| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Izolacija nanoceluloze iz biološkega materiala
Urša Stradovnik, 2017, diplomsko delo

Opis: Nanoceluloza je za večino ljudi še ne poznan material, kljub temu da so ga že odkrili v prejšnjem stoletju. Nanocelulozo bi lahko poimenovali kot material prihodnosti. Je produkt, ki je narejen iz celuloze oziroma iz materialov, ki jih najdemo v naravi. Izkoristimo jo lahko v številnih aplikacijah, saj z dodatkom nanoceluloze izboljšamo lastnosti materialov. Glavni namen diplomskega dela je pridobiti nanocelulozo iz nizkocenovnih materialov ter pridobiti podatke o materialih, iz katerih nanoceluloze še niso izolirali. Nanocelulozo smo izolirali iz štirih različnih materialov: ciprese, praproti, pušpana in storža. Naša želja je pridobiti nanokristalinično celulozo. V diplomski nalogi je prikazan kemijski postopek izdelave nanoceluloze, pri katerem smo materiale namakali v vodnih raztopinah NaOH, H2O2, HCl in H2SO4 pri povišani temperaturi in pridobili nanovlakna. Posušene vzorce smo analizirali s karakterizacijskimi metodami (določevanje vsebnosti vlage in pepela, rentgentska praškovna difrakcija (XRD), Fourierjeva transformacijska infrardeča spektroskopija (FTIR) in vrstični elektronski mikroskop (SEM)). Z določevanjem vsebnosti vlage smo ugotovili, da so posušeni vzorci vsebovali vezano vlago. Rezultati vsebnosti pepela pa so pokazali, da so vzorci vsebovali mineralne snovi, ker se te med sežigom niso uničile, saj predstavljajo anorganske snovi, ki so odporne na visoke temperature. Rezultati XRD analize so pokazali, da je imela praprot najvišji indeks kristaliničnosti. Pri FTIR analizi smo dobili zelo podobne spektre za vse štiri materiale. S SEM analizo smo dobili vpogled v strukturo nanoceluloze.
Ključne besede: celuloza, nanoceluloza, hemiceluloza, izolacija, biološki material
Objavljeno: 05.07.2017; Ogledov: 1066; Prenosov: 208
.pdf Celotno besedilo (3,74 MB)

2.
DOLOČANJE IZBRANIH MONOSAHARIDOV V EKSOPOLISAHARIDIH S PLINSKO KROMATOGRAFIJO IN MASNO SPEKTROMETRIJO
Saša Pušaver, 2016, magistrsko delo

Opis: V tem delu smo razvili metodo za določevanje posameznih monosaharidov s plinsko kromatografijo in masno spektrometrijo (GC-MS). V vzorcu hemiceluloze smo določali štiri enostavne sladkorje, in sicer D-glukozo, L-arabinozo, D-ksilozo in L-ramnozo. Ker monosaharidi niso hlapne spojine, smo jih s pomočjo derivatizacije oz. sililiranja pretvorili v lažje hlapne spojine. Kot sililirno sredstvo smo uporabljali MSTFA (N-metil-N-trimetilsilil trifluoroacetamid), kot katalizator pa sušen piridin. Reakcijo sililiranja smo izvajali 60 minut pri temperaturi 80 °C. Posamezne vrhove smo identificirali tako, da smo vselej primerjali retencijske čase in masne spektre posameznih monosaharidov v vzorcih z retencijskimi časi in masnimi spektri standardnih spojin, posnetih pri enakih eksperimentalnih pogojih ali s pomočjo masnih spektrov iz knjižnice (Wiley, NIST) masnih spektrov. Fenil β-D-glukopiranozid smo uporabili kot interni standard (ISTD). Pridobljene rezultate smo statistično ovrednotili in dokazali, da je metoda ponovljiva ter natančnost metode z RSD<20%. Linearnost smo preverjali v koncentracijskih območjih od 20 pa vse do 200 mg/L. Metoda je linearna, s korelacijskimi koeficienti med 0,9934 in 0,9995. Vzorec hemiceluloze smo ekstrahirali z metanolizo. Vzorec smo raztopili v metanolu z dodatkom HCl (2 M ali 5 M) ali H2SO4 (2 M ali 5 M). Vzorec smo ekstrahirali 3,5 ure pri temperaturi 100 °C. V vseh vzorcih smo od preiskovanih analitov zaznali in določili le glukozo, ostalih monosaharidov (arabinozo, ksilozo in ramnozo) nismo identificirali. Iz rezultatov smo ugotovili, da je največ glukoze (povprečno 340,9 mg/g hemiceluloze) v vzorcu ekstrakta hemiceluloze, ekstrahiranem s 5 M HCl v metanolu pri 100 °C 3,5 ure. Nižjo vsebnost glukoze (povprečno 201,8 mg/g hemiceluloze) pa smo določili v vzorcu hemiceluloze, ekstrahiranem z 2 M HCl v metanolu pri 100 °C 3,5 ure. Pri naših eksperimentih se je pokazalo, da H2SO4 v metanolu (2 M, 5 M) ni najbolj primeren medij za uporabo pri hidrolizi vzorcev hemiceluloze. Že med samo ekstrakcijo so vzorci potemneli, nekatere smo uspeli analizirati, vendar iz kromatogramov sklepamo, da je prišlo do razgradnje vzorca med samo ekstrakcijo. Čeprav je v znanstveni literaturi zaslediti uporabo H2SO4 pri hidrolizi, bi bilo potrebno narediti dodatne eksperimente in metodo bolje optimirati.
Ključne besede: hemiceluloza, monosaharidi, plinska kromatografija, masna spektrometrija, derivatizacija
Objavljeno: 06.04.2016; Ogledov: 1272; Prenosov: 150
.pdf Celotno besedilo (4,07 MB)

Iskanje izvedeno v 0.06 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici