1. Primerjalna analiza kazenskih sankcij za izbrana gospodarska kazniva dejanja v sloveniji in treh tujih državahAljoša Rehar, 2023, magistrsko delo Opis: Škodljivim ravnanjem je izpostavljena vsaka organizacijska struktura, prav tako pa gospodarski kriminal vpliva tudi na druge vidike družbe. Korupcija, goljufije, pranje denarja in financiranje terorizma so le nekatere izmed širokega spektra dejanj, ki jih uvrščamo med gospodarska kazniva dejanja. Čeprav tako javni kot zasebni sektor veliko vlagata v boj proti grožnjam gospodarskega kriminala, je spopadanje s to vrsto kriminalne dejavnosti še naprej ogromen izziv za celoten družbeni sistem kamor sodijo tako vlada, kot tudi organi pregona, regulatorji, podjetja, finančne institucije in drugi.
Z magistrskim delom smo želeli pridobiti uvid in primerjati gospodarska kazniva dejanja domačega prostora z urejenostjo le-teh v Nemčiji in prav tako v državah z drugačnim pravnim sistemom, in sicer v Združenih državah Amerike in Novi Zelandiji. Osredotočili smo se predvsem na kazenske sankcije izbranih gospodarskih kaznivih dejanj, pri čemer smo želeli ugotoviti, ali so le-te v našem kazenskem pravu primerno postavljene in ali se razlikujejo v primerjavi z ostalimi preučevanimi državami.
V uvodnem delu magistrskega dela smo na kratko opredelili temeljne pojme, vezane na predmet preučevanja, ter na splošno opredelili kazenske sankcije za kazniva dejanja. V naslednjem poglavju smo pregledali pravno ureditev gospodarskih kaznivih dejanj v vseh preučevanih državah, ki smo jih v nadaljevanju tudi inkriminirali ter navedli predpisane kazenske sankcije iz zakonikov posameznih držav. Kasneje smo navedli tudi nekaj podatkov o tem, kakšno (premoženjsko) škodo naredijo storilci z gospodarskimi kaznivimi dejanji v Sloveniji in ostalih državah, ter podali primere preteklih raziskovanj avtorjev glede sankcioniranja gospodarskih kaznivih dejanj. Vse skupaj smo v naslednjem poglavju med seboj tudi primerjali. Ugotovili smo, da se v državah s kontinentalnim pravnim redom, torej v Sloveniji in Nemčiji, gospodarski delikti sankcionirajo precej podobno, a različno, kot se ti sankcionirajo v sistemih z anglosaškim pravnim redom, torej v našem primeru v Združenih državah Amerike in na Novi Zelandiji. Največjo razliko smo opazili pri kazenskih sankcijah v Združenih državah Amerike, kjer imajo kazniva dejanja, predpisana precej višji maksimum zaporne kazni kot ostale države, pri nekaterih kaznivih dejanjih celo do 20 oz. 25 let, prav tako pa se pri večini gospodarskih kaznivih dejanj v Združenih državah Amerike predpisuje tudi denarna kazen. V zaključku magistrskega dela smo potrdili oziroma ovrgli hipoteze in kasneje podali nekaj naših opažanj in predlogov, s katerimi bi lahko izboljšali kazensko zakonodajo s področja gospodarske kriminalitete na slovenskem ozemlju.
Ključne besede: gospodarsko kaznivo dejanje, kazenske sankcije, gospodarsko kazensko pravo, gospodarska kriminaliteta, kazenski zakonik.
Objavljeno v DKUM: 25.05.2023; Ogledov: 629; Prenosov: 80
 Celotno besedilo (1,22 MB) |
2. Čezmejna sprememba pravnoorganizacijske oblike : magistrsko deloJakob Stanič Gruden, 2021, magistrsko delo Opis: Predmet obravnave magistrske naloge je čezmejna sprememba pravnoorganizacijske oblike družbe s poudarkom na pravnem institutu čezmejnega preoblikovanja, kot ga po novem ureja pravo Evropske Unije. V prvem delu naloge je zaradi vzporednic in širše slike na kratko predstavljena sprememba pravnoorganizacijske oblike družbe po slovenskem pravu. Ta podvrsta statusnega preoblikovanja družb, imenovana tudi formalno statusno preoblikovanje, temelji na načelu ohranjanja identitete družbe, ki se preoblikuje, kar pomeni, da pri tej statusni spremembi ne pride do prenehanja družbe, ki se preoblikuje, niti ne gre za prenašanje njenih pravic, obveznosti in pravnih razmerji, temveč družba po preoblikovanju ohranja svojo pravno subjektiviteto in obstaja naprej v drugi pravnoorganizacijski obliki in drugem pravnem okviru.
Drugi del naloge je namenjen čezmejnim spremembam pravnoorganizacijske oblike družb. Pri tovrstnih operacijah gre za podvrsto statusnega preoblikovanja družbe, pri katerem se družba, ki obstaja v pravnoorganizacijski obliki po pravu določene države (npr. slovenska družba z omejeno odgovornostjo), preoblikuje v družbo s pravnoorganizacijsko obliko po pravu druge države (npr. italijansko delniško družbo). Navedena pravna operacija praviloma vključuje selitev družbe v drugo državo, kar običajno zahteva izbris družbe iz pravnega registra ene države in njen vpis v register druge. Najpomembnejša sprememba za družbo in z njo povezane subjekte je pri tej transakciji ta, da za družbo po tovrstnem preoblikovanju velja pravo države v katero se ta priseli. V magistrski nalogi avtor ugotavlja, da je možnost izvedbe tovrstnih pravnih operacij odvisna od ureditev udeleženih držav (izvorne in ciljne), pri čemer večina držav tovrstnih preoblikovanj (ob ohranitvi identitete družbe, ki se preoblikuje) izrecno ne ureja oz. omogoča.
V tretjem delu naloge je obravnavan institut čezmejnega preoblikovanja po določbah Direktive (EU) 2019/2121. Navedeni pravni akt, ki ga bodo morale države članice do 31. 01. 2023 implementirati v svoje nacionalne pravne sisteme, bo med drugim zagotovil določen obseg harmonizacije čezmejnih sprememb pravnoorganizacijske oblike družb znotraj EU. Na njegovi podlagi bodo harmonizirani postopek čezmejne spremembe pravnoorganizacijske oblike ter varstvo subjektov, ki so pri tovrstnih pravnih operacijah lahko prizadeti (upniki, družbeniki in delavci). Vendar pa ureditev čezmejnih sprememb pravnoorganizacijske oblike tudi po implementaciji Direktive (EU) 2019/2121 ne bo popolna. Zakonodajalec EU namreč z njo od držav članic ni zahteval obvezne ureditve možnosti čezmejnega preoblikovanja osebnih družb (ter v pravnoorganizacijsko obliko osebnih družb). Avtor ugotavlja, da so ne glede na navedeno in ne glede na to, ali posamezne članice EU takšna preoblikovanja izrecno urejajo (oz. jih bodo uredile), znotraj EU na podlagi svobode ustanavljanja in sodne prakse Sodišča EU možne tudi čezmejne spremembe pravnoorganizacijske oblike osebnih družb (in v osebne družbe).
Ključne besede: Družba, formalno (oblikovno) statusno preoblikovanje, čezmejno preoblikovanje, pravo preoblikovanj, gospodarsko pravo, Direktiva (EU) 2019/2121, svoboda ustanovitve.
