Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Skozi analiziranje pravnih virov, ki urejajo konstituiranje in delovanje nepremičninskih agencij v slovenskem pravnem prostoru sem ugotovil, da pravni viri, ki urejajo področje konstituiranja in delovanja nepremičninske družbe urejajo to področje na zelo ustrezen način in, da je možno relativno hitro, to je v nekaj tednih, ustanoviti nepremičninsko družbo in jo seveda tudi vpisati v sodni register ter jo narediti sposobno za delovanje na trgu. Hitrost je v veliki meri odvisna predvsem od pripravljenosti samega ustanovitelja in od njegovega sprejemanja odločitev za izpolnitev zakonskih predpostavk, ki so nujne za samo ustanovitev firme in njeno delovanje na trgu. Ugotovil sem tudi, da lahko nepremičninska agencija hitro po vpisu v sodni register postane v celoti sposobna opravljati svojo dejavnost na trgu, ker lahko vse dokumente, ki jih predpisujejo posamezni pravni viri pripravi relativno zelo hitro in jih ni veliko. Seveda je to v veliki meri odvisno od znanja subjektov, ki vodijo to podjetje, največkrat od ustanoviteljev samih. Prav tako sem ugotovil, da se je stanje na področju nepremičninskega posredovanja po sprejemu Zakona o nepremičninskem posredovanju(v nadaljevanju ZNPosr. Ur.l.RS št.42/2003) vsekakor zelo izboljšalo, ker je zakon določil nepremičninskim družbam in nepremičninskim posrednikom pogoje za opravljanje posredovanja, pravila za varno in skrbno poslovanje pri nepremičninskem posredovanju, pristojnosti ministrstva za okolje in prostor, javne evidence o posredovanju z nepremičninami, strokovne podlage za ocenjevanje tržne vrednosti nepremičnine in inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakona(1.člen ZNPosr.). V času, ko je bil sprejet Zakon o nepremičninskem posredovanju sem bil direktor nepremičninske agencije in sem se na trgu srečeval z nepremičninskimi agenti, katerih znanje je bilo zelo pomanjkljivo, tako, da sem na svoje oči videl kako neurejeno je bilo stanje na tem področju pred sprejetjem ZNPosr. Večji del poslov nepremičninskega posredovanja je bil v domeni sive ekonomije. To neurejeno stanje je za uporabnike in nepremičninske družbe pomenilo bistveno večjo nevarnost poslovanja in implementacija (ZNPosr.) pomeni za vse sodelujoče na trgu nepremičnin zelo veliko. Natančna določitev pogojev za delo nepremičninskim agencijam je prinesla na to področje predvsem več reda in dala možnost inšpekcijskim službam, da veliko učinkoviteje izvajajo kontrolo poslovanja. To posledično pomeni, da so potencialni uporabniki storitev nepremičninskih podjetij dobili na drugi strani veliko bolj verodostojne pravne subjekte, na katere se lahko pri opravljanju predmetnih storitev veliko bolj zanesejo. Iz prakse lahko trdim, da ta zakon pomeni za integriteto nepremičninskih posrednikov in agencij zelo veliko. Nepremičninske družbe morajo imeti po (ZNPosr) sklenjena zavarovanja, ki krijejo odgovornost nepremičninske družbe za ravnanja vseh nepremičninskih posrednikov in drugih oseb, ki za nepremičninsko družbo bodisi na podlagi pogodbe o zaposlitvi bodisi na drugi pravni podlagi opravljajo posle v prometu z nepremičninami(3. Točka 6. člena ZNPosr.) , kar daje njihovim strankam zagotovilo, da bodo v primeru storjenih napak pri posredovanju izvedenega pravnega posla s strani nepremičninske agencije dobile za to primerno odškodnino. Osebe, ki opravljajo dejavnost posredovanja morajo pridobiti licenco za opravljanje posredovanja v prometu z nepremičninami, kar pomeni, da gredo posredniki, ki delajo za nepremičninske agencije, skozi nek relativno kvaliteten sistem izobraževanja, sploh pa morajo že na začetku imeti zadostno stopnjo izobrazbe, ker drugače sploh ne morejo pristopiti k opravljanju izpita. Dejansko stanje nepremičnine morajo ugotoviti nepremičninske agencije s posebno skrbnostjo, kar pomeni, da morajo na podlagi skrbnega ogleda preveriti ali ima nepremičnina očitne napake oziroma pomanjkljivosti, ki vplivajo na uporabnost oziroma ceno nepremičnine(2. točka 23. člena ZNPosr).
Ključne besede: nepremičninska družba, nepremičninska agencija, Zakon o nepremičninskem posredovanju, posredovanje v prometu z nepremičninami, dejansko stanje nepremičnine, položaj instituta nepremičninske agencije, notar, odvetnik, fizična oseba, preverjanje dejanskega stanja nepremičnine, cenitev nepremičnine, preverjanje pravnega stanja nepremičnine
Objavljeno v DKUM: 29.05.2017; Ogledov: 1795; Prenosov: 125
Celotno besedilo (1,23 MB)

Opis: Diplomska naloga je bila napisana z željo, da bi se slovenska zakonodaja na področju instituta poslovne sposobnosti posodobila. V diplomski nalogi sem opisal postopek normalne pridobitve poslovne sposobnosti in vse izjeme. S primerjalno pravno metodo sem razložil, kako poteka pridobitev poslovne sposobnosti drugod po svetu. Opisal sem postopek odvzema delne poslovne sposobnosti, kot tudi postopek odvzema popolne poslovne sposobnosti. Prav tako sem razložil postopek ponovne pridobitve, tako delne, kot popolne poslovne sposobnosti. Posvetil sem se še postopku podaljšanja roditeljske pravice, ki je zelo podoben institut kot odvzem poslovne sposobnosti. Pri osebah, ki še niso dosegle starosti 18. let in niso same zmožne skrbeti zase oziroma za svoje pravice, se celo pogosteje uporablja, kot institut odvzema poslovne sposobnosti. Pri institutu poslovne sposobnosti sem v diplomski nalogi za slovenski pravni red predlagal podobne rešitve kot jih je našlo avstrijsko pravo, torej predvsem znižanje starostne meje za pridobitev delne poslovne sposobnosti in spregled manjših pravnih poslov, ki jih sklepajo osebe z delno poslovno sposobnostjo, spet po vzoru avstrijskega pravnega reda. Velik del diplomske naloge sem namenil centru za socialno delo, ki ima v postopku odvzema poslovne sposobnosti veliko vlogo. Po mojem mnenju je njegova vloga prevelika. Center za socialno delo lahko namreč predlaga začetek postopka, je v postopku stranka in na koncu postopka tudi postavi skrbnika. Temu skrbniku določi pravice in dolžnosti. Sodišče le okvirno določi pravice skrbnika. Center za socialno delo nato v popolnosti nadzoruje delo skrbnika. V diplomski nalogi sem omenil tudi nekaj drugih institutov, pri katerih ima center za socialno delo preveliko vlogo (npr. rejništvo in posvojitve). Prišel sem do ugotovitve, da do postopka odvzema poslovne sposobnosti ne prihaja tako pogosto, kot bi moralo, velik vzrok za to so predvsem stroški postopka, ki jih nosi predlagatelj, zaradi česar pogosto niti sodišče, niti javni tožilec, niti center za socialno delo ne predlaga postopka, ko bi ga po uradni dolžnosti moral. V diplomski nalogi sem prišel tudi do sklepa, da lahko v prihodnosti, po vzgledu drugih držav (predvsem Nemčije in Švedske), pričakujemo vedno manjšo uporabo postopka odvzema poslovne sposobnosti. V Družinskem zakoniku je bil predlog, da sodišče ne bi več začelo postopka odvzema poslovne sposobnosti, ko bi zaznalo, da ga oseba potrebuje, temveč bi takšno osebo le postavili pod skrbništvo. Ugotovil sem tudi, da se bo v prihodnosti delo centra za socialno delo na tem področju krčilo. Do takšne ugotovitve sem prišel zaradi določb Družinskega zakonika. Po njem sodišče sploh ne bi začelo postopka za odvzem poslovne sposobnosti osebi, ki ni zmožna sama skrbeti za svoje pravice, temveč bi takšni osebi le določilo skrbnika. Prav tako bi Družinski zakonik omejil še določene druge pravice centra za socialno delo, ki so opisane v samem diplomskem delu.
Ključne besede: Pravna sposobnost, fizična oseba, pridobitev delne poslovne sposobnosti, pridobitev popolne poslovne sposobnosti, roditeljska pravica, podaljšanje roditeljske pravice, odvzem delne poslovne sposobnosti, odvzem popolne poslovne sposobnosti, ponovna pridobitev poslovne sposobnosti, center za socialno delo, stroški, prevelika vloga centra za socialno delo, avstrijski sistem poslovne sposobnosti
Objavljeno v DKUM: 16.05.2016; Ogledov: 4154; Prenosov: 762
Celotno besedilo (681,31 KB)

Opis: Diplomska naloga obravnava pravni položaj delavca v primeru smrti delodajalca – fizične osebe. Gre za kompleksen problem, kateri zahteva poznavanje več pravnih področij. Predvsem je potrebno upoštevati delovno pravo, dedno pravo in statusno pravo. Stranki pogodbe o zaposlitvi sta delavec in delodajalec. Delavec je zmeraj fizična oseba in že obligacijski zakonik določa, da v primeru smrti ene od strank pogodbeno razmerje zaradi lastnosti ˝intuitu personae˝ preneha. Za razliko od delavca pa je delodajalec lahko fizična ali pravna oseba. Uvodoma je treba opredeliti in poznati lastnosti delodajalca, ki je fizična oseba. Samostojnega podjetnika opredeljuje Zakon o gospodarskih družbah v splošnem delu, prav tako pa v delu, ki je namenjen podjetniku. Pravni položaj drugih svobodnih poklicev, ki jih lahko opravljajo fizične osebe, pa urejajo posebni zakoni. Zaradi smrti delodajalca pridejo v poštev določbe dednega prava iz Zakona o dedovanju. V trenutku zapustnikove (delodajalčeve) smrti pride do dedovanja. Deduje se lahko na dva načina. Če je zapustnik zapustil oporoko, se spoštuje njegova volja. Če oporoke ni, ali če oporočno določeni dediči ne želijo dedovati, pride do zakonitega dedovanja. Določbe dednega prava so v primerjavi s statusnimi določbami lex generalis. Za pravni položaj delavca je pomemben Zakon o delovnih razmerjih. Nadaljevanje podjetja in ohranitev delavčevih pogodb o zaposlitvi je odvisna od tega, kakšno dejavnost je zapustnik opravljal. Lahko pride do dveh situacij. Prva situacija je ta, da je delodajalec opravljal takšno dejavnost, zaradi katere dediči ne morejo nadaljevati podjetja, ali pa iz različnih razlogov tega ne želijo. Zaradi tega se delovna razmerja in pogodbe o zaposlitvi delavcev ne ohranijo. V tem primeru so pravice delavcev okrnjene, saj jim ne pripada pravica do odpravnine, pravica do odpovednega roka in s tem povezane druge pravice. Pridobijo lahko le pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Druga situacija je takšna, da dediči lahko in želijo nadaljevati zapustnikovo podjetje. Pride do podobnega položaja kot v primeru prenosa podjetja, obrata ali njegovega dela. Potrebno je upoštevati slovenski Zakon o delovnih razmerjih, ob upoštevanju Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonov držav članic glede varstva pravic delavcev v primeru prenosov podjetij, obratov ali delov podjetij in obratov. V tem primeru se ohranijo delovna razmerja in pogodbe o zaposlitvi.
Ključne besede: Smrt delodajalca – fizične osebe, samostojni podjetnik, pravni položaj delavca, sprememba delodajalca, dedovanje podjetniškega premoženja, fizična oseba, prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ohranitev pogodbe o zaposlitvi.
Objavljeno v DKUM: 16.07.2015; Ogledov: 2808; Prenosov: 266
Celotno besedilo (916,01 KB)

Opis: Zakon o davčnem postopku davčnim zavezancem omogoča odlog ali obročno plačevanje davka, kar predstavlja izjemo od načela zakonitega in pravočasnega izpolnjevanja ter plačevanja davčnih obveznosti. Posamezni institut omogoča davčnemu organu odobritev odloga ali obročnega plačevanja davčne obveznosti, v kolikor bi s tem preprečil socialno ogroženost davčnega zavezanca – fizične osebe, ali bi na tak način lahko premostil trenutne likvidnostne težave in preprečil nastanek hujše gospodarske škode v primeru, da je davni zavezanec poslovni subjekt. Zakon pa opredeljuje tudi odlog in obročno plačevanje davka v posebnih primerih, kjer kot pogoj za odobritev zadostuje trenutna nezmožnost plačila davka ali zavarovanje davčne obveznosti. Pogoje in kriterije, ki jih pri presoji upravičenosti do uporabe instituta uporablja davčni organ predpisuje Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku in ostali področni zakoni, ki vsebujejo posamezne določbe in se smiselno navezujejo na obravnavano tematiko. V navedenih primerih uporabe instituta država poskuša premostiti trenutno plačilno nezmožnost davčnega zavezanca zato sem mnenja, da institut odloga in obročnega plačevanja davka v luči današnje ekonomske situacije zasluži poglobljeno in kritično obravnavo.
Ključne besede: odlog davka, obročno plačevanje davka, davčni organ, davčni zavezanec, socialna ogroženost, hujša gospodarska škoda, fizična oseba, poslovni subjekt
Objavljeno v DKUM: 11.07.2012; Ogledov: 1889; Prenosov: 155
Celotno besedilo (1,04 MB)

Opis: V diplomskem delu smo z raziskovalno metodo kritičnega pregleda in študija literature analizirali internetno bančništvo na primeru NKBM. Njihova spletna storitev se imenuje Bank@Net in je bila druga tovrstna ponudba v Sloveniji. Fizični uporabniki imajo veliko možnosti, kakor tudi ugodnosti za uporabo Bank@Net — a saj jim uporaba le tega prihrani čas in denar, ter je zmeraj pri roki. Uporaba internetnega bančništva v Sloveniji ne zaostaja za številom uporabnikov drugje v Evropi. NKBM s svojo predstavljeno vizijo in cilji pa spletne storitve kontinuirano posodablja, skrbi za lahek in hiter dostop, kakor tudi za nižji finančni strošek spletne uporabe, glede na ostale banke. Bank@Net je varna, hitra in priročna spletna storitev, ki je na razpolago vseh 24 ur na dan, 7 dni v tednu in 365 dni v letu. V NKBM so motivirani približati fizičnemu uporabniku še ostale storitve, na katerih trenutno potekajo projekti, ter so prijazna in učinkovita banka, za kar so prejeli že kar nekaj priznanj in nagrad. Biti uporabniku prijazna banka je najverjetneje vodilo vseh bank, saj v današnjem času krize in recesije odidemo tja, kjer dobimo za manjše stroške več denarja in ugodnosti, sploh, kar se tiče kreditov in raznovrstnih posojil. Prepričani smo, da se bo NKBM še trudila ohranjati svojo poslanstvo ter dosegati cilje, ki si jih sprotno prilagaja, kar jo označuje za fleksibilno banko, usmerjeno k fizičnim osebam kot končnim uporabnikom njenih spletnih storitev — e bančništva.
Ključne besede: NKBM, fizična oseba, uporabnik, Bank@Net, internetno bančništvo, analiza, segmentacija uporabnikov
Objavljeno v DKUM: 06.05.2011; Ogledov: 2836; Prenosov: 231
Celotno besedilo (671,71 KB)