Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V prvem delu prispevek predstavlja teorije humorja (superiornosti, sproščanja in neskladja), kot njihovo nevtralno združitev in dopolnitev Raskinovo semantično teorijo humorja ter njeno nadgradnjo, tj. Attardovo splošno teorijo verbalnega humorja (v nadaljevanju GTVH), namenjeno analizi šal. A humor v konverzaciji nastaja tudi spontano in v večji odvisnosti od neposrednega konteksta, zato je na kratko predstavljeno teoretično ozadje konverzacijskega humorja. Humorno je po teoriji superiornosti omejeno z nacionalnimi mejami in s časom, odvisno je od zvestobe skupini, identifikacije z njo. Raziskovanje konverzacijskega humorja v slovenskem jeziku je torej nujno. To bi lahko pospešila izdelava ustreznega korpusa. V drugem delu prispevka so zato pod drobnogled vzeti korpusi humorja, in sicer: v katerih jezikih so na voljo govorni, pisni ali multimodalni korpusi, označeni kot humorni; kako obsežni so ti korpusi, katero gradivo zajemajo, kateri od njih so prosto dostopni, kako je potekalo označevanje humornih pasaž, kateri jezikovni pojavi in drugi nejezikovni kodi so bili označevani. V zaključku predstavljava rezultate ankete, ki sva jo izvedli z namenom presoje, ali je lahko tovrstna metoda učinkovita za določanje humornih pasaž in ali lahko pomaga pri presoji označevalca, katera jezikovna ali nejezikovna sredstva vplivajo na humornost izreka oz. pasaže.
Ključne besede: slovenščina, humor, govorjeni diskurz, teorije humorja, korpus
Objavljeno v DKUM: 26.07.2024; Ogledov: 106; Prenosov: 18
Celotno besedilo (576,28 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Zbornik povzetkov s 6. mednarodne znanstvene konference Slavistični znanstveni premisleki prinaša povzetke uveljavljenih domačih in tujih raziskovalcev in raziskovalk govora in govorjenega diskurza s področij različnih disciplin humanistike, družboslovja in tehničnih ved. Zbrani povzetki prinašajo pregled aktualnega stanja in perspektiv uporabe govornih virov, predstavljene in obravnavane bodo tematike, vezane na različne vrste govorjenega diskurza (npr. politični, narečni, gledališki), na kontekst govorjenega diskurza (npr. sociolingvistika, lingvistika variacij), na pomen in vlogo večpredstavnosti v govorni komunikaciji (npr. pri literarnem branju, v političnem diskurzu). Predstavljene bodo še tematike, vezane na snemanje govora in govorne komunikacije, standarde transkribiranja in vrste korpusnega označevanja, z jezikovno tehnološkega vidita pa še tematike o orodjih za analizo govora in govorne komunikacije.
Ključne besede: govorjeni jezik, govorjeni diskurz, jezikovne tehnologije, humanistika, družboslovje
Objavljeno v DKUM: 16.05.2023; Ogledov: 589; Prenosov: 62
Celotno besedilo (3,52 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Doktorska disertacija obravnava narečni diskurz z vidika konverzacijske analize in tako prinaša nova spoznanja na področje raziskovanja narečij ter širi obzorja znanstvene obravnave istrskega narečja in govora Rakitovca. Avtorica na podlagi dosedanjih teoretičnih spoznanj o govorjenem jeziku, diskurzu in konverzacijski analizi gradi analizo na terenu zbranih in transkribiranih besedil, ki jih besedilnovrstno umešča v naslednje kategorije: pripovedne besedilne vrste (pripovedi, anekdote, poročila, eksempli), opazke s komentarjem, mnenja, obrekovanja in klepeti. Zastavljena besedilnovrstna tipologija se v analizi potrjuje in je – z morebitno vključitvijo razlage kot besedilne vrste – značilna za narečni diskurz. Ob tem je pomembno poudariti, da izbrana besedila pripadajo eni od besedilnih vrst, medtem ko se v spontanem pogovoru poleg čistih oblik pojavljajo tudi neopredeljene oz. mešane besedilne vrste. Metodološko podlago analize predstavlja kvantitativni korpusni pristop, za potrebe katerega je bil zgrajen korpus Nardis-Ra. Pri zapisovanju besedil je prevladal ortografski zapis, ker je analiza tovrstnih besedil vezana na korpus in digitalni zapis, ki zahtevata poenostavitve. Potrjuje se, da GOS, ki je ponudil izhodiščno orientacijo za prevlado ortografskega zapisa, zaenkrat nima ustreznih oznak za zapis narečnih besedil; pomanjkljivost zlasti pri zapisu narečnih besedil je neupoštevanje naglasa in polglasniško izgovorjenih vokalov. Kljub vsemu je izbrani zapis korak bliže ortografskemu, ker so potrebe korpusa usmerjale k poenostavitvam, ki so privedle do kombinacije ortografskega in fonetičnega zapisa. Zapis se približuje GOS-u v težnji, da se v nadaljevanju vzporedno z raziskavami oblikujejo primerljivi korpusi narečnih pogovorov. Kvantitativni korpusni pristop v pričujoči disertaciji predstavlja izhodišče kvalitativne jezikoslovne obravnave izbranih pragmatičnih značilnosti analiziranega diskurza (izjav, menjavanja vlog in diskurznih označevalcev) v odvisnosti od obravnavanih besedilnih vrst. Avtorica posebno pozornost nameni orisu diskurznih označevalcev, njihovih vrst in vlog ter distribucije v različnih besedilnih vrstah. Z analizo se potrjuje hipoteza, da se v narečnem diskurzu pojavljajo različne besedilne vrste, v katerih se koherenca gradi po načelih govorjenega jezika, vendar se gradnja koherence v odvisnosti od besedilne vrste odraža predvsem v rabi diskurznih označevalcih, oblik izjav in menjavanju vlog.
Ključne besede: istrsko narečje, govorjeni jezik, narečni diskurz, konverzacijska analiza, korpus narečnih besedil, besedilne vrste v spontanem pogovoru, diskurzni označevalci
Objavljeno v DKUM: 25.02.2016; Ogledov: 2377; Prenosov: 292
Celotno besedilo (12,07 MB)

Opis: Z namestitvijo snemalnih naprav v razpravne dvorane se je v slovensko sodno prakso vpeljala pomembna novost, in sicer zvočno snemanje glavnih obravnav in narokov v sodnih postopkih. Pridobljeni zvočni posnetki so kasneje prepisani – transkribirani in pomenijo pomemben pisni vir tako za pravnike kot za jezikoslovce. V osnovi so ta besedila še vedno govorjena. Besedilnoskladenjske značilnosti govorjenega diskurza se razlikujejo od pisnega diskurza. Te so predmet našega raziskovanja. Za kompleksnejše razumevanje jezika v pravu smo se morali seznaniti s pravnim jezikom. Na osnovi transkribiranih zapisov glavnih sodnih obravnav Okrožnega sodišča v Mariboru smo napravili analizo elipse in dane/nove informacije. Besedno elipso smo ločili po stavčnočlenskih merilih, in sicer: elipsa v povedku, elipsa v imenskem delu ter stavčna elipsa. Elipso smo obravnavali kot jezikovnosistemsko prvino, ki prispeva k ekonomičnosti izražanja in/ali stilno prvino, ki uvaja v besedilo posebne stilne učinke. Dane/nove informacije smo preučevali v informacijski strukturi izreka. Pri analizi smo bili pozorni predvsem na danost. Transkribirane zapise smo obravnavali z namenom, da se ugotovi, kako elipsa, kot skladenjska modifikacija besedilnega povezovanja vpliva na razumevanje govorjenega diskurza. Posebej nas je zanimala korelacija elipse in dane/nove informacije. Analiza elipse, danega in novega pa nas je privedla na področje jezikovne forenzike in želje, da prikažemo jezikoslovje tudi kot uporabno vedo v praksi in kot pomembno interdisciplinarno vedo.
Ključne besede: Ključne besede: govorjeni diskurz, transkribirani zapisi, jezikovna forenzika, elipsa, dana/nova informacija
Objavljeno v DKUM: 18.04.2013; Ogledov: 2444; Prenosov: 319
Celotno besedilo (1,17 MB)