Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Stečajno pravo naj bi upnikom zagotovilo možnost, da se jim iz razpoložljivega dolžnikovega premoženja poplača terjatve do dolžnika. Če dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo vseh upnikov, se ravna po t. i. načelu »par condicio creditorum«, ki temelji na sorazmernem in hkratnem poplačilu vseh upnikov. Dejavnikov, ki bi lahko vplivali na povzročitev kaznivih dejanj, je več. V podjetjih so prisotni veliki pritiski glede povečevanja dobička, hkrati pa gospodarski kriminal povzroča veliko škodo podjetju tako v denarni vrednosti kot tudi zunanji podobi podjetja. Ameriška zakonodaja v primerjavi s slovensko zagotavlja strateški mehanizem, s katerim lahko podjetja v stečajnem postopku izvajajo strateške spremembe, zaradi katerih podjetje po končanem stečajnem postopku lahko še naprej posluje, in sicer učinkoviteje in bolj gospodarno. Za odkrivanje gospodarsko-kriminalnih dejanj več kot polovica obravnavanih podjetij v raziskavi uporablja obdelavo podatkov naravnega jezika in umetno inteligenco (tehnologija zbiranja podatkov in informacij v spletnih oblakih). Pojav kriminalitete v družbi povzroča škodo, povečuje stroške na račun oškodovanih in je povezana z občutkom varnosti državljanov. Podjetja potrebujejo strogo nadzorno okolje, redne analitične teste podatkov in sistem za stalno odkrivanje morebitnih kriminalnih dejanj. Stečajni upravitelji zaznavajo predvsem naslednje pojavne oblike: sum na uničenje ali ponareditev poslovne dokumentacije, sum na kaznivo dejanje razpolaganja s sredstvi podjetja v osebne namene, poslovne goljufije, oškodovanja upnikov, protipravno uporabo blagovne znamke in oškodovanje temeljnih pravic delavcev. Stečajni upravitelji se srečujejo s številnimi težavami. V večini primerov sumov na kazniva dejanja ni dovolj podatkov ali denarnih sredstev, da bi jih bilo mogoče raziskati do faze, da bi bila podana kazenska ovadba. Upravitelji poudarjajo, da odkrivanje takšnih dejanj za njih pomeni dodatno obveznost, prav tako pri tem ni pozitivnega učinka za stečajno maso. Stečajni upravitelji navajajo, da obstaja težava v dokazovanju gospodarsko-kriminalnih dejanj zaradi pomanjkljivih ali celo uničenih arhivov stečajnih dolžnikov. Stečajnim upraviteljem niso poznani nobeni posebni postopki, orodja ali navodila, kako ravnati ob sumu na gospodarsko kaznivo dejanje, a vendarle vedo, kako ukrepati. Ob zaznavi ali odkritju suma se poda prijava oziroma ovadba na sum kaznivega dejanja, a kadar do primopredaje dokumentacije ne pride, se poda zgolj predlog za uvedbo postopka o prekršku na Ministrstvo za pravosodje. Večina stečajnih upraviteljev na strani države občuti interes po pregonu gospodarsko-kaznivih dejanj. Stečajni upravitelji na splošno menijo, da imajo dovolj kompetenc za potencialno zaznavanje oziroma odkritje gospodarsko-kriminalnih dejanj, nekateri so mnenja, da jim na tem področju manjkajo ustrezna poglobljena znanja in prakse, zato bi bilo koristno, da bi se na temo obravnavane tematike izvajala dodatna strokovna izobraževanja, vendar na dovolj visoki ravni. Nekateri prav tako menijo, da imajo premajhna pooblastila, saj bi jim bil v veliko pomoč dostop do vseh tistih baz podatkov in evidenc, kot so dostopne na primer FURS-u. Upravitelji poudarjajo, da je na tem področju premalo obsodb. Dobrodošla bi bila ustrezna reformacija organov pregona v smislu omogočanja sprememb. Stečajni upravitelji so mnenja, da je prostor za spremembe, vendar stečajni upravitelji vseeno nasploh menijo, da je učinkovitost pregona gospodarske kriminalitete pri nas primerljiva z drugimi državami EU in da je pregon dovolj učinkovit. Potrebno je imeti v mislih imeti tudi ustavne pravice in svoboščine tistih, ki v predkazenskih in kazenskih postopkih nastopajo kot osumljenci.
Ključne besede: stečajno pravo, stečajni postopek, gospodarski kriminal, gospodarsko-kriminalna dejanja, stečajni upravitelji, sum na kaznivo dejanje.
Objavljeno: 14.04.2021; Ogledov: 189; Prenosov: 42
Celotno besedilo (2,08 MB)

Opis: Članek obravnava nekatere povezave med ekonomsko analizo prava, ki kot interdisciplinarna veda preučuje pravne norme z vidika ekonomske teorije, in vprašanjem distributivne pravičnosti, ki jo umeščamo na področje filozofije prava. Avtor poskuša definirati nekatere stične točke med problemi distributivne pravičnosti in teorijami ekonomske analize prava na primeru Coasovega teorema in pri tem opozoriti, kako se nekatere teorije ekonomske analize prava posredno ali neposredno dotikajo vprašanj distribucije dobrin in bremen v družbi. Namen avtorja je opozoriti ne nektere omejitve ekonomske analize prava. Po avtorjevem mnenju je namen ekonomske analize prava kot pomožne vede zlasti sekundarna analiza pravnih norm z vidika njihove učinkovitosti, zato ekonomska analiza prava ne more nadomestiti ukvarjanja s pravno filozofskimi problemi, ki morajo biti v ospredju pri ustvarjanju pravnega sistema ter sprejemanju in uporabi pravnih norm.
Ključne besede: ekonomske teorije, pravna ureditev, gospodarsko pravo, ekonomske analize, ekonomska analiza prava, distributivna pravičnost, Coasov teorem, dobrine, bremena, proizvodna sredstva
Objavljeno: 31.07.2018; Ogledov: 600; Prenosov: 69
Celotno besedilo (135,53 KB)

Opis: Avtor v prispevku analizira navzkrižne subvencije v ekonomskem kontekstu, tj. obravnava glavne metode, na podlagi katerih se v praksi lahko presoja, ali gre v konkretnem primeru za navzkrižno subvencioniranje, kar je temeljno vprašanje, ki ga je treba rešiti kot predpogoj za striktno pravno obravnavo tega fenomena. Avtor ob tem opozarja, da nobena od obravnavanih metod ni popolna, hkrati pa opozarja tudi na to, da v praksi pri njihovi uporabi prihaja do razlik pri presoji podjetniškega in oblastnega omejevanja konkurence in do razlik pri njihovi uporabi v okviru posameznih sektorjev, kar kaže, da v konkretnem primeru njihova primerna izbira ni golo tehnično opravilo, temveč stvar konkurenčne oz. liberalizacijske politike.
Ključne besede: gospodarsko pravo, subvencije, subvencioniranje, regulacija, pravna ureditev
Objavljeno: 31.07.2018; Ogledov: 430; Prenosov: 41
Celotno besedilo (150,86 KB)

Opis: Korporativno upravljanje je relativno nova ekonomska in pravna disciplina, ki po svoji naravi posega v več vej prava. V diplomskem delu opredeljujem teoretsko naravo korporativnega upravljanja in njegovo pravnosistemsko umeščenost. Pri tem me zanima utemeljevanje širše teoretske koncepcije korporativnega upravljanja kot zbira mehanizmov in procesov za oblikovanje korporativne volje ter razmerij in odnosov med deležniki, kot so lastniki in delničarji, management podjetja, njegovimi zaposlenimi, pa tudi poslovnimi partnerji, institucijami gospodarskega in pravnega okolja. Posebej me zanima korporativno upravljanje družb v državni lasti, zato ga obravnavam v luči vprašanja, zakaj je država ustanovljena in kako se cilji organiziranja državljanov v državno skupnost preslikavajo v lastniško politiko družb v državni lasti. Pri tem analiziram posebnosti, ki terjajo posebno zakonsko ureditev korporativnega upravljanja družb v državni lasti in ugotavljam, da je Slovenija v dolgotrajnem, nestabilnem procesu oblikovanja zakonodaje na tem področju dobila natančen in dober pravni okvir, ki daje obete za dobro uresničevanje najboljših mednarodnih praks. Uresničevanje tega pa je ob postavljenem pravnem redu odvisno predvsem od oblikovanju ustrezne politične, pravne in poslovne kulture, ki bo razumela, da je upravljanje državne lastnine v podjetjih pravzaprav agentski odnos med državljani, ki smo državo ustanovili za to, da odgovorno in v našem skupnem imenu upravlja z državno, to je skupno lastnino. Oblikovanje takšne kulture pa ne more biti odvisno le od pravnega sistema, pač pa predvsem od stopnje angažirane demokratične kontrole nad procesi, ki jim je preglednost upravljanja namenjena. Korporativno upravljanje definiram kot sistem medsebojne interakcije med kapitalom, družbo in njenimi deležniki, skozi katerega se ustvarja in krepi zaupanje. To zaupanje se ustvarja s sistemom oblikovanja skupnih, merljivih ciljev, preglednostjo poslovanja in ravnanja, uveljavljanjem odgovornosti in sistemom nadzora.
Ključne besede: korporativno upravljanje, družbe v državni lasti, pravne institucije in pravna razmerja, gospodarsko pravo, teorija države, preglednost, odgovornost, neodvisnost, gospodarnost
Objavljeno: 28.06.2016; Ogledov: 1840; Prenosov: 252
Celotno besedilo (420,19 KB)

Opis: Magistrsko delo je v celoti osredotočeno na kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (240. člen Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1), ki je v Kazenskem zakoniku Republike Slovenije uvrščeno med kazniva dejanja zoper gospodarstvo. Kot čisto gospodarsko kaznivo dejanje ščiti na eni strani gospodarstvo in premoženje gospodarske družbe, hkrati pa inkriminira dejanja storilca, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi dano zaupanje. Pred osamosvojitvijo Republike Slovenije smo kaznivo dejanje poznali v nekoliko drugačni obliki. Uvrščeno je bilo med kazniva dejanja zoper uradno dolžnost, kar pomeni, da je bilo lahko storjeno le s strani uradnih (kasneje pa tudi odgovornih) oseb. Po trenutni ureditvi je to kaznivo dejanje prav tako delictum proprium, vendar pa storilci niso uradne osebe, temveč osebe, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti storijo katerega izmed možnih izvršitvenih načinov (zlorabijo položaj, dano zaupanje, prekoračijo pravice ali opustijo dolžnosti, ki jih imajo na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla). V teoriji se obravnavano kaznivo dejanje velikokrat omenja kot »menedžerski delikt,« saj njegovi storilci običajno izhajajo iz vrst direktorjev, poslovodij, članov uprave,.. gospodarskih družb. Podobno ureditev je sprejel tudi zakonodajalec Republike Hrvaške z novim kazenskim zakonikom, ki je začel veljati 2013 in kateri je (podobno kot slovenski) kaznivo dejanje zlorabe zaupanja povzel po nemškem kaznivem dejanju »Untreue.« Bistvena razlika med obema ureditvama je v tem, da pri storilcu kaznivega dejanja po hrvaškem KZ zadostuje, da je podan eventualni naklep (enako kot po nemškem Untreue), pri nas pa eventualni naklep ne zadošča. Za obsodilno sodbo je potrebno dokazati, da je storilec ravnal z direktnim naklepom. Druga pomembna razlika je v tretjem členu 240. člena KZ-1, ki inkriminira tudi namen pridobitve nepremoženjske koristi in ga nov hrvaški KZ ne pozna. Največje težave sodišču v praski povzročajo primeri, ko so storilci kot nosilci določenih pooblastil hkrati tudi družbeniki gospodarske družbe, katere obstoj je zaradi kaznivega dejanja ogrožen. Ker so gospodarske družbe samostojne nosilke pravic in obveznosti in imajo kot pravne osebe svoje premoženje ločeno od premoženja družbenikov, se z njenim premoženjem ne sme razpolagati kot z lastnim. Družbeniki niso lastniki družb, temveč so le imetniki njenih deležev (delnic ali poslovnih deležev). Vendar pa sodna praksa pri takšnih nedovoljenih razpolaganjih dopušča izjeme. Protipravnost je namreč izključena, če je storilec za storitev tega kaznivega dejanja imel jasno in vnaprej dano soglasje vseh preostalih družbenikov. Prav tako se kot storilec tega kaznivega dejanja po stališču slovenske (ne pa tudi hrvaške) sodne prakse ne bo mogel obravnavati družbenik enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo. Takšno stališče je podprto z (ne preveč prepričljivim) argumentom, da bi v tem primeru bila oškodovanec in storilec kaznivega dejanja po 240. členu ena in ista oseba, kar pa pojmovno ni mogoče.
Ključne besede: Gospodarska kriminaliteta, gospodarsko kazensko pravo, gospodarska kazniva dejanja, zloraba položaja ali zaupanja, gospodarska dejavnost, delictum proprium, namerni delikt, Untreue, izneverjenje, gospodarska družba, protipravnost razpolaganja družbenika, teorija soglasja
Objavljeno: 13.04.2016; Ogledov: 4853; Prenosov: 953
Celotno besedilo (1,15 MB)