31. Morfometrična analiza meljakov pri rodu Pygeretmus (Rodentia: Dipodidae)Nastja Hočevar, 2016, diplomsko delo Opis: Tema diplomskega dela je bila morfometrična analiza meljakov pri treh vrstah debelorepih skakačev, rod Pygeretmus iz različnih geografskih območij iz osrednje Azije. Analiza je potekala na vrstah P. pumilio, P. platyurus in P. zhitkovi. Vir podatkov je predstavljalo 269 primerkov spodnje čeljustnice z meljaki iz dveh muzejskih zbirk. S pomočjo geometrijske morfometrije smo analizirali sekundarni spolni dimorfizem, geografsko variabilnost in morfološko variabilnost med vrstami. Na meljakih smo določili 20 oslonilnih točk, ki smo jih dalje uporabili v morfometrični analizi z uni- in multivariatnimi statističnimi metodami. Ugotovili smo, da sekundarni spolni dimorfizem ni bil izražen pri nobeni izmed vrst. Pri preverjanju morfološke variabilnosti smo ugotovili, da obstajajo razlike v velikosti in obliki meljakov med vrstami. Meljaki so največji pri vrsti P. zhitkovi, sledita ji P. pumilio in P. platyurus, ki po velikosti sodi v srednji velikostni razred vrste P. pumilio. V sklopu analize smo preverjali ali obstajajo variabilnosti v velikosti in obliki meljakov med različnimi geografskimi vzorci (OTU) in ugotovili, da so morfološke razlike meljakov glede na geografski izvor vrst izražene pri vsaki izmed treh vrst rodu Pygeretmus.
Ključne besede: Pygeretmus pumilio, Pygertmus platyurus, Pygeretmus zhitkovi, meljaki, spodnja čeljustnica, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost, morfološka variabilnost, geometrijska morfometrija
Objavljeno v DKUM: 28.09.2016; Ogledov: 2126; Prenosov: 79
 Celotno besedilo (2,54 MB) |
32. Morfometrična variabilnost lobanje rodov Nesokia in BandicotaLuka Husu, 2015, diplomsko delo Opis: V diplomski nalogi obravnavam morfometrično variabilnost lobanje glodavcev rodov Nesokia in Bandicota. V analizo sem vključil 91 osebkov petih vrst bandikot: Bunijeva kratkorepa bandikota (Nesokia bunnii), kratkorepa bandikota (Nesokia indica), mala bandikota (Bandicota bengalensis), velika bandikota (Bandicota indica) in Savilejeva bandikota (Bandicota savilei). S pomočjo geometrijske morfometrije sem analiziral razlike v obliki in velikosti lobanj, sekundarni spolni dimorfizem in variabilnost med vrstami. Na ventralni strani lobanje bandikot sem določil 20 oslonilnih točk, na katerih je temeljila nadaljnja analiza. Vrsti Nesokia indica in Nesokia bunnii sem izvzel iz analize sekundarnega spolnega dimorfizma (SSD) zaradi pomanjkljivih podatkov o spolu oziroma premajhnega vzorca. Pri ostalih treh vrstah SSD v velikosti ni bil izražen, torej sem spola obravnaval združeno. SSD v obliki je bil izražen samo pri vrsti Bandicota bengalensis. Pri medvrstni variabilnosti se vrste med seboj razlikujejo po velikosti in obliki. Izoblikovali sta se dve ekomorfološki funkcionalni skupini: manjše terestrične (N. indica, B.bengalensis in B. savilei) in večji semiakvatični vrsti (N. bunnii in B. indica). Pri semiakvatičnih vrstah je lobanja relativno ožja od povprečja, pri terestričnih vrstah pa relativno širša.
Ključne besede: Nesokia bunnii, Nesokia indica, Bandicota indica, Bandicota bengalensis, Bandicota savilei, geometrijska morfometrija, sekundarni spolni dimorfizem, lobanja
Objavljeno v DKUM: 28.09.2016; Ogledov: 2301; Prenosov: 152
Celotno besedilo (2,32 MB) |
33. Slovar geometrijske morfometrijeMaruša Bence, 2016, diplomsko delo Opis: V diplomski nalogi smo izdelali slovar strokovnega besedišča s področja geometrijske morfometrije. Diplomska naloga je razdeljena na dva dela, in sicer so v prvem delu opisani terminografija, terminologija in značilnosti terminov. Predstavili smo geometrijsko morfometrijo in terminološko stanje in razvitost obravnavanega področja na tujem in doma. V prvem delu so razložena tudi načela za izdelan slovar. Drugi del diplomske naloge predstavlja slovar z razloženimi in naglašenimi termini. Zapisali smo prevode nekaterih terminov, ki še niso (dobro) uveljavljeni. Geometrijska morfometrija je razmeroma nova disciplina, ki združuje računalniško statistična in matematična znanja z namenom reševanja anatomsko-morfoloških vprašanj. Slovenska terminologija je šele v nastajanju in še ni uveljavljena, zato je ta diplomska naloga poskus oblikovanja strokovnega besedišča, ki ga v slovenskem jeziku še ni.
Ključne besede: slovar, geometrijska morfometrija, termin, terminologija.
Objavljeno v DKUM: 26.09.2016; Ogledov: 1918; Prenosov: 175
Celotno besedilo (893,06 KB) |
34. Geometrijska morfometrija mandibule pri cokorjih, Myospalax (Rodentia: Mammalia)Nina Nemec, 2016, diplomsko delo Opis: Tema diplomskega dela je bila morfometrična analiza mandibule pri cokorjih, Myospalax (Rodentia: Mammalia): M. aspalax, M. myospalax in M. psilurus. Naša analiza je obsegala 275 mandibul treh vrst cokorjev razdeljenih v sedem vzorcev – OTU-jev. Analizo smo izvedli s pomočjo metod geometrijske morfometrije, ki omogoča ločeno analizo variabilnosti v velikosti in obliki organizmov ali njihovih struktur, v našem primeru spodnje čeljustnice (mandibula). Variabilnost mandibule smo analizirali glede na sekundarni spolni dimorfizem, geografski izvor in medvrstne razlike. Ugotovili smo, da sekundarni spolni dimorfizem ni izražen niti v velikosti niti v obliki mandibule. Potrdili smo, da so med različnimi vrstami cokorjev iz različnih geografskih lokalitet prisotne razlike v velikosti mandibule. Največje mandibule so imeli M. myospalax iz Kazahstana, najmanjše pa M. aspalax iz Zabajkalje. Z analizo glavnih komponent in diskriminantno analizo smo preverjali variabilnost v obliki mandibul. Prišli smo do zaključka, da se mandibule pri različnih vrstah cokorjev razlikujejo med seboj tudi po obliki. Razlike med mandibulami pri cokorjih v obliki smo predstavili z vizualizacijo regresije točk na prvo diskriminantno funkcijo. Geografski vzorci vrste M. myospalax se glede na obliko mandibule med seboj ne razlikujejo, medtem ko se vrsti M. aspalax in M. psilurus med seboj oblikovno razlikujeta. Razlikujeta se po širšem kavljastem podaljšku, manjšem in ožjem sklepu spodnje čeljustnične glave, daljšem kotnem podaljšku in ožjem telesu mandibule.
Ključne besede: Myospalax aspalax, Myospalax myospalax, Myospalax psilurus, mandibula, geometrijska morfometrija, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost.
Objavljeno v DKUM: 23.09.2016; Ogledov: 1847; Prenosov: 153
Celotno besedilo (1,31 MB) |
35. Geografska variabilnost mandibule velikega hrčka, Cricetus cricetus (Linnaeus, 1758)Jure Masten, 2016, diplomsko delo Opis: V diplomski nalogi smo analizirali geografsko variabilnost mandibule velikega hrčka. V analizo smo vključili 217 mandibul iz treh geografskih območij (nemški in srbski vzorec predstavljata evropsko geografsko območje, ruski vzorec predstavlja azijsko geografsko območje). Vsaki mandibuli smo priredili 16 oslonilnih točk in izvedli analizo velikosti in oblike s pomočjo metod geometrijske morfologije.
V sklopu naloge smo preverjali sekundarni spolni dimorfizem. Rezultati analize variabilnosti velikosti in oblike izkazujejo signifikantno razliko med samci in samicami pri evropskem vzorcu (od evropskih živali smo vključili samo osebke iz nemškega vzorca z znanim spolom). Pri ruskem vzorcu nismo potrdili sekundarnega spolnega dimorfizma. Menimo, da so za razjasnitev tega fenomena potrebne nadaljnje študije. Različen vzorec v velikosti in obliki mandibule nemškega in ruskega vzorca lahko razlagamo na podlagi vpliva habitata. Morebiten vpliv starostne variabilnosti na velikost in obliko mandibule smo izločili, saj analize variabilnosti v kombinaciji s starostjo, spolom in geografskim območjem izvora mandibul ne izkazujejo statistične signifikantnosti. V zadnjem raziskovalnem poglavju smo obravnavali geografsko variabilnost mandibule velikega hrčka. Rezultati analize variabilnosti tako v velikosti, kot obliki so pokazali, da prihaja do razlik med vsemi tremi geografskimi območji. V velikosti se razlikujeta evropski in azijski vzorec, pri čemer smo prišli do zaključka, da so ruski hrčki večji. Srbski in nemški vzorec sta po velikosti precej podobna. V obliki prihaja do največjih razlik na veji mandibule, kjer so koronoidni, kondilarni in angularni izrastki.
Ključne besede: veliki hrček, mandibula, geometrijska morfometrija, sekundarni spolni dimorfizem, starostna variabilnost, geografska variabilnost
Objavljeno v DKUM: 01.06.2016; Ogledov: 1893; Prenosov: 209
Celotno besedilo (2,13 MB) |
36. Časovna in prostorska variabilnost oblike in velikosti mandibule velikega voluharja, Arvicola terrestris (Linnaeus, 1758)Polona Bitenc, 2016, diplomsko delo Opis: Tema diplomskega dela je bila morfometrična analiza variabilnosti leve mandibule pri velikem voluharju, Arvicola terrestris (Linnaeus, 1758), iz osmih različnih geografskih regij. Vse primerke, na katerih je potekala analiza, je priskrbel prof. dr. Boris Kryštufek iz različnih muzejskih zbirk. Za določitev intraspecifične morfološke variabilnosti (variacij v velikosti in obliki mandibule) in sekundarnega spolnega dimorfizma (SSD) znotraj vrste je bila uporabljena metoda geometrijske morfometrije. Na vseh analiziranih mandibulah je bilo določenih 13 oslonilnih točk (landmarks) in na podlagi te postavitve so bile opravljene uni- in multivariatne analize, pri čemer je ločeno potekala analiza velikosti in oblike. Z enosmerno analizo variance ANOVA oz. F-testom je bila potrjena predpostavka, da znotraj vrste ne prihaja do razlik med spoloma. Diskriminantna analiza pa je pokazala na izraženo geografsko variabilnost v velikosti in obliki mandibule. Klastrska analiza je, v skladu s pričakovanji, razkrila izoblikovanje centralne skupine ter dveh oddaljenih vzorcev, glede na geografske razdalje med posameznimi regijami vzorčenja. Časovna analiza je pokazala izoblikovanje treh jasno prepoznavnih velikostnih skupin mandibule. Opazili smo manjšanje splošne velikosti, v istem časovnem razponu pa so se dogajale tudi razlike v obliki mandibule. Izrazito prekrivanje poligonov pa nakazuje, da so te spremembe relativno majhne.
Ključne besede: Arvicola terrestris, mandibula, geometrijska morfometrija, morfološka variabilnost, časovna variabilnost, prostorska variabilnost, sekundarni spolni dimorfizem.
Objavljeno v DKUM: 25.03.2016; Ogledov: 2124; Prenosov: 199
Celotno besedilo (4,78 MB) |
37. Morfometrična analiza mandibul pri skakačih, rod Allactaga (Rodentia: Dipodidae)Ivana Perhoč, 2015, diplomsko delo Opis: Tema diplomske naloge je bila morfometrična analiza spodnje čeljustnice pri treh vrstah podrodu Paralactaga iz rodu Allactaga. Podrod Paralactaga zajema tri vrste skakačev, A.williamsi, A.euphratica in izolirano populacijo A.caprimulga ter je dolgotrajni vir nesoglasja glede njihove taksonomije.
Analizirali smo 365 vzorcev leve spodnje čeljustnice skakačev iz podrodu Paralactaga, iz različnih muzejskih zbirk.
Naš namen je bil s pomočjo geometrijske morfometrije ugotoviti ali pri vrstah A.williamsi, A.euphratica in A.caprimulga obstajajo variabilnosti v mandibuli pri osebkih različnih spolov, preveriti medvrstno variabilnosti v mandibuli in opisati variabilnost ter poiskati morebitne razlike med geografskimi vzorci.
Določili smo 15 oslonilnih točk ter pridobljene podatke uporabili v morfometrični analizi in analizi podatkov z uni- in multivariatnimi statističnimi metodami. Iz rezultatov analiz smo ugotovili, da med osebki različnih spolov ni signifikantnih razlik v velikosti in obliki, da torej ni izražen sekundarni spolni dimorfizem. Pri preverjanju morebitnih variabilnosti v velikosti in obliki mandibule med različnimi geografskimi vzorci (OTU), smo prišli do ugotovitve, da je vrsta A.euphratica variabilna v velikosti, predvsem je odstopal vzorec iz južne Turčije. Vrsta A.williamsi tudi izkazuje geografsko variabilnost v velikosti mandibule med posameznimi vzorci, največje so živali iz vzhodne Turčije. Mandibule vrste A.williamsi so največje, med vrstama A.caprimulga in A.euphratica pa ni razlike v velikosti mandibule. V obliki se tri vrste značilno razlikujejo.
Ključne besede: Allactaga, Paralactaga, A.williamsi, A.euphratica, A.caprimulga, spodnja čeljustnica, geometrijska morfometrija, sekundarni spolni dimorfizem, medvrstna variabilnost.
Objavljeno v DKUM: 04.01.2016; Ogledov: 1963; Prenosov: 134
Celotno besedilo (1,77 MB) |
38. Preverjanje asimetrije meljakov pri bandikotah, rodu Nesokia in BandicotaInes Prapertnik Drnovšek, 2015, diplomsko delo Opis: V diplomski nalogi smo s pomočjo metode geometrijske morfometrije in statistične analize preverjali variabilnost in asimetrijo meljakov zgornjih čeljusti pri bandikotah. Na treh meljakih levega in desnega zobnega niza smo izvajali morfometrične meritve z določanjem oslonilnih točk. V morfometrični obravnavi analiziramo velikost in obliko objektov ločeno. Analizirali smo 82 zgornjih čeljusti z meljaki, petih vrst bandikot, in sicer Bandicota bengalensis, B. indica, B. savilei, Nesokia indica in N. bunniiii. Vsem meljakom vsakega objekta posebej smo določili po 36 oslonilnih točk.
Postopki priprave za izračun simetričnosti leve in desne polovice meljakov smo predstavili z različnimi postopki manipulacije s podatki in jih razporedili v šest ključnih korakov. Ti so v nalogi podrobno podani opisno in slikovno.
Vrednosti osnovnih meritev smo z uporabo Prokrustove analize poravnali v skupno izhodišče in standardizirali, metoda pa osnovno variabilnost razstavi na velikost (centroidna velikost) in obliko (Prokrustove koordinate).
Večino morfološke variabilnosti v obliki smo strnili s statistično metodo analize glavnih komponent (PCA – Principal Component Analysis). Prvi dve glavni komponenti sta razložili dobrih 55 % celotne morfološke variabilnosti, prvih pet glavnih komponent 72,8 % ter prva glavna komponenta kar 42 % morfološke variabilnosti.
Za test razlik v velikosti in obliki med levo in desno stranjo meljakov smo uporabili analizo variance Procrustes ANOVA. Ugotovili smo, da so individualne razlike med osebki tako v velikosti kot obliki bistveno bolj izrazite, kot so razlike med levo in desno stranjo meljakov istega osebka.
Ključne besede: Bandicota, Nesokia, geometrijska morfometrija, nihajoča asimetrija, program MorphoJ, program tpsUTIL, program tpsDIG2
Objavljeno v DKUM: 04.01.2016; Ogledov: 1572; Prenosov: 129
Celotno besedilo (1,59 MB) |
39. Morfometrična variabilnost spodnje čeljustnice rodov Nesokia in BandicotaDejan Rumež, 2015, diplomsko delo Opis: V diplomski nalogi smo analizirali morfometrično variabilnost spodnje čeljustnice bandikot rodov Nesokia in Bandicota. V analizo smo vključili 98 spodnjih čeljustnic petih različnih vrst živali, in sicer iz rodu Nesokia (Nesokia bunnii, Nesokia indica) in iz rodu Bandicota (Bandicota savilei, Bandicota indica, Bandicota bengalensis). Analizo smo izvedli s pomočjo metod geometrijske morfometrije, določili smo 16 oslonilnih točk ter izvedli ločeno analizo velikosti in oblike mandibul.
Spolni dimorfizem v velikosti ni izražen (t test ni signifikanten p>0,05), prav tako spolni dimorfizem ni izražen v obliki (F test ni signifikanten p>0,05).
Razlikovanje v velikosti med vrstami smo preverjali z F testom, ki izkazuje visoko signifikantnost F4, 93 = 237,29 p<0,0001. S posteriornim testiranjem smo preverili razlike med posameznimi pari bandikot in ugotovili, da se v velikosti ne razlikujeta para: Bandicota indica in Nesokia bunni ter para Bandicota savilei in Nesokia indica. Vrsti Bandicota indica in Nesokia bunnii sta večji od ostalih treh vrst, najmanjša pa je vrsta Bandicota bengalensis.
Razlike v obliki med petimi vrstami bandikot smo preverjali z multivariatnim F testom, odvisne spremenljivke je bilo prvih 10 glavnih komponent, neodvisne spremnljivke pa je bilo pet vrst rodov Nesokia in Bandicota. Vrednost F testa je bila visoko signifikantna. Zaradi velikih odstopanj v številu živali iz posamezne vrste smo v nadaljevanju razlike preverili še s Permutacijskim testom. Pri posteriorni primerjavi so vsi pari izkazovali signifikantne razlike.
Pri projekciji osebkov na prvi dve glavni komponenti vidimo dva dobro diferencirana para vrst, med katerimi se oblika morfometričnega prostora v celoti prekrivata, prvi par tvorita vrsti Bandicota indica in Bandicota savilei, drugi par pa vrsti Nesokia indica in Bandicota bengalensis, medtem ko vrsta Nesokia bunnii zaseda vmesni položaj, žal pa zaradi majhnega vzorca, samo treh živali njen položaj ni dokončen.
Razlikovanje med petimi vrstami bandikot smo preverjali z diskriminantno analizo, ki išče maksimalne razlike med v naprej definiranimi skupinami. V našem primeru so to bile posamezne vrste – neodvisne spremenljivke, Prokrustove koordinate pa odvisne spremenljivke o oblikovni značilnosti mandibul. Projekcija osebkov na prvi dve diskriminantni funkciji izkazuje da sta rodova Nesokia in Bandicota razmejena vzdolž druge diskriminantne funkcije, druga diskriminantna funkcija pa prav tako deloma razdeli med vrstama Bandicota savilei in Bandicota indica.
Ključne besede: spodnja čeljustnica, Nesokia, Bandicota, geometrijska morfometrija, oslonilna točka
Objavljeno v DKUM: 27.07.2015; Ogledov: 2100; Prenosov: 212
Celotno besedilo (2,10 MB) |
40. Ontogenetski razvoj spodnje čeljustnice pri srnjadi Capreolus capreolus (Linnaeus, 1758)Maja Mikuž, 2015, magistrsko delo Opis: Lobanje in čeljustnice so najbolj primerni objekti za morfometrične analize, saj se hitro razvijajo in rastejo. Skladno s slovensko zakonodajo morajo lovci za vsako odstreljeno ali najdeno poginulo srnjad (in večina drugih vrst prostoživečih parkljarjev) odvzeti in sledljivo označiti leve spodnje čeljustnice. Srnjad je razširjena po celotni Sloveniji, tako da smo lahko zbrali vzorce čeljustnic za različna geografska območja in smo jih primerjali med seboj. Namen naloge je bil analizirati variabilnost velikosti in oblike spodnje čeljustnice srnjadi med ontogentskim razvojem z morfometričnimi metodami. V analizo smo vključili 903 čeljustnic srnjadi iz petih geografskih območij (Savinjska, Pohorje, Slovenjsko-goriško, Pomurje in Primorska), saj smo želeli preveriti geografski vpliv na razvoj osebka in sinhronost poleganja mladičev. Vse analize smo ločili glede na spol, saj smo ugotovili, da se oblika in velikost čeljustnic odraslih osebkov razlikuje med spoloma. Z raziskavo ontogenetske alometrije smo ugotovili, da sta oblika in velikost čeljustnice tesno povezani. Ugotovili smo, da se oblika in velikost čeljustnice najbolj spreminjata do 16-ega meseca starosti, nato se morfološko spreminjanje čeljustnice skoraj ustavi. Najintenzivnejše spremembe se dogajajo do četrtega meseca starosti, takrat je krivulja rasti najbolj strma. V tem obdobju se najbolj spreminja telo čeljustnice, predvsem njen sprednji in srednji del, torej območje, kjer izraščajo zobje. Z analizo geografske variabilnosti smo ugotovili, da od povprečne oblike in velikosti čeljustnic najbolj izstopajo vzorci iz Primorskega območja, in sicer so manjše od čeljustnic iz ostalih območij. Iz rezultatov smo tudi sklepali, da se v Primorskem območju mladiči polegajo malo prej, kot pa v ostalih območjih. Vzorci iz Savinjskega in Pohorskega območja so si zelo podobni in ne odstopajo od povprečja za celinsko območje. Čeljustnice iz Slovensko goriškega in Pomurskega območja so si po velikosti in rastni krivulji zelo podobne, vendar pri obliki med njimi opazimo statistične razlike.
Ključne besede: čeljustnice, srnjad, geometrijska morfometrija, ontogenija, alometrija, geografska variabilnost
Objavljeno v DKUM: 04.05.2015; Ogledov: 2748; Prenosov: 183
Celotno besedilo (3,72 MB) |
