SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 26
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Morfometrična variabilnost mandibule pri vrtnih voluharicah rod terricola
Maša Kladnik, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sem analizirala medvrstno variabilnosti v velikosti in obliki mandibule pri štirinajstih vrstah voluharic iz rodu Microtus ter geografsko variabilnost vrste Microtus subterraneus. V analizo je bilo vključenih 635 mandibul. Analizo sem izvedla z metodami geometrijske morfometrije, na osnovi 13 oslonilnih točk, katere sem določila na labialni strani posamezne mandibule. Analizo morfološke variabilnosti med spoloma sem izvedla pri vrstah, kjer je bila zastopanost vsakega od spolov večja od 10 osebkov. Sekundarni spolni dimorfizem (SSD) v velikosti sem analizirala s t-testom, SSD v obliki pa z multivariatno analizo variance – MANOVA. Razlika ni bila signifikantna, niti v velikosti niti v obliki, zato sem spola obravnavala združeno. Medvrstno variabilnost v velikosti sem preverila z analizo variance oziroma F-testom, ki je bil visoko signifikanten: F 13, 621= 145,16 p<0,0001. S posteriornim testiranjem sem preverila razlike med posameznimi pari vrst. Iz rezultatov je razvidno, da se je 14 vrst voluharic statistično značilno razlikovalo v centroidni velikosti mandibule. Najmanjši so bili osebki M. subterraneus in M. daghestanicus. Nekoliko večji od povprečja so bili predstavniki vrst M. pyrenaicus in M. duodecimcostatus. Preostale vrste so izkazale podobne vrednsoti CS. Variabilnost oblike sem analizirala z multivariatnim F-testom. Vrednosti skorov za prvih deset glavnih komponent so predstavljale odvisno spremenljivko, vrstna pripadnost pa neodvisno. Vrednost testa je bila visoko signifikantna – Wilksonova lambda je znašala 0,071; F 130, 4912 =14,85; p<0,0001. Po obliki sta si bili najbolj podobni vrsti M. liechtensteini in M. daghestanicus. Geografsko variabilnost v velikosti in obliki mandibule sem analizirala pri osmih geografskih vzorcih M. subterraneus. Variabilnost v velikosti sem preverila z analizo variance. Rezultati izkazujejo delitev v dve jasno prepoznavni velikostni skupini. Telesno manjšo skupino so sestavljali vzorci iz centralne Evrope (Avstrija in Nemčija), telesno večjo skupino pa vzorci iz Makedonije in Turčije. Analiza variance je bila visoko signifikantna F7, 222=28,85; p<0,0001. Le med vzorci, najdenimi v dveh nemških zveznih deželah - Porenje in Bavarska ni bilo zaznati signifikantnih razlik. Razlike v obliki sem preverjala z diskriminantno analizo. Rezultati so razvrstili vzorce v tri skupine. Prvo skupino so tvorile makedonske živali, v drugo sta uvrščena turška vzorca, v tretji so združeni avstrijski in nemški vzorci.
Ključne besede: Microtus, Terricola, geometrijska morfometrija, morfološka variabilnost, mandibula, oslonilna točka
Objavljeno: 19.09.2017; Ogledov: 326; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (3,36 MB)

2.
Variabilnost lobanje dinarske voluharice Dinaromys bogdanovi (Rodentia: Cricetidae): spolni dimorfizem, alometrija in filogenija
Tina Klenovšek, 2014, doktorska disertacija

Opis: Dinarska voluharica, Dinaromys bogdanovi, je paleoendemični glodavec Balkana in filogenetski relikt. Kljub majhnemu arealu se deli na tri evolucijske linije, ki so geografsko ločene z rekami in v alopatriji ţe pribliţno 1,3 oz. 0,3 milijona let. Naš namen je bil analizirati morfološko variabilnost ventralne strani lobanje med spoloma, ontogenetskim razvojem in filogenetskimi skupinami. Zanimalo nas je ali je vzorec morfološke variabilnosti enak filogenetskemu ter ali imajo filogenetske skupine enaka ali različna vzorca spolnega dimorfizma in ontogenetske alometrije. Uporabili smo metode geometrijske morfometrije, s katerimi smo lahko velikost in obliko lobanje obravnavali ločeno. V raziskavo smo vključili 184 lobanj s celotnega območja poselitve, ki smo jih a priori razvrstili v tri filogenetske in pet starostnih skupin. Z analizo morfološke variabilnosti med spoloma nismo zaznali sekundarnega spolnega dimorfizma v velikosti ali obliki lobanje pri nobeni starosti ali filogenetski skupini. Iz tega sklepamo, da med osebki istega spola ni izrazite kompeticije za parjenje z nasprotnim spolom in da sta spola pod vplivom podobnih okoljskih selekcijskih pritiskov. Z raziskavo ontogenetske alometrije smo ugotovili tesno povezanost oblike in velikosti lobanje. Odnos oblike in velikosti je bil pri vseh starostih linearen. Oblika lobanje se med ontogenetskim razvojem pri vseh treh filogenetskih linijah spreminja enako hitro. Alometrija torej nima pomembnega vpliva na nastanek razlik v obliki lobanje med filogenetskimi skupinami, saj le-te nastanejo ţe v prenatalnem obdobju. Vzorec morfološke variabilnosti se je skladal s filogenetskim. Najbolj se je od ostalih dveh skupin razlikovala severozahodna skupina, ki je v alopatriji z ostalima skupinama ţe pribliţno 1,3 milijona let. Osebki iz te skupine so imeli najširši gobčni del lobanje in moţganski del lobanje, najdaljšo in na stran pomaknjeno nebno odprtino, navzven ukrivljen niz meljakov in največjo zatilnično odprtino. Ugotovili smo, da ima ventralna stran lobanje dinarske voluharice determinacijsko vrednost, saj omogoča zanesljivo klasifikacijo v filogenetske skupine. Ker med filogenetskimi skupinami v velikosti lobanje ni bilo razlik in ker je bila morfološka variabilnost lobanje kljub alopatriji majhna, sklepamo, da je lobanja dinarske voluharice pod vplivom stabilizirajoče selekcije, razlike v obliki pa so nastale kot posledica procesov nevtralne evolucije.
Ključne besede: lobanja, geometrijska morfometrija, filogenija, alometrija, spolni dimorfizem
Objavljeno: 03.04.2014; Ogledov: 2364; Prenosov: 438
.pdf Celotno besedilo (2,57 MB)

3.
MORFOMETRIČNA ANALIZA MANDIBUL PRI RODU PODGAN, RATTUS (FISCHER, 1803)
Marko Grilanc, 2014, diplomsko delo

Opis: Tema tega diplomskega dela je bila morfometrična analiza variabilnosti leve čeljustnice pri treh vrstah podgan z različnih geografskih območij. Vir podatkov je predstavljalo 488 primerkov spodnjih čeljustnic, pridobljenih iz štirih muzejskih zbirk. Analiza je potekala na vrstah Rattus rattus (črna podgana), Rattus pyctoris (himalajska podgana) in Rattus tanezumi (orientalska podgana). Namen dela je bil s pomočjo geometrijske morfometrije analizirati geografsko variabilnost in sekundarni spolni dimorfizem znotraj vrste ter morfološko variabilnost med vrstami. Po določitvi 14 oslonilnih točk na čeljustnicah smo opravili uni- in multivariatne analize, pri čemer je analiza velikosti in oblike čeljustnic potekala ločeno. Ugotovili smo, da sekundarni spolni dimorfizem ni bil izražen pri nobeni od vrst. Vrste so se med seboj razlikovale v velikosti in obliki čeljustnic. Največje čeljustnice so imeli osebki vrste R. rattus, najmanjše pa R. pyctoris. Med vrstama R. pyctoris in R. tanezumi ter R. pyctoris in R. rattus so bile odkrite signifikantne razlike v velikosti čeljustnic, medtem ko je bila razlika med vrstama R. rattus in R. tanezumi statistično naključna. Analiza geografske variabilnosti vrst je pokazala, da so bile znotraj vrst R. rattus in R. tanezumi razlike v velikosti in obliki čeljustnic signifikantne, medtem ko znotraj vrste R. pyctoris ni bilo geografske variabilnosti v velikosti in obliki. Velikost čeljustnic pri R. rattus v bližini in južneje od ekvatorja je bila manjša v primerjavi s čeljustnicami severnejših regij. Pri R. tanezumi so bile najdene razlike v velikosti čeljustnic osebkov iz otoških in celinskih regij, pri čemer so bile čeljustnice osebkov otoških regij večje od čeljustnic osebkov iz celinskih regij.
Ključne besede: Rattus rattus, Rattus pyctoris, Rattus tanezumi, spodnja čeljustnica, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost, geometrijska morfometrija
Objavljeno: 11.12.2014; Ogledov: 913; Prenosov: 160
.pdf Celotno besedilo (2,21 MB)

4.
Velikost, oblika in modularna organizacija spodnje čeljustnice pri belonogih miših, Apodemus: primerjava med vrstami
Jasmina Belšak, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi sem se osredotočila na rod belonogih miši, Apodemus, kjer sem med različnimi vrstami analizirala variabilnost mandibul v velikosti in obliki. Preverila sem tudi ali posamezne vrste izkazujejo podobno modularno organizacijo mandibule. V pregled in analizo sem vključila 235 mandibul 8 različnih vrst (A. agrarius, A. alpicola, A. flavicollis, A. hermonensis, A. microps, A. mystacinus, A. sylvaticus, A. uralensis), od katerih sem vrsto A. flavicollis obravnavala z dveh različnih lokalitet. Uporabila sem metode geometrijske morfometrije, ki omogočajo ločeno analizo variabilnosti v velikosti in obliki organizmov ali njihovih struktur. Ugotovila sem, da so razlike v velikosti med vrstami statistično značilne. S pomočjo analize glavnih komponent in diskriminantno analizo sem preverjala variabilnost v obliki mandibul. Iz rezultatov je bilo razvidno, da se mandibule različnih vrst razlikujejo tudi v obliki. Vizualizacijo razlik v obliki sem izvedla z regresijo točk na prvo diskriminantno funkcijo. Ugotovila sem izrazito daljšanje mandibule predvsem na alveolarnem modulu (telo mandibule), ki je najbolj poudarjeno pri vrsti A. alpicola, in na drugi strani njeno krajšanje pri vrsti A. mystacinus. V sklopu naloge sem preverjala tudi hipotezo, da različne vrste miši izkazujejo podobno modularno organizacijo mandibule, to je na telo in vejo mandibule. Analizo modularnosti sem izvedla z metodami geometrijske morfometrije. Zastavljeno hipotezo sem potrdila, pri posameznih vrstah sem ugotovila podobno modularno organizacijo.
Ključne besede: belonoge miši, Apodemus, mandibula, velikost, oblika, modularnost, geometrijska morfometrija
Objavljeno: 21.04.2015; Ogledov: 949; Prenosov: 145
.pdf Celotno besedilo (3,57 MB)

5.
Ontogenetski razvoj spodnje čeljustnice pri srnjadi Capreolus capreolus (Linnaeus, 1758)
Maja Mikuž, 2015, magistrsko delo

Opis: Lobanje in čeljustnice so najbolj primerni objekti za morfometrične analize, saj se hitro razvijajo in rastejo. Skladno s slovensko zakonodajo morajo lovci za vsako odstreljeno ali najdeno poginulo srnjad (in večina drugih vrst prostoživečih parkljarjev) odvzeti in sledljivo označiti leve spodnje čeljustnice. Srnjad je razširjena po celotni Sloveniji, tako da smo lahko zbrali vzorce čeljustnic za različna geografska območja in smo jih primerjali med seboj. Namen naloge je bil analizirati variabilnost velikosti in oblike spodnje čeljustnice srnjadi med ontogentskim razvojem z morfometričnimi metodami. V analizo smo vključili 903 čeljustnic srnjadi iz petih geografskih območij (Savinjska, Pohorje, Slovenjsko-goriško, Pomurje in Primorska), saj smo želeli preveriti geografski vpliv na razvoj osebka in sinhronost poleganja mladičev. Vse analize smo ločili glede na spol, saj smo ugotovili, da se oblika in velikost čeljustnic odraslih osebkov razlikuje med spoloma. Z raziskavo ontogenetske alometrije smo ugotovili, da sta oblika in velikost čeljustnice tesno povezani. Ugotovili smo, da se oblika in velikost čeljustnice najbolj spreminjata do 16-ega meseca starosti, nato se morfološko spreminjanje čeljustnice skoraj ustavi. Najintenzivnejše spremembe se dogajajo do četrtega meseca starosti, takrat je krivulja rasti najbolj strma. V tem obdobju se najbolj spreminja telo čeljustnice, predvsem njen sprednji in srednji del, torej območje, kjer izraščajo zobje. Z analizo geografske variabilnosti smo ugotovili, da od povprečne oblike in velikosti čeljustnic najbolj izstopajo vzorci iz Primorskega območja, in sicer so manjše od čeljustnic iz ostalih območij. Iz rezultatov smo tudi sklepali, da se v Primorskem območju mladiči polegajo malo prej, kot pa v ostalih območjih. Vzorci iz Savinjskega in Pohorskega območja so si zelo podobni in ne odstopajo od povprečja za celinsko območje. Čeljustnice iz Slovensko goriškega in Pomurskega območja so si po velikosti in rastni krivulji zelo podobne, vendar pri obliki med njimi opazimo statistične razlike.
Ključne besede: čeljustnice, srnjad, geometrijska morfometrija, ontogenija, alometrija, geografska variabilnost
Objavljeno: 04.05.2015; Ogledov: 1175; Prenosov: 85
.pdf Celotno besedilo (3,72 MB)

6.
Morfometrična variabilnost lobanje rodov Nesokia in Bandicota
Luka Husu, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi obravnavam morfometrično variabilnost lobanje glodavcev rodov Nesokia in Bandicota. V analizo sem vključil 91 osebkov petih vrst bandikot: Bunijeva kratkorepa bandikota (Nesokia bunnii), kratkorepa bandikota (Nesokia indica), mala bandikota (Bandicota bengalensis), velika bandikota (Bandicota indica) in Savilejeva bandikota (Bandicota savilei). S pomočjo geometrijske morfometrije sem analiziral razlike v obliki in velikosti lobanj, sekundarni spolni dimorfizem in variabilnost med vrstami. Na ventralni strani lobanje bandikot sem določil 20 oslonilnih točk, na katerih je temeljila nadaljnja analiza. Vrsti Nesokia indica in Nesokia bunnii sem izvzel iz analize sekundarnega spolnega dimorfizma (SSD) zaradi pomanjkljivih podatkov o spolu oziroma premajhnega vzorca. Pri ostalih treh vrstah SSD v velikosti ni bil izražen, torej sem spola obravnaval združeno. SSD v obliki je bil izražen samo pri vrsti Bandicota bengalensis. Pri medvrstni variabilnosti se vrste med seboj razlikujejo po velikosti in obliki. Izoblikovali sta se dve ekomorfološki funkcionalni skupini: manjše terestrične (N. indica, B.bengalensis in B. savilei) in večji semiakvatični vrsti (N. bunnii in B. indica). Pri semiakvatičnih vrstah je lobanja relativno ožja od povprečja, pri terestričnih vrstah pa relativno širša.
Ključne besede: Nesokia bunnii, Nesokia indica, Bandicota indica, Bandicota bengalensis, Bandicota savilei, geometrijska morfometrija, sekundarni spolni dimorfizem, lobanja
Objavljeno: 28.09.2016; Ogledov: 596; Prenosov: 49
.pdf Celotno besedilo (2,32 MB)

7.
Morfometrična variabilnost spodnje čeljustnice rodov Nesokia in Bandicota
Dejan Rumež, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi smo analizirali morfometrično variabilnost spodnje čeljustnice bandikot rodov Nesokia in Bandicota. V analizo smo vključili 98 spodnjih čeljustnic petih različnih vrst živali, in sicer iz rodu Nesokia (Nesokia bunnii, Nesokia indica) in iz rodu Bandicota (Bandicota savilei, Bandicota indica, Bandicota bengalensis). Analizo smo izvedli s pomočjo metod geometrijske morfometrije, določili smo 16 oslonilnih točk ter izvedli ločeno analizo velikosti in oblike mandibul. Spolni dimorfizem v velikosti ni izražen (t test ni signifikanten p>0,05), prav tako spolni dimorfizem ni izražen v obliki (F test ni signifikanten p>0,05). Razlikovanje v velikosti med vrstami smo preverjali z F testom, ki izkazuje visoko signifikantnost F4, 93 = 237,29 p<0,0001. S posteriornim testiranjem smo preverili razlike med posameznimi pari bandikot in ugotovili, da se v velikosti ne razlikujeta para: Bandicota indica in Nesokia bunni ter para Bandicota savilei in Nesokia indica. Vrsti Bandicota indica in Nesokia bunnii sta večji od ostalih treh vrst, najmanjša pa je vrsta Bandicota bengalensis. Razlike v obliki med petimi vrstami bandikot smo preverjali z multivariatnim F testom, odvisne spremenljivke je bilo prvih 10 glavnih komponent, neodvisne spremnljivke pa je bilo pet vrst rodov Nesokia in Bandicota. Vrednost F testa je bila visoko signifikantna. Zaradi velikih odstopanj v številu živali iz posamezne vrste smo v nadaljevanju razlike preverili še s Permutacijskim testom. Pri posteriorni primerjavi so vsi pari izkazovali signifikantne razlike. Pri projekciji osebkov na prvi dve glavni komponenti vidimo dva dobro diferencirana para vrst, med katerimi se oblika morfometričnega prostora v celoti prekrivata, prvi par tvorita vrsti Bandicota indica in Bandicota savilei, drugi par pa vrsti Nesokia indica in Bandicota bengalensis, medtem ko vrsta Nesokia bunnii zaseda vmesni položaj, žal pa zaradi majhnega vzorca, samo treh živali njen položaj ni dokončen. Razlikovanje med petimi vrstami bandikot smo preverjali z diskriminantno analizo, ki išče maksimalne razlike med v naprej definiranimi skupinami. V našem primeru so to bile posamezne vrste – neodvisne spremenljivke, Prokrustove koordinate pa odvisne spremenljivke o oblikovni značilnosti mandibul. Projekcija osebkov na prvi dve diskriminantni funkciji izkazuje da sta rodova Nesokia in Bandicota razmejena vzdolž druge diskriminantne funkcije, druga diskriminantna funkcija pa prav tako deloma razdeli med vrstama Bandicota savilei in Bandicota indica.
Ključne besede: spodnja čeljustnica, Nesokia, Bandicota, geometrijska morfometrija, oslonilna točka
Objavljeno: 27.07.2015; Ogledov: 920; Prenosov: 138
.pdf Celotno besedilo (2,10 MB)

8.
PREVERJANJE ASIMETRIJE MELJAKOV PRI BANDIKOTAH (RODU NESOKIA IN BANDICOTA)
Ines Prapertnik Drnovšek, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi smo s pomočjo metode geometrijske morfometrije in statistične analize preverjali variabilnost in asimetrijo meljakov zgornjih čeljusti pri bandikotah. Na treh meljakih levega in desnega zobnega niza smo izvajali morfometrične meritve z določanjem oslonilnih točk. V morfometrični obravnavi analiziramo velikost in obliko objektov ločeno. Analizirali smo 82 zgornjih čeljusti z meljaki, petih vrst bandikot, in sicer Bandicota bengalensis, B. indica, B. savilei, Nesokia indica in N. bunniiii. Vsem meljakom vsakega objekta posebej smo določili po 36 oslonilnih točk. Postopki priprave za izračun simetričnosti leve in desne polovice meljakov smo predstavili z različnimi postopki manipulacije s podatki in jih razporedili v šest ključnih korakov. Ti so v nalogi podrobno podani opisno in slikovno. Vrednosti osnovnih meritev smo z uporabo Prokrustove analize poravnali v skupno izhodišče in standardizirali, metoda pa osnovno variabilnost razstavi na velikost (centroidna velikost) in obliko (Prokrustove koordinate). Večino morfološke variabilnosti v obliki smo strnili s statistično metodo analize glavnih komponent (PCA – Principal Component Analysis). Prvi dve glavni komponenti sta razložili dobrih 55 % celotne morfološke variabilnosti, prvih pet glavnih komponent 72,8 % ter prva glavna komponenta kar 42 % morfološke variabilnosti. Za test razlik v velikosti in obliki med levo in desno stranjo meljakov smo uporabili analizo variance Procrustes ANOVA. Ugotovili smo, da so individualne razlike med osebki tako v velikosti kot obliki bistveno bolj izrazite, kot so razlike med levo in desno stranjo meljakov istega osebka.
Ključne besede: Bandicota, Nesokia, geometrijska morfometrija, nihajoča asimetrija, program MorphoJ, program tpsUTIL, program tpsDIG2
Objavljeno: 04.01.2016; Ogledov: 633; Prenosov: 47
.pdf Celotno besedilo (1,59 MB)

9.
Morfometrična analiza mandibul pri skakačih, rod Allactaga (Rodentia: Dipodidae)
Ivana Perhoč, 2015, diplomsko delo

Opis: Tema diplomske naloge je bila morfometrična analiza spodnje čeljustnice pri treh vrstah podrodu Paralactaga iz rodu Allactaga. Podrod Paralactaga zajema tri vrste skakačev, A.williamsi, A.euphratica in izolirano populacijo A.caprimulga ter je dolgotrajni vir nesoglasja glede njihove taksonomije. Analizirali smo 365 vzorcev leve spodnje čeljustnice skakačev iz podrodu Paralactaga, iz različnih muzejskih zbirk. Naš namen je bil s pomočjo geometrijske morfometrije ugotoviti ali pri vrstah A.williamsi, A.euphratica in A.caprimulga obstajajo variabilnosti v mandibuli pri osebkih različnih spolov, preveriti medvrstno variabilnosti v mandibuli in opisati variabilnost ter poiskati morebitne razlike med geografskimi vzorci. Določili smo 15 oslonilnih točk ter pridobljene podatke uporabili v morfometrični analizi in analizi podatkov z uni- in multivariatnimi statističnimi metodami. Iz rezultatov analiz smo ugotovili, da med osebki različnih spolov ni signifikantnih razlik v velikosti in obliki, da torej ni izražen sekundarni spolni dimorfizem. Pri preverjanju morebitnih variabilnosti v velikosti in obliki mandibule med različnimi geografskimi vzorci (OTU), smo prišli do ugotovitve, da je vrsta A.euphratica variabilna v velikosti, predvsem je odstopal vzorec iz južne Turčije. Vrsta A.williamsi tudi izkazuje geografsko variabilnost v velikosti mandibule med posameznimi vzorci, največje so živali iz vzhodne Turčije. Mandibule vrste A.williamsi so največje, med vrstama A.caprimulga in A.euphratica pa ni razlike v velikosti mandibule. V obliki se tri vrste značilno razlikujejo.
Ključne besede: Allactaga, Paralactaga, A.williamsi, A.euphratica, A.caprimulga, spodnja čeljustnica, geometrijska morfometrija, sekundarni spolni dimorfizem, medvrstna variabilnost.
Objavljeno: 04.01.2016; Ogledov: 890; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (1,77 MB)

10.
Časovna in prostorska variabilnost oblike in velikosti mandibule velikega voluharja, Arvicola terrestris (Linnaeus, 1758)
Polona Bitenc, 2016, diplomsko delo

Opis: Tema diplomskega dela je bila morfometrična analiza variabilnosti leve mandibule pri velikem voluharju, Arvicola terrestris (Linnaeus, 1758), iz osmih različnih geografskih regij. Vse primerke, na katerih je potekala analiza, je priskrbel prof. dr. Boris Kryštufek iz različnih muzejskih zbirk. Za določitev intraspecifične morfološke variabilnosti (variacij v velikosti in obliki mandibule) in sekundarnega spolnega dimorfizma (SSD) znotraj vrste je bila uporabljena metoda geometrijske morfometrije. Na vseh analiziranih mandibulah je bilo določenih 13 oslonilnih točk (landmarks) in na podlagi te postavitve so bile opravljene uni- in multivariatne analize, pri čemer je ločeno potekala analiza velikosti in oblike. Z enosmerno analizo variance ANOVA oz. F-testom je bila potrjena predpostavka, da znotraj vrste ne prihaja do razlik med spoloma. Diskriminantna analiza pa je pokazala na izraženo geografsko variabilnost v velikosti in obliki mandibule. Klastrska analiza je, v skladu s pričakovanji, razkrila izoblikovanje centralne skupine ter dveh oddaljenih vzorcev, glede na geografske razdalje med posameznimi regijami vzorčenja. Časovna analiza je pokazala izoblikovanje treh jasno prepoznavnih velikostnih skupin mandibule. Opazili smo manjšanje splošne velikosti, v istem časovnem razponu pa so se dogajale tudi razlike v obliki mandibule. Izrazito prekrivanje poligonov pa nakazuje, da so te spremembe relativno majhne.
Ključne besede: Arvicola terrestris, mandibula, geometrijska morfometrija, morfološka variabilnost, časovna variabilnost, prostorska variabilnost, sekundarni spolni dimorfizem.
Objavljeno: 25.03.2016; Ogledov: 898; Prenosov: 119
.pdf Celotno besedilo (4,78 MB)

Iskanje izvedeno v 0.25 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici