Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Čebele je preprosto ljudstvo od nekdaj cenilo zaradi medu in voska ter pozitivnih lastnosti (delavnost, gospodarnost, nesebičnost), ki jih je skupaj z medom spretno vpletlo v pregovore. Slednji so predmet raziskovanja paremiologije, etnologije, jezikoslovja in slovstvene folkloristike. Posledica različnih vidikov raziskovanja so različne definicije pregovorov. Poseben odnos slovenskega človeka do čebele se kaže tako v jezikovnem izrazu (sinonimija, antropomorfizacija) kot tudi v zunajjezikovni dejanskosti (panjske končnice, čebelnjak). Motivacija za pregovore s sestavinama čebela in med izhaja iz življenja čebel, čebelarjenja in lastnosti medu. Pregovori so torej odsev kmečkega sveta, ki hkrati odražajo razmišljanje, verovanje, védenje, vrednote in prepričanje preteklega časa. Slovenski prednik je bil tesno povezan z naravo in katoliško vero, kar je vidno zlasti pri vremenskih pregovorih (čebela, med). Sporočilo pregovorov je preoblikovano v poetično obliko. Gradniki slednje pa so zlasti: rima, asonanca, hiperbola, elipsa, metafora in primera. Glede notranje strukture prevladujejo primerjalni pregovori, medtem ko so oziralni pregovori prevladujoči z vidika zunanje strukture.
Ključne besede: Pregovor, paremiologija, etnologija, čebela, med, rima, metafora, hiperbola, elipsa.
Objavljeno v DKUM: 29.09.2016; Ogledov: 4480; Prenosov: 373
Celotno besedilo (1,02 MB)