| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Razvoj poroznih biorazgradljivih struktur za biomedicinske aplikacije
Anja Raner, 2020, magistrsko delo

Opis: V sklopu magistrske naloge smo pripravili in analizirali dve vrsti poroznih biorazgradljivih materialov namenjenih za biomedicinske aplikacije. Sintetizirali smo hidrogel na osnovi alginata in guar gumija, kateremu smo dodali aktivno učinkovino kloksacilin, ki smo jo v material inkorporirali v obliki mikrosfer in z neposrednim dispergiranjem v zmes hidrogela. Vzorce smo analizirali s FTIR spektroskopijo in proučili karakteristike nabrekanja pri različnih pH vrednostih ter primerjali nabrekanje osnovnega hidrogela in hidrogela z mikrosferami. Pri tem smo ugotovili, da je razmerje nabrekanja osnovnega hidrogela višje od razmerja nabrekanja hidrogela z mikrosferami. S pomočjo merjenja kontaktnega kota s programom ImageJ, smo materialom določili hidrofilen značaj. Proučili smo tudi morfologijo vzorcev z uporabo okoljske vrstične elektronske mikroskopije (ESEM) analize in določili stopnjo poroznosti, katera je bila v primeru hidrogela z mikrosferami, višja v primerjavi z osnovnim hidrogelom. Antimikrobni učinek učinkovine kloksacilina v hidrogelu smo proučili na bakterijah E. coli in S. aureus. Tako v primeru hidrogela z dispergiranim antibiotikom, kot v primeru hidrogela z mikrosferami, smo opazili cono inhibicije rasti obeh testnih mikroorganizmov, s čemer smo dokazali antimikrobno učinkovitost hidrogelov. Posebej smo se posvetili analizi sproščanja aktivne učinkovine iz hidrogelov, kinetiko sproščanja pa smo primerjali s Korsmeyer-Peppasovim matematičnim modelom in na podlagi izračunanih kinetičnih parametrov ugotovili, da kloksacilin difundira iz hidrogelov po principu ne-Fickove oz. anomalne difuzije. Druga vrsta materiala za biomedicinske aplikacije so trdna celična ogrodja, ki smo jih sintetizirali na osnovi polikaprolaktona, celuloze in hidroksiapatita na različne načine. V sintetizirane materiale smo vključili še 1 ut. % aktivne učinkovine kloksacilin. Ogrodja smo izdelali z uporabo tehnike penjenja plina v superkritičnem CO2. Vzorce smo analizirali s pomočjo FTIR spektroskopije in jim določili hidrofoben značaj s pomočjo izrisa kontaktnega kota z uporabo programa ImageJ. Primerjali smo talilne temperature, talilne entalpije in kristaliničnost za vse 4 različne načine sinteze ogrodij s pomočjo DSC analize. Tako kot v primeru hidrogelov, smo tudi trdnim celičnim ogrodjem določili stopnjo poroznosti ter analizirali njihovo morfologijo z uporabo ESEM. Ugotovili smo, da ima najvišjo stopnjo poroznosti ogrodje, ki ga sestavlja 70 ut. % PCL in 30 ut. % celuloze. Glede na štiri razvite vrste ogrodij smo določili odstotek sproščanja aktivne učinkovine, pri čemer se je v primeru dveh ogrodij v 14 dneh sprostilo 100 % aktivne učinkovine, v primeru drugih dveh pa manj kot 50 %. Vsako izmed metod sinteze smo nato primerjali z matematičnim modelom ničelnega reda, prvega reda in Higuchijevim modelom ter določili največje ujemanje z enim izmed njih in s tem kinetiko sproščanja kloksacilina iz ogrodij.
Ključne besede: hidrogel, trdna celična ogrodja, superkritični CO2, kloksacilin, polisaharidi
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 235; Prenosov: 57
.pdf Celotno besedilo (5,67 MB)

2.
Enkapsulacija antibiotikov v porozne polimerne strukture
Maja Gračner, 2020, diplomsko delo

Opis: Porozni polimerni materiali se čedalje bolj pojavljajo kot predmet preučevanja v različnih študijah, saj kažejo velik potencial pri nadzorovanem sproščanju zdravil in v drugih biomedicinskih aplikacijah. Predvsem se proučujejo lastnosti hidrogelov iz biorazgradljivih polimerov, ki so primerni za uporabo v človeškem organizmu. V diplomski nalogi smo poskusili razviti pH senzitivni porozni material, hidrogel iz biorazgradljivih polimerov za kontrolirano sproščanje antibiotikov. Sintetizirali smo dva različna hidrogela oz. polimerne mreže, ju posušili s pomočjo liofilizacije in proučevali njune lastnosti z različnimi metodami. Nastale polprepustne polimerne mreže (semi-IPN) smo pridobili iz hitozana in mešanice hitozana ter alginata (50:50) s polivinil pirolidonom (PVP) in glutaraldehidom. Vezi znotraj hidrogela smo okarakterizirali s pomočjo Fourierjeve infrardeče spektroskopije (FTIR). Porozna materiala s hitozanom ter s hitozanom/alginatom smo med sabo primerjali glede na površinsko morfologijo (ESEM analiza), kinetiko nabrekanja odvisno od pH, degradacijo in delež topnosti, kontaktni kot ter poroznost. V drugem koraku smo med sintezo hidrogelov homogeno dodali še aktivno učinkovino ciprofloksacin. Proučevali smo sproščanje antibiotika v odvisnosti od časa ter primerjali rezultate obeh hidrogelov. Liofilizirani hidrogeli z visoko poroznostjo so pokazali velik vpliv pH na lastnosti nabrekanja, nizki kontaktni koti pa na hidrofilno naravo hidrogelov. Rezultati so v kislih pogojih pokazali povečan delež nabrekanja, kar lahko pripišemo protonaciji primarne amino skupine hitozana in karboksilne skupine alginata. Pri sproščanju smo najboljše pogoje zaznali pri pH 1,5, kjer se je sprostilo okrog 55 % ciprofloksacina v 2 urah. Liofilizirani hidrogeli iz hitozana/alginata so pokazali malce boljše rezultate pri sproščanju, vendar bi v prihodnosti oba lahko služila kot potencialna kandidata za dostavo aktivnih učinkovin v kislih pogojih.
Ključne besede: hidrogel, pH-senzitiven, liofilizacija, hitozan, alginat
Objavljeno: 24.09.2020; Ogledov: 215; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (4,84 MB)

3.
Optični senzorski receptorji na osnovi azo barvil
Tinkara Mastnak, 2019, doktorska disertacija

Opis: Občutljiva in selektivna detekcija biotiolov je v zadnjih letih deležna vse večje pozornosti, saj so spremembe njihove koncentracije v krvi, plazmi in urinu povezane z različnimi obolenji. Ker ima vsaka od standardnih tehnik za njihovo detekcijo osnovne omejitve v zvezi s kompleksnostjo, pripravo vzorca, časom trajanja analize in stroški, so nove metode izjemno zaželene. Biogeni amini so vključeni v pomembne presnovne in fiziološke funkcije in so lahko naravno prisotni v hrani in pijači. Visoke vsebnosti biogenih aminov v živilih so posledica intenzivne mikrobne aktivnosti zaradi fermentacije ali kvarjenja. Tako nadzor nad biogenimi amini postaja vse pomembnejši za spremljanje procesov proizvodnje živil, za preverjanje njihove kakovosti in svežosti ter za spremljanje njihove varnosti. Podatki o prisotnosti biogenih aminov v prehrambenih izdelkih niso dosledni, ker je njihova koncentracija odvisna od vsebnosti vlage, maščob, beljakovin in pH. Te lastnosti zagotavljajo okolje za razvoj mikroorganizmov in biokemičnih reakcij, zaradi česar so živila med predelavo in skladiščenjem pokvarljiva. Določanje biogenih aminov v živilih je dolgotrajno in zahteva drage analizne instrumente. Kolorimetrična detekcija v nadprostoru tako ponuja elegantno rešitev, saj se lahko podatki povežejo s številom mikroorganizmov, s čimer posledično določimo raven svežosti ali pokvarjenosti hrane. Doktorska disertacija predstavlja lastnosti in uporabnost 4-N,N-dioktilamino-4'-dicianovinilazobenzena (CR-528) in 4-N,N-dioktilamino-2'-nitro-4'-dicianovinilazobenzena (CR-555) za zaznavanje biotiolov in biogenih aminov. Senzorne lastnosti CR-528 in CR-555 so bile najprej preizkušene v raztopini etanola. Dodajanje žveplo-vsebujočih analitov (2 merkaptoetanola (2-ME), hidrosulfida (SH─)) in določenih biogenih aminov (spermina (SP), spermidina (SPD), etanolamina (EA)) je povzročilo koncentracijsko odvisne spektralne spremembe, ki so jih spremljale vidne spremembe barve iz rožnate/vijolične do bledo rumene/oranžno-rumene. Ker detekcija omenjenih analitov v etanolu nima velike uporabne vrednosti, smo CR-528 in CR-555 imobilizirali v dve različni polimerni osnovi – hidrofilni poliuretanski hidrogel (PHD4) in hidrofobni kopolimer na osnovi etilena in vinil acetata (EVA), s čimer smo pridobili optične senzorske receptorje v obliki indikatorskih plasti. Tem smo najprej raziskali detekcijske lastnostih za zaznavanje žveplo-vsebujočih analitov (celokupnih sulfidov in 2-ME) v pufru s fiziološkim pH (7.4). Rezultati so pokazali, da je za dosego diagnostično relevantnih koncentracijskih območij potrebno močno izboljšati občutljivost indikatorskih plasti. Izkazalo se je tudi, da so samo optični senzorski receptorji na osnovi EVA dovolj stabilni, da jih je smiselno nadalje raziskati kot kolorimetrične naprave za detekcijo hlapov biogenih aminov. Reakcija CR-528/EVA in CR-555/EVA s hlapi izopentilamina (IPA) je povzročila očitno spremembo barve iz rožnate/vijolične do rumene/oranžno-rumene. CR 555/EVA optični senzorski receptor se je odzval tudi na izpostavljenost kadaverinu (CAD). Spremembe barv so bile analizirane z UV/VIS molekulsko absorpcijsko spektroskopijo, pri čemer je bila metoda delno validirana. Določili smo mejo zaznavnosti, občutljivost, linearno koncentracijsko območje, točnost in natančnost. Najnižje meje zaznavnosti so bile dosežene z CR-555/EVA (0,40 ppm za IPA in 1,80 ppm za CAD) optičnimi senzorskimi receptorji. Na zadnje smo ugotovili, da zaradi visoke reaktivnosti, neobstojnosti v raztopini v daljšem časovnem obdobju, občutljivosti na pH in na povišane temperature, barvili nista primerni za imobilizacijo v silicijeve delce.
Ključne besede: azo barvila, biogeni amini, biotioli, optični senzorski receptorji, poliuretanski hidrogel, kopolimer etilena in vinil acetata
Objavljeno: 26.04.2019; Ogledov: 1129; Prenosov: 176
.pdf Celotno besedilo (7,28 MB)

4.
PRIPRAVA NANOKOMPOZITNE MEMBRANE
Adrijana Šegula, 2009, diplomsko delo

Opis: Nanokompozitna membrana je bila pripravljena z UV fotopolimerizacijo Nisopropilakrilamida v pore porozne, hidrofobne polipropilenske membrane. V hidrogelno matriko smo vgradili še organsko modificiran plasteni silikat Montmorilonit (Nanofil 8). Hidrofobni Nanofil 8 smo dispergirali v vodni disperziji s pomocjo površinsko aktivnega sredstva (PAS) Inutec SP1. Najbolj stabilno disperzijo smo dobili pri uporabi 1g/L PAS. Stabilnost disperzije smo dolocili z merjenjem posedanja delcev s turbidimetrom. Gele smo pripravili z razlicnimi koncentracijami zamreževalca in dolocili kot najprimernejšo koncentracijo zamreževalca med 0,3 in 0,5 g v 20 mL topila Kot najucinkovitejša predpriprava polipropilenske membrane se je izkazala eno urna obdelava v acetonu in prenos še mokre membrane v raztopino monomera. S polimerizacijo hidrogela z vgrajenimi delci Nanofil 8 so se spremenile površinske lastnosti polipropilenske membrane. Pore membrane so se napolnile z nanokompozitnim hidrogelom, porozna struktura membrane pa se je ohranila.
Ključne besede: nanokompozit, hidrogel, plasteni silikati
Objavljeno: 07.10.2009; Ogledov: 1709; Prenosov: 122
.pdf Celotno besedilo (2,99 MB)

Iskanje izvedeno v 0.12 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici