Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Gluhi in naglušni se zaradi svoje invalidnosti v življenju spopadajo z različnimi težavami. Okvara sluha spremeni življenje tako gluhi oziroma naglušni osebi kot tudi njeni družini, saj je potrebno veliko učenja, motiviranja in prilagajanja, da se oseba z okvaro sluha čim bolj uspešno integrira v družbo. Zaradi okvare sluha so gluhi in naglušni s strani slišečih pogosto diskriminirani, kar jim povzroča občutek neenakosti in socialne izključenosti. Gluhim in naglušnim se v veliko primerih ne priznava invalidnosti, to pa povečuje njihovo stigmatizacijo. Velik problem jim predstavlja komunikacijska prepreka, saj zaradi oteženega navezovanja stikov pogosto občutijo družbeno izključenost in izolacijo. V teoretičnem delu so opredeljeni osnovni pojmi za lažje razumevanje obravnavane tematike. V nadaljevanju je opisana vloga družbeno nadzorstvenih mehanizmov, ki so ključnega pomena za uspešno integracijo v družbo. Izbrani in opisani so trije najpomembnejši mehanizmi. Ker je stigma gluhih in naglušnih prisotna na vseh področjih njihovega življenja, je opisano in predstavljeno nekaj področij pri katerih pride najbolj do izraza. Na koncu teoretičnega dela so opisane posledice diskriminiranja in družbenega izključevanja, ki veljajo tako za gluho kot tudi ostalo populacijo. Za bolj podrobno analizo obravnavane tematike in preverjanje hipotez je bil v empiričnem delu diplomske naloge pripravljen vprašalnik, ki je bil namenjen izključno gluhi in naglušni populaciji. Ugotovitve empiričnega dela so potrdile diskriminacijo gluhih in naglušnih še zlasti na področju iskanja zaposlitve. Na koncu je glede na teorijo in rezultate ankete napisana razprava. V zaključku je podana kritika diplomske naloge in priporočila za nadaljnje raziskovanje.
Ključne besede: gluhi in naglušni, gluhota, naglušnost, stigmatizacija, diskriminacija, socialna izključenost, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 25.09.2023; Ogledov: 561; Prenosov: 123
Celotno besedilo (1,85 MB)

Opis: Magistrsko delo obravnava tematiko gluhote in naglušnosti v odvisnosti govorno-jezikovnega razvoja posameznika. Raziskovanje se osredotoča na primerjavo jezikovne zmožnosti slišečih učencev z usvajanjem govorno-jezikovnega razvoja gluhih/naglušnih učencev. Teoretični del magistrskega dela je razdeljen na dve temeljni enoti: prva obravnava problem gluhote in naglušnosti, razloge za nastanek, posledice te vrste invalidnosti, način dela gluhih/naglušnih učencev v šoli, prilagoditve za učitelja in slušne pripomočke ter način njihovega delovanja. Drugi del je namenjen jeziku, in sicer so natančneje opredeljena področja pravopisa, slovnice in stilistike. Sledi poglavje o že obravnavanih neustreznosti s področja jezikoslovja v soodvisnosti gluhote in naglušnosti, ki je bila opravljena na srednješolcih. Ugotovljeno je bilo, da se največ napak pojavlja na področju skladnje in govora, vendar so bili analizirani učenci, ki se šolajo po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom. Druga analiza je bila opravljena na učencih, ki nosijo slušni aparat in je potrdila, da je govorno-jezikovni razvoj gluhih/naglušnih učencev, še posebej področje slovnice, odvisen od časa vstavitve polževega vsadka (prej je aparat vstavljen, lažji in večji je napredek). Empirični del magistrskega dela je namenjen primerjavi govorno-jezikovnega razvoja slišečih učencev z gluhimi/naglušnimi. Gre za populacijo učencev od 7. do 9. razreda. Oboji obiskujejo isto osnovno šolo, vendar so gluhi in naglušni deležni strokovne pomoči s strani mobilne logopedinje. Analizirana besedila so razdeljena na govorna in zapisana, kjer je pri zapisanih besedilih izpostavljenih vsega skupaj 52 neustreznih besed slišečih učencev in 35 besed gluhih/naglušnih učencev. Teme so bile izbrane naključno. Poleg posamezne neustrezne besede je v tabeli zapisana ustrezna različica. Govorjena besedila so nastala s pomočjo govornih nastopov posameznikov, teme so bile določene s strani učitelja za slovenski jezik. Največ neustreznosti se pojavlja na področju pravopisa in skladnje, uporabljenih je veliko narečnih besed in slengizmov. Ugotovljeno je, da lahko gluhi/naglušni v primerljivem starostnem obdobju dosegajo enake rezultate kot slišeči učenci.
Ključne besede: gluhota, naglušnost, slušni pripomočki, jezikoslovje, pravopis, slovnica, besedilne vrste, primerjava
Objavljeno v DKUM: 21.11.2018; Ogledov: 1234; Prenosov: 156
Celotno besedilo (1,53 MB)

Opis: Gluhi in naglušni učenci spadajo med otroke s posebnimi potrebami (OPP), katerim so namenjene prilagoditve v vzgojno-izobraževalnem procesu. V preteklosti so striktno ločevali otroke na tiste, ki so »normalni«, in tiste, ki imajo kakršnokoli okvaro. Šlo je za popolno segregacijo (Opara, 2011). Danes poznamo več oblik izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Še vedno obstaja segregiran način za tiste, za katere stroka meni, da v redni šoli ne bi bili uspešni. Kot odgovor na segregacijo pa sta se pojavila koncepta integracije in inkluzije. Slednja predvideva vključevanje OPP v redne šole, kjer se okolje prilagaja učencu in ne obratno (Vršnik, 2003). Ta način je danes pogost, tudi pri vključevanju učencev z motnjo sluha, in ugotovimo, da je na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana bolj malo takšnih učencev, katerih ime nosi šola. To je seveda v prid učencem z motnjo sluha, saj to pomeni, da jih je ZGN uspešno rehabilitiral do te mere, da so se lahko vključili v redno šolo, ob tem pa izvajajo še mobilno surdopedagoško obravnavo integriranih otrok. Gluhi in naglušni so skupina OPP in po podatkih ministrstva so v šolskem letu 2016/17 predstavljali 1,8 % OPP, kar ni zanemarljivo (Ministrstvo za šolstvo in šport, 2016). Vsi učenci imajo pravico do šolanja in izobrazbe ter želenega poklica. Dejstvo pa je, da so učni rezultati učencev z motnjo sluha vedno manjši od pričakovanih in stroka stremi k izboljšanju. Največjo oviro pri tem predstavlja nezmožnost slišanja ali oteženo slišanje kljub tehničnim pripomočkom. Tako so prikrajšani za informacije. Slišeči učenci marsikatero informacijo dobijo »mimogrede«, pri gluhih in naglušnih pa ta »zleti« mimo njih. Učitelj mora zato dobro poznati učenca in okvaro sluha nasploh, da lahko okoli tega načrtuje in izvede kvalitetne učne ure. V učnem načrtu za prilagojen izobraževalni program z enakovrednim izobrazbenim standardom za gluhe in naglušne otroke (2003) so zapisane smernice za poučevanje otrok z motnjo sluha predmeta geografije. Dokument je splošen in ni konkretnih navodil. Je pa dejstvo, da kakršnihkoli navodil ne gre posploševati na vso populacijo učencev z okvaro sluha. Vendar, kakorkoli gledano, je dokument prilagoditev preskop z informacijami za učitelja redne šole, ki je pravkar postal učitelj gluhega in naglušnega učenca. Potrebne bi bile zbrane konkretne smernice učiteljev, ki imajo na tem področju veliko izkušenj. V okviru raziskovalnega dela je bil cilj izdelati in preizkusiti didaktične pripomočke za učence z motnjo sluha pri predmetu geografije v 6., 7., 8. in 9. razredu. Pripomočki so oblikovani glede na operativne cilje posamezne učne enote. Preizkusili smo jih v treh šolskih urah geografije, mnenje o njih so podali učenci in tudi učiteljica geografije Tatjana Vidergar.
Ključne besede: gluhota in naglušnost, inkluzija, pouk geografije, didaktični pripomočki
Objavljeno v DKUM: 24.11.2017; Ogledov: 1520; Prenosov: 239
Celotno besedilo (3,86 MB)

Opis: Gluhota je nevidna invalidnost, ki je slišeči ljudje dejansko ne opazimo. Šele ko pridemo v stik z gluhimi ljudmi, dojamemo, da je to zelo visoka stopnja telesne prizadetosti. V življenju nisem spoznala veliko gluhih (pred 20 leti se jim je reklo gluhonemi, ker ne morejo govoriti). Leta 2012 sem spoznala Barbaro Vegelj, ki je stoodstotno gluha od rojstva. Zaradi sistema, ki nas omejuje na vsakem koraku, nam takih oseb ni omogočeno poglobljeno spoznati, zlasti ne njihovega soočanja z okolico. A Barbara Vegelj je drugačna. Ona govori, ne kreta, nima stika z gluhimi – bila je prva, ki je stopila v redno osnovno šolo in ne v Zavod za gluhe in naglušne. Zame in za prijatelje je s tega zornega kota fenomen. Običajno se je integrirala v svet slišečih – najprej kot osnovnošolka, potem srednješolka in kasneje študentka. Seveda je morala premagati veliko ovir, vsako leto lažje, kar je nepojmljivo tako za stroko kot za nas slišeče. Sedaj normalno govori, česar se je naučila kot popolnoma gluha oseba. Če bi jo starši dali v Zavod za gluhe in naglušne, bi bila verjetno kot večina ostalih seznanjena samo z ročnimi spretnostmi, saj gluhi ne znajo govoriti in komunicirati in jim ne preostane drugega, kot da delajo z rokami in v tišini. A ona se je za vse doseženo borila. Pri tem ji je najbolj pomagala mati, ki ji je brala in jo popravljala, dokler ni pravilno izgovarjala besed (palec je na primer položila na mamino grlo in preko vibracij začutila besedo). Rojena je bila leta 1977, šele pri treh letih so ugotovili, da je gluha. Do svojega 28. leta je uporabljala slušne aparate, ki ji skoraj nič niso pomagali zaradi visoke izgube sluha. »Brala« je z ustnic. Pri 28 letih je dobila polžev vsadek. Od takrat sliši žuborenje vode, petje ptic, glasove čričkov… Stroka je še vedno mnenja, da se nikakor ne moreš naučiti govoriti, če do četrtega leta ne dobiš polževega vsadka. Barbara Vegelj je primer gluhe osebe, ki je zavrgla vse teorije. Čeprav jo stroka v Sloveniji pozna, je nikoli ne povabijo kot predavateljico in up za starše, ki se jim rodijo gluhi otroci. Zase pravi, da v tem ni posebna, da bi se lahko vsak naučil govoriti in poslušati. Sistem pa je tisti, ki na tem področju izobražuje strokovnjake, ki verjamejo le tistemu, kar jih sistem nauči. Oni nato, hote ali nehote, omejujejo gluhe ljudi, ki se kasneje ne morejo vključiti v svet slišečih. Tudi starši gluhih otrok ne bi smeli gluhote dojemati kot nečesa, kar se ne da premagati. Starši so tisti, ki morajo otroku na prvem mestu nuditi vso oporo, tako čustveno kot pomoč pri učenju, govoru in poslušanju. Zavedati se morajo, da je branje knjig na prvem mestu pri pridobivanju besednega zaklada in komunikaciji, čeprav je v to potrebno vložiti mnogo več truda kot pri nas slišečih. V diplomski nalogi bi rada zavrgla teorije, ki so še sedaj prisotne v Sloveniji, da gluh človek, brez polževega vsadka, ne more normalno govoriti. V zadnjih 30 letih se v naši državi skorajda nič ni spremenilo pri gluhih in naglušnih, le to, da je bil sprejet znakovni jezik, ki pa, žal, gluhemu človeku ne pomaga ravno pri funkcionalni pismenosti. Gluhi med seboj komunicirajo v znakovnem jeziku, a slišeči, žal, ne uporabljamo njihovega jezika. Posledično se gluhi ne morejo integrirati v svet slišečih, zelo težko dobijo službo in nemalokrat so breme državi, ki jih je sama pripeljala do tega. Diplomsko delo je namenjeno vsem gluhim, njihovim staršem in strokovnim delavcem, predvsem pa je predstavitev Barbare Vegelj, ki je v svojem življenju dokazala, da se da normalno živeti v svetu slišečih, imeti poklic, delo in življenje kot mi, slišeči, in ki je kljub zavrtemu sistemu dokazala, da je vse mogoče doseči s trdno voljo, vztrajnostjo in z delom.
Ključne besede: gluhota, govorjenje, branje z ustnic, polžev vsadek, rehabilitacija
Objavljeno v DKUM: 10.11.2016; Ogledov: 1699; Prenosov: 147
Celotno besedilo (5,88 MB)

Opis: V naši diplomski nalogi želimo predstaviti, kako lahko z e-izobraževanjem izboljšamo kakovost in učinkovitost izobraževanja gluhih in naglušnih, in sicer na način, da jih motiviramo s pravilno oblikovanimi, interaktivnimi in privlačnimi e-gradivi. Cilj diplome je prikazati problematiko izobraževanja gluhih in naglušnih, predstaviti njihove pravice ter načrt e-gradiva in poučevalnih metod na daljavo, ki bodo motivirale ciljno populacijo za izobraževanje. Tema e-gradiva je kako priti do zaposlitve in se navezuje na enega izmed ključnih problemov, s katerimi se srečujejo gluhi in naglušni. E-gradivo upošteva inovativne pristope s tehničnega vidika in sicer uporabo spletnih in video tehnologij, prilagojenih ciljni populaciji. V diplomski nalogi je prikazano ocenjevanje finskega učnega načrta za gluhe in naglušne ter ocenjevanje načrta e-gradiva s pomočjo polstrukturnega intervjuja končnih uporabnikov. Na podlagi rezultatov so na koncu v zaključku podane smernice za izboljšanje načrta e-gradiva.
Ključne besede: e-izobraževanje, e-gradivo, gluhota, gluhi, naglušni, DEAFVOC, izobraževanje, IKT
Objavljeno v DKUM: 02.03.2010; Ogledov: 12165; Prenosov: 467
Celotno besedilo (29,12 MB)