| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Atipične stvarne služnosti v teoriji in sodni praksi
Sara Knez, 2019, magistrsko delo

Opis: Tipična oz. 'prava' stvarna služnost je služnost, ki jo ureja 1. odstavek 213. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zakonsko je definirana kot pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Iz tega lahko sklepamo, da je atipična stvarna služnost služnost, ki je 'pravi' stvarni služnosti podobna, vendar se od nje v določenih elementih vseeno razlikuje. Tako SPZ v 226. členu ureja nepravo stvarno služnost. Opredeljena je kot služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, a se ustanovi v korist določene osebe. Iz opredelitve vidimo, da združuje elemente tako stvarnih kot osebnih služnosti. Po vsebini oz. upravičenjih je podobna pravi stvarni služnosti, s to razliko, da se ne ustanovi v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, temveč v korist točno določene fizične ali pravne osebe. V tej značilnosti pa je podobna osebni služnosti, zaradi česar 226. člen v 2. stavku določa, da se glede nastanka in prenehanja tovrstnih služnosti uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Določba 226. člena SPZ predstavlja pravno podlago za nastanek posebne vrste služnosti, ki jih krovno ureja Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2), in sicer služnosti v javno korist. 211. člen v 2. odstavku dovoljuje omejitev lastninske pravice na nepremičnini, če je to nujno potrebno za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. Naslednji odstavek pa omogoča ustanovitev služnosti tudi za gradnjo ali nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture, v kolikor to predvideva poseben zakon. Zakon primarno zahteva pravnoposlovni nastanek služnosti v javno korist, če to ni mogoče, pa omogoča prisilni nastanek v posebnem upravnem razlastitvenem postopku. Kot služnostni upravičenec nastopajo država, občina ali investitor javne infrastrukture. Namen teh služnosti je zasledovanje javne koristi, ki mora biti podana na dveh ravneh. Da je omejitev lastninske pravice dopustna, mora biti najprej podana abstraktna javna korist. To pomeni, da mora biti služnost v javno korist predvidena za namen, določen z zakonom, poleg tega pa mora biti predvidena v ustreznem prostorskem aktu. Nato pa mora upravni organ, ki odloča v postopku, še v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je podana konkretna javna korist. Za to se zahtevata dva pogoja, in sicer: 1) služnost v javno korist je za dosego javne koristi nujno potrebna (nujnost) in 2) javna korist razlastitvenega namena je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (sorazmernost). Potreben pa je še dodaten pogoj, da država ali občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, s katero bi lahko dosegla isti namen. Lastniku v primeru obremenitve nepremičnine s služnostjo v javno korist pripada ustrezna odškodnina oz. nadomestilo. Naše pravo pa pozna še en institut, ki je vsebinsko primerljiv s stvarno služnostjo, in sicer zakonito služnost (legalna servituta). Formalno gledano ne gre za stvarno služnost, temveč za sklop upravičenj uporabe tuje nepremičnine, ki imajo pravno podlago neposredno v zakonu. Služnosti v javno korist in zakonite služnosti imajo skupno to, da gre v obeh primerih za javnopravne omejitve lastninske pravice na nepremičnini. Izhodišče za oblastno omejevanje lastninske pravice najdemo v 69. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Ta določba je konkretizacija načela iz 67. členu Ustave, ki predpisuje zakonsko določanje načina pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
Ključne besede: stvarna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, abstraktna javna korist, konkretna javna korist, nujnost, sorazmernost, gospodarska javna infrastruktura, razlastitveni postopek, upravna odločba, odškodnina, zakonita služnost, gospodarska in socialna funkcija lastnine, prisilna omejitev lastninske pravice
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 639; Prenosov: 102
.pdf Celotno besedilo (1,10 MB)

2.
Registrska neposestna zastavna pravica na komunikacijskem omrežju kot sredstvo zavarovanja plačil
Klara Tršan, 2018, magistrsko delo

Opis: Neposestna zastavna pravica na premičnini pomeni pravico zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. Poznamo dve modaliteti neposestne zastavne pravice, in sicer »navadno« in registrsko neposestno zastavno pravico. Navadna neposestna zastavna pravica nastane že s sklenitvijo sporazuma o nastanku zastavne pravice, za nastanek registrske neposestne zastavne pravice pa je potreben še vpis v Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin. Nastanek registrske neposestne zastavne pravice je povezan z ureditvijo v številnih zakonih in podzakonskih predpisih. Kljub jasnim predpisom pa so se pojavile dileme o učinkih in smislu vpisa zastavne pravice v javni register ter drugih pogojih za nastanek registrske zastavne pravice, konkretno na telekomunikacijskih omrežjih. Sodna praksa je na tem področju še dokaj skopa, vendar je na določena pomembna stvarnopravna vprašanja že odgovorila. V magistrskem delu se ukvarjam predvsem z vprašanjem ureditve in nastanka registrske neposestne zastavne pravice ter s pravno opredelitvijo telekomunikacijskega omrežja kot opreme.
Ključne besede: Superficies solo cedit, povezanost zemljišča in objekta, gospodarska javna infrastruktura, premičnina, pritiklina, oprema, Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, enotna identifikacijska številka premičnin, služnost v javno korist
Objavljeno: 28.05.2018; Ogledov: 890; Prenosov: 139
.pdf Celotno besedilo (574,53 KB)

3.
Primerjava med dkn in ortofoto posnetki skozi zgodovino na območju premogovnika velenje
Jana Zelenkina, 2017, diplomsko delo

Opis: Zemljiški kataster s svojim razvojem skozi zgodovino prinaša preglednost stanja zemljišč in njihovo lastnino. S svojo vsebino predstavlja osnovo za delovanje davčnega sistema, urejanje prostora in pravnega prometa z zemljišči. V diplomskem delu smo izdelali primerjavo med digitalnim katastrskim načrtom iz leta 2014 in ortofoto posnetki iz posameznih let: 1997, 2000, 2005, 2006, 2013 in 2014. Temu sledi primerjava vodnih površin za vsako leto posebej. Vzrok njihovega spreminjanja je pospešeno izkopavanje lignita in s tem posledično posedanje tal. Na koncu smo dobljene rezultate iz različnih obdobij med seboj primerjali.
Ključne besede: zemljiški kataster, parcela, zemljišče, digitalni katastrski načrt, temeljni topografski načrt, ortofoto posnetki, gospodarska javna infrastruktura, vodne površine, QGIS
Objavljeno: 31.03.2017; Ogledov: 1300; Prenosov: 115
.pdf Celotno besedilo (2,48 MB)

4.
PRENOS PRISTOJNOSTI IZVAJANJA LOKALNIH GOSPODARSKIH JAVNIH SLUŽB S PODROČJA ENERGETIKE NA DRŽAVO
Janja Tkavc Smogavec, 2016, magistrsko delo

Opis: Na evropskem trgu je v zadnjih dvajsetih letih poraba zemeljskega plina močno porasla. V državah so se oblikovali tako imenovani naravni monopoli, ki so imeli ekskluzivne pravice v dejavnosti dobave zemeljskega plina. Evropska unija je s sprejetjem treh zakonodajnih svežnjev želela vzpostaviti konkurenčen trg, do katerega bi imeli dostop vsi uporabniki. Direktive Evropske unije je Slovenija, z malo zamude, dokaj uspešno prenesla v slovenski pravni red. Leta 2014 je sprejela nov Energetski zakon /EZ-1/, v katerem je implementirala tretji zakonodajni sveženj in pravno uredila področje energetike v Sloveniji. Področje dobave in distribucije toplote s strani Evropske unije ni tako podrobno regulirano kot dobava ter distribucija zemeljskega plina. Razlog za to je v drugačni naravi dejavnosti distribucije in dobavi toplote, saj je le-ta vezana na manjša zaokrožena območja. Sistemska ureditev izvajanja lokalnih gospodarskih javnih služb s področja energetike na lokalni ravni je slaba. Kljub pozitivnim učinkom novega Energetskega zakona /EZ-1/ se pojavljajo težave s podzakonskimi (občinskimi) predpisi, ki posegajo bodisi v pravice uporabnikov in se jim nalaga dodatne obveznosti, bodisi v pravice izvajalcev in se jim nalagajo prekomerne obveznosti. Pri morebitnem prenosu pristojnosti na drugo, višjo raven največ težav predstavlja lastništvo gospodarske javne infrastrukture in prenos izvajalcev gospodarske javne službe na drugo raven. Kljub vsem pravnim, tehničnim, ekonomskim, administrativnim in drugim oviram se ugotavlja, da bi bilo dejavnost distribucije zemeljskega plina smiselno prenesti na višjo raven, medtem ko dejavnost distribucije toplote in drugih energetskih plinov ni primerna za prenos na državo ali drugo višjo raven. Razlog je v naravnih značilnostih dejavnosti distribucije toplote, ki je vezana na manjše zaokroženo območje, ki v večini primerov ne presega meja občine. Prav tako je iz analize pravne urejenosti izvajanja distribucije zemeljskega plina na občinski ravni mogoče ugotoviti, da občine ne sledijo v celoti slovenski in evropski zakonodaji, sistemska urejenost gospodarskih javnih služb po občinah je različna in v določenih občinah neustrezna oziroma nezakonita. Še slabše je urejeno področje distribucije toplote in drugih energetskih plinov v vseh občinah, vendar je narava izvajanja gospodarske javne službe takšna, da prenos izvajanja na višjo raven ne bi bil sprejemljiv. Na področju distribucije toplote bi bilo to dejavnost nujno potrebno pravno urediti in poenotiti na občinski ravni.
Ključne besede: lokalne gospodarske javne službe, lokalna skupnost, energetika, distribucija zemeljskega plina, distribucija toplote, gospodarska javna infrastruktura, izvajalci gospodarskih javnih služb
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 985; Prenosov: 88
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

5.
OPREMLJANJE STAVBNIH ZEMLJIŠČ IN KOMUNALNI PRISPEVEK
Irena Železnik, 2011, diplomsko delo

Opis: Povzetek Med izvirne pristojnosti občine sodi tudi načrtovanje prostorskega razvoja, opravljanje nalog na področju posegov v prostor in graditve objektov. V tej zvezi je bil v Sloveniji v letu 2002 sprejet prvi sistemski zakon, Zakon o urejanju prostora /ZUreP-1/ (Uradni list RS, št. 110/2002), ki je urejal prostorsko načrtovanje in uveljavljanje prostorskih ukrepov za izvajanje načrtovanih prostorskih ureditev, zagotavljanje opremljanja zemljišč za gradnjo ter vodenje sistema zbirk prostorskih podatkov. Ta zakon v praksi ni zaživel, saj se je takoj po njegovem sprejemu začel pripravljati nov zakon. Tako je bil v letu 2007 sprejet Zakon o prostorskem načrtovanju /ZPNačrt/ (Uradni list RS, št. 33/2007, 70/2008-ZVO-1B, 108/09, 80/2010-ZUPUDPP (06/2010 popr.), 43/2011-ZKZ-C). ZPNačrt ureja prostorsko načrtovanje kot del urejanja prostora, določa vrste prostorskih aktov, njihovo vsebino in medsebojna razmerja ter postopke za njihovo pripravo in sprejem. Zakon ureja tudi opremljanje stavbnih zemljišč ter vzpostavitev in delovanje prostorskega informacijskega sistema. To so izredno pomembne pristojnosti občin, saj občine z načrtovanjem prostora in opremljanjem stavbnih zemljišč usmerjajo gospodarski in družbeni razvoj. Navkljub novi pravni ureditvi se je skozi čas v praksi pokazala problematika pravne ureditve opremljanja stavbnih zemljišč in komunalnega prispevka. ZPNačrt na področju opremljanja stavbnih zemljišč opredeljuje dva ključna instituta in sicer program opremljanja stavbnih zemljišč in komunalni prispevek. Oba instituta se vsebinsko povezuje in kot celota integrira v sistem urejanja prostora in prostorskega načrtovanja ter vodenja prostorske politike v občini. ZPNačrt jasno določa, da lahko občina zaračuna komunalni prispevek le za občinsko gospodarsko javno infrastrukturo na katero je priključitev obvezna. Med te sodi javno vodovodno omrežje, javno kanalizacijsko omrežje s čistilno napravo in javno cestno omrežje. Druga javna gospodarska infrastruktura pa se lahko zaračuna v obliki komunalnega prispevka le, če je z občinskim predpisom določeno, da je priključevanje na to komunalno infrastrukturo obvezno. V to kategorijo ne sodi državna gospodarska javna infrastruktura. Z vidika vsebine so pomembne določila, ki se nanašajo na pristojnosti in obveze občine, ki se nanašajo na opremljanje stavbnih zemljišč. Opremljanje stavbnih zemljišč je z ZPNačrt opredeljeno kot projektiranje in gradnja komunalne opreme ter objektov in omrežij druge gospodarske javne infrastrukture, ki so potrebni, da se lahko prostorske ureditve oz. objekti, načrtovani z občinskim prostorskim načrtom (OPN) ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom( OPPN), izvedejo in služijo svojemu namenu. To pa pomeni, da je gradnja objektov dovoljena le na območjih, ki so komunalno urejena s komunalno infrastrukturo, ki jo določajo občinski prostorski akti. Nadalje ZPNačrt določa, da lahko občina zaračuna komunalni prispevek le na podlagi sprejetega programa opremljanja z obstoječo komunalno opremo na celotnem območju občine. Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec za plačilo plača občini. V komunalni prispevek niso vključeni stroški vzdrževanja komunalne opreme. Komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme se lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. S plačilom komunalnega prispevka občina zagotavlja zavezancu priključitev na že zgrajeno komunalno opremo ali da bo lahko v določenem roku in obsegu, kot to določa program opremljanja, zgrajena in bo zavezanec nanjo lahko priključil svoj objekt. Šteje se, da so s plačilom komunalnega prispevka poravnani vsi stroški priključevanja objekta na komunalno opremo, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti. Ker ZPNačrt ni določil določljivega roka, v katerem morajo občine sprejeti nove prostorske akte in programe opremljanja z obstoječo komunalno opremo za celotno območje ob
Ključne besede: gospodarska javna infrastruktura, grajeno javno dobro, prostorska ureditev, prostorski izvedbeni pogoji, prostorski razvoj, prostorsko načrtovanje, stavbno zemljišče, opremljanje stavbnih zemljišč, program opremljanja, obračunsko območje, pogodba o opremljanju, objekti komunalne infrastrukture, komunalna oprema, komunalni prispevek, zavezanec za komunalni prispevek.
Objavljeno: 16.11.2011; Ogledov: 5257; Prenosov: 578
.pdf Celotno besedilo (1,08 MB)

6.
Okoljska, energetska in komunikacijska infrastruktura gospodarskega središča Phoenix : diplomsko delo
Nina Jemec, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi so opredeljeni pojmi logistika, logistična središča in gospodarska javna infrastruktura. Vsi ti pojmi pa so tesno povezani z Gospodarskim središčem Phoenix. V nalogi smo na kratko predstavili, kaj je logistika, kaj so logistična središča in kako se logistična središča umeščajo v prostor. Glavna tema naloge je Gospodarsko središče Phoenix in njegova pripadajoča gospodarska javna infrastruktura. Podrobneje je predstavljena okoljska infrastruktura, energetska infrastruktura in komunikacijska infrastruktura. Na koncu je prikazana pregledna, karta iz katere se lahko razbere, kako se na območju Gospodarskega središča Phoenix prepletajo okoljska, energetska in komunikacijska infrastruktura ter kako gosta je mreža infrastrukturnih sistemov na širšem območju izgradnje Gospodarskega središča Phoenix. Iz pregledne karte je torej razvidno, da je načrtovanje okoljske, energetske in komunikacijske infrastrukture, ki je le del gospodarske javne infrastrukture, zelo zahtevno in zapleteno strokovno delo.
Ključne besede: logistika, gospodarska javna infrastruktura, Gospodarsko središče Phoenix, logistični procesi
Objavljeno: 04.11.2010; Ogledov: 2608; Prenosov: 216
.pdf Celotno besedilo (3,64 MB)

Iskanje izvedeno v 0.2 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici