Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Družbena ureditev in gospodarstvo sta v srednjem veku temeljila na zemlji. Ker so imeli osrednji deli nemške dežele zemljo že razdeljeno, je bila zemlja zanimiva predvsem na jugovzhodu države. Imenovala se je kronska zemlja, saj jo je cesar z namenom pridobivanja zvestobe tamkajšnjega plemstva in krepitve obrambe na meji podeljeval plemstvu in cerkvi. Kot rezultat se je oblikoval družbeni in gospodarski sistem, imenovan fevdalizem. Nastajati so začela zemljiška gospostva, zemlja pa je plemstvu dajala status in ugled. Žovneški so imeli status svobodnih gospodov (nobiles), kar je zanje pomenilo, da so se podrejali samo vladarju. V tistem obdobju je bil cilj vsake plemiške rodbine združiti čim več posesti in ustvariti lasten teritorij, na katerem bi si pravno, politično in vojaško podredili ostalo plemstvo. Ko so Žovneški v drugi polovici 13. stoletja prvič posegli v medplemiške boje, so to naredili preudarno, saj so podprli Habsburžane in si tako pridobili pomembnega zaveznika. Leta 1308 je Ulrik Žovneški Frideriku Habsburškemu izročil svoje gradove in jih prejel nazaj v fevd. To dejanje je sicer pomenilo izgubo temelja za naziv svobodnih gospodov in premik navzdol po družbeni lestvici, saj so Žovneški s tem postali deželnoknežji ministeriali. Vseeno pa je izročitev še okrepila medsebojno vez s Habsburžani, po vrhu vsega pa je Ulrik posesti obdržal. Leto 1332 je bilo za Žovneške pomembno saj je umrl zadnji Vovbrški grof, zato so se podali v boj za njihovo dediščino, s središčem v Celju. Naslednji prelomni dogodek je sledil leta 1341 s povzdigo cesarja Ludvika Bavarskega, s katero so dobili naziv državni grofje Celjski. Temu je sledila ponovna povzdiga Karla IV. Luksemburškega. Poroka in z njo povezano dedovanje je bila le ena izmed strategij za pridobivanje ozemelj, spori za dediščino pa so navadno vodili v vojaške spopade. Ker so se Celjski grofje zavedali, da vsaka delitev rodbinske posesti pomeni tudi njeno slabitev, so z dednimi pogodbami ohranjali celotno posest v rokah rodbine tako, da se z ženitvami ni delila, pomembne listine pa so podpisovali vsi skupaj. Med vsemi ženitvami je bila najpomembnejša poroka Barbare, najmlajše hčere Hermana II. Njo je oče namreč poročil s Sigismundom, sinom rimskega cesarja in češkega kralja Karla Luksemburškega. Sigismund je leta 1410 postal rimsko-nemški cesar, Barbara pa je bila v Pragi leta 1437 kronana za češko kraljico. Leto pred tem, novembra 1436, je Sigismund Celjske grofe povzdignil v državne kneze. Ta povzdiga je postala jabolko spora med Celjskimi in Habsburžani, nesoglasja pa so se leta 1443 končala s sklenjeno poravnavo. Celjski so se namreč odpovedali lastni kneževini, Friderik III. Habsburški pa jim je priznal knežji naslov. Del poravnave je bila tudi obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, po kateri rodbina, ki izumre prva (ostane brez moških potomcev), drugi prepusti vsa svoja ozemlja. Sprva je bilo težko govoriti o oporočni sposobnosti, saj je zemljiški gospod vedno sodeloval pri prenosu premoženja iz zapustnika na prejemnika. Oblika oporoke sprva ni bila izrecno določena. Oporočno dedovanje se je najverjetneje uveljavilo v 13. stoletju, dedovanje po zakonu v primeru, ko zapustnik ni napravil veljavne oporoke, pa se je najverjetneje uveljavilo šele v visokem srednjem veku, pri čemer so bili prvi upravičenci zapustnikovi najbližji krvni sorodniki. Ženske so se navadno odrekle premoženju v korist moških potomcev rodbine. Glavno načelo pri razpolaganju s podedovanim premoženjem je bila zaščita obstoja rodbinskega premoženja. Dedovanje fevdov je bilo omejeno na krvno sorodstvo, tako da ga vdova ni mogla dedovati, ampak ga je lahko le uživala do smrti; to je veljalo še v 14. stoletju. Nedeljivost premoženja so zagotavljali tudi tako, da je bilo treba za odsvojitev premoženja pridobiti soglasje sorodnikov. Izjema so bile naklonitve cerkvi, za katere soglasje sorodnikov ni bilo potrebno.
Ključne besede: Celjski grofje, fevdalizem, plemstvo, dedna pogodba, ženitna pogodba, obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, oporočno dedovanje.
Objavljeno v DKUM: 12.12.2019; Ogledov: 2256; Prenosov: 282
Celotno besedilo (944,76 KB)

Opis: Zgodovina anglosaške Anglije je zgodovina neprestanih bojev za oblast, nestabilnih družbenih razmer in invazij. V tako heterogeni družbi, razdrobljeni na več majhnih državic, od katerih je v različnih obdobjih ena ali druga prevzela primat, se nikoli ni izoblikovala močna centralna oblast z enotnimi pravili in pravnimi normami. Kljub temu se je izoblikoval pravni sistem pravil, ki je temeljil na običajnem pravu, le-ta pa je imel veliko skupnih prvin, ki so izvirale iz germanske tradicije. To tradicijo je občasno prekinilo obdobje vpadov skandinavskih osvajalcev, ki so si z mirovnimi sporazumi zagotovili obširna območja, kjer so veljali njihovi običaji in zakoni, dokončno pa invazija pod vodstvom Viljema Osvajalca. Angleška centralno urejena fevdalna država ima svoje korenine v normanski invaziji, ki je spremenila anglosaško klansko ureditev in jo nadomestila z osebnim vazalstvom vezanim neposredno na vladarja. Viljem je s preprostimi, a strogimi zakoni enotno uredil kazenskopravno ureditev. S tem je ustvaril temelje močni centralizirani državi pod vodstvom vrhovnega poglavarja z enotno ureditvijo na njenem celotnem ozemlju. Normani kljub prevzemu oblasti niso popolnoma spremenili pravnega sistema, ampak so ga le nadgradili tako, da jim je bilo olajšano vladanje nad novimi podaniki. Vpeljali so nekatere prvine kontinentalnega fevdalnega prava in v pravni red vpeljali nekatere inovativne rešitve, ki so bile unikatne v tedanji Evropi. V tem času se začne oblikovati common law sistem kot prizadevanje, da se pravo enotno uredi na celotnem območju, ki je pod kontrolo Normanov.
Ključne besede: Anglosasi, Normani, Viljem Osvajalec, srednji vek, centralizem, fevdalizem, vazalstvo, običajno pravo, common law.
Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 1567; Prenosov: 174
Celotno besedilo (663,08 KB)

Opis: Zakonska zveza je običajno eden najpomembnejših institutov oziroma mejnikov v življenju človeka, predvsem iz socialnega, družbenega in družinskega vidika. Zakonska zveza je vrednota in temeljni pravni postulat družbe, ki pa se razlikuje glede na različna kulturna okolja in obdobja zgodovine. Zakonska zveza je pravni institut, ki je tesno povezan z družino in družinskih življenjem, saj je le-ta največkrat temeljni cilj in pomembna posledica sklenitve zakonske zveze med osebama različnega spola. Družina je trajna skupnost, je posledica pravnega akta, kjer so vzpostavljeni osebni odnosi in čustvena navezanost med partnerjema različnih spolov, starši in otroci. Zakonska zveza, pravni institut, kakor ga poznamo danes, ima svoje korenine v srednjem veku. Družba srednjega veka je bila razslojena, kljub temu so bile posledice sklenitve zakonske zveze, ne glede na stan iz katerega sta izhajala sklenitelja, povsem enake. Izhodišča zakonske zveze so se dokončno oblikovala v Dekretu Tametsi leta 1563. Kot tak je pravni institut zakonske zveze s svojimi posledicami ostal nespremenjen. Codex iuris canonici iz leta 1983 s svojim predhodnikom in imenovanim Dekretom potrjuje to trditev za področje kanonskega prava in ODZ iz leta 1811 s svojimi novelami iz začetka 20. stoletja za civilno področje. Vse do konkordatov države z KC v 18. in 19. stoletju, je odločilno vlogo pri sklepanju zakonske zveze imela KC s svojimi predstavniki, šele druga polovica 19. stoletja prenese pristojnost v celoti na državne organe.
Ključne besede: zakonska zveza, družina, družinsko življenje, dedovanje, srednji vek, fevdalizem, kanonsko pravo, ZCP, ODZ, KC
Objavljeno v DKUM: 06.07.2015; Ogledov: 1696; Prenosov: 406
Celotno besedilo (797,09 KB)

Opis: Cilj diplomske naloge je ugotoviti, kako se razvoj Anglije v srednjem veku razlikuje od ostale Evrope. Časovni okvir sega od normanske osvojitve do prihoda rodbine Tudor na angleški prestol. Osredotočila sem se torej na vladanje kraljev iz rodbine Plantagenetov, ter na napredek, ki so ga prinesli v deželo. Pri pisanju sem si pomagala predvsem z monografskimi publikacijami, delno pa tudi z različnimi enciklopedijami in internetnimi viri. Glavni vir je bilo delo avtorja Trevelyana; Zgodovina Anglije, ki je že precej zastarelo, zato sem uporabljala tudi gradivo novejšega datuma, ki pa je večinoma v angleškem jeziku. Prvi del diplome vsebuje bolj splošne podatke in obravnava tipične probleme srednjega veka skozi perspektivo Anglije. V drugem delu je namenjeno nekaj prostora vsakemu od plantagenetskih kraljev, saj so si bili med sabo zelo različni in ne bi bilo korektno, če bi pisala le o sami rodbini, saj bi tako preveč posploševala. Skozi delo ugotovimo, da se na specifičen razvoj Anglije vplival predvsem izvor njenih plantagenetskih kraljev, ki je otok povezal s celino. Prav ta razdalja od centra Evrope pa je omogočila, da so se ideje s celine na otoku spremenile in prilagodile tamkajšnjim potrebam. Največja razlika med Anglijo in celino je vidna v razvoju prava, ki je neizbežno povezan z razvojem Cerkve in fevdalizma.
Ključne besede: Ključne besede: Anglija, srednji vek, Plantageneti, pravni sistem, fevdalizem.
Objavljeno v DKUM: 26.10.2010; Ogledov: 4385; Prenosov: 559
Celotno besedilo (3,97 MB)