Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Disertacija obravnava celoten rodovnik rodbine Herberstein. Prastari vzhodnoštajerski plemiški rodbini Herberstein lahko v virih sledimo od konca 13. stoletja. Njen začetnik Oto iz Hartberga je bil iz rodu Aflenških. Ob zakupu stubenberškega fevda utrdbe Herberstein se je leta 1290 poimenoval po Hartbergu, leta 1320 pa prvič po utrdbi Herberstein. Čeprav je kot lastnik Herbersteina z gospostvom razpolagal svobodno, so bili on in njegovi nasledniki še dve stoletji vazali gospodov Stubenbergov. Ob njih so Herbersteini pozneje služili še gospodom Ptujskim, salzburški nadškofiji ter škofijam v Seckauu, Krki in Bambergu. Vojaška služba jim je postopoma prinesla ugled, tako da so začeli od 15. stoletja služiti deželnim knezom, sprva notranjeavstrijskemu vojvodi Ernestu Habsburškemu. S Friderikom III. so pričeli služiti cesarju. Pod okriljem Habsburžanov so počasi prevzemali pomembne naloge ter službe v deželni upravi, vojski in diplomaciji, kar jim je poleg večjega ugleda prineslo materialno gotovost, ki je bila temelj njihove poznejše moči. Herbersteini so Habsburžanom ostali zvesti do konca monarhije. Njihova zvestoba in podpora Habsburžanom je bila od druge polovice 15. stoletja, ko so se ti utrdili na položaju deželnega kneza, dejansko samoumevna. Leta 1427 se je rodbina z dedno pogodbo med bratoma Jurijem II. in Andrejem razdelila na dve liniji, starejšo in mlajšo. Rodbinski liniji sta doživljali različno usodo. Pripadniki starejše linije, ki se je do začetka 17. stoletja z bratoma Bernardinom II. in Jurijem Andrejem razdelila na starejšo in mlajšo vejo, so do zadnje četrtine 17. stoletja delovali po načelu primogeniture. Pri starejši veji je najstarejši (živeči) sin podedoval oziroma užival matično posest z gradom Herberstein, pri mlajši veji pa pozneje (od leta 1670) posest Grafenort v Šleziji. S smrtjo Janeza Leopolda Erdmana (1659–1729) je mlajša veja po moški strani izumrla, uživanje tamkajšnjega fidejkomisa pa je prešlo na starejšo vejo. Mlajša linija se je že v 16. stoletju razcepila na številne glavne in nato stranske veje, ki so se imenovale po večjih ali manjših gospostvih, posestvih, gradovih in dvorcih, kjer so (sprva) živele. Za razvejanje mlajše linije je zaslužen Jurij V. (1501–1560) iz Lankowitza, prvi štajerski deželni glavar iz rodbine Herberstein. Njegova sinova Leopold (ok. 1532–1606) in Jurij Rupert (ok. 1540–1612) sta začetnika dveh novih vej; prvi je ustanovitelj štajerske v Pusterwaldu, drugi pa spodnjeavstrijske v Sierndorfu. Janez (II.) (1472–1535), stric Jurija V., je osnoval glavno vejo na štajerskem Neubergu, ki je po moški strani izumrla leta 1690. Jurij Andrej (1514–1543), mlajši brat Jurija V., je ustanovitelj t. i. posebne veje, ki je po moški strani izumrla po letu 1645. Mlajšo linijo je dodatno razvejal najmlajši brat Jurija V., Jurij Sigmund (1518–1578) s štajerskega gospostva Lankowitz. V njegovem zakonu z Marušo pl. Pöttschach se je rodilo pet sinov: Sigmund Friderik (1549–1620), Janez Friderik (1554–1615), Jurij Krištof (1556–1613), Jakob Franc (1557–1600) in Volf(gang) Viljem (1561–1618). Najstarejši sin je nadaljeval lankoviško vejo, ostali pa so začetniki novih: hrastovške, viltuške, mlajše spodnjeavstrijske in betnavske. Nekatere od teh so se pozneje dodatno razvejale, vse pa so naposled (po moški strani) odmrle: lankoviška leta 1814, hrastovška leta 1813, viltuška leta 1727 (ali 1735), mlajša spodnjeavstrijska v letih 1719/20 in betnavska leta 1737. Mlajša linija je naposled izumrla v vseh svojih vejah. Njena poslednja predstavnika sta bila Karel Jožef grof Herberstein-Moltke, stolni kanonik v Salzburgu, Freisingu in Osnabrücku, ki je umrl leta 1837, in njegova sestra Marija Antonija, poročena grofica Batthyány, ki je umrla leto za njim. Od obeh linij se je do danes ohranila samo starejša glavna veja starejše linije z gradu Herberstein, ki se je od 19. stoletja precej razvejala.
Ključne besede: Herberstein, genealogija, plemstvo, zgodovina, zgodnji novi vek, habsburška monarhija, Slovenija, Štajerska
Objavljeno v DKUM: 01.06.2021; Ogledov: 2291; Prenosov: 513
Celotno besedilo (7,72 MB)

Opis: V svoji diplomski nalogi sem predstavila razvoj odvetništva na Slovenskem po letu 1850. Zaradi boljšega in celostnega vpogleda bralca sem uvodoma opisala še zametke in razvoj do tega leta. V prvem delu sem se osredotočila na začetek razvoja, tj. od antične dobe, urejenosti v habsburški monarhiji, do sprejema pomembnega predpisa za odvetništvo leta 1868 – Odvetniški sodni red. Na Slovenskem Odvetniški sodni red pomeni pomembno prelomnico, saj predstavlja začetek organiziranega delovanja odvetništva. Kot »žrtev« oblastnih predpisov o podeljevanju advokature lahko izpostavim dr. Franceta Prešerna, kar sem povzela v posebej njemu namenjenem poglavju. Od reda dalje so se zakoni na tem področju spreminjali in dopolnjevali. V Sloveniji trenutno velja Zakon o odvetništvu iz leta 1993, z nadaljnjimi spremembami. Zadnja takšna sprememba je bila 30. 6. 2016. Ker vsakokratna družbeno-politična klima odločilno vpliva na predpise in odseva smernice oblasti, sem za obdobje med in po svetovnima vojnama na kratko povzela in opisala zakone, saj so pomembno vplivali na stopnje razvoja odvetništva vse do današnje stopnje. Prav tako je za odvetnika pomembno, da se vseskozi izobražuje, pozna osnove komuniciranja in nastopanja ter da s svojim vedenjem in ravnanjem ne škoduje ugledu odvetništva. Njegovo celostno podobo zaokrožuje tudi njegova retorika, pravila o posredovanju dovoljenih informacij o primerih in način oblačenja, kar sem predstavila v drugem delu te naloge. Odvetnik ni ločen od ostalega družbenega življenja, ampak je še kako vpet v človekovo življenje. Vsled tega so nekateri v pravu izobraženi pesniki in pisatelji na podlagi pravne prakse dobili dober vir za svoja literarna dela. Pomembno osebnost v advokaturi je predstavljala dr. Ljuba Prenner, ki je bila odvetnica in pisateljica. Njo in nekaj nam bolj poznanih in vidnejših literatov sem predstavila v zadnjem delu te naloge.
Ključne besede: odvetništvo, habsburška monarhija, Odvetniški sodni red, prva svetovna vojna, druga svetovna vojna, Zakon o odvetništvu
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1583; Prenosov: 133
Celotno besedilo (1,12 MB)

Ključne besede: habsburška monarhija, Avstro-Ogrska, vladarji
Objavljeno v DKUM: 30.12.2015; Ogledov: 3121; Prenosov: 73
Povezava na celotno besedilo

Opis: V letu 1907 je bila v avstrijskem državnem zboru sprejeta volilna reforma na podlagi (moške) splošne in enake volilne pravice, ki je pomenila pot k demokratizaciji volilnega sistema. V ptujsko-ormoškem volilnem okraju so si vsaka s svojim kandidatom stale nasproti katoliška Slovenska kmečka zveza, liberalna Narodna stranka, štajercijanska Napredna zveza in Jugoslovanska socialna demokracija. Predvolilni boj je potekal v znamenju razbitja sloge med liberalnim in katoliškim taborom ter v znamenju nacionalnih napetosti, ki jih je na območju ptujsko-ormoškega volilnega okraja usmerjalo t. i. štajercijanstvo z županom Josefom Ornigom na čelu. V letu 1911 je po razpustu državnega zbora prišlo do predčasnih volitev, zgodilo se je tisto, kar so nakazali rezultati volitev leta 1907, šlo je namreč za popolno politično prevlado Slovenske kmečke zveze na območju Spodnje Štajerske v takratni Habsburški monarhiji.
Ključne besede: državnozborske volitve, Habsburška monarhija, Slovenska kmečka zveza, Narodna stranka za Štajersko, Napredna zveza, volilni okraj Ptuj-Ormož, nacionalna nasprotja, štajercijanstvo
Objavljeno v DKUM: 10.11.2010; Ogledov: 3436; Prenosov: 274
Celotno besedilo (2,81 MB)