| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 22
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Kratek oris forenzične psihologije
Igor Areh, 2011, pregledni znanstveni članek

Opis: Namen prispevka: Forenzična psihologija je v Sloveniji slabo razvita in poznana, tako med psihologi kot tudi med strokovnjaki, ki delajo na področju pravosodja ali v policiji. V prispevku je zato na kratko predstavljen razvoj in v praksi uporabne zmožnosti sodobne forenzične psihologije. Metode: Članek je nastal na osnovi pregleda in integracije spoznanj iz različnih strokovnih in znanstvenih virov, katerih avtorji so mednarodno priznani strokovnjaki, ki svoja dela objavljajo v recenziranih revijah in monografijah. Ugotovitve: Sodobna forenzična psihologija ponuja veliko eksperimentalno preverjenega znanja, ki ga v tujini s pridom izkoriščajo, s čimer dosegajo večjo učinkovitost preiskovalnega dela in dela pravosodnih organov in tako, vsaj načeloma, omogočajo višjo stopnjo zaščite nedolžnih osumljenih oseb. V Sloveniji je opazen nekajdesetletni zaostanek v razvitosti forenzične psihologije, pri čemer je najmanjši v akademskem okolju, velik in skrb vzbujajoč pa je v preiskovalni in sodni praksi, kjer je mogoče opaziti kritično pomanjkanje psihološkega znanja. Omejitve/uporabnost raziskave: Zaradi prostorske omejitve je veda predstavljena strnjeno, mnogo pomembnih informacij je zato izpuščenih. Bralec naj bi pridobil neko posplošeno, približno predstavo o forenzični psihologiji. Praktična uporabnost: Nakazanih je kar nekaj tehnik in metod, ki so uporabne zlasti v preiskovanju kaznivih dejanj, pri čemer so navedene tudi najpomembnejše pomanjkljivosti le teh. Izvirnost/pomembnost prispevka: Članek je namenjen širjenju strokovnega obzorja in opozarja na zanemarjanje pomembnih spoznanj forenzične psihologije.
Ključne besede: forenzična psihologija, policija, pravosodje, Slovenija
Objavljeno: 11.05.2020; Ogledov: 278; Prenosov: 34
.pdf Celotno besedilo (414,31 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

2.
Psihološki profil teroristov
Tina Mihelič, 2018, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo se osredotoča na ugotavljanje psihološkega profila teroristov in iskanje morebitne povezave med duševnimi boleznimi in teroristično dejavnostjo. Teroristi so posamezniki oziroma člani terorističnih skupin, ki za svoje ideološke, politične, revolucionarne ali verske cilje uporabljajo nasilje proti naključnim civilnim žrtvam za potrebe doseganja sprememb in ustrahovanja političnih oblasti in ljudi. Teoretični del daje pomen predvsem strokovnim raziskavam iskanja profila teroristov, njihovih lastnosti in motivacije. Za potrebe iskanja profila teroristov se diplomsko delo osredotoča predvsem na psihoanalitične teorije terorizma in njegovih akterjev. Kljub pomembnosti preprečevanja terorističnih napadov in pojavljanja novih terorističnih skupin je trenutno zaradi slabe dostopnosti in pomanjkanja empiričnih raziskav določitev psihološkega profila teroristov nesmiselna. Diplomsko delo opredeljuje osnovni profil dosedanjih analiziranih primerov teroristov, ki se razlikuje med skupinami in samimi teroristi. Opredeljene so motivacije teroristov, lastnosti samomorilskih teroristov, žensk teroristk in voditeljev terorističnih skupin. Na koncu teoretičnega dela so na kratko opisani profili izbranih terorističnih organizacij in njihovih vodij. V drugem delu so prikazani rezultati kratke empirične raziskave mnenja javnosti o lastnostih pripadnikov terorističnih skupin. V zaključku so poleg preverjanja hipotez podane ugotovitve raziskave v primerjavi s strokovno literaturo področja psihologije terorizma.
Ključne besede: terorizem, teroristi, profiliranje, psihološko profiliranje, forenzična psihologija, diplomske naloge
Objavljeno: 19.06.2018; Ogledov: 756; Prenosov: 137
.pdf Celotno besedilo (461,64 KB)

3.
Preiskovalni intervju z avtističnimi otroci [!]
Irma Imamović, 2017, diplomsko delo

Opis: Še vedno živimo v družbi, ki težko sprejema nekoga, ki je drugačen od ostalih, bodisi gre za drugačen stil oblačenja, način razmišljanja, versko pripadnost ali za motnje v duševnem razvoju. Družba iz strahu do neznanega in drugačnega stigmatizira takšne posameznike in jim tako onemogoči uspešno vključitev v družbo. Število oseb s posebnimi potrebami narašča, zato je pomembno, da družba spozna in sprejme takšne posameznike ter da razume njihove potrebe in jim s tem omogoči lažji razvoj in odraščanje. Spekter avtističnih motenj predstavlja novodobno motnjo v razvoju, ki se pojavi že v zgodnjem otroštvu in vključuje oteženo komunikacijo ter vstop v družbo že v prvih letih otrokovega življenja. Diagnoza avtizma se načeloma postavlja po tretjem letu starosti in predstavlja izziv tako za zdravnike kot ostale strokovnjake, saj se vsak avtističen otrok razlikuje od drugega ne glede na enako diagnozo. Razumevanje avtizma, poznavanje osnovnih simptomov ter njihovo prepoznavanje so pomembni za vsakega izmed nas, predvsem pa so pomembni za ustanove, ki se pri svojem delu pogosteje srečujejo z avtisti. Ena izmed njih je policija. Policisti so tisti, ki se bodo prvi odzvali in prišli bodisi na kraj kaznivega dejanja, opravljali intervencijo, nadzorovali večji dogodek in priskočili pomoč. Pri nas se z otroki ukvarjajo centri za socialno delo, ki z njimi opravljajo pogovore, intervjuje in jim nudijo pomoč. Ne smemo pa pozabiti dejstva, da je policist prva oseba, ki bo imela stik z otrokom oziroma v našem primeru z avtistom, in da sta od njegovega vedenja, ravnanja in pristopa odvisna varnost in dobro počutje otroka avtista. V nadaljevanju bomo zato predstavili, kako naj bi policist pristopil k otroku avtistu in mu nudil pomoč, če je ta potrebna, da bi bilo njegovo delo primerno in olajšano.
Ključne besede: avtizem, otroci, kazensko pravo, preiskovanje, preiskovalni intervjuji, forenzična psihologija, policija, centri za socialno delo, diplomske naloge
Objavljeno: 22.11.2017; Ogledov: 1022; Prenosov: 98
.pdf Celotno besedilo (800,18 KB)

4.
Kritična presoja uporabe hipnoze in kognitivnega intervjuja v preiskovanju kaznivih dejanj
Monika Zorčič, 2017, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi Kritična presoja uporabe hipnoze in kognitivnega intervjuja v preiskovanju kaznivih dejanj bom odprla vprašanje spornosti teh dveh preiskovalnih metod. V začetku naloge sem predstavila dva ključna elementa za boljše razumevanje vsebine, to sta spomin in sugestija. Oba sta tesno povezana z vsako od metod zaslišanja, ki sta glavna tema naloge in ju opisujem v nadaljevanju. Sledijo krajši zapis o zgodovinskem ozadju, opis postopka zaslišanja z eno in drugo tehniko ter predstavitev prednosti in slabosti obeh metod. Ob koncu teoretičnega dela pa pridejo na vrsto praktični primeri uporabe obeh metod zaslišanja, njuna primerjava in kritični pogled na eno in drugo tehniko. Spornost metod izhaja iz predpostavke, da je pričanje posameznika kot končni rezultat njihove uporabe lahko netočno, česar si pravosodni organi pri preiskovanju kaznivega dejanja ne smejo privoščiti. V kritični primerjavi sem z uporabo literature, ki tematiko obravnava z različnih zornih kotov, izoblikovala končne ugotovitve. Hipnoza ne spada med tehnike zaslišanja, pri katerih rezultati nastopajo kot pravni dokazi, saj so preveč nepredvidljivi. Lahko jo uporabljamo le kot pomoč za iskanje dokazov oziroma izboljšanje spomina. Nasprotno pa je kognitivni intervju kljub pomanjkljivostim, ki so v primerjavi s hipnozo drastično manjše, priznana metoda, ki se uporablja pri zaslišanju oseb, povezanih s kaznivim dejanjem.
Ključne besede: kazniva dejanja, preiskovanje, kognitivni intervjuju, hipnoza, forenzična psihologija, diplomske naloge
Objavljeno: 15.11.2017; Ogledov: 500; Prenosov: 138
.pdf Celotno besedilo (746,24 KB)

5.
Znanstveni premislek o psihofiziološkem ugotavljanju zavajanja
Igor Areh, Kaja Vidmar, 2016, pregledni znanstveni članek

Opis: Zanimanje za psihofiziološko ugotavljanje zavajanja se je v zadnjem desetletju povečalo, kar je povezano s povečanimi varnostnimi tveganji, s katerimi se soočamo. Članek razpravlja o primernosti uporabe poligrafa pri preiskovanju kaznivih dejanj z vidika znanosti, predvsem psihologije. Predstavlja, oceni in primerja dve najbolj uporabljeni tehniki ugotavljanja zavajanja: Test primerjalnih vprašanj (CQT) in Test prikritih informacij (CIT). Pri obeh tehnikah preuči njuno teoretično ozadje, objektivnost in standardiziranost testnih postopkov, točnost (veljavnost) tehnik ter predstavi etične in druge praktične pomisleke. Test primerjalnih vprašanj po desetletjih raziskav in razvoja ni razrešil svojih temeljnih težav in omejitev. Ostaja neznanstven in nestandardiziran test, ki si ločen od znanosti niti ne prizadeva k izhodu iz slepe ulice. Članek predstavi vplivnejše teorije, na katerih skušajo zagovorniki utemeljiti poligrafsko testiranje. Kritična analiza kaže, da nobena od teorij ne predstavlja zadovoljivega teoretičnega temelja tehnike. Zaradi odsotnosti znanstveno-teoretične utemeljitve ostaja tehnika primerjalnih vprašanj sporna in ujeta v samozadostnost. Ta se napaja predvsem iz metodološko vprašljivih raziskovalnih ugotovitev zagovornikov tehnike. Nasprotno pa tehnika prikritih informacij doživlja raziskovalni razcvet, predvsem na področju nevrologije, in velja za etično manj sporno in delno znanstveno utemeljeno s teorijo orientacijskega odziva. Z njo se nekoliko naivno in sporno ugotavljanje laži nadomešča z iskanjem podatkov, ki so prikriti v spominu testirancev. A tudi ta tehnika ima resne pomanjkljivosti in omejitve, zaradi katerih se postavlja vprašanje o smiselnosti uporabe poligrafa pri ugotavljanju zavajanja.
Ključne besede: poligrafi, tehnika primerjalnih vprašanj, tehnika prikritih informacij, objektivnost, testiranje, forenzična psihologija, Test primerjalnih vprašanj CQT, Test prikritih informacij CIT
Objavljeno: 13.07.2017; Ogledov: 963; Prenosov: 286
.pdf Celotno besedilo (349,96 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

6.
Prostorsko vedenje vlomilcev
Vanesa Islam, 2017, magistrsko delo

Opis: Premoženjska kriminaliteta je tista, ki jo zaradi množičnosti ljudje najpogosteje povezujejo s strahom pred kriminaliteto. Pregled literature nam je dal odgovor, kaj je motiv storilcev kaznivih dejanj, na katerih teorijah temelji njihovo preučevanje in na kakšen način izberejo tarčo. Storilci premoženjske kriminalitete so predvsem povratniki, v veliki meri odvisniki od prepovedanih drog. Pri preiskovanju premoženjske kriminalitete je profiliranje ena izmed tehnik preiskovanja, ki se je izkazala za učinkovito pri njenem preiskovanju. V nalogi podrobneje predstavimo geografsko profiliranje, s pomočjo katerega je mogoče zožiti krog osumljencev serijskih zločinov; pregledamo odnos do kriminalističnega profiliranja, teorije, na katerih temelji, namen, kaj potrebujemo za tako profiliranje, kdaj ga je smiselno uporabiti in kje se skrivajo dvomi glede uporabe te tehnike. Zanimalo nas je, kdo je vlomilec in kaj ga žene v storitev kaznivega dejanja ter ali lahko določimo značilnosti oziroma vzroke kriminalne osebnosti. Ena od vodil vedenja je cost-benefit analiza. Okoljska kriminologija je tista, ki preučuje razmerje med storilcem in prostorom. Na koncu naloge pridemo do glavnega vprašanja glede prostorskega vedenja vlomilcev. Prostorsko vedenje vlomilcev ni enotno za vse, kar potrjujejo navedbe različnih avtorjev. Nekateri zagovarjajo trditev, da kazniva dejanja izvajajo storilci v območju vsakodnevnih aktivnostih, s tem da upoštevajo varnostno cono ‒ gre za območje, kjer storilci zaradi morebitne prepoznavnosti v nadaljnjem postopku ne delujejo. Spet drugi opozarjajo, da je kar nekaj tako imenovanih vozačev, ki se na kraj dejanja odpeljejo.
Ključne besede: kriminaliteta, premoženjska kriminaliteta, storilci, vlomilci, profiliranje, geografsko profiliranje, prostorsko vedenje, forenzična psihologija, magistrska dela
Objavljeno: 17.05.2017; Ogledov: 963; Prenosov: 112
.pdf Celotno besedilo (667,23 KB)

7.
Utemeljitev preiskovalnega intervjuja s spoznanji teorije reaktance
Urša Zupanec, 2017, magistrsko delo

Opis: V (kazenskem) pravu je cilj razgovorov z osumljenci, žrtvami, pričami in ostalimi vpletenimi v posamezen primer kaznivega dejanja pridobitev resnične in celotne zgodbe o poteku samega dejanja ter obsodba pravega storilca. Dolgo časa je po svetu prevladoval prisilni način zasliševanja, katerega cilj je pridobitev priznanja. Najbolj znana tehnika je Reidova tehnika zasliševanja, ki pa zaradi svoje neetičnosti in na splošno zaradi napačnega zasledovanega cilja pogosto vodi do napačnih priznanj in posledično obsodb. Cilj je torej dosežen, ni pa dosežena pravica, ki naj bi bila v pravu neko splošno vodilo. Z zavedanjem tega so se v 60. letih 20. stoletja uveljavile v zbiranje informacij usmerjene tehnike, ki težijo k pridobivanju verodostojnih in relevantnih informacij o obravnavanem dogodku. Tu prevladuje po svetu splošno sprejet PEACE model zasliševanja, ki temelji na vzpostavitvi pristnega odnosa med preiskovalcem in intervjuvancem, kar med njima ustvari pozitivno vzdušje in vodi do sodelovanja intervjuvanca ter dosege cilja razgovora. Uporabo modela PEACE podpirajo tudi spoznanja teorije reaktance, ki v svojem bistvu pravi, da vsiljevanje določenega mnenja, mišljenja posamezniku pri njem povzroči odpor, zaradi česar postane še manj dovzeten za naša prepričevanja. Odpor oziroma upor se kaže tako, da se posameznik obnaša ravno nasprotno od z naše strani pričakovanega. Že ta teza, ki v grobem predstavlja bistvo teorije reaktance, podpira uporabo PEACE modela. Empatija preiskovalcev, njihova sproščenost, odprtost torej povzročijo enak odziv pri intervjuvancu, ki je zaradi teh in še mnogih drugih etičnih lastnosti bolj pripravljen sodelovati z nami. Sodelovanje intervjuvanca s pravim motivom, to je izpoved resnice z namenom spoznanja resnice, ne pa zavajanje preiskovalca, pa je pogosto ključno za uspešno razrešitev primera, saj običajno samo dokazi niso dovolj za obsodbo. Preiskovalni intervju, izveden po modelu PEACE, bi se torej moral uveljaviti kot splošno vodilo za izvedbo razgovora z osebami, ki so kakorkoli vpletene oziroma povezane s posameznim primerom kaznivega dejanja, saj predstavlja etično zasledovanje pravega cilja zaslišanj.
Ključne besede: intervju, preiskovalni intervju, zaslišanje, zbiranje informacij, kriminalistično preiskovanje, forenzična psihologija, teorija reaktance, magistrska dela
Objavljeno: 17.02.2017; Ogledov: 1591; Prenosov: 150
.pdf Celotno besedilo (788,19 KB)

8.
Sodobne metode zaslišanja osumljencev
Tjaša Pleško, 2015, diplomsko delo

Opis: Kazniva dejanja so tista dejanja, ki so v nasprotju z moralo, etiko in pravom, zato je nujno potrebno odkrivanje in preiskovanje le-teh, kaznovanje storilca in preprečevanje nastanka novih. Pri tem ima glavno vlogo policija, ki varuje ljudi, njihove pravice in državo. Osrednja tema diplomske naloge je preiskovalni intervju po angleškem modelu PEACE, s katerim policija pridobiva točne in zanesljive informacije, trdne dokaze, dokazuje krivdo osumljencu in odkriva resnico o kaznivem dejanju. Sestavljen je iz petih faz (priprava in načrtovanje; vpleti in pojasni; pogovor, razjasnjevanje in soočenje; zaključek ter vrednotenje). Pomembno je, da je osumljenec seznanjen s pravicami, ki jih ima med zaslišanjem, da so mu omogočeni odmori med pridržanjem in se pogovor med njim in preiskovalcem snema. Poudarek je na dobri pripravi in izpeljavi intervjuja, gradnji medsebojnega odnosa med preiskovalcem in osumljencem, predstavitvi dokazov, primerni komunikaciji ter postavljanju premišljenih vprašanj. Izogniti pa se je potrebno obtožbam, domnevanju krivde in izsiljevanju priznanj. Predstavljena je tudi pravna ureditev zaslišanja v Sloveniji, katera policijsko zaslišanje ne uvršča v kazenski postopek, ampak v predkazenski, zato tudi informacije, ki jih zbere policija in morebitno priznanje storilca, nimajo dokazne vrednosti na sodišču. Vse to je zgolj podlaga za uradno zaslišanje, ki ga v kazenskem postopku opravi preiskovalni sodnik. Postopek zaslišanja, dovoljene in prepovedane metode ter pravice osumljenca so urejene v Zakonu o kazenskem postopku, medtem ko je pristojnost policije stvar Zakona o policiji in Zakona o nalogah in pooblastilih policije.
Ključne besede: kazniva dejanja, osumljenci, zaslišanje, forenzična psihologija, metode, diplomske naloge
Objavljeno: 19.01.2016; Ogledov: 814; Prenosov: 147
.pdf Celotno besedilo (504,98 KB)

9.
Napačna priznanja
Larisa Trplan, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi smo opisali napačna priznanja. Ker je diplomsko delo predvsem teoretične narave smo povzemali ugotovitve različnih avtorjev, na koncu pa prišli do svojih ugotovitev in smo s tem potrdili ali ovrgli predvidene hipoteze. Poskusili smo odgovoriti na vprašanja: kaj je sploh priznanje, kaj je napačno priznanje, kateri so vzroki za pojav napačnih priznanj, ter kateri dejavniki, vplivajo na napačna priznanja. Samo priznanje lahko opredelimo kot izjavo osebe, s katero prizna kaznivo dejanje z vsemi elementi. Lahko je prostovoljna izjava ali izsiljena s strani policijskih preiskovalcev. Sem spadajo napačna priznanja oseb, ki priznajo kazniva dejanja, ampak ta dejanja dejansko niso storili. To naredijo zaradi pritiskov s strani policije ali pa če želijo zaščititi kakšno osebo, ji pomagati. Vzrokov, ki bi pripeljali do napačnih priznanj je več, zato na podlagi njih, ločimo prostovoljna, sporazumna, prepričevana lažna priznanja in vsiljeno - sporazumna, ki so tudi najpogostejša. Dejavniki, ki najbolj povzročajo lažna priznanja so predvsem ranljivost oseb; pomanjkanje samozavesti, slabo prenašanje stresa, osebne duševne motnje; razvojno onemogočene osebe, ki ne razumejo vprašanja kaznivega dejanja ter starost oseb; predvsem mladostniki, ki prav tako kot osebe z motnjami v razvoju želijo ugajati avtoritativnim osebam. V nadaljevanju smo opisali posledice policijsko vsiljenih lažnih priznanj, pri katerih smo prišli do zaključka, da snemanje zaslišanj bistveno vpliva na podajanje napačnih priznanj. Kajti proces zaslišanja se v celoti snema in tako se izdatno zmanjšajo pritiski policijskih preiskovalcev, saj imajo podzavestno v glavi, da se jih snema in jih kasneje tudi sodnik in porota vidijo. Na koncu smo še opisali razvpito Reidovo tehniko, katera je v Sloveniji prepovedana, zaradi njenih kršitev človekovih pravic. Za Reidovo tehniko je značilno predvsem, da se v vsakem primeru pride do priznanja, pa naj bo le – to napačno ali pravilno. Uporabljajo se manipulacije, psihološka prisila in zavajanja ter s tem povezane prevare. Zaključujemo z zasliševanji v Sloveniji, pri katerih lahko ugotovimo, da je v preteklosti in do sedaj izšlo že mnogo knjig, med njimi tudi Policijski priročnik, v katerem bi naj bile opisane tehnike, ki bi se uporabljale med zasliševanji. Vendar se v teh opisih pojavljajo tehnike, ki so bolj ali manj sporne. Zato ne moremo točno zatrditi katere tehnike se pri nas pojavljajo. Sporne tehnike verjetno uporabljajo predvsem manj iznajdljivi policijski preiskovalci, iznajdljivi pa se poslužujejo lastnih oblik in tehnik.
Ključne besede: kazniva dejanja, storilci, preiskovanje, zaslišanje, priznanje, napačna priznanja, forenzična psihologija, diplomske naloge
Objavljeno: 02.11.2015; Ogledov: 791; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (564,99 KB)

10.
Razvoj forenzične psihologije v Sloveniji : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko delo
Tanja Veber, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu so predstavljena osnovna spoznanja o forenzični psihologiji in njenem razvoju v Sloveniji. Forenzično psihologijo je težko opredeliti, zato obstaja več razlag in definicij. Po splošni definiciji pomeni uporabo psiholoških spoznanj v kazenskem in civilnem pravosodju, poleg tega pa se ukvarja s proučevanjem vedenja človeka, ki je povezano z različnimi sodnimi procesi. Je relativno mlada veja psihologije, ki se je bolj intenzivno začela razvijati šele v začetku 60. let prejšnjega stoletja, vendar njene korenine segajo že davno v preteklost. Forenzična psihologija se deli na več pomembnejših psiholoških smeri in sicer na pravno, policijsko, preiskovalno ali kriminalistično, kriminalno ali kriminološko, psihologijo žrtev ali viktimologijo in zaporsko psihologijo. Vsaka izmed teh smeri proučuje in se osredotoča na druga pojave in procese. Najbolj podrobno je opisana preiskovalna oziroma kriminalistična psihologija, ki proučuje psihološke vidike preiskovalnega procesa kaznivih dejanj. Na to področje tako spadajo različne metode in nekatere izmed njih so v diplomskem delu dodobra opisane. To so profiliranje, psihološka avtopsija, kognitivni intervju, informativni pogovor, poligrafiranje, forenzična lingvistika in hipnoza. Forenzična psihologija je v slovenskem prostoru poznana, vendar slabo razvita. Čeprav se je stanje od njenega nastanka pa vse do danes nekoliko izboljšalo, je kljub temu viden več desetletni zaostanek za ostalimi razvitimi zahodnimi državami.
Ključne besede: psihologija, forenzična psihologija, preiskovalna psihologija, policijska psihologija, forenzična lingvistika, diplomske naloge
Objavljeno: 03.10.2014; Ogledov: 1856; Prenosov: 313
.pdf Celotno besedilo (599,09 KB)

Iskanje izvedeno v 0.43 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici