1. Zavarovanje denarnih terjatev z zastavitvijo delnic kot primer finančnih zavarovanj terjatevLuka Ščančar, 2020, diplomsko delo Opis: Podjetja se pogosto srečujejo s slabo plačilno disciplino nasprotnih pogodbenih strank. Prihodki od prodaje pa predstavljajo ključen vir za nemoteno izvajanje poslovnega procesa. Ker velik delež prodaje predstavlja prodaja na odloženo plačilo, je zagotavljanje rednega izpolnjevanja obveznosti plačil s strani dolžnikov in na ta način zagotovljene likvidnosti za podjetje ključnega pomena.
V poslovni praksi so prisotne številne oblike finančnih zavarovanj in instrumenti zavarovanj terjatev, ki zavarujejo upnika pred tveganjem neizpolnitve dolžnikove obveznosti. Med stvarnimi zavarovanji sta po uporabi v poslovni praksi najpogostejša zastava nepremičnine in zastava vrednostnih papirjev. Uporaba slednje še posebej skokovito narašča v najrazvitejših svetovnih tržnih gospodarstvih kot tudi v Sloveniji. V primerjavi z ostalimi oblikami zavarovanj terjatev je zastava vrednostnih papirjev, natančneje delnic kot oblike finančnega zavarovanja terjatev, v številnih pogledih optimalnejši način zavarovanja, ki zastavnemu upniku prinaša mnoge prednosti pred ostalimi načini zavarovanj. Uporabe finančnih zavarovanj terjatev se poslužujejo predvsem večja podjetja, katerih znaten del poslovanja predstavlja poslovanje s tujino in neznanimi kupci. Ob uporabi finančnih zavarovanj pri takšnem načinu poslovanja so ta podjetja izpostavljena tudi številnim novim poslovnim in pravnim tveganjem, katerih obvladovanje pa se razvija v skladu z razvojem finančnih zavarovanj. S sklenjenim finančnim zavarovanjem podjetje pridobi zagotovilo za plačilo in si tako zagotovi možnost večjega obseg poslovanja in višjo stopnjo likvidnosti.
Ključne besede: Terjatve, finančna zavarovanja, zavarovanja terjatev, vrednostni papirji, zastavitev delnic.
Objavljeno v DKUM: 17.11.2020; Ogledov: 1057; Prenosov: 129
 Celotno besedilo (651,91 KB) |
2. Dogovor o finančnem zavarovanju v luči stvarno pravnih zavarovanjMiha Šlamberger, 2016, doktorska disertacija Opis: Direktiva o finančnih zavarovanjih (Direktiva 2002/47/ES) je bila sprejeta z namenom povečanja učinkovitosti zavarovanj na finančnih trgih in posledično povečanja likvidnosti finančnih zavarovanj. Evropska komisija je sledila cilju odstranitve omejitev za učinkovito uporabo dogovorov o finančnih zavarovanjih, tako da je omejila formalnosti pri ustanavljanju in izvrševanju finančnih zavarovanj, podprla zaščito dogovorov o finančnih zavarovanjih pred posledicami pravil insolvenčnih postopkov, dovolila uporabo finančnega zavarovanja kakor, da bi bil prejemnik njihov lastnik, in priznala veljavo strukturi popolnega prenosa pravice v dogovoru o finančnem zavarovanju in dogovora o izravnavi. Direktiva je bila v slovenski pravni red prenesena z Zakonom o finančnih zavarovanjih, ki je implementiral nekaj prilagoditev obstoječih oblik stvarnopravnih zavarovanj z ustanovitvijo zastavne pravice na finančnih instrumentih ali prenosom finančnih instrumentov v zavarovanje. Kot finančna zavarovanja se tako lahko uporabijo finančni instrumenti, gotovina ali bančno posojilo, pogodbe oz. dogovori o finančnem zavarovanju, pa se lahko sklepajo le med določenimi pravnimi osebami.
Namen disertacije je ugotoviti kakšen je položaj dolžnika zaradi posebnih pravil in ali se njegov položaj poslabšuje. Posebna pravila se nanašajo na spremembe v obličnostnih zahtevah ob sklepanju dogovora o finančnem zavarovanju (odprava administrativnih ovir), možnostih posebnih dogovorov o uporabi predmeta zavarovanja, prilastitvi in neto izravnavi v primeru nastopa pogoja izvršitve. Posebno pozornost pa namenjam postopkom unovčitve zavarovanj, saj je direktiva sledila ideji pospešitve neformaliziranih postopkov izvensodnega unovčevanja.
Po natančni analizi zakonske ureditve, primerjalnopravnem pregledu ureditev v Avstriji, Nemčiji in Združenem kraljestvu ter analizi obstoječe sodne prakse zaključujem, da se položaj dolžnika zaradi možnosti posebnih dogovorov ni bistveno poslabšal, saj posebni dogovori brez pristanka dajalca zavarovanja niso mogoči. Zgolj podreditev dogovora pod pravila o finančnih zavarovanjih ne zadošča za aplikacijo vseh posebnosti, s čimer ima dajalec zavarovanja vselej možnost vplivati in predvideti svoj položaj ob zadlosti terjatve. Obstoječa pozitivnopravna ureditev sicer zadostno ureja položaj dolžnika, bilo pa bi smiselno v prihodnje natančneje določiti dopustne metode oz. načine vrednotenja finančnih zavarovanj, da bi se odpravili dvomi o morebitni kršitvi prepovedi komisoričnega dogovora, in bi se prilagodile tehnike vodenja nematerializiranih vrednostnih papirjev možnostim posebnih dogovorov o finančnih zavarovanjih.
Ključne besede: finančna zavarovanja, finančni instrumenti, pravica uporabe, prisvojitev, dogovor o neto izravnavi, izvensodna prodaja
Objavljeno v DKUM: 29.05.2017; Ogledov: 2614; Prenosov: 312
Celotno besedilo (1,83 MB) |
3. VRSTE FINANČNIH ZAVAROVANJ V POSTOPKIH JAVNEGA NAROČANJA V REPUBLIKI SLOVENIJILea Jamnik, 2016, diplomsko delo Opis: Diplomski projekt se posveča teoretičnim in praktičnim vidikom uporabe javnih naročil ter oblikam finančnih zavarovanj v postopkih oddaje javnih naročil. V uvodu povzame pomen zavarovanja obveznosti ter predstavi njegovo pravilno izpolnitev. Sledi razprava o javnih naročilih, pomenu javnih naročil, temeljnih načelih ter vrstah postopkov javnih naročil.
V drugem delu je podrobneje predstavljena Uredba o finančnih zavarovanjih pri javnem naročanju. Sledi podrobna obravnava instrumentov finančnih zavarovanj. S tega vidika je prikazano ravnanje naročnikov pri posamezni vrsti finančnih zavarovanj. Sledi zaključna analiza in primerjava med različnimi instrumenti finančnih zavarovanj. Z zaključnim sklepom je sklenjeno, katera zavarovanja so najprimernejša ter katere težave iz prakse odpravlja Uredba.
Ključne besede: zavarovanje obveznosti, javna naročila, finančna zavarovanja.
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1925; Prenosov: 312
Celotno besedilo (795,92 KB) |
4. Obvladovanje kreditnega tveganja v majhnem podjetju XTatjana Pešti, 2016, diplomsko delo Opis: Plačilna nedisciplina je v Sloveniji že dalj časa zelo razširjena. To potrjujejo tudi zadnji podatki, ki jih je objavil AJPES (2016), kjer lahko vidimo, da je bilo v mesecu marcu 2016 v Sloveniji 4.866 pravnih oseb z dospelimi neporavnanimi obveznostmi nad 5 dni neprekinjeno, povprečen dnevni znesek teh obveznosti pa je bil kar 335.478.000 EUR. Primerjava s prvima dvema mesecema istega leta kaže manjši porast števila pravnih oseb z zapadlimi obveznostmi, višina obveznosti pa se je malenkost znižala.
Podjetja za izdelke ali storitve, ki jih prodajo svojim kupcem, plačila navadno ne dobijo takoj, ampak kupcem odobrijo različno dolg odlog plačila. Primerjava z Avstrijo kaže, da ta v Sloveniji znaša v povprečju 70 dni in več, v Avstriji pa večinoma 30 dni. Odlog plačila za prodajalca pomeni kreditno tveganje, ki predstavlja možnost izgube zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti kupca do prodajalca. Kreditno tveganje pa lahko v podjetju obvladujemo s sprejetjem in doslednim izvajanjem ustrezne kreditne politike.
Primerjava koeficienta vezave kratkoročnih poslovnih terjatev in kratkoročnih poslovnih obveznosti za leto 2014 kaže, da je proučevano manjše podjetje X terjatve dobilo poravnane v povprečju v 94 dneh, obveznosti pa je poravnavalo v 70 dneh. V panogi, v katero spada proučevano podjetje, pa so se terjatve poravnavale v povprečju v 70 dneh, obveznosti pa v 81 dneh. Proučevano podjetje X svojim kupcem odobrava predolge odloge plačil, svojih terjatev nima zavarovanih, postopek izterjave se začne šele po določenem času in ne takoj ob zapadlosti terjatev, kar vse povečuje kreditno tveganje.
Plačilna disciplina v Sloveniji je že dalj časa slaba in tudi ni pričakovati njenega hitrega in občutnega izboljšanja, zato predlagam vodstvu podjetja X, da spremeni politiko kreditiranja kupcev, postopek izterjave je treba sprožiti takoj ob zapadlosti terjatve, zavarovati bo potrebno terjatve vsaj do večjih kupcev. Najprimernejše za podjetje pa bi bilo zavarovanje terjatev pri zavarovalnici.
Ključne besede: Kreditno tveganje, finančna nedisciplina, instrumenti zavarovanja, izterjava, obvladovanje kreditnega tveganja.
Objavljeno v DKUM: 05.07.2016; Ogledov: 1607; Prenosov: 165
Celotno besedilo (888,34 KB) |
5. TVEGANJE POSLOVNE BANKE PRI FINANCIRANJU PREVZEMOV S FINANČNIM VZVODOMMetka Čretnik Zavec, 2012, magistrsko delo Opis: Razsežnosti svetovne gospodarske krize, ki je sledila finančni krize konec leta 2008, je opaziti v močnem zniževanju gospodarske rasti v vseh panogah in v pretežno v vseh svetovnih gospodarstvih. Učinek zniževanja gospodarske aktivnosti je razviden v zniževanju kreditnega potenciala bank, na omejevanju investicijskih vlaganj ter na povečevanju števila družb v insolvečnih postopkih.
Oslabitve slabih terjatev bank v Sloveniji so po stanju 31.12.2011 znašale 1,16 mrd EUR kar je predstavljalo 81,5 % bruto dohodka bank. Tako imenovani slabi krediti bank ali neplačniki (NPL) se povečujejo, s tem pa tudi oslabitve terjatev bank. Slednje ima negativen vpliv tudi na kapital bank, kapitalsko ustreznost in potrebo po novih in novih dokapitalizacijah. Oslabitve terjatev bank so v obdobju od 2009 do 2011 porasle pretežno v sektorju finančnih holdingov, sektorju gradbeništva, prometa z nepremičninami in v sektorju predelovalne dejavnosti. V času konjukture in velike razpoložljivosti finančnih sredstev z nizko ceno denarja, so banke financirale projekte brez lastne udeležbe investitorjev. Tako kot projekti so bili tudi prevzemi financirani pretežno z dolžniškimi viri. Pri financiranju prevzemov v Sloveniji je imela veliko vlogo tudi vladajoča politična opcija. Porast prevzemnih aktivnosti je opazen še posebej v času visoke gospodarske rasti in višjih donosov. Odplačilo kreditnih obveznosti za prevzem je, predvsem pri managerskih prevzemih, temeljilo na denarnem toku ciljne tarče, saj so bili običajno prevzemniki projektne družbe, ustanovljene z minimalnim kapitalom in v lasti managerjev ciljne tarče. Vrednost zavarovanj je bila zaradi nepremičninskega balona in/ali precenjenih vrednostnih papirjev prenizka, da bi v primeru nastanka kritičnega dogodka krila izgube banke. Slednje so ob dodatnem zniževanju vrednosti zavarovanj zahtevale odplačila kreditov ali dodatna zavarovanja, ki jih prevzemniki niso mogli zagotoviti. Ob nižanju gospodarske aktivnosti ter posledično zniževanje prihodkov od prodaje in donosnosti, prevzemniki oziroma ciljna družba ni več zagotavljala odplačilne sposobnosti.
Posledica prenizke vrednosti zavarovanj in nezmožnosti odplačevanja kreditnih obveznosti za prevzem so visoko oblikovane oslabitve terjatev bank, ki so financirale prevzem. Omejitve pri ustanavljanju zavarovanj pred izvedbo prevzema določa Zakon o prevzemih z dopolnitvami. Po izvedenem prevzemu so zavarovanja temeljila le na zastavi delnic, ki jih je izdala ciljna tarča in ne tudi na zastavi nepremičnega premoženja prevzete družbe. Zakon o prevzemih z dopolnitvami prevzemnike omejuje pri izvajanju prevzemnih aktivnosti ko določa najnižji prevzemni prag pri katerem morajo prevzemniki objaviti prevzemno ponudbo. Kršenje določil prevzemne zakonodaje je odvzem glasovalnih pravic, s čimer zakonodajalec posega v upravljalske aktivnosti v prevzeti družbi ter posledično na oblikovanje dividendne politike. Pogoje za statusne spremembe akterjev prevzemnih aktivnosti določa Zakon o gospodarskih družbah z dopolnitvami.
Prevzemne aktivnosti se odvijajo v vseh gospodarskih okoljih in tudi ob zniževanju gospodarske aktivnosti. Odločitev poslovne banke o financiranju prevzema bi morala bila odvisna od poslovnega programa ciljne tarče, uspešnosti panoge v kateri deluje, od prodajnih trgov ter predvsem od dovolj visoke lastne udeležbe prevzemnika pri financiranju prevzemnih aktivnosti, ob zagotovitvi ustreznih zavarovanj za kreditne obveznosti. Manjše tveganje neuspešnega prevzema pa nosijo prevzemniki, katerih cilj je prevzem ciljne tarče s proizvodnim programom visoke dodane vrednosti in z diverzificiranim obsegom naročnikov.
Znanstveno delo je sestavljeno iz dveh sklopov: teoretičnega in empiričnega.
V teoretičnem delu smo proučili vrste prevzemov, zgodovino prevzemov in značilnosti prevzemnih aktivnosti v Sloveniji in način financiranja prevzemov s predstavljenim modelom prevzema. Teoretični del, ki se nanaša na proučevanje prevzemnih aktivnosti je dopolnjen s prakti
Ključne besede: prevzem, prevzemna ponudba, prevzemni prag, prag uspešnosti prevzemne ponudbe, ciljna/prevzemna tarča, finančni vzvod, kreditno tveganje, Basel II, zavarovanja, kritični dogodek, neplačnik, oslabitve, izgube iz kreditnega tveganja, zmanjševanje kreditnega tveganja, odplačilna sposobnost, dividende, čisti denarni tok, EBITDA, dolgoročna zadolženost, finančna zadolženost, kazalniki zadolženosti, posamične oslabitve.
Objavljeno v DKUM: 07.06.2013; Ogledov: 2442; Prenosov: 2 |
6. SLOVENSKA FINANČNA ZAVAROVANJA V EVROSISTEMUPetra Vesel, 2012, diplomsko delo Opis: Kot odraz implementacije Direktive 2002/47/ES imamo v Sloveniji Zakon o finančnih zavarovanjih že vse od leta 2004. Namen direktive je bil ustvariti enoten pravni okvir finančnega zavarovanja v Evropski uniji in odpraviti formalne ovire, kar naj bi vodilo v povezan in učinkovit finančni trg.
Glede na smernice Direktive 2002/47/ES je obstoječi zakon zagotavljal sklepanje finančnih zavarovanj s pomočjo finančnih instrumentov in gotovine pri zavarovanjih vseh vrst transakcij na kapitalskih trgih.
Zaradi gospodarske krize in kreditnega krča je bila sprejeta Direktiva 2009/44/ES, ki širi predmet oziroma seznam sredstev finančnih zavarovanj na bančna posojila. Torej denarne terjatve, ki izhajajo iz kreditne pogodbe. Finančno zavarovanje je prenos finančnega instrumenta, gotovine ali bančnega posojila v zavarovanje ali zastavna pravica na finančnem instrumentu, gotovini ali bančnem posojilu.
Glavni cilj Direktive 2009/44/ES je olajšati dostop do finančnih sredstev, znižati stroške obratnega kapitala in znižati stroške posojilojemalcem. Potrebno je bilo olajšati in odpraviti nacionalne ovire pri ustanavljanju tovrstnih finančnih zavarovanj, ter poenotiti pravila za poslovanje med centralnimi bankami, s čimer bo spodbujena čezmejna uporaba teh zavarovanj.
Ključne besede: finančna zavarovanja, Zakon o finančnih zavarovanjih (ZFZ), Direktiva 2002/47/ES, Direktiva 2009/44/ES, finančno premoženje, bančno posojilo, Evrosistem.
Objavljeno v DKUM: 04.04.2012; Ogledov: 3108; Prenosov: 279
Celotno besedilo (865,38 KB) |
