| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 8 / 8
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
Starostnik in uporaba tehničnih pripomočkov pri gibanju
Dušanka Šverc, 2011, diplomsko delo

Opis: Starostniki so osebe starejše od 65 let. Staranje in manjšanje telesnih dejavnosti povzročijo spremembe v gibalnem sistemu, predvsem zmanjšanje prožnosti mišičja celotnega telesa, mišične moči in tonusa predvsem spodnjih udov in slabša se koordinacija gibov. Pri starostnikih se slabša funkcija čutil (vid in sluh) in zmanjšujejo kognitivne sposobnosti. Zaradi osteoporotičnih kosti se v starosti spremeni tudi oblika in drža telesa. Hoja pri starostnikih je manj varna in prihaja do pogostejših padcev in z njimi povezanih poškodb. Starostniki uporabljajo tehnične pripomočke za gibanje, ki jim podprejo oslabele spodnje ude in zmanjšujejo obremenitve kolka, kolena in gležnja. V diplomskem delu smo predstavili najpogostejše okvare in bolezni gibal pri starostnikih, spremembe gibalne sposobnosti starostnikov, poškodbe pri gibanju in preventivo le-teh, nekatere značilnosti uporabe tehničnih pripomočkov za gibanje in vlogo medicinske sestre v obravnavi mobilnosti starostnika v procesu zdravstvene nege. Z anketnim vprašalnikom smo zajeli 30 starostnikov oskrbovancev Sončnega doma, družbe za storitve d. o. o. v Mariboru, ki uporabljajo tehnične pripomočke za gibanje. Podatke smo analizirali z deskriptivno metodo. Starostniki uporabljajo različne tehnične pripomočke, ki jim pomagajo, da se lažje gibljejo in da se počutijo bolj samozavestne, in le minimalni odstotek preiskovancev ni zadovoljnih z njihovo uporabo. Tehnični pripomočki imajo velik pomen v vzdrževanju pokretnosti in samostojnosti starostnikov pri opravljanju vsakodnevnih življenjskih dejavnosti ter tako izboljšajo kakovost življenja. Medicinska sestra ima pomembno vlogo v obravnavi pokretnosti starostnikov, saj nadzira vitalne funkcije, pozna kontraindikacije in omejitve pri gibanju, sodeluje pri izbiri in predpisu tehničnih pripomočkov za gibanje ter nadzira varno uporabo le-teh.
Ključne besede: starostnik, bolezni in poškodbe gibal, gibalna oviranost, tehnični pripomočki za gibanje, preventiva padcev, vloga medicinske sestre
Objavljeno: 11.11.2011; Ogledov: 3696; Prenosov: 774
.pdf Celotno besedilo (970,72 KB)

3.
Zdravstvena nega otroka s posebno obliko gibalne oviranosti
Olja Špiranec, 2011, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo predstavili zdravstveno nego otroka s posebno obliko gibalne oviranosti, oziroma z Epidermolyso bulloso. EB je zelo redka, dedna kožna bolezen, katere poleg hudih kožnih sprememb spremlja niz stranskih komplikacij na drugih organih (očeh, prebavilih, gibalih…). Bolezen je posledica prirojenega pomanjkanja različnih beljakovin, katerih naloga je povezovati plasti kožnih celic. Pojavnost EB v Sloveniji je relativno nizka, glede na prebivalstvo. V teoretičnem delu smo opisali Epidermolyso bulloso, klinično sliko bolezni, diagnozo, zdravljenje, gibalno oviranost, zdravstveno nego. Predstavili smo pomen fizioterapije pri pacientih z EB. Opisali smo kakšna je vloga medicinske sestre pri otroku z EB, zdravstveno vzgojno delo s starši, komunikacija med pedagoškimi delavci in starši. V empiričnem delu smo predstavili študijo primera. Prikazali smo najbolj pogoste negovalne diagnoze otroka z Epidermolysis bullosa po procesu zdravstvene nege.
Ključne besede: Epidermolysis bullosa, koža, mehurji, gibalna oviranost, otroci, zdravstvena nega, negovalne diagnoze.
Objavljeno: 26.09.2011; Ogledov: 1470; Prenosov: 188
.pdf Celotno besedilo (1,07 MB)

4.
MOŽNOSTI GIBALNIH DEJAVNOSTI V VRTCU ZA GIBALNO OVIRANE OTROKE
Barbara Škarja, 2014, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo Moţnosti gibalnih dejavnosti v vrtcu za gibalno ovirane otroke je teoretično delo. Namen diplomske naloge je bil ugotoviti, kakšne so moţnosti gibalnih dejavnosti v vrtcu za gibalno ovirane otroke, ali so lahko gibalno ovirani otroci vključeni v redne oddelke in ali gibalno ovirani otroci potrebujejo posebne prilagoditve za vključevanje v standardne vrtce. Uporabljeni sta bili deskriptivna in komparativna metoda raziskovanja. Predstavljena so splošna spoznanja o gibalni oviranosti ter kaj vse lahko vpliva na gibalno oviranost. Na osnovi uporabljenih metod je bilo ugotovljeno, da gibalno oviran otrok v vrtcu potrebuje časovne in prostorske prilagoditve gibalnih dejavnosti, da so gibalno ovirani otroci lahko vključeni v standardne vrtce, da imajo gibalno ovirani otroci v skupini prilagojeno izvajanje gibalnih dejavnosti in da gibalno oviran otrok poleg sebe potrebuje spremljevalko, ki mu pri vsakodnevnih dejavnostih pomaga, ga usmerja in spodbuja.
Ključne besede: Gibanje, gibalna dejavnost, gibalna oviranost, predšolski otrok
Objavljeno: 15.04.2014; Ogledov: 1760; Prenosov: 355
.pdf Celotno besedilo (572,60 KB)

5.
ŠPORT NE POZNA DRUGAČNOSTI - NAČRTOVANJE TRENINGA PARAPLEGIKOV V ATLETSKIH METIH
Tanja Cimerman, 2014, diplomsko delo

Opis: Eno najpomembnejših področij vsakega športnega procesa predstavlja samo načrtovanje športne vadbe. Organizacijo vadbenega procesa s ciljem do čim boljše priprave športnika, bi lahko primerjali z umetnostjo, ki je prepletena s poskusi in napakami, s katerimi se srečujemo skozi različna časovna obdobja vadbenega procesa. Da pa sam vadbeni proces poteka v pravi smeri je potrebno vključevanje temeljnih znanstvenih načel. Osnovni namen diplomske naloge je bil preučiti različne pristope k načrtovanju športne vadbe paraplegikov v atletskih metih. Cilji, ki sem si jih zadala so bili osredotočeni na predstavitev načrtovanja treninga in ciklizacije atletov, predstavitev teoretičnih izhodišč za načrtovanje treninga po sistemu vzhodno evropskih držav in zahodnem modelu, primerjava obeh predstavljenih pristopov ter oceniti prednosti in slabosti le teh. Pri pisanju sem si pomagala z različnimi viri, tako domačimi kot tujimi. Veliko mi je pripomoglo znanje, ki sem ga pridobila skozi pogovore s strokovnjaki tega področja. Vsak izmed pristopov ima določene karakteristike. Največja razlika teh dveh pristopov se kaže v razvijanju motoričnih sposobnosti, kjer vzhodni model uporablja bolj vzporedni princip, medtem, ko zahodni model zaporednega. Najbolj pomembna razlika pristopov je v dolžini pripravljalnih obdobij. Če so ta preveč dolga, kot je to značilno za zaporedni princip je težko slediti razporedu tekem skozi vso sezono. Tako so sistemi vzporednega principa v večji prednosti, saj se vse sposobnosti razvijajo hkrati, s čimer ohranjamo kakovostnejši rezultat.
Ključne besede: gibalna oviranost, meti paraplegikov, ciklizacija, vadbeni cikel, vzporedni princip, zaporedni princip, športna forma
Objavljeno: 24.06.2014; Ogledov: 737; Prenosov: 80
.pdf Celotno besedilo (1,18 MB)

6.
Izobraževalne in poklicne možnosti oseb z gibalno oviranostjo na področju športa
Alenka Fidler, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo ugotavljali, kakšne so izobraževalne možnosti oseb z gibalno oviranostjo na področju športa, kateri so dejavniki poklicne izbire oseb z gibalno oviranostjo in v koliki meri se osebe z gibalno oviranostjo ukvarjajo s športom. V teoretičnem delu smo osvetlili problematiko terminologije s področja oseb z invalidnostjo, ki se pojavlja v slovenskem prostoru, podrobneje prikazali različne klasifikacije in problematiko uveljavljanja pravic oseb z invalidnostjo do enakih možnosti na različnih sferah življenja, teorije poklicne/karierne orientacije ter organiziranost športa invalidov v Sloveniji na sistemski ravni. Podatke za empirični del smo pridobili s pomočjo anketnega vprašalnika namenjenega slovenskim fakultetam, ki izobražujejo poklice povezane s športom (N=3), in anketnega vprašalnika namenjenega osebam z gibalno oviranostjo, pri čemer smo se omejili na osebe z okvaro hrbtenjače (N=127). Ugotovili smo, da si osebe z gibalno oviranostjo v Sloveniji lahko pridobijo tako profesionalno kot amatersko izobrazbo s področja športa, vendar je informiranost oseb z okvaro hrbtenjače o teh možnostih majhna. Želeni poklic je zaradi okvare hrbtenjače nedostopen skoraj polovici oseb z okvaro hrbtenjače. Tem osebam je pri odločitvi za poklic pomembno prepričanje, da bodo šolanje zmogli in uspešno zaključili, zelo pomembni pa so tudi dejavniki, povezani z dostopnostjo in prilagojenostjo izobraževalne ustanove in delovnega mesta, kjer se lahko opravlja poklic. Med dejavniki socializacije, ki vplivajo na izbiro vpisa na izobraževalno ustanovo oziroma na izbiro poklica, osebe z okvaro hrbtenjače v največji meri izpostavljajo sprejemanje invalidnosti in spoštovanje potrebnih prilagoditev s strani profesorjev in vrstnikov, podporo družine in zagotovitev asistenta pri premagovanju arhitektonskih ovir. Po okvari hrbtenjače se s športom ukvarja več oseb kot pred okvaro hrbtenjače, vendar z drugimi športnimi panogami. Po okvari hrbtenjače upade rekreativna in naraste tekmovalna raven ukvarjanja s športom. Integracija oseb z okvaro hrbtenjače v športna društva je majhna, njihovi trenerji so večinoma osebe brez invalidnosti, kar ni v skladu z željami oseb z okvaro hrbtenjače in njihovim mnenjem o pomembnosti prenosa znanja med osebami z enako ali podobno invalidnostjo. Dokazani so številni ugodni vplivi plavanja in rekreativnega potapljanja na osebe z okvaro hrbtenjače. Stopnja plavalne pismenosti oseb z okvaro hrbtenjače je visoka, rekreativno potapljanje teh oseb pa v porastu.
Ključne besede: izobraževanje, gibalna oviranost, invalidnost, šport, poklic
Objavljeno: 14.06.2016; Ogledov: 753; Prenosov: 77
.pdf Celotno besedilo (1,85 MB)

7.
Vloga gibalnih dejavnosti pri gibalno oviranih otrocih
Darja Vajngerl, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo z naslovom Vloga gibalnih dejavnosti pri gibalno oviranih otrocih ima le teoretični del. Namen diplomske naloge je bil ugotoviti, ali lahko obstoječe športne rekvizite in pripomočke uporabimo tudi pri gibalno oviranih otrocih; ugotoviti, ali obstaja dovolj literature, ki na kakršen koli način pomaga staršem, vzgojiteljem in strokovnemu timu pri razvoju gibalno oviranih otrok; ugotoviti, ali so različne športne zvrsti na voljo tudi gibalno oviranim otrokom; ter raziskati, ali gibalno ovirani otroci potrebujejo posebne prilagoditve za vključevanje v standardne vrtce. V raziskovalnem delu smo uporabili deskriptivno metodo ter uporabili primarne in sekundarne vire. Predstavili smo gibalne dejavnosti v vrtcu (področje Gibanje v Kurikulumu za vrtce; vsebino in razvoj gibalnih dejavnosti), gibalni razvoj otroka (razvoj gibalnih sposobnosti, spretnosti in znanj), gibalno ovirane otroke (definicijo gibalne oviranosti, vzroke in stopnje gibalne oviranosti in model vključevanja otrok s posebnimi potrebami v gibalne dejavnosti) ter gibalne dejavnosti za gibalno ovirane otroke (primerne gibalne dejavnosti, možnosti za gibalne dejavnosti in potrebne kompetence izvajalcev gibalnih dejavnosti za gibalno ovirane otroke). Na osnovi uporabljene metode smo ugotovili, da obstoječe športne rekvizite in pripomočke lahko uporabimo tudi pri gibalno oviranih otrocih; da je v knjižnicah, na spletu, v vrtcih in šolah na voljo dovolj literature, s katero se lahko vsi, ki so na kakršen koli način povezani z gibalno oviranimi otroki, seznanijo in se neprestano izobražujejo v tej smeri; da so različne športne zvrsti oziroma panoge dostopne gibalno oviranim otrokom ter da gibalno ovirani otroci potrebujejo ob sebi spremljevalca, ki jim pomaga pri vsakodnevnih dejavnostih, jih spodbuja in usmerja ter jim pomaga premagovati gibalne ovire.
Ključne besede: gibanje, gibalna dejavnost, gibalna oviranost, predšolski otrok.
Objavljeno: 04.08.2016; Ogledov: 844; Prenosov: 189
.pdf Celotno besedilo (1,19 MB)

8.
Samospoštovanje in socialna opora ter pomoč pri osebah s cerebralno paralizo
Barbara Rola, 2019, magistrsko delo

Opis: V naših življenjih imajo osebe, ki so nam blizu, poseben prostor. Odnos z njimi, opora in razumevanje pa lahko igrajo ključno vlogo pri izoblikovanju našega samospoštovanja. Še zlasti ima ta odnos ključno vlogo pri osebah, ki imajo določene primanjkljaje. Le-ti lahko zaradi negativnih odzivov iz okolja izoblikujejo nižje samospoštovanje kot osebe brez primanjkljajev. Prav zaradi tega smo se odločili preveriti odnos med samospoštovanjem in socialno oporo pri osebah s cerebralno paralizo. Zanimalo nas je tudi, ali med osebami s cerebralno paralizo in osebami brez primanjkljajev prihaja do razlik v samospoštovanju in socialni opori. S tem namenom smo uporabili lestvico samospoštovanja (RSES) in vprašalnik o socialni opori (BSSS). Rezultati analiz so pokazali, da med skupinama ni statistično pomembnih razlik v izraženosti prej omenjenih fenomenov, je pa prišlo do razlike na dimenziji iskanje opore na vprašalniku o socialni opori, kjer se je pokazalo, da osebe s cerebralno paralizo iščejo več opore iz okolja. Študija nakazuje, da telesna oviranost ne pomeni nujno šibkejšega samospoštovanja pri osebah s cerebralno paralizo, potrjuje pa tudi pomembnost socialne inkluzije za osebe s tovrstnimi primanjkljaji.
Ključne besede: cerebralna paraliza, gibalna oviranost, samospoštovanje, socialna opora
Objavljeno: 27.08.2019; Ogledov: 173; Prenosov: 48
.pdf Celotno besedilo (1,63 MB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici