Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Cilj magistrske naloge je bil ovrednotiti morfološko variabilnost v obliki drugega krila ter razporeditvi in številu črnih pik na ventralni strani drugega krila metulja navadnega lešnikarja (Maniola jurtina). Vidik obravnave je bilo razmerje med znotrajpopulacijsko in medpopulacijsko variabilnostjo. Material je obsegal metulje iz petih različnih območij Balkanskega polotoka iz držav Bosna in Hercegovina ter Srbija. V analizo oblike drugega krila je bilo vključenih 221 osebkov, v analizo razporeditve in števila črnih pik pa 365 osebkov. Z metodami tradicionalne morfometrije sem ovrednotil variabilnost v številu in razporeditvi pik. Velika večina metuljev je imela dve ali tri pike, povprečno število vseh pik pa je bilo 2,61 pik. Prisotnih je bilo 16 različnih fenotipov razporeditve pik, najpogostejši pa je bil S2,5. S pomočjo Hi-kvadrat testa sem potrdil, da so statistično značilne razlike v razporeditvi pik prisotne med populacijami metuljev iz območij Čemernica-Fruška gora (p=0,018), Čemernica-Suva planina (p=0,028), Fruška gora-Uzlomac (p=0,013) in Suva planina-Uzlomac (p=0,002), druge primerjave niso imele statistično značilnih razlik. Izraženi sta tako znotrajpopulacijska kakor medpopulacijska variabilnost v številu in razporeditvi pik na drugem krilu, vendar je v večjem obsegu izražena znotrajpopulacijska variabilnost. Z metodami geometrijske morfometrije sem ovrednotil variabilnost v obliki drugega krila. Dokazal sem, da med populacijami ne prihaja do večjih razlik v obliki drugega krila, saj so se morfoprostori populacij izrazito prekrivali in niti za eno populacijo nisem mogel trditi, da je prepoznavno drugačna. Koeficienti variabilnosti so se med populacijami znatno razlikovali, s čimer sem potrdil, da prevladuje znotrajpopulacijska variabilnost. Razhajanja v obliki krila so prisotna znotraj populacij in so prisotna na celotnem krilu, največja pa so prisotna na stičišču osme vene (V8) z osrednjo celico in stičišču sedme vene (V7) in osrednjo celico.
Ključne besede: Maniola jurtina, tradicionalna morfometrija, geometrijska morfometrija, krilo, znotrajpopulacijska variabilnost, medpopulacijska variabilnost
Objavljeno v DKUM: 13.08.2020; Ogledov: 1030; Prenosov: 113
Celotno besedilo (1,42 MB)

Opis: Veliki hrček, Cricetus cricetus je velik in robusten glodavec s kratkim repom. V osnovi naseljuje kulturne in gozdne stepe. Razširjenost velikega hrčka sega od Evrope do Azije. Dlaka je za glodavce nenavadno obarvana. Za velikega hrčka je značilen barvni polimorfizem, ki je najpomembnejša značilnost posameznikov in populacijske variabilnosti. Naš cilj je bil analizirati morfološko variabilnost ventralne strani lobanje velikega hrčka med ontogenetskim razvojem ločeno po spolu. Uporabili smo metode geometrijske morfometrije, ki so nam omogočile ločeno obravnavo velikosti in oblike lobanje. Material so predstavljale lobanje hrčka, ki so bili rojeni v ujetništvu, rejeni in usmrčeni v okolici Prage na Češkem. Starost materiala je bila natančno znana - starostne kategorije od mladičev do odraslih živali. Vzorec je predstavljal 134 lobanj iz zbirke na Karlovi univerzi v Pragi, od katerih smo jih uporabili 125. Osebki so bili razdeljeni v 10 starostnih skupin, od najmlajših starih manj kot 30 dni, do najstarejših v četrtem koledarskem letu življenja. Potrdili smo prisotnost sekundarnega spolnega dimorfizma v velikosti lobanje, ne pa tudi v obliki. Sekundarni spolni dimorfizem v velikosti lobanje se je pojavil pri starosti 120 dni. Od starosti 120 dni dalje, so samice rastle počasneje od samcev, kar se je pokazalo v večji velikosti lobanj samcev. Na podlagi tega smo zaključili, da do razlik v starostnih manifestacijah spolnega dimorfizma in postnatalne rasti lobanje prihaja zaradi različnih smeri selekcije. Oblika lobanje se je spreminjala glede na starostne skupine. Primerjava najmlajših in najstarejših osebkov je pokazala, da imajo mlade živali širšo in bolj zaobljeno lobanjo, krajši in ožji gobčni del, relativno daljši niz zgornjih meljakov, večji bobnični mehur in ožja oziroma manj usločena lična loka. Primerjava velikosti in oblike lobanje med starostnimi skupinami je pokazala najvišjo stopnjo sprememb v velikosti in obliki do 150 dneva starosti. Po 450 dnevu so bile spremembe v velikosti in obliki neznatne. Z raziskavo ontogenetske alometrije smo dokazali tesno povezavo med obliko in velikostjo lobanje. Lobanja je rastla alometrično, kar pomeni, da so posamezni segmenti lobanje med ontogenetskim razvojem rastli z različno hitrostjo in se je tekom rasti posledično spreminjala tudi oblika lobanje. Iz tega smo sklepali, da alometrična rast pri velikem hrčku pomembno vpliva na razvoj in obliko lobanje v odraslem stanju.
Ključne besede: Cricetus cricetus, geometrijska morfometrija, lobanja, ontogenija, alometrija, spolni dimorfizem.
Objavljeno v DKUM: 11.12.2019; Ogledov: 1600; Prenosov: 127
Celotno besedilo (2,36 MB)

Opis: Namen magistrske naloge je bil analizirati morfološko variabilnost v velikosti in obliki leve polovice spodnje čeljustnice (leve spodnjočeljustne kosti) navadnega jelena Cervus elaphus z vidika spolnega dimorfizma, postnatalnega ontogenetskega razvoja ter morebitnih razlik med geografskimi območji. V raziskavi smo uporabili metode geometrijske mofrometrije, ki omogočajo ločeno analiziranje velikosti in oblike struktur. V analizo smo vključili 325 spodnjih čeljustnic mladičev (telet obeh spolov) in enoletnih živali (lanščakov in junic) z devetih lovskoupravljavskih območij (LUO) v Sloveniji. Pri nobeni od teh dveh starostnih skupin nismo zaznali sekundarnega spolnega dimorfizma v velikosti ali obliki spodnje čeljustnice. Spola smo zato v nadaljnjih analizah združili. Pri analizi ontogenetske alometrije smo ugotovili, da je variabilnost v obliki med rastjo tesno povezana z velikostjo čeljustnic. Območje največje variabilnosti med starostnima skupinama je bilo na mestu, kjer izraščajo meljaki. Razlika v velikosti in obliki čeljustnic med teleti in enoletnimi živalmi je bila opazna v vseh lovskoupravljavskih območjih. Z analizo geografske variabilnosti smo ugotovili, da so imele živali s Pomurskega LUO največje čeljustnice. Pri jelenjadi je prisotna tudi variabilnost v obliki čeljustnic. Največja razlika v obliki čeljustnic telet je bila med Pomurskim in Notranjskim LUO, pri enoletnih živalih pa med Gorenjskim in Pomurskim oz. Gorenjskim in Primorskim LUO.
Ključne besede: spodnje čeljustnice, jelenjad, geometrijska morfometrija, spolni dimorfizem, ontogenija, alometrija, geografska variabilnost
Objavljeno v DKUM: 20.11.2019; Ogledov: 1611; Prenosov: 100
Celotno besedilo (2,77 MB)

Opis: V sklopu magistrske naloge sem s pomočjo geometrijske morfometrije preučevala razlike v variabilnosti lobanje ter morfometrične odnose med vrstami rodu Calomyscus. Uporabila sem material iz različnih muzejskih zbirk. Analizirala sem okluzalno površino zgornjih meljakov ter lobanjo iz treh perspektiv (ventralno, dorzalno in lateralno stran). Raziskava je vključevala štirinajst lobanj, ki so pripadale osmim različnim vrstam, in sicer C. bailwardi, C. baluchi, C. elburzensis, C. grandis, C. hotsoni, C. mystax, C. tsolovi in C. urartensis. Namen naloge je bil ovrednotenje morfometrične pestrosti med vrstami tako v obliki kot v velikosti obravnavanih struktur. Zanimalo me je, ali posamezni segmenti lobanje izkazujejo značilne razlike med obravnavanimi vrstami. Analizo velikosti sem izvedla z vrednostmi centroidnih velikosti. Izrazito sta odstopala C. tsolovi (nizke vrednosti centroidne velikosti) in C. baluchi mustersi (visoke vrednosti centroidne velikosti). Variabilnost v obliki sem ovrednotila s prvima dvema glavnima komponentama, dobljenima v analizi PCA. Na osnovi oblike je bila opazna variabilnost med vrstami in znotraj njih. Izrazito je odstopal C. tsolovi, in sicer v vrednostih dorzalne in lateralne strani lobanje. Morfometrične odnose med taksoni sem predstavila z Evklidovimi razdaljami za vsak lobanjski segment (meljaki, ventralna, dorzalna in lateralna stran lobanje) posebej. V obliki meljakov se je najbolj razlikoval C. hotsoni, v obliki lateralne in dorzalne strani lobanje pa C. tsolovi. Podobnost v morfometričnih odnosih v obliki različnih segmentov lobanje in meljakov sem ugotavljala s korelacijsko analizo med posameznimi matrikami. Signifikantno podobnost (p < 0,05) sem potrdila le med Evklidovimi razdaljami lateralne in dorzalne strani lobanje. V ostalih parnih primerjavah nisem ugotovila signifikantnih korelacijskih koeficientov (p > 0,05). Dokazano so lobanjske strukture neodvisne druga od druge. Zaključujem, da med vsemi analiziranimi vrstami najbolj izstopa C. tsolovi.
