| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
DRUŽBENO-EKONOMSKI POLOŽAJ SLOVENSKEGA UČITELJSTVA V OBDOBJU 1861–1941
Nina Krajcer, 2009, diplomsko delo

Opis: Naše učiteljstvo je bilo od samih začetkov svojega poklica revno in podrejeno predstavnikom posvetne ter cerkvene oblasti. V času revolucije 1848 so zaslutili nove možnosti za stanovski in poklicni razvoj, vendar so leta Bachovega absolutizma ter reakcije, zlasti pa konkordat 1855, razblinili njihove upe in pričakovanja. Slovenskemu učiteljstvu je šele tretji avstrijski šolski zakon 1869 prinesel nove možnosti za pridobitev enakopravnosti na gospodarskem, socialnem in političnem področju. Omogočil jim je boljše izobraževanje, več poklicne ter stanovske samostojnosti, neodvisnost od lokalnih dejavnikov — zlasti od cerkve ter duhovščine — kljub temu pa je mnogo učiteljev še vedno opravljalo cerkovniško delo in zanemarjalo šolo ter lastno izobraževanje. Učitelji so se vse pogosteje oglašali v političnih časopisih, še posebej kritični so bili v lastnih glasilih. Vključevali so se tudi v politične stranke, kjer so iskali zaščito in pomoč v boju za gmotno eksistenco, za politične, državljanske in človečanske pravice, ki so jih kratili predvsem Slovencem tuji elementi in duhovščina. Učiteljstvo je bilo močno podrejeno državi, birokraciji in lokalnim veljakom ter celo preprostemu ljudstvu, ki je čutilo njihovo duhovno ter materialno stisko, odvisnost in nemoč. Te razmere so se zaostrovale vse do konca prve svetovne vojne in nadaljevale med vojnama, ko si je učiteljstvo še naprej na različne načine prizadevalo za materialno, socialno, politično ter kulturno emancipacijo.
Ključne besede: družbeno-ekonomski položaj, formalnopravni položaj, status, učiteljstvo, izobraževanje, zgodovinski pregledi
Objavljeno: 23.12.2009; Ogledov: 1895; Prenosov: 188
.pdf Celotno besedilo (2,53 MB)

2.
POLOŽAJ OSNOVNOŠOLSKIH UČITELJEV V OBDOBJU 1805-1869
Danijela Grahornik, 2011, diplomsko delo

Opis: Poklic javnega osnovnošolskega učitelja je bil od njegovega nastanka s Splošno šolsko naredbo podrobno zakonsko reguliran. Država je učitelju natančno predpisala šolsko delo, od njega zahtevala predpisano izobrazbo in celo osebnostne lastnosti. Pri svojem delu in v privatnem življenju je bil učitelj nadzorovan in v primeru kršitev kaznovan. Nizka raven znanja, revščina ter podrejenost predstavnikom posvetne in cerkvene oblasti je učiteljem kvarila družbeni ugled. Drugi avstrijski osnovnošolski zakon, imenovan Politična šolska ustava, ni bistveno spremenil duhovnega in materialnega položaja učiteljev, medtem ko je učiteljevo vlogo v šoli omejil. Kljub poklicni nesamostojnosti in slabemu položaju, se je v učiteljih porajala samozavest in upi po izboljšanju njihovega položaja. Načrti, zasnovani v revolucionarnem letu 1848, bi pričakovanja učiteljev v resnici izpolnili. Toda porevolucijski razvoj temu ni bil naklonjen in reakcija je s konkordatom iz leta 1855 še okrepila vodilno vlogo cerkve v šolstvu. Šele razmere po letu 1860 so omogočile dolgo želene spremembe položaja osnovnošolskih učiteljev. Tretji avstrijski osnovnošolski zakon, ki je bil sprejet leta 1869, je na novo definiral učiteljski poklic. S svojimi določili je močno posegel tudi na področje učiteljevega ugleda in učiteljem prinesel izboljšanje položaja: boljšo izobrazbo, več poklicne in stanovske samostojnosti ter neodvisnost od lokalnih dejavnikov in od duhovščine.
Ključne besede: učitelji, formalnopravni položaj, status, izobraževanje, podoba učitelja, osnovno šolstvo, zgodovinski pregledi.
Objavljeno: 18.11.2011; Ogledov: 1943; Prenosov: 212
.pdf Celotno besedilo (699,40 KB)

Iskanje izvedeno v 0.03 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici