| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Mednarodna gospodarska konciliacija
Doroteja Čebular, 2017, diplomsko delo

Opis: Spodbujanje uporabe alternativnih metod reševanja gospodarskih sporov je nujno, saj so nesporazumi v gospodarskem svetu neizogibni. Konciliacija omogoča strankam, ki s pogajanji niso uspele rešiti spora, da se izognejo sodišču in s pomočjo tretje neodvisne osebe same razrešijo spor in sooblikujejo sporazum. Na ta način se vse skupaj lahko konča po hitrem postopku in v skladu z interesi strank, kar pa nadaljnjo pomeni, da udeleženci sami prevzamejo odgovornost za izid postopka. Enakovreden položaj konciliacije s sodnimi postopki pa lahko zagotovi samo ustrezna pravna ureditev, ki mora po eni strani zagotavljati predvidljivost pravnih razmerij in prav tako pravno varnost, po drugi strani pa ne sme preveč podrobno določiti sestavine in potek postopka, saj bi to povzročilo preveliko togost in formalnost procesa. Vzorčni zakon UNCITRAL o mednarodni trgovinski konciliaciji je primerek pravilno uravnoteženega zakona, ki zagotavlja vse prednosti alternativnih postopkov in izključuje slabosti sodnih postopkov. V diplomskem delu je najprej predstavljena splošna ureditev alternativnega reševanja sporov, prednosti in slabosti ter značilnosti in oblike le-teh. V nadaljevanju pa so obravnavani pojem, definicija in vrste konciliacij, prav tako splošna načela postopka, ki so pogosto podcenjena, a so ključna vodila za vodenje postopka. V tretjem poglavju je na kratko opisana tudi zakonska ureditev konciliacije, zanjo zelo pomememben vzorčni zakon, njegove temeljne značilnosti in vsebina samega zakona. Potek postopka je temeljito in podrobno opisan proti koncu tretjega poglavja, za tem pa so še opisane različne strategije vodenja konciliacije in vloga tretje neodvisne in nepristranske osebe, t. j. konciliatorja.
Ključne besede: Alternativno reševanje sporov, postopek, gospodarski subjekti, stranke, konciliacija, konciliator, sporazum.
Objavljeno: 26.09.2017; Ogledov: 895; Prenosov: 94
.pdf Celotno besedilo (389,65 KB)

