povišane temperature ali spremenjenih laboratorijskih vrednosti.
V zaključku so predstavljeni predlogi za izboljšavo obravnave in potek zdravljenja hospitaliziranega otroka.
Ključne besede: otrok, shiza, operacija, temperatura, trajanje hospitalizacije.
Objavljeno v DKUM: 29.07.2009; Ogledov: 3282; Prenosov: 559
Celotno besedilo (758,13 KB) |