Ključne besede: Calomyscus, geometrijska morfometrija, lobanja, medvrstna variabilnost, meljaki, morfometrični odnosi
Objavljeno v DKUM: 20.11.2019; Ogledov: 1133; Prenosov: 115
Celotno besedilo (2,13 MB)

Opis: V magistrski nalogi sem z metodami geometrijske morfometrije ovrednotila morfometrično variabilnost lobanje treh vrst mišjih hrčkov: pakistanskega mišjega hrčka (C. baluchi), plemenitega mišjega hrčka (C. grandis) in hotsonskega mišjega hrčka (C. hotsoni). V raziskavo sem vključila tudi osebke katerih binarno ime ni znano – Calomyscus sp. Med 120 osebki, ki so del muzejskih zbirk, sem analizirala sekundarni spolni dimorfizem, geografsko in medvrstno variabilnost, ter alometrijo v velikosti in obliki ventralne strani lobanje. Z analizo morfološke variabilnosti pri C. baluchi nisem zaznala sekundarnega spolnega dimorfizma v velikosti in obliki lobanje. Iz tega sklepam, da je stopnja kompeticije med istospolnimi osebki majhna. Geografsko in medvrstno variabilnost v velikosti in obliki lobanje sem analizirala pri šestih geografskih vzorcih (OTU-jih) treh vrst: C. baluchi, C. grandis in C. hotsoni. Variabilnost v velikosti lobanje med posameznimi vrstami sem preverila z analizo variance, ki je bila visoko signifikantna. Predstavniki C. baluchi iz Kabula so imeli največje lobanje, nekoliko manjši so bili C. hotsoni iz Kermana, presenetljivo najmanjši pa C. grandis iz Tehrana. Variabilnost v obliki lobanje sem preverila z diskriminantno analizo. P-vrednosti so pokazale, da so razlike med vsemi skupinami signifikantne, z izjemo C. hotsoni, ki z večino drugih OTU-jev ni dosegel signifikantne razlike. Nesignifikantnost rezultatov sem pripisala nizkemu številu osebkov v vzorcu (n = 3). Glede na prvo diskriminantno funkcijo sta se formirali dve skupini, C. baluchi in C. grandis. Obe vrsti sta se razlikovali v dolžini slušnega kanala, širini ličnega loka in dolžini gobčnega dela lobanje. Najdaljšo Prokrustovo razdaljo sem zabeležila med C. baluchi in Calomyscus sp., kar pomeni, da je med njima bila oblikovna variabilnost lobanje največja. Istovrstna primerjava lobanje je pokazala, da se velikost in oblika lobanje C. baluchi iz različnih OTU-jev statistično značilno razlikujejo. Posteriorno testiranje je izkazalo signifikantno razliko med osebki iz provinc Kabul in Kandahar. Provinci sta precej oddaljeni druga od druge in sklepam, da so osebki najverjetneje izpostavljeni različnim okoljskim pritiskom. V zadnjem delu naloge sem z analizo alometrije ugotovila tesno povezanost oblike in velikosti lobanje mišjih hrčkov. Odnos oblike in velikosti je bil pri vseh vrstah linearen. Ob izključitvi alometrije se je prekrivanje morfoprostorov bistveno povečalo. Iz tega sklepam, da ima alometrija pomembno vlogo v morfologiji lobanj mišjih hrčkov.
Ključne besede: Calomyscus, lobanja, geometrijska morfometrija, spolni dimorfizem, geografska in medvrstna variabilnost, alometrija
Objavljeno v DKUM: 13.12.2018; Ogledov: 1601; Prenosov: 155
Celotno besedilo (1,59 MB)