| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 9 / 9
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Recikliranje odpadne pet embalaže s pod- in nadkritično vodo
Anita Sever, 2019, diplomsko delo

Opis: Polietilen tereftalat (PET) sodi med najbolj razširjene termoplastične smole. Ima dobre mehanske, toplotne in kemijske lastnosti. Uporabljamo ga predvsem za izdelavo embalaže za pitno vodo in živila. PET je nerazgradljiva plastika, zato se ga vedno več nabira v naravi. Zaradi negativnih posledic kopičenja PET v naravi, dajemo dandanes vse večji pomen ločevanju in recikliranju odpadne PET embalaže. PET lahko recikliramo na več načinov. Eden izmed najučinkovitejših načinov je kemijsko recikliranje s hidrotermično degradacijo. Namen diplomskega dela je bil preučiti recikliranje odpadne PET embalaže s pod in nadkritično vodo. Pod- in nadkritična voda je odličen reakcijski medij za degradacijo odpadne PET embalaže. Odpadna PET embalaža namreč po degradaciji v pod in nadkritičnih vodi razpade na monomere. Glaven monomer, ki nastane je tereftalna kislina (TPA). TPA predstavlja glavno korist recikliranja, iz nje namreč lahko ponovno izdelamo PET. Eksperimentalni del hidrotermične degradacije odpadne PET embalaže smo izvajali v visokotlačnem in visokotemperaturnem šaržnem reaktorju v pod in nadkritični vodi. Reakcije smo izvajali pri štirih različnih temperaturah 250, 300, 350 in 400 °C in reakcijskem času 1, 10 in 30 minut. Nastale produkte hidrotermične degradacije smo analizirali s HPLC, FT-IR in GC-MS metodami. Analize produktov hidrotermične degradacije odpadne PET embalaže so pokazale, da dobimo najvišji izkoristek glavnega produkta TPA pri podkritičnih pogojih, in sicer pri temperaturi 300 °C in času 30 minut. Izkoristek TPA pri degradaciji odpadne barvne PET embalaže je znašal 85%. Za primerjavo izkoristkov smo izvedli še hidrotermično degradacijo brezbarvne odpadne PET embalaže pri enakih pogojih. Dobljen izkoristek je znašal 90%. Z višanjem temperature v nadkritično območje se je izkoristek TPA zniževal, zaradi nastajanja sekundarnih produktov.
Ključne besede: PET, kemijsko recikliranje, pod in nadkritična voda, hidrotermična degradacija, tereftalna kislina
Objavljeno: 19.07.2019; Ogledov: 257; Prenosov: 0

2.
OPTIMIZACIJA HIDROLIZE RUTINA V SUBKRITIČNI VODI Z METODO ODZIVNIH POVRŠIN
Anja Palko, 2014, diplomsko delo

Opis: Cilj diplomskega dela je bil raziskati vpliv reakcijskih parametrov (temperature, časa in koncentracije) na hidrolitsko sposobnost subkritične vode na osnovnem primeru diglikozida kvercetina – rutina. S pomočjo načrtovanja eksperimentov ter metodologije odzivnih površin smo skušali poiskati optimalne reakcijske parametre pri katerih dobimo najvišji izkoristek hidrolize rutina v kvercetin. Vsi eksperimenti so bili izvedeni v visoko-temperaturnem, visoko-tlačnem avtoklavu v inertni (dušikovi) atmosferi pri pogojih, ki smo jih v naprej določili z uporabo računalniškega programa Design-Expert 7.0. S pomočjo tekočinske kromatografije visoke ločljivosti smo določili koncentracijo kvercetina ter drugih produktov hidrotermične degradacije po obdelavi s subkritično vodo. Z uporabo metodologije odzivnih površin smo dobljene rezultate optimizirali in določili optimalne parametre, ki prispevajo k najvišjemu izkoristku kvercetina.
Ključne besede: Subkritična voda, Hidrotermična degradacija, Rutin, Hidroliza, Centralno kompozitni načrt, Metoda odzivnih površin.
Objavljeno: 11.09.2014; Ogledov: 1083; Prenosov: 146
.pdf Celotno besedilo (5,01 MB)

3.
SEMIKONTINUIRNI PROCES PRIDOBIVANJA ORGANSKIH PRODUKTOV IZ MACESNOVE BIOMASE S SUBKRITIČNO VODO
Blaž Košiček, 2015, magistrsko delo

Opis: Namen magistrske naloge je bil izvesti semikontinuirni proces ekstrakcije lesne biomase s subkritično vodo (SubCW). Poleg same ekstrakcije je pri našem procesu prisotna tudi hidrotermična degradacija lesne biomase v prisotnosti subkritične vode, pri čemer nastajajo različni produkti. Ekstrahirali smo svežo macesnovo skorjo, saj študije kažejo, da macesnov les vsebuje v vodi topne substance, fenolne spojine, ki imajo visoko dodano vrednost in antioksidativne lastnosti. Preučevali smo kako različni procesni parametri – temperatura, pretok, dodatek modifikatorja (etanol) vplivajo na vrsto in količino produktov ekstrakcije in preučevali pojav hidrotermične degradacije macesnove biomase. Ekstraktom smo določili vsebnost totalnih fenolnih spojin in antioksidativno aktivnost (DPPH metoda). Spremljali smo spreminjanje kumulativne mase fenolov in kumulativne mase suhega ekstrakta s časom. Izvedli smo HPLC analizo za nekatere fenolne spojine in izračunali izkoristke ekstrakcij. Rezultati kažejo, da temperatura vpliva na količino ekstrakta. Vsebnost totalnih fenolnih spojin je bila najvišja v ekstraktih pridobljenih z vodo, ki smo ji dodali 5 vol. % etanola pri temperaturi 300 °C. Z višanjem pretoka se viša količina ekstrakta, kar pa ne moremo trditi tudi za vsebnost totalnih fenolnih spojin. Ekstrakti imajo izjemno visoko antioksidativno aktivnost. HPLC analiza kaže, da ekstrakti vsebujejo največ 5-hidroksimetilfurfurala in 2,3-dihidroksi benzojske kisline, v primeru ekstraktov pridobljenih z vodnim medijem z dodanim 10 vol. % etanola, je poleg teh dveh komponent prisotne tudi dosti 3,5-dihidroksi benzojske kisline. Modelirali smo snovni prenos totalnih fenolnih spojin iz trdne v tekočo fazo in z difuzijskimi koeficienti pokazali, da je snovni prenos totalnih fenolnih spojin v prvi stopnji mnogo hitrejši od snovnega prenosa v drugi stopnji ekstrakcijskega procesa.
Ključne besede: macesen, ekstrakcija, subkritična voda, hidrotermična degradacija, fenolne spojine
Objavljeno: 20.02.2015; Ogledov: 1206; Prenosov: 113
.pdf Celotno besedilo (3,44 MB)

4.
SOČASNA EKSTRAKCIJA OLJA IN VODOTOPNIH KOMPONENT IZ SONČNIČNIH SEMEN S SUBKRITIČNO VODO
Polona Amon, 2015, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je izvesti ekstrakcijo sončničnih semen z uporabo subkritične vode, ki velja za alternativno in okolju prijazno metodo za sočasno pridobitev olja in vodotopne faze. Prikazana je študija, kako različni parametri ̶ temperatura, tlak, čas in izbrana atmosfera za vzpostavitev tlaka v ekstraktorju vplivajo na izkoristek ekstrakcije obeh faz in vsebnost različnih produktov. Osredotočili smo se na kvalifikacijo in kvantifikacijo produktov hidrotermične degradacije, ki zajemajo olje in vodotopne ekstrakte pri teh pogojih. V oljih smo določili količino totalnih prostih maščobnih kislin s plinsko kromatografijo ter antioksidativnost le-teh s Photochem® metodo ter rezultate primerjali z oljem pridobljenim s konvencionalno Soxhlet metodo, pri čemer se je uporabil n-heksan kot topilo. Vodotopni fazi smo spektrofotometrično določili totalne amino kisline in amine, vsebnost totalnih fenolov in antioksidativno aktivnost. Izvedli smo tudi HPLC analizo za vsebnost klorogenske in kavne kisline ter 5-hidroksimetil furfurala. Rezultati kažejo, da temperatura in čas vplivata na količino in sestavo ekstrakta. Največjo količino olja smo dobili pri temperaturi 190 °C pri ekstrakcijskem času 30 min in uporabljeni atmosferi CO2 za vzpostavitev tlaka v sistemu, ki je znašal 100 bar. Za isti izkoristek smo s konvencionalno metodo potrebovali 2 h, vendar je ekstrakcijski izkoristek na koncu bil bistveno višji. Ugotovili smo, da se vsebnost totalnih maščobnih kislin v olju s povečanjem temperature povečuje, predvsem je to razvidno pri najvišji temperaturi, namreč 240 °C. Prav tako, s povišanjem temperature raste tudi antioksidativna aktivnost olj, ki so dosegla izredno visoke vrednosti v primerjavi z oljem pridobljenim s Soxhletovo metodo. Največja količina vodotopnega ekstrakta je bila pridobljena pri temperaturi 190 °C in ekstrakcijskem času 30 min. Rezultati kažejo visoko količino produktov hidrotermične degradacije. S povečanjem temperature smo zaznali nižje vrednosti antioksidativne aktivnosti vodotopnega ekstrakta.
Ključne besede: Sončnično olje, subkritična voda, ekstrakcija, hidrotermična degradacija, antioksidativnost.
Objavljeno: 21.10.2015; Ogledov: 716; Prenosov: 88
.pdf Celotno besedilo (2,58 MB)

5.
Stabilnost kurkuminoidov v subkritični vodi: Določanje mehanizmov in hitrost reakcij razgradnje
Tina Zorec, 2016, diplomsko delo

Opis: Kurkuma je začimba, zlato rumene barve, ki se pridobiva iz korenine rastline Curcuma longa L. Po tradicionalni vzhodni medicini so zdravilni učinki kurkume čiščenje krvi in prebavil, pomaga pri težavah z jetri in žolčnikom in pri hepatitisu. Ščiti jetra pred raznimi strupi in kemikalijami, je učinkovita pri zdravljenju virusnega hepatitisa in izboljšuje izločanje zaščitnih snovi v želodcu, ki ščitijo želodčno steno. Deluje protivnetno, kot antioksidant ter kemopreventivno. Kurkuma vsebuje fenolne spojine imenovane kurkuminoide, kateri dajejo rumeno oranžno barvo kurkumi in prav to naj bi bilo njena glavna zdravilna učinkovina. Kurkuma se v veliki meri uporablja tudi v živilstvu, kot barvilo ali začimba. Namen diplomskega dela je bil preučiti vpliv temperature na razgradnjo kurkuminoidov v subkritični vodi. Pri izvajanju eksperimentalnega dela diplomske naloge nas je zanimala maksimalna temperatura pri kateri so kurkuminoidi še stabilni. Preučili smo hitrost razgradnje posameznih kurkuminoidov v tem mediju. Prav tako smo preučili tudi reakcijski mehanizem razgradnje, torej razgradne produkte kurkuminoidov ter le te skušali kvantificirati. Eksperimente smo izvajali v laboratorijskem visoko-tlačnem visoko-temperaturnem avtoklavu (Andreas Hofer Hochdrucktechnik) pri subkritičnih pogojih vode. Spremljali smo vpliv temperature pri različnih reakcijskih časih. Ugotovili smo da se z višanjem temperature pri reakciji stabilnost kurkuminoidov manjša. Rezultati kažejo da so kurkuminoidi stabilni pri višjih temperaturah, pri temperaturi 180 °C pa močno razpadejo. Spremeni se njihova barva in s tem predvidevamo da razpadejo tudi zdravilne učinkovine ter nastaja vse več produktov razgradnje. Vzorce iz reaktorja smo analizirali s HPLC metodo in skušali kvalitativno kot tudi kvantitativno določiti produkte hidrotermične degradacije. V diplomskem delu je prikazan mehanizem degradacije kurkuminoidov in njihovih produktov. Naprej razpadejo na hidroksicinamične kisline, nato na vanilin, 4-hidroksibenzaldehid in še različne druge produkte, katerih nismo posebej obravnavali. Topnost kurkuminoidov v vodi je zelo slaba, zato prihaja tudi do manjših odstopanj in nihanj pri prikazu kinetičnega modela in časovne odvisnosti koncentracije komponent. Pri temperaturi 100 °C ni bilo mogoče prikazati kinetike razgradnje zaradi zelo slabe topnosti v vodi. Pri analizah smo uporabili kinetični model 1.reda in ugotovili, da je degradacija kurkuminoidov pri višjih temperaturah hitrejša kot pri nižjih.
Ključne besede: kurkuminoidi, subkritična voda, hidrotermična degradacija, visokotlačna tekočinska kromatografija
Objavljeno: 04.10.2016; Ogledov: 610; Prenosov: 100
.pdf Celotno besedilo (2,18 MB)