2.
ZLORABA POLOŽAJA ALI ZAUPANJA PRI GOSPODARSKI DEJAVNOSTI Z VIDIKA GOSPODARSKEGA PRAVA
Mojca Turinek, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga z naslovom »Zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti z vidika gospodarskega prava« tako po pojmovni kot vsebinski plati opredeljuje posamezne oblike ravnanj storilcev tega kaznivega dejanja, ki je inkriminirano v 240. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), s posebnim poudarkom na tistih ločnicah in segmentih, ki ob upoštevanju temeljnega ustavnega načela svobodne gospodarske pobude pomenijo prehode iz povsem legalnega in legitimnega načina gospodarskega poslovanja, do dejanj, ki pomenijo zlorabo položaja, zaupanja, ki je na podlagi splošnih ali posebnih pooblastil dano osebam znotraj gospodarskih in z njimi izenačenih subjektov, prekoračitev pravic v razmerju do tretjih oseb ali opustitev dolžnosti, h katerim so posamezniki zavezani na podlagi samega zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja. Skozi predstavitev lastnih praktičnih primerov, dilem sodne prakse, teoretičnih izhodišč in primerjalno pravne dogmatike avtorica v delu izpostavlja pomen pravočasne prepoznave elementov protipravnosti v posameznih poslovnih dogodkih in njihovih posledicah ter pravilne in zakonite uporabe gospodarskih institutov, osvetljenih z vidika posebnosti institutov splošnega dela kazenskega zakonika v smeri pravilne pravne kvalifikacije kaznivega dejanja. Odgovarja na vprašanja o upravičenosti kritike teorije o nedoločenosti obravnavanega kaznivega dejanja, njegove potrebnosti v kazenskem zakoniku ter z vidika opredeljenosti opisa dejanja kot tihe blanketne norme opozarja na temeljno načelo enotnosti pravnega reda. Ob označitvi dejanja kot posebnega delikta so pojasnjene ločnice med (so)storilstvom in udeležbo s poudarkom na institutih nepravega opustitvenega dejanja, opustitvene pomoči, poskusa pri sostorilstvu, posebnosti posrednega storilstva ter dejanskega in kolegijskega organa v povezavi s pravnimi učinki privolitve in njene zakonitosti. Opredeljuje se do pravne kontinuitete trenutno veljavnega opisa dejanja v primerjavi z njegovimi predhodniki ter ob opustitvi klavzule o subsidiarnosti postavlja razmejitve do kaznivega dejanja poneverbe, stečajnih in korupcijskih kaznivih dejanj ter pranja denarja, pri tem pa opozarja na uporabo interesne formule in pomen načela dvojne kaznivosti. Delo razrešuje tudi dileme v zvezi z neuravnoteženostjo med ravnanjem in posledico temeljne oblike kaznivega dejanja ter ob poudarjenih elementih premoženjskega delikta opozarja na odvečnost inkriminacije njegove privilegirane oblike, motivirane s pridobitvijo nepremoženjske koristi. Za postavitev mej področja kriminalnosti pri podjetniških odločitvah, ugotavljanje koristoljubnega ali oškodovalnega namena storilca ter obstoja katere od zatrjevanih oblik zmot ponuja razlago pravila razumne poslovne presoje, podaja kriterije za opredelitev gospodarske dejavnosti v okviru negospodarskih subjektov ter (ne)dopustnosti razpolaganj s premoženjem v vodilnih pravnoorganizacijskih oblikah družb ter ob podani civilistični razlagi pojma pojasnjuje razlike med fiktivnimi posli v korporacijskem in kazenskopravnem smislu. Prikazane so tudi posebnosti upravljanja in možnosti uresničitve zakonskih znakov obravnavanega dejanja v času ustanavljanja družbe, njene finančne krize in prenehanja ter v okviru koncernskih razmerij.
Ključne besede: zloraba položaja ali zaupanja, delictum proprium, sostorilstvo, udeležba, posredni storilec, dejanski organi, namerni delikt, blanketna napotitev, načelo enotnosti pravnega reda, gospodarska dejavnost, gospodarski subjekti, preddružba, razpolaganje s premoženjem gospodarske družbe, fiktivni posli, finančna pomoč, pravilo razumne poslovne presoje, tvegani posli, zloraba v času prenehanja družbe, stečajni upravitelj, stek (čistih) gospodarskih kaznivih dejanj.
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 1875; Prenosov: 115
.pdf Celotno besedilo (1,69 MB)

3.
4.
ZAVAROVANJE TERJATEV BANK S POJAVNIMI OBLIKAMI ZASTAVNE PRAVICE
Maša Šabić, 2013, diplomsko delo

Opis: Zavarovanje terjatev bank s pojavnimi oblikami zastavne pravice je téma, ki omogoča pot uspešnega poslovanja. Poslovanje med gospodarstveniki je dandanašnji zelo težavno, tudi zaradi zlorab zaupanja v pravnem prometu, ki je del vzrokov gospodarske krize. Ohranitev pravne varnosti in pomoč gospodarskim družbam, da prebrodijo neučinkovito ekonomijo, se pojavlja z zavarovanjem terjatev, ki bodo morda lahko pomagale gospodarskim subjektom iz krize. Zavarovanje kot institut utrditve obveznosti je pomebno, saj posamezniku omogoča, da lahko ponudi upnikom – bankam, da se v primeru neizpolnitve obveznosti poplačajo iz zavarovanja. Na podlagi zavarovalnega varstva banke posodijo denar gospodarskim subjektom, ti pa se s sklenitvijo pogodbe zavežejo za vrnitev kreditnega zneska in garantirajo vrnitev posojila skupaj s stroški v primeru neplačila z zavarovalnimi sredstvi. Gospodarski subjekti imajo ponavadi na voljo premičnine in nepremičnine, s katerimi kvalitetno zavarujejo denarno terjatev, ki omogoča hitro poplačilo.Zahteva se, da kvalitetno zavarovanje denarne terjatve ustvari oseba, ki posle opravlja verodostojno in v skladu z zakonom. Aktivno vlogo pri ustanovitvi zavarovanja z zastavno pravico na podlagi sporazuma strank v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa opravlja notar. Od njega se terja suverena in nepristranska pomoč pri nastajanju poslov, preprečitev sklepanja spornih poslov in teženje k pravni varnosti države. Zaradi dodeljenih nalog je ravno notar tisti, ki prispeva skupaj s sodelovanjem bank k diverziteti poslovanja na trgu, in tako dviguje možnosti za gospodarski razvoj in izhod iz krize, v skladu z načelom zakonitosti.
Ključne besede: zavarovanje terjatev bank, zavarovalna sredstva in instrumenti, bančni posli, premičnine, nepremičnine, notar, gospodarski razvoj, gospodarski subjekti, zastavna pravica, pojavne oblike zastavne pravice, sporazum strank, neposredna izvršljivost notarskega zapisa
Objavljeno: 06.02.2014; Ogledov: 1308; Prenosov: 233
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

5.
PRIMERJAVA OBVEZNOSTI PRODAJALCA PO KLAVZULI CPT INCOTERMS 2010 IN OBLIGACIJSKEM ZAKONIKU
Lucija Čas, 2013, diplomsko delo

Opis: Prodajna pogodba je najpomembnejši in najpogostejši pravni posel v mednarodni trgovini. Zaradi njene raznolikosti v pravnih redih se je pojavila potreba po njenem poenotenju. Ta se je v veliki meri dosegla z Dunajsko konvencijo, ki ureja mednarodno gospodarsko prodajno pogodbo. Pomembno pa je k poenotenju gospodarskega pogodbenega prava prispevala tudi Mednarodna trgovinska zbornica (ICC), ki je zaradi potreb poslovne prakse izdala zbirko klavzul Incoterms, ki podrobno urejajo pravice in obveznosti strank glede dobave, njihova uporaba pa je podrejena volji strank, ki jih lahko v prodajno pogodbo prosto vključijo. Ta pravila so namenjena tako domači, kot tudi mednarodni trgovini. Tako Obligacijski zakonik, kot tudi klavzule Incoterms določajo, da je obveznost prodajalca dobaviti blago kupcu oziroma storiti vse potrebno, da bo kupec lahko prevzel blago. Stranke se pogosto glede pogojev dobave dogovorijo tako, da se sklicujejo na eno izmed 11 klavzul, seveda pa se način dobave od klavzule do klavzule razlikuje. V mojem diplomskem delu bom podrobno predstavila zgolj klavzulo CPT, še posebej obveznosti, ki jih z njeno vključitvijo v pogodbo prevzame prodajalec. Ta klavzula sodi med klavzule o odpremi. Za njih je značilno, da sta točka prehoda nevarnosti s kupca na prodajalca in točka prehoda stroškov, ločeni. Predstavila bom tudi obveznosti prodajalca po Obligacijskem zakoniku, ki je temeljni pravni akt na področju pogodbenega prava. Njegova pomanjkljivost glede prodajne pogodbe pa je neprilagojenost poslovni praksi, poleg tega pa so njegove določbe splošne, kar posledično lahko pripelje do nesporazumov med strankama. V diplomskem delu bom podrobno primerjala obveznosti prodajalca glede kraja izročitve in obveznosti v zvezi z dobavo, glede prehoda nevarnosti ter glede prehoda stroškov po Obligacijskem zakoniku in po klavzuli CPT Incoterms 2010. S praktičnima primeroma bom prikazala morebitne probleme, ki lahko za stranke nastanejo v primeru vključitve klavzule CPT Incoterms v prodajno pogodbo, opredelila pa bom tudi na kaj morajo biti stranke pozorne, ko se dogovorijo za uporabo klavzule CPT Incoterms.
Ključne besede: prodajna pogodba, gospodarska prodajna pogodba, Incoterms klavzule 2010, klavzula CPT, obveznosti prodajalca, gospodarski subjekti, prehod nevarnosti, kraj izročitve, prehod stroškov
Objavljeno: 28.08.2013; Ogledov: 2054; Prenosov: 180
.pdf Celotno besedilo (393,60 KB)

6.
Iskanje izvedeno v 0.24 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici