Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: VPLIV PROBIOTIČNIH BAKTERIJ IZ RODU LACTOBACILLUS NA IZRAŽANJE GENOV SGLT1 IN GLUT2 V FUNKCIONALNIH CELIČNIH MODELIH ČREVESNEGA EPITELIJA SPLOŠNO: Ohranjanje zdravja je odvisno od sožitja med gostiteljevim organizmom in mikrobioto. Probiotične bakterije (probiotiki) so živi mikroorganizmi, ki ob zaužitju v zadostnih količinah vplivajo blagodejno na zdravje gostitelja. Že zgodnje raziskave so temeljile na proučevanju probiotičnih prehranskih lastnosti, ki ob zaužitju prispevajo tudi k strukturni spremembi črevesne mikrobiote in s tem med drugim vplivajo na stanje telesne presnove in njeno homeostazo. Ohranjanje homeostaze v telesu je tako ključnega pomena in se odraža na vseh nivojih, tudi na nivoju glukoze, ki predstavlja nujno gorivo za normalno delovanje celice. Kljub številnim kliničnim študijam, ki prikazujejo vplive različnih probiotikov na nivo glukoze in njeno homeostazo, je poznavanje točnega mehanizma njihovega delovanja še vedno skromno. CILJI: Cilji doktorske disertacije so bili ugotoviti, ali kateri izmed izbranih probiotičnih sevov, to so Lactobacillus plantarum PCS 20 (PCS 20), Lactobacillus plantarum PCS 26 (PCS 26), Lactobacillus rhamnosus GG ATCC 53103 (LGG) in Lactobacillus acidophilus ATCC 4356 (L. acidophilus), vpliva na izražanje genov SGLT1 in/ali GLUT2, kot tudi, ali kateri izmed izbranih probiotičnih sevov iz rodu Lactobacillus vpliva na spremenjeno količino prehoda glukoze skozi črevesne epitelijske celice (transepitelijski transport) v prašičjem in humanem funkcionalnem celičnem modelu. METODE: Črevesna celična linija nekarcinogenega izvora (CLAB) in humana črevesna celična linija karcinogenega izvora Caco2 (ATCC HTB-37) (Caco2) sta bili izpostavljeni probiotičnim sevom PCS 20, PCS 26, LGG in L. acidophilus. Učinek probiotičnih sevov je bil določen z merjenjem transkripcije in translacije genov SGLT1 in GLUT2 v celicah. Morebitna raznolikost med vplivi probiotičnih sevov je bila nadalje ocenjena z merjenjem transepitelijskega transporta glukoze po gojenju celic na mikroporoznih membranah. REZULTATI: Spremembe v transkripciji in izražanju genov SGLT1 in GLUT2 so bile različne glede na probiotični sev in/ali celično linijo. V celični liniji CLAB je dodatek LGG statistično značilno najbolj povečal transkripcijo gena SGLT1, medtem ko je dodatek PCS 26 statistično značilno najbolj zmanjšal transkripcijo gena GLUT2, kar se je odražalo tudi na proteinski ravni. V celični liniji Caco2 je vpliv vseh testiranih sevov pokazal tendenco k zmanjšanju transkripcije in izražanja gena GLUT2, pri čemer je sev L. acidophilus najučinkoviteje znižal raven proteina GLUT2. Statistično značilne spremembe na molekularni in proteinski ravni GLUT2 pri kombinacijah PCS 26/CLAB in L. acidophilus/Caco2 je spremljalo tudi značilno znižanje hitrosti transepitelijskega transporta glukoze. ZAKLJUČEK: Naša študija in vitro je izpostavila nekatere probiotične seve rodu Lactobacillus kot potencialne kandidate pri uravnavanju izražanja glukoznih prenašalcev in posledično pri uravnavanju transepitelijskega transporta glukoze v črevesnih epitelijskih celicah. Specifični probiotični sevi Lactobacillus lahko zmanjšajo transkripcijo in izražanje prenašalcev glukoze v črevesnih epitelijskih celicah ter s tem hitrost absorpcije glukoze iz hrane. Zmanjšana celokupna absorpcija glukoze iz črevesja kot posledica uporabe probiotičnega prehranskega dodatka bi lahko koristila v podpornem zdravljenju vseh patoloških stanj, povezanih s homeostazo glukoze. Nova dognanja bi tako prispevala k izboljšanju vodenja omenjenih patoloških stanj in tudi h kakovosti življenja pacientov.
Ključne besede: Lactobacillus, celični modeli, SGLT1, GLUT2, glukoza
Objavljeno v DKUM: 20.05.2021; Ogledov: 1482; Prenosov: 135
Celotno besedilo (4,19 MB)

Opis: Namen diplomskega dela je bilo proučiti reakcijske poti razgradnje različnih sladkorjev v subkritični vodi pri danem času, temperaturi in tlaku. Pri tem smo uporabili sedem različnih sladkorjev (celobioza, fruktoza, galaktoza, glukoza, ksiloza, laktoza, saharoza). Vse reakcije smo izvajali v visokotlačnem visokotemperaturnem avtoklavu pri temperaturi 250 ˚C. Reakcije v avtoklavu za posamezni sladkor smo izvajali pri treh različnih časih, 1min, 5min in 15 min. Rezultati pridobljeni s pomočjo eksperimentalnega dela so služili pri proučevanju na katere komponente se uporabljeni sladkorji pri določeni temperaturi, času in tlaku razgradijo, kakšen je posamezen delež sladkorja in ostalih spojin dobljenih pri razgradnji. Reakcijsko zmes, t.j. vodno raztopino sladkorja smo pripravili s pomočjo destilirane vode. Določili smo deleže razgradnih produktov in sicer delež v vodi topnih produktov, delež v acetonu topnih produktov, trdni preostanek ter pline in izgube. Pri eksperimentalnem delu dobljeno vodno in acetonsko fazo smo uporabili za nadaljnje analize, kot sta HPLC analiza in UV-VIS spektrofotoskopija. S pomočjo HPLC smo določili razgradne produkte posameznega sladkorja in njihove deleže glede na celotno maso vzorca. Iz dobljenih rezultatov je razvidno, da sta ena izmed glavnih produktov razgradnje sladkorjev 5-hidroksi metil furfural in furfural. Iz rezultatov je tudi razvidno, da masni delež vodne faze v odvisnosti od časa pada, medtem ko masni delež acetonske faze s časom narašča. S časom se povečuje masa trdnega ostanka in delež nastalih plinov. Delež samega sladkorja v reakciji s časom pada, kar pomeni da se sladkor razgrajuje.
Ključne besede: subkritična voda, ragradnja sladkorjev, celobioza, fruktoza, galaktoza, glukoza, ksiloza, laktoza, saharoza
Objavljeno v DKUM: 22.11.2017; Ogledov: 1589; Prenosov: 134
Celotno besedilo (1,80 MB)

Opis: Odprti reakcijski sistemi med relaksacijo teţijo v neravnovesno stacionarno stanje. Takšni sistemi so v naravi zelo pogosti. Še najbolj znani so biokemijski procesi v bioloških celicah. Za analizo takšnih sistemov se je v zadnjih desetletjih vse bolj uveljavil princip maksimalne produkcije entropije (princip MPE). V tem diplomskem delu s principom MPE raziskujemo encimsko reakcijo kot primer odprtega neravnovesnega sistema v biološki celici. S principom MPE študiramo, ali encimska reakcija v stacionarnem stanju poteka ob pogoju maksimalne produkcije entropije. Optimizacijski postopek produkcije entropije za encimsko reakcijo, ki ga uporabljamo v diplomskem delu, so razvili raziskovalci Oddelka za fiziko na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru. Optimizacijski postopek omogoča teoretične napovedi optimalnih kinetičnih konstant encima, izkoristka reakcije, toka reakcije in termodinamske sile reakcije v stanju z maksimalno produkcijo entropije. Teoretične napovedi modela primerjamo z eksperimentalnimi podatki izmerjenimi za encim glukoza izomeraza [25, 26]. Tako preverjamo veljavnost principa MPE na primeru encimske kinetike. Za reakcijo smo izračunali tudi Shannonovo informacijsko entropijo, ki je v stacionarnem stanju prav tako maksimalna. Izračunana maksimalna vrednost Shannonove informacijske entropije v stanju z maksimalno produkcijo entropije morda nakazuje, da princip MPE opisuje statistično najbolj verjetna neravnovesna stacionarna stanja v odprtih reakcijskih sistemih.
Ključne besede: encimska reakcija, maksimalna produkcija entropije, Shannonova informacijska entropija, fizikalno - matematični model, optimizacija, glukoza izomeraza
Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 1852; Prenosov: 171
Celotno besedilo (979,06 KB)

Opis: Ogljikove hidrate običajno določamo s tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti (HPLC) in UV-zaznavo ali s plinsko kromatografijo v povezavi z masno spektrometrijo (GC-MS). Ker so enostavni ogljikovi hidrati, kot sta fruktoza in glukoza, v raztopinah prisotni v različnih oblikah (aciklična, ciklična – furanozna in ciklična – piranozna), lahko po pripravi vzorcev za analizo pride do neželenega pojava več kromatografskih vrhov. Z zastavljenim obsegom raziskav smo razvili metodo za ločevanje in določanje monosaharidov fruktoze in glukoze v trgovsko dosegljivih vzorcih make (Lepidium meyenii) z uporabo GC-MS. Metoda po tvorbi trimetilsililiranih derivatov z reagentom N-metil-N-(trimetilsilil)trifluoroacetamidom (MSTFA) omogoča dobro ločevanje in kvantitativno določanje fruktoze in glukoze. Postopek sililiranja smo izvajali na peščeni kopeli pri temperaturi od 70 °C do 80 °C, 90 min. Izvedli smo kvantitativno analizo vzorcev make, pripravljenih z ekstrakcijo trdno-tekoče z vodo ali metanolom (0,5 g vzorca/10 mL topila) pri različnih temperaturah (40 °C, 50 °C, 70 °C, 100 °C) in različnih časovnih intervalih (1 h, 3 h). Vsebnosti fruktoze in glukoze smo določili iz umeritvenih krivulj z uporabo fenil-β-D-glukopiranozida kot internega standarda. Ugotovili smo, da so bile najvišje vsebnosti preiskovanih spojin v vzorcu make, ekstrahiranem z deionizirano vodo in segrevanjem 3 h pri 50 °C, kjer je bila povprečna vsebnost fruktoze 33 mg/g, glukoze pa 45 mg/g suhe zatehte vzorca. Vsebnost preiskovanih spojin smo določili tudi po hidrolizi vzorca, izvedeni z vodno raztopino HCl (koncentracije 0,1 M, 0,5 M, 1 M; 0,5 g vzorca/10 mL topila) pri različnih temperaturah (50 °C, 70 °C) in različnih časovnih intervalih (1 h, 3 h). Najvišje vsebnosti fruktoze in glukoze smo določili v vzorcu make, hidroliziranem z vodno raztopino HCl koncentracije 0,5 M in segrevanjem 3 h pri 70 °C. Povprečna vsebnost fruktoze je bila 224 mg/g, glukoze pa 303 mg/g suhe zatehte vzorca. V vzorcu make smo ob preiskovanih spojinah v višjih koncentracijah zasledili tudi nekatere druge ogljikove hidrate, kot sta inozitol in saharoza, vendar jih nismo kvantitativno ovrednotili.
Ključne besede: fruktoza, glukoza, plinska kromatografija, masna spektrometrija, maka, Lepidium meyenii
Objavljeno v DKUM: 22.10.2015; Ogledov: 2828; Prenosov: 232
Celotno besedilo (2,09 MB)

Opis: Za izboljšanje uspešnosti reje perutnine brez uporabe profilaktičnih sredstev moramo najti alternative. Med te lahko spada tanin. Cilj naloge je ugotoviti učinek vodotopne oblike kostanjevega ekstrakta (Castanea sativa Mill.) na proizvodne parametre in koncentracijo glukoze v krvi pitovnih jarkic (Ross 308). V ta namen smo uporabili dodatek Farmatan Liquid®, ki smo ga dodali vodi za pitje. Predpostavili smo, da bo dodatek pozitivno vplival na proizvodne parametre reje in znižal koncentracijo glukoze v krvi jarkic. Na osnovi koncentracije dodatka v vodi smo živali razdelili v štiri skupine (A - 0 %, B - 0,05 %, C - 0,1 %, D - 0,2 %). 720 živali provenience Ross 308 iz redne proizvodnje smo vzrejali na globokem nastilju, ločene v oddelke po 90 živali s po dvema oddelkoma na skupino. Krmljenje in napajanje je bilo ad libitum. Uporabljene popolne krmne mešanice (Bro-S, Bro-F1 in Bro-F2) so bile iz redne proizvodnje. V sedem dnevnih intervalih (7., 14., 21., 28., 35. in 42. dan) smo spremljali proizvodne parametre: povprečno maso, porabo krme, porabo vode, pogin živali in izračunavali konverzijo krme ter razmerje poraba vode:poraba krme. Na 28. in 35. dan starosti smo določili koncentracijo glukoze v krvi živali ter na 42. dan učinkovitost reje po EEF formuli. Ob koncu pitanja smo ugotovili statistično značilno razliko (p ≤ 0,05) v doseženi masi živali, kjer se je skupina D (2,578 kg) razlikovala od skupin B (2,635 kg) in C (2,654 kg). Med ostalimi proučevanimi parametri ni bilo ugotovljenih značilnih razlik. Rezultati so pokazali ugoden učinek kostanjevega ekstrakta na proizvodne parametre.
Ključne besede: piščanci, tanin, proizvodnost, glukoza
Objavljeno v DKUM: 14.03.2014; Ogledov: 2687; Prenosov: 143
Celotno besedilo (517,50 KB)