Objavljeno v DKUM: 28.09.2021; Ogledov: 1019; Prenosov: 163
Celotno besedilo (1,02 MB) |
3. Zaznavanje gospodarsko-kriminalnih dejanj po pričetku stečajnega postopkaSuzana Bela, 2020, magistrsko delo Opis: Stečajno pravo naj bi upnikom zagotovilo možnost, da se jim iz razpoložljivega dolžnikovega premoženja poplača terjatve do dolžnika. Če dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo vseh upnikov, se ravna po t. i. načelu »par condicio creditorum«, ki temelji na sorazmernem in hkratnem poplačilu vseh upnikov. Dejavnikov, ki bi lahko vplivali na povzročitev kaznivih dejanj, je več. V podjetjih so prisotni veliki pritiski glede povečevanja dobička, hkrati pa gospodarski kriminal povzroča veliko škodo podjetju tako v denarni vrednosti kot tudi zunanji podobi podjetja. Ameriška zakonodaja v primerjavi s slovensko zagotavlja strateški mehanizem, s katerim lahko podjetja v stečajnem postopku izvajajo strateške spremembe, zaradi katerih podjetje po končanem stečajnem postopku lahko še naprej posluje, in sicer učinkoviteje in bolj gospodarno. Za odkrivanje gospodarsko-kriminalnih dejanj več kot polovica obravnavanih podjetij v raziskavi uporablja obdelavo podatkov naravnega jezika in umetno inteligenco (tehnologija zbiranja podatkov in informacij v spletnih oblakih). Pojav kriminalitete v družbi povzroča škodo, povečuje stroške na račun oškodovanih in je povezana z občutkom varnosti državljanov. Podjetja potrebujejo strogo nadzorno okolje, redne analitične teste podatkov in sistem za stalno odkrivanje morebitnih kriminalnih dejanj. Stečajni upravitelji zaznavajo predvsem naslednje pojavne oblike: sum na uničenje ali ponareditev poslovne dokumentacije, sum na kaznivo dejanje razpolaganja s sredstvi podjetja v osebne namene, poslovne goljufije, oškodovanja upnikov, protipravno uporabo blagovne znamke in oškodovanje temeljnih pravic delavcev. Stečajni upravitelji se srečujejo s številnimi težavami. V večini primerov sumov na kazniva dejanja ni dovolj podatkov ali denarnih sredstev, da bi jih bilo mogoče raziskati do faze, da bi bila podana kazenska ovadba. Upravitelji poudarjajo, da odkrivanje takšnih dejanj za njih pomeni dodatno obveznost, prav tako pri tem ni pozitivnega učinka za stečajno maso. Stečajni upravitelji navajajo, da obstaja težava v dokazovanju gospodarsko-kriminalnih dejanj zaradi pomanjkljivih ali celo uničenih arhivov stečajnih dolžnikov. Stečajnim upraviteljem niso poznani nobeni posebni postopki, orodja ali navodila, kako ravnati ob sumu na gospodarsko kaznivo dejanje, a vendarle vedo, kako ukrepati. Ob zaznavi ali odkritju suma se poda prijava oziroma ovadba na sum kaznivega dejanja, a kadar do primopredaje dokumentacije ne pride, se poda zgolj predlog za uvedbo postopka o prekršku na Ministrstvo za pravosodje. Večina stečajnih upraviteljev na strani države občuti interes po pregonu gospodarsko-kaznivih dejanj. Stečajni upravitelji na splošno menijo, da imajo dovolj kompetenc za potencialno zaznavanje oziroma odkritje gospodarsko-kriminalnih dejanj, nekateri so mnenja, da jim na tem področju manjkajo ustrezna poglobljena znanja in prakse, zato bi bilo koristno, da bi se na temo obravnavane tematike izvajala dodatna strokovna izobraževanja, vendar na dovolj visoki ravni. Nekateri prav tako menijo, da imajo premajhna pooblastila, saj bi jim bil v veliko pomoč dostop do vseh tistih baz podatkov in evidenc, kot so dostopne na primer FURS-u. Upravitelji poudarjajo, da je na tem področju premalo obsodb. Dobrodošla bi bila ustrezna reformacija organov pregona v smislu omogočanja sprememb. Stečajni upravitelji so mnenja, da je prostor za spremembe, vendar stečajni upravitelji vseeno nasploh menijo, da je učinkovitost pregona gospodarske kriminalitete pri nas primerljiva z drugimi državami EU in da je pregon dovolj učinkovit. Potrebno je imeti v mislih imeti tudi ustavne pravice in svoboščine tistih, ki v predkazenskih in kazenskih postopkih nastopajo kot osumljenci.
Ključne besede: stečajno pravo, stečajni postopek, gospodarski kriminal, gospodarsko-kriminalna dejanja, stečajni upravitelji, sum na kaznivo dejanje.
Objavljeno v DKUM: 14.04.2021; Ogledov: 1046; Prenosov: 96
Celotno besedilo (2,08 MB) |
4. Primerjalnopravna ureditev sistemov upravljanja Evropske delniške družbe v Republiki Sloveniji in Združenem kraljestvuMatej Slatinek, 2018, magistrsko delo Opis: Evropska delniška družba ali s tujko Societas Europaea je pravna oseba gospodarskega prava Evropske unije. Je nadnacionalna oblika kapitalske družbe pri kateri je osnovni kapital razdeljen na delnice, njeni družbeniki pa za njene obveznosti ne odgovarjajo. Societas Europaea je rezultat dolgoletnih prizadevanj držav članic Evropske unije, da omogočijo ustanovitev nadnacionalne gospodarske družbe, ki bo pripomogla k boljšemu in predvsem lažjemu gospodarskemu povezovanju med državami članicami in nadaljnjemu razvoju notranjega – skupnega trga. Temeljni akt Evropske unije, ki ureja Societas Europaea, je uredba, torej akt, ki se v državah članicah neposredno uporablja. Zanimiv je nomotehnični pristop Uredbe o statutu Evropske družbe (SE), saj v njej niso natančno podani odgovori na vsa pravna vprašanja. Glede neurejenih pravnih vprašanj Uredba odkazuje na uporabo nacionalnega prava, državam članicam pa dodatno nalaga sprejem pravnih aktov, ki bodo omogočili učinkovito uporabo Uredbe v praksi. Iz tega vidika je Uredba o statutu Evropske družbe (SE) po definiciji bolj podobna direktivi, kot pa uredbi.
Ena izmed značilnosti ureditve Societas Europaea je tudi možnost izbire sistema upravljanja. Tradicionalno je večina držav članic za »navadne« (nacionalne) delniške družbe določala obvezno uporabo enega izmed sistemov upravljanja in posledično je pri pogajanjih glede normativne ureditve Societas Europaea prišlo do nesoglasij pri določitvi sistema upravljanja le-te. Uveljavitev možnosti proste izbire sistema upravljanja je tako kompromis, ki so ga države članice sprejele. Ustanovitelji Societas Europaea lahko tako, ne glede na državo članico v kateri družbo ustanavljajo, izbirajo med enotirnim sistemom upravljanja, ki je bolj značilen za države članice, ki so s svojo pravno ureditvijo bližje »common law« pravnemu sistemu, in dvotirnim sistemom upravljanja, ki je bolj značilen za države članice, ki so bližje kontinentalni – nemški pravni ureditvi. Posledično se je po sprejemu Uredbe v večini držav članic pojavil problem, kako ustanoviteljem Societas Europaea omogočiti prosto izbiro sistema upravljanja. Le redke države članice so že pred tem omogočale prosto izbiro sistema upravljanja tudi pri »navadnih« (nacionalnih) delniških družbah. Večina je namreč pri ustanovitvi le-teh, kot obveznega, določala enega izmed sistemov. Zanimivo je torej predvsem to, kako in na kakšen način so možnost izbire sistema upravljanja omogočile države članice, ki so tradicionalno omogočale oziroma zahtevale uporabo le enega sistema upravljanja ter kakšne poti in rešitve so pri tem ubirale.
Ključne besede: delniška družba, Evropska unija, evropska delniška družba, gospodarsko statusno pravo, Societas Europaea, korporacijsko upravljanje, enotirni sistem upravljanja, dvotirni sistem upravljanja, implementacija.
Objavljeno v DKUM: 24.09.2018; Ogledov: 1676; Prenosov: 257
Celotno besedilo (1,14 MB) |
5. Ekonomska analiza prava in distributivna pravičnostMiha Šošić, 2011, izvirni znanstveni članek Opis: Članek obravnava nekatere povezave med ekonomsko analizo prava, ki kot interdisciplinarna veda preučuje pravne norme z vidika ekonomske teorije, in vprašanjem distributivne pravičnosti, ki jo umeščamo na področje filozofije prava. Avtor poskuša definirati nekatere stične točke med problemi distributivne pravičnosti in teorijami ekonomske analize prava na primeru Coasovega teorema in pri tem opozoriti, kako se nekatere teorije ekonomske analize prava posredno ali neposredno dotikajo vprašanj distribucije dobrin in bremen v družbi. Namen avtorja je opozoriti ne nektere omejitve ekonomske analize prava. Po avtorjevem mnenju je namen ekonomske analize prava kot pomožne vede zlasti sekundarna analiza pravnih norm z vidika njihove učinkovitosti, zato ekonomska analiza prava ne more nadomestiti ukvarjanja s pravno filozofskimi problemi, ki morajo biti v ospredju pri ustvarjanju pravnega sistema ter sprejemanju in uporabi pravnih norm.
Ključne besede: ekonomske teorije, pravna ureditev, gospodarsko pravo, ekonomske analize, ekonomska analiza prava, distributivna pravičnost, Coasov teorem, dobrine, bremena, proizvodna sredstva
Objavljeno v DKUM: 31.07.2018; Ogledov: 1473; Prenosov: 170
Celotno besedilo (135,53 KB) |
6. Ekonomski vidik programa prizanesljivosti v Evropski unijiMatej Bokalič, 2011, strokovni članek Opis: V prispevku avtor obravnava program prizanesljivosti kot institut prava varstva konkurence in ekonomski pogled na ta program, zlasti v povezavi s stroškovnim vidikom organa varstva konkurence, ekonomskim vplivom na proračun, kamor se stekajo plačane globe, ter ekonomskim vplivom na v kartele udeležena podjetja. S kritičnim pristopom ovrednoti prednosti in slabosti ekonomske funkcije programa prizanesljivosti z vidika organa varstva konkurence in z vidika udeležencev kartela. Avtor opozarja, da program prizanesljivosti kljub domnevnim pozitivnim učinkom na učinkovitost dela organov varstva konkurence v praksi, teoretično nima možnosti za svoje temeljito poslanstvo, če učinkovitost organa varstva konkurence že per se ne bo predstavljala resne grožnje za odkritje kartelov in sankcioniranje udeležencev.
Ključne besede: Evropska unija, gospodarsko pravo, konkurenca, konkurenčno pravo, varstvo konkurence, program prizanesljivosti, odpustitev globe, znižanje globe, kartel, organ varstva konkurence
Objavljeno v DKUM: 31.07.2018; Ogledov: 1199; Prenosov: 70
Celotno besedilo (158,55 KB) |
7. Analiza navzkrižnih subvencij v ekonomskem kontekstuAleš Ferčič, 2011, izvirni znanstveni članek Opis: Avtor v prispevku analizira navzkrižne subvencije v ekonomskem kontekstu, tj. obravnava glavne metode, na podlagi katerih se v praksi lahko presoja, ali gre v konkretnem primeru za navzkrižno subvencioniranje, kar je temeljno vprašanje, ki ga je treba rešiti kot predpogoj za striktno pravno obravnavo tega fenomena. Avtor ob tem opozarja, da nobena od obravnavanih metod ni popolna, hkrati pa opozarja tudi na to, da v praksi pri njihovi uporabi prihaja do razlik pri presoji podjetniškega in oblastnega omejevanja konkurence in do razlik pri njihovi uporabi v okviru posameznih sektorjev, kar kaže, da v konkretnem primeru njihova primerna izbira ni golo tehnično opravilo, temveč stvar konkurenčne oz. liberalizacijske politike.
Ključne besede: gospodarsko pravo, subvencije, subvencioniranje, regulacija, pravna ureditev
Objavljeno v DKUM: 31.07.2018; Ogledov: 1094; Prenosov: 101
Celotno besedilo (150,86 KB) |
8. Uredba Sveta (ES) št. 1206/2001 o medsebojnem sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih in gospodarskih zadevah in Zakon o pravdnem postopku Republike SlovenijeNina Betetto, 2010, izvirni znanstveni članek Opis: Avtorica v prispevku obravnava nekatera vprašanja v zvezi z Uredbo Sveta (ES) št. 1206/2001 o medsebojnem sodelovanju sodišč držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih in gospodarskih zadevah, ki se dotikajo področja njene uporabe z vidika rationae materiae, v povezavi z domačim civilnim procesnim pravom. Pojem pridobivanja dokazov, ki ga je treba razlagati evroavtonomno, se nanaša na vsak sodni ukrep z namenom pridobivanja podatkov, ki sodniku pomaga, da si ustvari prepričanje o pravno relevantnih dejstvih. V zvezi z določbo, da se zaprosilo lahko nanaša tudi na dokaz, ki je namenjen uporabi v predvidenem sodnem postopku, je bolj prepričljivo stališče, da področje uporabe uredbe ne obsega postopkov, ki so z vidika samega pridobivanja dokazov šele informativne narave. Kadar gre za čezmejno pridobivanje dokazov, mora sodišče odločitev o tem, kako bo pridobilo dokaze, sprejeti na podlagi skrbne presoje vseh okoliščin primera. Omenjena uredba se ne nanaša na ekstrateritorialne pozive za predložitev dokazov in ne velja načelo njene ekskluzivnosti, zato je treba odgovor, ali je njihova uporaba dovoljena ali ne, iskati v domačem pravu.
Ključne besede: civilno procesno pravo, gospodarsko pravo, pravdni postopek, dokazi, dokazni postopek, sodišča, mednarodno sodelovanje, Evropska unija
Objavljeno v DKUM: 23.07.2018; Ogledov: 1554; Prenosov: 92
Celotno besedilo (96,40 KB) |
9. RAZVOJ KORPORATIVNEGA UPRAVLJANJA DRUŽB V DRŽAVNI LASTI V SLOVENIJI V LUČI TEORIJE DRŽAVEMatevž Frangež, 2016, diplomsko delo Opis: Korporativno upravljanje je relativno nova ekonomska in pravna disciplina, ki po svoji naravi posega v več vej prava. V diplomskem delu opredeljujem teoretsko naravo korporativnega upravljanja in njegovo pravnosistemsko umeščenost. Pri tem me zanima utemeljevanje širše teoretske koncepcije korporativnega upravljanja kot zbira mehanizmov in procesov za oblikovanje korporativne volje ter razmerij in odnosov med deležniki, kot so lastniki in delničarji, management podjetja, njegovimi zaposlenimi, pa tudi poslovnimi partnerji, institucijami gospodarskega in pravnega okolja.
Posebej me zanima korporativno upravljanje družb v državni lasti, zato ga obravnavam v luči vprašanja, zakaj je država ustanovljena in kako se cilji organiziranja državljanov v državno skupnost preslikavajo v lastniško politiko družb v državni lasti. Pri tem analiziram posebnosti, ki terjajo posebno zakonsko ureditev korporativnega upravljanja družb v državni lasti in ugotavljam, da je Slovenija v dolgotrajnem, nestabilnem procesu oblikovanja zakonodaje na tem področju dobila natančen in dober pravni okvir, ki daje obete za dobro uresničevanje najboljših mednarodnih praks. Uresničevanje tega pa je ob postavljenem pravnem redu odvisno predvsem od oblikovanju ustrezne politične, pravne in poslovne kulture, ki bo razumela, da je upravljanje državne lastnine v podjetjih pravzaprav agentski odnos med državljani, ki smo državo ustanovili za to, da odgovorno in v našem skupnem imenu upravlja z državno, to je skupno lastnino. Oblikovanje takšne kulture pa ne more biti odvisno le od pravnega sistema, pač pa predvsem od stopnje angažirane demokratične kontrole nad procesi, ki jim je preglednost upravljanja namenjena.
Korporativno upravljanje definiram kot sistem medsebojne interakcije med kapitalom, družbo in njenimi deležniki, skozi katerega se ustvarja in krepi zaupanje. To zaupanje se ustvarja s sistemom oblikovanja skupnih, merljivih ciljev, preglednostjo poslovanja in ravnanja, uveljavljanjem odgovornosti in sistemom nadzora.
Ključne besede: korporativno upravljanje, družbe v državni lasti, pravne institucije in pravna razmerja, gospodarsko pravo, teorija države, preglednost, odgovornost, neodvisnost, gospodarnost
Objavljeno v DKUM: 28.06.2016; Ogledov: 2750; Prenosov: 385
Celotno besedilo (420,19 KB) |
10. POSLOVANJE S SRBIJO V OKVIRIH STABILIZACIJSKO PRIDRUŽITVENEGA SPORAZUMAPolona Golob, 2016, diplomsko delo Opis: Po desetletju konfliktov, ki so nastajali na področju Zahodnega Balkana in so se zaključili šele s posredovanjem mednarodne skupnosti, se je ta regija znašla pred novimi, pomembnimi izzivi. V diplomskem delu podrobneje predstavimo poslovanje dveh držav, pri katerih bi lahko rekli, da gre za star, dobro znan trg. Srbija in Slovenija sta državi, ki sta nekoč že bili povezani v skupno gospodarstvo bivše Jugoslavije in sta po razpadu skupne države nadaljevali vsaka svoj razvoj z različno intenzivnostjo. V uvodnem delu se dotaknemo stanja, problematike in perspektive odnosov Srbije z Evropsko unijo ter samega gospodarstva Srbije skozi zgodovino.
Slovenija se je po razpadu Jugoslavije osamosvojila in takoj začela s pristopnimi pogajanji za vstop v Evropsko unijo. 1. 5. 2004 je postala polnopravna članica Evropske unije z vsemi pravicami in dolžnostmi. Zato nadaljujemo s predstavitvijo skupne zunanjetrgovinske politike, katere osnovni namen je zaščititi pravila notranjega trga in omogočiti trgovanje evropskim podjetjem na globalni ravni, kar je velikega pomena pri poslovanju Slovenije z nečlanico Evropske unije.
Evropska unija ponudi vsaki državi možnost popolne integracije za vstop vanjo, vendar morajo države najprej izpolnjevati določene politične in gospodarske pogoje ter tako krepiti medsebojno sodelovanje. Medtem ko je Slovenija uspešno in hitro izpolnila pogoje ter pristopila k Evropski uniji, je Srbija s ponovnim povezovanjem z mednarodnimi organizacijami šele po letu 2000 obnovila pristopna pogajanja ter začela dosegati določen napredek v smeri članstva v Evropski uniji.
Glavni politični okvir za odnos med Slovenijo kot članico Evropske unije in državo Zahodnega Balkana – Srbijo predstavlja podpis stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma. Ta sporazum je osrednja tema diplomskega dela. Gre za proces pridružitve, ki je individualno zasnovan za vsako od sodelujočih držav. Vključuje sodelovanje, politični dialog, oblikovanje proste trgovine, finančno pomoč in približevanje evropskemu pravu s ciljem pridružitve posamezne države Evropski uniji.
V zadnjem poglavju diplomskega dela na praktičnem primeru predstavimo, kako vpliva stabilizacijsko-pridružitveni sporazum na poslovanje slovenskega podjetja GEP Štalekar s srbskim podjetjem.
Ključne besede: Evropska unija, zunanjetrgovinska politika, stabilizacijsko-pridružitveni sporazum, mednarodno gospodarsko pravo, pridružitev Srbije Evropski uniji.
Objavljeno v DKUM: 19.05.2016; Ogledov: 1387; Prenosov: 110
Celotno besedilo (462,92 KB) |
