21. Morfometrična analiza mandibul treh vrst debelorepih skakačev, Pygeretmus (Rodentia: Mammalia)Nejc Raj, 2018, magistrsko delo Opis: Debelorepi skakači (rod Pygeretmus) iz reda glodavcev (Rodentia) živijo predvsem v glinenih puščavah in polpuščavah centralne Azije (Nowak, 1999). Zanimala nas je morfološka evolucija pri treh vrstah tega rodu: Pygeretmus platyurus (Lichtenstein, 1823), Pygeretmus pumilio (Kerr, 1792) in Pygeretmus zhitkovi (Vinogradov, 1937). Morfometrično analizo smo izvedli na mandibuli (spodnji čeljustnici), raziskovalna vprašanja pa smo naslovili na preverjanje sekundarnega spolnega dimorfizma, geografske variabilnosti posameznih vrst ter
njihove medvrstne variabilnosti. Osnovni cilj je bil prepoznati filogenetski signal od ekološke pogojeno komponente morfometrične variabilnosti.
Obstoj sekundarnega spolnega dimorfizma in prisotnost prostorske heterogenosti smo preverjali s statistično analizo podatkov. Dobljene rezultate smo primerjali z obstoječo klasifikacijo.
Naši rezultati niso bili v nasprotju s trenutno klasifikacijo treh vrst. Pri dveh vrstah (P. pumilio in P. platyurus) smo potrdili visoko signifikantno geografsko heterogenost, katero smo razložili z dvema ključnima okoljskima dejavnikoma, količino padavin in temperaturo v puščavskem habitatu.
Zaradi fragmentarnih genetskih analiz rodu Pygeretmus rezultatov nismo mogli komentirati v širšem filogenetskem okviru.
Ključne besede: debelorepi skakači, Pygertmus pumilio, Pygeretmus platyurus, Pygeretmus
zhitkovi, mandibula, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost, geometrijska morfometrija
Objavljeno v DKUM: 11.12.2018; Ogledov: 1404; Prenosov: 75
 Celotno besedilo (2,91 MB) |
22. Ontogenetska variabilnost lobanje navadnega polha, glis glis (linnaeus, 1766)Rok Čuš, 2018, magistrsko delo Opis: Cilj magistrske naloge je bil pojasniti ontogenetski vidik morfometrične variabilnosti lobanje navadnega polha (Glis glis). Material je obsegal različne starostne kategorije od mladičev, ob zapustitvi gnezda, do odraslosti. Vzorec je predstavljalo 233 lobanj navadnega polha s Krima, Slovenija. Morfometrična analiza lobanje je bila izvedena na ventralni strani lobanje. Na fotografijah z ventralne perspektive sem določil 22 oslonilnih točk. Osebki v vzorcu so bili razporejeni v 6 starostnih skupin na osnovi erupcije kočnikov. Z metodami geometrijske morfometrije sem pokazal, da ni signifikantnih razlik v velikosti ali v obliki lobanje med spoloma, zato sem v analizah združil oba spola. Tako v velikosti kot v obliki je izstopala starostna skupina 6. To je bilo pričakovano, saj so bili vanjo uvrščeni odrasli osebki v drugem letu življenja ali starejši. Mlajši osebki so imeli bobnični mehur in zobni niz relativno večja, kar kaže na alometrično rast tekom postnatalnega razvoja. Različni deli lobanje ne rastejo z enako hitrostjo ali pa ne rastejo v istem obdobju življenja. Za navadnega polha je značilno pozno poleganje mladičev. V primerjavi z evropsko tekunico (Spermophilus citellus) lobanja navadnega polha raste do dvakrat hitreje.
Ključne besede: geometrijska morfometrija, spolni dimorfizem, alometrija, ontogenija, Glis glis
Objavljeno v DKUM: 06.04.2018; Ogledov: 1973; Prenosov: 216
Celotno besedilo (2,36 MB) |
23. Morfometrična variabilnost mandibule pri vrtnih voluharicah rod terricolaMaša Kladnik, 2017, magistrsko delo Opis: V magistrski nalogi sem analizirala medvrstno variabilnosti v velikosti in obliki mandibule pri štirinajstih vrstah voluharic iz rodu Microtus ter geografsko variabilnost vrste Microtus subterraneus. V analizo je bilo vključenih 635 mandibul. Analizo sem izvedla z metodami geometrijske morfometrije, na osnovi 13 oslonilnih točk, katere sem določila na labialni strani posamezne mandibule.
Analizo morfološke variabilnosti med spoloma sem izvedla pri vrstah, kjer je bila zastopanost vsakega od spolov večja od 10 osebkov. Sekundarni spolni dimorfizem (SSD) v velikosti sem analizirala s t-testom, SSD v obliki pa z multivariatno analizo variance – MANOVA. Razlika ni bila signifikantna, niti v velikosti niti v obliki, zato sem spola obravnavala združeno.
Medvrstno variabilnost v velikosti sem preverila z analizo variance oziroma F-testom, ki je bil visoko signifikanten: F 13, 621= 145,16 p<0,0001. S posteriornim testiranjem sem preverila razlike med posameznimi pari vrst. Iz rezultatov je razvidno, da se je 14 vrst voluharic statistično značilno razlikovalo v centroidni velikosti mandibule. Najmanjši so bili osebki M. subterraneus in M. daghestanicus. Nekoliko večji od povprečja so bili predstavniki vrst M. pyrenaicus in M. duodecimcostatus. Preostale vrste so izkazale podobne vrednsoti CS.
Variabilnost oblike sem analizirala z multivariatnim F-testom. Vrednosti skorov za prvih deset glavnih komponent so predstavljale odvisno spremenljivko, vrstna pripadnost pa neodvisno. Vrednost testa je bila visoko signifikantna – Wilksonova lambda je znašala 0,071; F 130, 4912 =14,85; p<0,0001. Po obliki sta si bili najbolj podobni vrsti M. liechtensteini in M. daghestanicus.
Geografsko variabilnost v velikosti in obliki mandibule sem analizirala pri osmih geografskih vzorcih M. subterraneus. Variabilnost v velikosti sem preverila z analizo variance. Rezultati izkazujejo delitev v dve jasno prepoznavni velikostni skupini. Telesno manjšo skupino so sestavljali vzorci iz centralne Evrope (Avstrija in Nemčija), telesno večjo skupino pa vzorci iz Makedonije in Turčije. Analiza variance je bila visoko signifikantna F7, 222=28,85; p<0,0001. Le med vzorci, najdenimi v dveh nemških zveznih deželah - Porenje in Bavarska ni bilo zaznati signifikantnih razlik. Razlike v obliki sem preverjala z diskriminantno analizo. Rezultati so razvrstili vzorce v tri skupine. Prvo skupino so tvorile makedonske živali, v drugo sta uvrščena turška vzorca, v tretji so združeni avstrijski in nemški vzorci.
Ključne besede: Microtus, Terricola, geometrijska morfometrija, morfološka variabilnost, mandibula, oslonilna točka
Objavljeno v DKUM: 19.09.2017; Ogledov: 1520; Prenosov: 188
Celotno besedilo (3,36 MB) |
24. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766)Saša Zavratnik, 2017, magistrsko delo Opis: Glodavci spadajo med najuspešnejše sodobne sesalce. Lobanja sesalcev je kompleksna struktura, primerna za proučevanje postnatalne ontogenije pri malih sesalcih. Deluje kot celota, deli pa so med seboj neenakomerno povezani in razdeljeni v module. Material, uporabljen v študiji, so bile ventralne strani lobanj navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766) iz lokalitete Krim, Slovenija, shranjene v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Lobanje smo na podlagi erupcije meljakov razdelili v šest starostnih skupin. Raziskovali smo postnatalno variabilnost v obliki in velikosti ventralne strani lobanje, predvsem z vidika modularne organizacije, morfološke integracije ter alometrije. Do sedaj podobna raziskava še ni bila izvedena. Z metodami geometrijske morfometrije smo primerjali stopnjo modularnosti med juvenilnimi in adultnimi osebki. Hipotetično modularnost smo na osnovi Escoufierjevega RV koeficienta testirali na 224 lobanjah. Hipotezo o modularnosti pri mladih živalih smo zavrnili, pri odraslih osebkih pa so rezultati delno podprli delitev lobanje na obrazni in možganski del. Stopnja integracije med moduloma je večja pri mladih osebkih in se s starostjo zmanjšuje. Lobanja navadnega polha raste alometrično. Čeprav je lahko alometrija močan integracijski faktor, je imela na hipotetično modularnost lobanje navadnega polha majhen vpliv. Sklepamo, da je sprememba v stopnji integracije med obraznim in možganskim delom lobanje v času ontogenije posledica specializacije obeh funkcionalnih modulov ter prehoda s sesanja mleka na mehansko obdelavo trše hrane.
Ključne besede: geometrijska morfometrija, modularnost, alometrija, RV koeficient, ontogenija, lobanja, Glis glis
Objavljeno v DKUM: 19.07.2017; Ogledov: 1471; Prenosov: 182
Celotno besedilo (1,50 MB) |
25. Geografska variabilnost mandibule črne podgane, Rattus rattus (Linnaeus, 1758)Maja Hozjan, 2016, diplomsko delo Opis: Tema diplomskega dela je bila analiza geografske variabilnosti črne podgane, Rattus rattus. Analiza je obsegala 206 mandibul pridobljenih iz treh muzejskih zbirk, Naturhistorisches Museum Wien, Univerze Krakow in Prirodoslovnega muzeja Slovenije (PMS). Namen mojega dela je bil, da s pomočjo geometrijske morfometrije analiziram geografsko variabilnost med trinajstimi geografskimi vzorci in sekundarni spolni dimorfizem znotraj vrste. Najprej sem določila štirinajst oslonilnih točk na čeljustnicah, nato pa sem opravila uni- in multivariatne analize, pri čemer je analiza velikosti in oblike čeljustnic potekala ločeno. Ugotovila sem, da sekundarni spolni dimorfizem ni izražen niti v velikosti, niti v obliki mandibule. Ugotovila sem tudi, da so prisotne razlike v velikosti in obliki mandibule pri črnih podganah iz različnih geografskih območij. Oblika mandibule podgan, ki živijo v centralni Afriki se razlikuje od oblike podgan, ki živijo v Evropi. Razlike v obliki mandibule so najbolj vidne na konici kavljastega podaljška ter na konici angularnega izrastka. Razlike v velikosti so najbolj izražene med osebki iz Cipra in osebki iz južne Afrike. Osebki iz Cipra imajo največje, osebki iz južne Afrike pa najmanjše mandibule.
Ključne besede: Rattus rattus, spodnja čeljustnica, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost, geometrijska morfometrija
Objavljeno v DKUM: 11.11.2016; Ogledov: 1793; Prenosov: 207
Celotno besedilo (1,35 MB) |
26. Filogenetska analiza rodu belonogih miši, Apodemus z metodo geometrijske morfometrijeNancy Pavlič, 2016, diplomsko delo Opis: Namen diplomske naloge je bil izvedba morfometrične analize variabilnosti v mandibuli pri rodu Apodemus z metodami geometrijske morfometrije. Predvsem sem preverjala ali se bodo rezultati morfometričnega pristopa skladali z rezultati filogenetske analize na mitohondrijski DNK.
V diplomski nalogi sem analizirala variabilnost v obliki spodnje čeljustnice pri 22 vrstah rodu belonogih miši, Apodemus. V analizo sem vključila 22 vrst razdeljenih v 24 OTU-jev: A.agrarius, A. alpicola, A. argenteus, A. arianus, A. chevrieri, A. draco, A. epimelas, A.flavicollis, A. gurkha, A. hyrcanicus, A. ilex, A. latronum, A. mystacinus, A. pallipes, A. peniunsulae, A. ponticus, A. rusigeus, A. semotus, A. speciosus, A. sylvaticus-North, A. sylvaticus-South, A. uralensis-East, A. uralensis-West, in A. witherbyi.
Analizirala sem 99 primerkov rodu Apodemus, iz vsake vrste okrog 5 mandibul. Uporabila sem metodo geometrijske morfometrije in na labialni strani vsake mandibule določila 50 drsnih oslonilnih točk, s katerimi sem izvedla analizo njene oblike. Ugotovila sem, da vrsta A. gurkha močno odstopa v obliki mandibule, kar se sklada tudi z ugotovitvami mitohondrijske analize DNK. Prav tako sem ugotovila, da se morfometrični rezultati na nivoju rodov skladajo z molekularno filogenijo, na nivoju medvrstne variabinosti pa mandibule ne vsebujejo filetske informacije.
Ključne besede: Alysomys, Apodemus, Karstomys, Sylvaemus, mandibula, geometrijska morfometrija, filogenija
Objavljeno v DKUM: 11.11.2016; Ogledov: 1889; Prenosov: 107
Celotno besedilo (2,71 MB) |
27. Morfometrična variabilnost meljakov bandikot - rodov Bandicota in NesokiaDavid Horvat, 2016, diplomsko delo Opis: Tematika diplomske naloge je morfometrična analiza meljakov podgan azijskega geografskega področja rodov Bandicota in Nesokia. Vir podatkov predstavlja 89 primerkov meljakov, pridobljenih iz muzejskih zbirk. Analize meljakov smo opravili pri podganah vrste: velika bandikota (Bandicota indica), savilejeva bandikota (Bandicota savilei), mala bandikota (Bandicota bengalensis), kratkorepa bandikota (Nesokia indica) in Bunnijeva kratkorepa bandikota (Nesokia bunii). Namen diplomske naloge je bil s pomočjo geometrijske morfometrije analizirati variabilnost zgornjih meljakov pri petih vrstah bandikot, ter s tem prispevati k boljšemu razumevanju morfološke plastičnosti v evolucijskem in ekološkem kontekstu. Na meljakih smo določil 18 oslonilnih točk, katere so predstavljale osnovno informacijo o velikosti in obliki meljakov. Nadaljnje analize smo opravljali z uni- in multi- varintnimi analizami ločeno za obliko in velikost meljakov.
Rezultati multivariantne analize so pokazali, da sekundarni spolni dimorfizem v velikost in obliki ni izražen oz. razlike niso statistično značilne. Rezultati analize velikosti meljakov s pomočjo analize variance – F test so pokazali, da je največja vrsta Bandicota indica in najmanjša Bandicota bengalensis. V nadaljevanju smo razlike v obliki preverili z diskriminantno analizo, pri kateri rezultati kažejo na majhne oblikovne razlike med vrstami. Z drugimi besedami, zobje so evolucijsko konzervativna morfološka struktura, ki se počasi spreminjajo.
Ključne besede: Bandicota, Nesokia, meljaki, sekondarni spolni dimorfizem, oslonilna točka, geometrijska morfometrija.
Objavljeno v DKUM: 11.11.2016; Ogledov: 1592; Prenosov: 98
Celotno besedilo (2,32 MB) |
28. Medvrstna variabilnost lobanje cokorjev, Mylospalax (Mammalia: Rodentia)Blaž Ferlič, 2016, diplomsko delo Opis: Tema diplomskega dela je bila analiza variabilnosti lobanj treh vrst cokorjev: M. aspalax, M. myospalax in M. psilurus. Vir podatkov je predstavljalo 250 fotografij lateralne strani lobanje cokorjev razdeljenih v 6 operacijskih taksonomskih enot oz. OTU-jev. S pomočjo metod geometrijske morfometrije in statističnih analiz smo preverjali, ali se lobanje razlikujejo med vrstami, glede na sekundarni spolni dimorfizem in glede na geografski izvor. Najprej smo določili 19 oslonilnih točk na lateralni strani lobanje, nato pa opravili uni- in multivariatne analize. Pri geometrijski morfometriji obravnavamo in analiziramo podatke o velikosti in obliki objektov ločeno, kar smo storili tudi mi. Ugotovili smo, da sekundarni spolni dimorfizem v velikosti ni izražen, v obliki lobanje pa obstajajo razlike, ki pa niso zelo izrazite. Potrdili smo, da so med različnimi vrstami cokorjev iz različnih geografskih lokalitet prisotne razlike v velikosti lobanj. Največje lobanje so imeli M. myospalax iz Tomska, najmanjše pa M. aspalax iz Zabajkalje. Z analizo glavnih komponent (PCA) in diskriminantno analizo smo preverjali variabilnost v obliki lobanj. Prišli smo do zaključka, da se lobanje različnih vrst prav tako razlikujejo po obliki. Opazno pa je tudi razlikovanje med lobanjami iste vrste iz različnih geografskih območji. Razlike smo nato predstavili z vizualizacijo regresije točk na prvo diskriminantno funkcijo. Ugotovili smo, da se med seboj najbolj razlikujeta OTU-ja M. myospalax-Tomsk in M. aspalax-Zabajkalje. To ustreza pričakovanjem, saj gre za dve različni vrsti, ki prihajata iz različnih geografskih območji. Lobanje znotraj vrste M. myospalax med različnimi geografskimi območji se najbolj razlikujejo glede na višino lobanje, pozicijo anteriornega dela zigomatičnega loka, dolžino predčeljustnice, ter pozicijo osnove zatilnega čvršča in bobničnega mehurja. OTU Kazahstan izkazuje najmanjše odstopanje od povprečne vrednosti, OTU Novosibirsk pa največje.
Ključne besede: Myospalax aspalax, Myospalax myospalax, Myospalax psilurus, lateralna stran lobanje, geometrijska morfometrija, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost, medvrstna variabilnost
Objavljeno v DKUM: 11.11.2016; Ogledov: 1441; Prenosov: 162
Celotno besedilo (1,53 MB) |
29. Geometrijska morfometrija lobanje pri cokorjih, Myospalax (Rodentia: Mammalia)Vesna Holcer, 2016, diplomsko delo Opis: Tema diplomskega dela je bila morfometrična analiza dorzalne strani lobanje pri treh vrstah cokorjev, Myospalax: M. aspalax, M. myospalax in M. psilurus. Analiza je obsegala 246 lobanj treh vrst cokorjev, razdeljenih v sedem vzorcev (OTU-jev). Analizo smo izvedli s pomočjo metod geometrijske morfometrije, ki omogoča ločeno analizo variabilnosti v obliki in velikosti organizmov ali njihovih struktur, v našem primeru je bila to dorzalna stran lobanje. Variabilnost dorzalne strani lobanje smo analizirali glede na sekundarni spolni dimorfizem, geografski izvor in medvrstne razlike. Ugotovili smo, da sekundarni spolni dimorfizem v velikosti lobanje pri odraslih cokorjih ni statistično značilen. Sekundarni spolni dimorfizem v obliki lobanje med spoloma je zaznaven, vendar smo se kljub temu odločili spol obravnavati v enotni analizi. Analizo za starostno variabilnost smo izvedli samo za vrsto M. psilurus, ki izkazuje statistično značilno razlikovanje med starostnimi skupinami. Rezultate starostne variabilnosti smo posplošili na vse vzorce. Z diskriminantno analizo in analizo glavnih komponent smo preverjali variabilnost v obliki dorzalne strani lobanje. Potrdili smo hipotezo, da so med vrstami treh različnih cokorjev prisotne razlike v velikosti in obliki lobanje, prav tako so prisotne razlike znotraj različnih geografskih vzorcev. Najmanjšo lobanjo izkazuje vrsta M. aspalax, največjo pa vrsta M. myospalax.
Ključne besede: M. myospalax, M. aspalax, M. psilurus, geometrijska morfometrija, lobanja, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost.
Objavljeno v DKUM: 11.11.2016; Ogledov: 1714; Prenosov: 109
Celotno besedilo (1,72 MB) |
30. Vpeljava in uporaba metode drsnih oslonilnih točk na mandibuli hrčkaKatja Stegne, 2016, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu obravnavam vpeljavo in uporabo metode drsnih oslonilnih točk (semilandmarks) na spodnji čeljustnici hrčka.
Analizirala sem enaindevetdeset (91) vzorcev spodnje čeljustnice hrčkov iz muzeja Senckenberg Research Institute and Natural History Museum Frankfurt am Main, Nemčija (SMF).
Namen je bil s pomočjo geometrijske morfometrije uvesti rutino in kasneje uporabo metode drsnih oslonilnih točk za izvajanje meritev. V nadaljevanju sem transformirane podatke vpeljala v statistično analizo, s katero sem demonstrirala možnost nadaljnje uporabe.
Določila sem trideset (30) oslonilnih točk, od tega pet (5) tako imenovanih »landmarks« in petindvajset »semilandmarks«. Pridobljene podatke sem uporabila v morfometrični analizi in analizi podatkov z uni- ter multivariatnimi statističnimi metodami. Prvi dve glavni komponenti, ki opisujeta obliko mandibule, sem vključila v analizo sekundarnega spolnega dimorfizma.
Iz rezultatov analiz sem ugotovila, da se morfoprostora samcev in samic v celoti prekrivata. To pomeni, da je oblika mandibul pri samcih in samicah enaka. Predstavila sem deleže variabilnosti samo za prvih deset glavnih komponent (10 PC), ki je skupaj razložilo 94,3 % variabilnosti v obliki mandibul. Na krivulji ventralne strani telesa mandibule sem prepoznala tri smeri krivljenja, kjer se področja alveole sekalca dvigajo navzgor, isto usmeritev dviganja navzgor izkazuje področje kotnega podaljška, osrednji del telesa mandibule pa se spušča navzdol.
Ključne besede: navadni hrček, spodnja čeljustnica, geometrijska morfometrija, drsne oslonilne točke.
Objavljeno v DKUM: 10.11.2016; Ogledov: 1524; Prenosov: 129
Celotno besedilo (1,45 MB) |