6.
HIDROTERMIČNA DEGRADACIJA EKSTRAKTA ČEBULE – VPLIV KONCENTRACIJE
Nina Žunko, 2017, diplomsko delo

Opis: Namen tega diplomskega dela je bil izvesti hidrolizo ekstrakta čebulnih olupkov s pomočjo reaktivne subkritične vode. Čebulni ekstrakt je kompleksen matriks različnih spojin, predvsem kvercetina ter tudi različnih ogljikovih hidratov in proantocianidinov. Kvercetin v naravi običajno ni prisoten v svoji prosti obliki, ampak je najpogosteje vezan s sladkorji v t. i. glikozide. Koncentracija raztopine oziroma razmerje material : voda je procesni parameter, ki je pri mnogih študijah razgradnje s subkritično vodo pogosto ignoriran. Zato je bil cilj diplomskega dela preučiti vpliv koncentracije vodne raztopine ekstrakta čebule na nastanek prostega aglikona. Temperaturo in tlak smo pri tem vzdrževali konstantna (200 °C, 200 bar). Preučili smo tudi vpliv koncentracije vodne raztopine ekstrakta na nastanek drugih, predvsem razgradnih produktov kvercetina. V prvem delu smo izvedli ekstrakcijo čebulnih olupkov s konvencionalnim ekstrakcijskim postopkom. Ekstrakt smo v drugem delu uporabili za hidrotermične poskuse razgradnje v laboratorijskem visokotlačnem visokotemperaturnem avtoklavu (Andreas Hofer Hochdrucktechnik) pri subkritičnih pogojih vode in v prisotnosti plina CO2 za vzdrževanje tlaka v reaktorju. Dobljene vzorce smo analizirali z metodo HPLC (tekočinska kromatografija visoke ločljivosti) na sistemu Agilent 1100. Na podlagi rezultatov smo ugotovili, da je kinetika razgradnje kvercetina neodvisna od koncentracije.
Ključne besede: subkritična voda, hidrotermična degradacija, kvercetin, konvencionalna ekstrakcija, HPLC
Objavljeno: 30.03.2017; Ogledov: 523; Prenosov: 62
.pdf Celotno besedilo (2,12 MB)

7.
Vpliv temperature na hidrotermično degradacijo in kinetiko hidrolize rutina v modelnih in realnih vzorcih
Anja Palko, 2017, magistrsko delo

Opis: Namen te magistrske naloge je bil raziskati vpliv reakcijskih parametrov (temperature in časa) ter vrste plinov za vzpostavitev tlaka v sistemu na nastanek različnih produktov modelnega in realnega vzorca, ki sta vsebovala glikozidno vezane antioksidante. Najprej smo identificirali produkte hidrotermične razgradnje glikozidnega standarda – kvercetin-3-O-rutinozida (rutina) in ugotovili, kdaj ti produkti nastanejo ter pri kakšnih pogojih je bil izkoristek hidrolize maksimalen. Nadalje smo pri optimalno določenih pogojih eksperiment ponovili še na realnem vzorcu – ekstraktu čebulne lupine, ki smo ga pripravili iz posušenih čebulnih lupin s konvencionalno ekstrakcijo. Vsi eksperimenti so bili izvedeni v visoko temperaturnem, visokotlačnem avtoklavu ob prisotnosti ogljikovega dioksida oziroma dušika pri različnih temperaturah. Po obdelavi s subkritično vodo smo s pomočjo tekočinske kromatografije visoke ločljivosti določili produkte hidrotermične degradacije in koncentracijske profile. Izvedli smo kinetično študijo hidrotermične degradacije rutina v vzorcih oziroma njihovih komponet ter določili reakcijski mehanizem. Po izvedeni reakciji smo hidroliziran produkt (kvercetin) koncentrirali s pomočjo precipitacije. Končni produkt je vseboval 25,6 % kvercetina (modelni vzorec) oziroma 10,7 % kvercetina (ekstrakt čebulne lupine).
Ključne besede: Subkritična voda, hidrotermična degradacija, hidroliza, rutin, kvercetin, čebulna lupina
Objavljeno: 21.04.2017; Ogledov: 661; Prenosov: 71
.pdf Celotno besedilo (4,15 MB)

8.
Hidrotermična degradacija pet embalaže
Tjaša Kovše, 2018, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil izvesti hidrotermično degradacijo polietilen tereftalata (PET) s pomočjo pod in nadkritične vode. PET je pomemben termoplastični poliester, ki nastane z esterifikacijo tereftalne kisline (TPA) in etilenglikolom (EG). PET ima odlično natezno trdnost, kemično odpornost, sposobnost obdelave in primerno toplotno stabilnost. Značilni izdelki iz PET so predvsem folije, plastenke za mineralno vodo, povratne plastenke, plastenke za vroče polnjenje, plošče za zasteklitve, reklame in sintetična vlakna. Industrija recikliranja PET embalaž se je začela kot posledica pritiska na okolje, da bi izboljšali ravnanje z odpadki. Naravna razgradnja PET embalaž je zelo počasna, sama količina odpadkov iz danega materiala pa se iz dneva v dan dramatično povečuje. S tem namenom smo preučevali razgradnjo PET embalaže v pod in nadkritični vodi. Eksperimente smo izvajali v visokotlačnem in visokotemperaturnem šaržnem reaktorju pri temperaturah od 250 do 400 °C, reakcijskem času od 1 do 30 min in razmerju voda/PET embalaža 10/1. S pomočjo FT-IR in HPLC analize smo preverili čistost glavnega produkta (TPA) in določili sekundarne produkte. Največji izkoristek TPA smo ugotovili pri podkritičnih pogojih in sicer pri temperaturi 300 °C in času 10 min, kjer je znašal kar 95,68%. Pri nadkritičnih pogojih pa se je izkoristek TPA znižal, kar lahko pripišemo kot posledico tvorbe večjega deleža sekundarnih produktov.
Ključne besede: PET, hidrotermična degradacija, pod in nadkritična voda, tereftalna kislina
Objavljeno: 13.09.2018; Ogledov: 264; Prenosov: 90
.pdf Celotno besedilo (2,01 MB)

9.
Hidrotermična degradacija odpadne embalaže iz polipropilena
Kristina Kranjčec, 2019, diplomsko delo

Opis: Namen in cilj diplomskega dela je bil raziskati hidrotermično degaradacijo odpadne embalaže iz polipropilena (PP) s pomočjo superkritične vode ter določiti nastale produkte. Izvedena je bila primerjava pisanega in brezbarvnega PP. Proučevali smo vpliv procesnih parametrov, kot so tlak, temperatura, razmerje voda/PP na potek in kinetiko reakcij razgradnje odpadne embalaže iz PP v superkritični vodi. PP je trd termoplastičen polimer z gostoto med 0,9 in 0,92 g/cm3. V mnogih pogledih je podoben polietilenu, vendar z večjo mehansko in natezno trdnostjo ter toplotno stabilnostjo. Odporen je proti polarnim topilom, kislinam, raztopinam soli in olju ter neodporen proti kloriranim ogljikovodikom. Zaradi dobrih mehanskih in fizikalnih lastnosti je eden izmed najbolj zastopanih polimerov v svetu. Uporablja se v različne namene, kot so folije, plastenke za mineralno vodo, povratne plastenke, v ploščah, ceveh, avtomobilski industriji ter v beli tehniki. Zaradi velike zastopanosti tega polimera in vpliva ter kopičenja v okolju smo izvedli hidrotermično degradacijo pisanega PP in brezbarvnega PP. Hidrotermično degradacijo smo izvajali v visokotemperaturnem in visokotlačnem šaržnem reaktorju pri temperaturah 425 °C in 450 °C ter reakcijskih časih od 15 do 240 min. Nastale produkte smo filtrirali ter analizirali s pomočjo plinske kromatografije/masne spektrometrije GC/MS ter določili vsebnost celotnega organskega ogljika (TOC). Ugotovili smo, da je največji izkoristek plina nastal pri 240 min degradaciji – tako barvnega kot brezbarvnega PP v superkritični vodi – najmanj pa ga je nastalo pri 15-minutni degradaciji. Najbolj zastopane komponente so metan, etan, propan, izobutan ter ogljikov dioksid. Dokazali smo, da je največji donos alkanov prisoten le pri višji temperaturi. Majhne razlike v vsebnosti alkanov, ki so prisotni pri isti temperaturi, lahko pripišemo aditivom ter različnim primesem, ki jih vsebuje pisani PP. Izkoristki nastale oljne faze s podaljševanjem reakcijskega časa upadajo, saj se dolgi ogljikovodiki cepijo na krajše.
Ključne besede: hidrotermična degradacija, superkritična voda, barvni PP, brezbarvni PP
Objavljeno: 11.09.2019; Ogledov: 97; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (1,60 MB)

Iskanje izvedeno v 0.12 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici