| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 9 / 9
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
POLIMORFIZMI V IZBRANIH APOPTOZNIH GENIH KOT NAPOVEDNI DEJAVNIK ZA ODZIV NA ADALIMUMAB PRI BOLNIKIH S CROHNOVO BOLEZNIJO
Maja Sušec, 2010, diplomsko delo

Opis: Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB) je kompleksna bolezen, ki se lahko pojavi predvsem kot Crohnova bolezen (CB) ali kot ulcerozni kolitis (UK). Na razvoj bolezni vplivajo tako okoljski kot tudi genetski dejavniki. Bolniki, ki so oboleli za KVČB, zelo različno odgovarjajo na različna zdravila, zato zdravljenje poteka v več stopnjah. Najprej se preizkusijo 5-aminosalicati, nato kortikosteroidi in nazadnje imunosupresivi. Pri Crohnovih bolnikih, ki so neodzivni na omenjena standardna zdravila, se v zadnjem času uporabljajo nove biološke učinkovine, kot sta infliximab (komercialno dostopno zdravilo pod imenom Remicade) in najnovejše zdravilo adalimumab (komercialno dostopno zdravilo pod imenom Humira), ki inhibirajo provnetni citokin TNF-. Namen dela je bil poiskati farmakogenomske biooznačevalce, ki bi potencialno služili kot napovedni dejavniki odziva na biološko učinkovino adalimumab pri bolnikih s Crohnovo boleznijo. V nalogi smo se osredotočili na analizo polimorfizmov v izbranih apoptoznih genih TIMP-1 (SNP +372C/T oz. rs4898), CASP-9 (SNP 93C/T oz. rs4645983), FCGR3A (SNP 158V/V oz. rs396991 in FAS (SNP -670C/T oz. rs1800682), ki so predhodno pokazali povezavo z odzivom na infliximab. Namen je bil tudi ugotoviti ali so ti polimorfizmi v apoptoznih genih povezani tudi s tveganjem pri slovenskih bolnikih s Crohnovo boleznijo, ki ne odgovarjajo na standardno terapijo oziroma je bila standardna terapija prekinjena zaradi prehudih stranskih učinkov. Prav tako smo želeli raziskati ali obstaja in kakšna je korelacija med polimorfizmi v zgoraj navedenih genih in kliničnimi značilnostmi bolnikov. Vzorci krvi za izolacijo DNK ter za določitev laboratorijske krvne slike in drugih parametrov so bili odvzeti pred prvim odmerkom zdravila in nato še po 4., 12., 20. in 30. tednih. Pri vsakem odvzemu se je stanje bolezni analiziralo še z indeksom IBDQ. Genetske analize izbranih polimorfizmov smo izvedli z metodo RFLP in analizo fragmentov na agaroznem gelu ter s KASPar tehniko. Ugotovili smo povezavo polimorfizma v genu CASP-9 z odzivom na adalimumab. Bolniki z genotipom C/C so imeli slabši odziv opažen predvsem po štirih (p = 0,05) in 20 tednih (p = 0,031) zdravljenja kot bolniki z genotipom C/T ali T/T. Rezultat naše študije je skladen s študijo pri zdravljenju z infliximabom, kjer so bolniki s C/C genotipom v genu CASP-9 prav tako imeli slabši odziv. Pri ostalih 3 analiziranih genih povezava ni bila statisično značilna. Nadalje smo ugotovili povezavo polimorfizmov v genih CASP-9 (SNP rs4645983) in FCGR3A (SNP rs396991) pri slovenskih CB bolnikih vključenih v študijo. Frekvenca alela C na SNP-u rs4645983 gena CASP-9 je pri bolnikih s CB signifikantno nižja (0,68) v primerjavi s frekvenco kontrolne skupine (0,86, p = 9,9*10-5). Prav tako je frekvenca genotipa C/C nižja pri bolnikih s CB (60,22%) v primerjavi z zdravimi posamezniki (78,41%, p = 0,01). Pri primerjavi alelne frekvence SNP-a rs396991 na genu FCGR3A smo ugotovili, da je frekvenca alela T signifikantno nižja pri bolnikih s CB (0,54) v primerjavi z zdravimi posamezniki (0,67, p = 0,01), prav tako se signifikantno razlikuje frekvenca genotipa in sicer 33,3% genotipa T/T pri CB bolnikih v primerjavi s 45,06% pri kontrolni skupini (p = 0.010). Ugotovili smo povezavo med polimorfizmom v genu CASP-9 in trajanjem bolezni, vendar samo v skupini bolnikov, ki so bili dobri odzivniki na adalimumab. Bolniki s T/T genotipom v skupini dobrih odzivnikov so imeli dalj časa diagnosticirano bolezen kot bolniki z genotipom C/C ali C/T (p = 0,002). Boljši odziv na adalimumab je bil tudi pri mlajših bolnikih ne glede na genotip. Naša študija je pokazala, da bi analiza polimorfizma v genu CASP-9 pomagala pri napovedi odziva Crohnovih bolnikov na adalimumab, analiza genov CASP-9 in FCGR3A pa pri napovedi odziva na standardna zdravila za Crohnovo bolezen.
Ključne besede: Crohnova bolezen, polimorfizem posameznega nukleotida, farmakogenomika, biološka zdravila
Objavljeno: 12.07.2010; Ogledov: 3552; Prenosov: 335
.pdf Celotno besedilo (1,09 MB)

2.
3.
Farmakogenomika v zdravljenju astme
Vojko Berce, Uroš Potočnik, 2008, pregledni znanstveni članek

Opis: Med posamezniki obstajajo velike razlike v učinku protiastmatične terapije, ki so pogojene predvsem z različnim genetskim zapisom. Namen farmakogenomike je poiskati tiste polimorfizme, ki so povezani z vsemi učinki določenega zdravila. Farmakogenomika pri astmi zaenkrat proučuje predvsem vpliv genov, ki kodirajo receptorje za zdravila, komponente postreceptorske signalne transdukcije in transkripcijske dejavnike. Največ raziskav je bilo narejenih na področju farmakogenomike beta2 agonistov. Mutacija Arg/Arg na mestu 16 gena ADRB2, ter mutacije v genih LTC4S, ALOX5 in CRHR1 spremenijo odziv na protiastmatično terapijo. Cilj farmakogenomike astme pa je poiskati čimbolj učinkovito protiastmatično zdravilo z čimmanj stranskimi učinki individualno za vsakega posameznika na podlagi njegovega genotipa.
Ključne besede: farmakogenomika, astma, polimorfizmi
Objavljeno: 31.05.2012; Ogledov: 1779; Prenosov: 66
URL Povezava na celotno besedilo

4.
VLOGA GENOV GLCCI1 IN SFXN1 PRI ZDRAVLJENJU OTROŠKE ASTME Z GLUKOKORTIKOIDI
Tjan Smrečnik, 2014, diplomsko delo

Opis: Astma je najpogostejša kronična bolezen pri otrocih, ki prizadene dihala. Poznamo dva tipa astme, in sicer alergijsko in nealergijsko obliko astme. V svetu je možno zaznati strmo naraščanje obolevnosti za astmo po letu 1980. Številne študije so potrdile vpliv več kot stotih genov na razvoj in potek zdravljenja astme. Predvidevamo, da je vpliv posameznega gena izredno majhen. Velikokrat raziskave z nasprotujočimi si rezultati otežujejo določitev vloge, ki jo ima posamezni gen na razvoj in zdravljenje astme. Pri raziskovalnem delu smo analizirali genotip in izražanje genov za gena GLCCI1 in SFXN1 jih primerjali z različnimi kliničnimi parametri. Izražanje izbranih genov smo izmerili z metodo kvantitativnega PCR v realnem času. Gensko tipizacijo DNA polimorfizmov smo izvedli z metodo »Restriction Fragment Length Polymorphism« in »High Resolution Melt«. Z raziskavo smo želeli potrditi dosedanje rezultate raziskav za polimorfizem rs37972 za gen GLCCI1 in polimorfizem rs2644645 za gen SFXN1. Z raziskavo smo potrdili povečano tveganje za obolelost za astmo pri osebah, ki imajo za polimorfizem rs37972 genotip TT (p=0,010). Potrdimo lahko tudi vpliv genotipa CC, za polimorfizem rs37972, na vrednost parametra FEV1 (p=0,028). Za gen SFXN1 in polimorfizem rs2644645 lahko povežemo alel T s povečano količino eozinofilcev (p=0,013). Nadalje lahko potrdimo, da terapija s glukokortikoidi vpliva na izražanje gena SFXN1 (p=0,002). Rezultati, pridobljeni z raziskavo, bi lahko vplivali na razumevanje patogeneze astme in zdravljenju oz. lajšanju simptomov. Za zanesljivo uporabo genskih raziskav pri diagnosticiranju bolezni bodo v prihodnje potrebne še nadaljnje raziskave, ki bodo potrdile dosedanje povezave in analizirale gene ter njihove polimorfizme, ki imajo vpliv na razvoj in zdravljenje astme.
Ključne besede: GLCCI1, SFXN1, farmakogenomika, astma, genetika
Objavljeno: 22.09.2014; Ogledov: 1303; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (1,36 MB)

5.
Povezava polimorfizmov in izražanja izbranih genov z odzivom na zdravljenje bolnikov s Crohnovo boleznijo z adalimumabom
Urška Gabor, 2014, magistrsko delo

Opis: Crohnova bolezen (CB) je avtoimunska motnja neznane etiologije. Trenutno največ potenciala za uspešno obvladovanje bolezni izkazujejo biološka zdravila, med katera spada tudi adalimumab (ADA). Klinične raziskave so pokazale, da je ADA varno in učinkovito zdravilo. Farmakogenetske raziskave pa so za ADA še v začetni stopnji. Namen magistrskega dela je bil ugotoviti ali obstaja povezava med odzivom na zdravljenje z ADA in izbranimi polimorfizmi posameznega nukleotida (ang.: SNP za »Single Nucleotide Polymorphism«) oziroma izražanjem izbranih genov pri slovenskih bolnikih s CB. Izbrali smo polimorfizme in gene, ki so v predhodnih študijah pokazali močno povezavo s CB, so vključeni v metabolizem zdravil, so povezani z imunskim odzivom in vnetjem ali s sorodnimi kompleksnimi boleznimi. Genotipe za izbrane polimorfizme smo pridobili iz rezultatov genotipizacije z uporabo mikromreže »Immunochip«. Izražanje genov smo merili v 0., 4., 12. 20. in 30. tednu od začetka zdravljenja z verižno reakcijo s polimerazo v realnem času (ang.: »Real-time PCR«). Pri primerjavi demografskih podatkov bolnikov smo ugotovili, da je med dobrimi odzivniki signifikantno manjši odstotek kadilcev v primerjavi s slabimi odzivniki (p = 0,042). Pri asociacijski analizi pri izključno CB bolnikih, zdravljenimi z ADA, smo za SNP rs2395185 (gen HLA-DQA1) ugotovili, da je frekvenca alela G (67,5%) in genotipa G/G (44,2%) signifikantno nižja pri bolnikih v primerjavi s kontrolami (77,6% in 60,6%, p = 0,023 in p = 0,011). Predpostavljamo, da alel G (oziroma genotip G/G) zmanjšuje tveganje za bolezen. Pri SNP-jih rs10919563 (gen PTPRC) in rs2241880 (gen ATG16L1) smo ugotovili, da imajo dobri odzivniki statistično nižjo frekvenco genotipa G/G v 30. tednu (p = 0,045 za rs10919563 in p = 0,025 za rs2241880) v primerjavi s slabimi odzivniki. Z Mann-Whitneyevim neparametričnim testom smo primerjali izražanje genov pred ter po tednih zdravljenja. Opazili smo, da je pri genih SLC22A4, PSMD3, AHSA2, RPRD2 in PUS10 bilo izražanje med dobrimi in slabimi odzivniki spremenjeno že pred začetkom zdravljenja. Pri treh genih (ATG16L1, RPRD2 in PUS10) je bilo izražanje glede na 0. teden signifikantno spremenjeno čez celoten potek opazovanega zdravljenja. Najbolj statistično signifikantne rezultate smo dobili za gen ATG16L1, kjer je bila p-vrednost znašala od 1,0×10-6 do 2,2×10-18. Pri primerjavi izražanja genov med dobrimi in slabimi odzivniki glede na indeks ∆IBDQ, smo ugotovili statistično signifikantne razlike med skupinama za gen ATG16L1 in gen SLC22A5. V raziskavi smo ugotovili, da so določeni preiskovani polimorfizmi in geni povezani z odzivom na ADA, potrebne pa so še nadaljnje raziskave, da bi se dokazala njihova vloga farmakogenomskih označevalcev.
Ključne besede: Crohnova bolezen, polimorfizem posameznega nukleotida, izražanje genov, farmakogenomika, biološka zdravila, adalimumab
Objavljeno: 11.09.2014; Ogledov: 1504; Prenosov: 264
.pdf Celotno besedilo (2,29 MB)

6.
VLOGA DNA POLIMORFIZMA POSAMEZNEGA NUKLEOTIDA rs2476601 IN IZRAŽANJE GENA PTPN22 PRI NASTANKU, POTEKU IN ZDRAVLJENJU OTROŠKE ASTME
Alja Čeh, 2014, diplomsko delo

Opis: Astma je resna kronična bolezen dihal neznane etiologije in je pogostejša pri otrocih kot odraslih. Je kompleksna bolezen s heterogenim fenotipom, na njen pojav vpliva interakcija več različnih genov, pri čemer je prispevek posameznega gena le majhen. Proces interakcije je odvisen od dveh faktorjev, genetike bolnika ter izpostavljenost okolju v času razvoja imunskega sistema. Pri zdravljenju astme prihaja do velikih razlik v odzivu na terapijo, katere so posledica genskega zapisa bolnika. Pri zdravljenju astme se uporabljata dve vrsti zdravil, preprečevalci astme (glukokortikoidi in antilevkotrieni) in olajševalci astme (bronhodilatatorji). V nalogi smo se osredotočili na vlogo gena PTPN22 in polimorfizma posameznega nukleotida (SNP) rs2476601 na genu PTPN22 pri nastanku, poteku in zdravljenju otroške astme. SNP rs2476601 se nahaja na genu PTPN22 in je povezan z nastankom številnih sorodnih avtoimunskih bolezni, kot so Chronova bolezen, revmatoidni artritis, diabetis tipa 1 in multipla skleroza, katere imajo podoben potek bolezni kot astma. Zato je PTPN22 dober kandidatni gen za astmo. Namen diplomske naloge je bil narediti asociacijsko analizo SNP-ja rs2476601 pri slovenskih otrocih z atopijsko in neatopijsko astmo, izvesti farmakogenetsko analizo, primerjati izražanje gena PTPN22 med zdravimi posamezniki in bolnimi posamezniki z atopijskim in neatopijskim fenotipom astme ter primerjati izražanje gena PTPN22 pred in po terapiji. Izbran SNP rs2476601 na genu PTPN22 smo genotipizirali ter naredili primerjavo frekvence genotipov med zdravimi kontrolami in bolniki z astmo, atopijskim in neatopijskim fenotipom ter analizo vpliva genotipa izbranega SNP-ja na klinične in laboratorijske parametre. Izmerili smo razlike v izražanju gena PTPN22 glede na genotip, primerjali razlike v izražanju med zdravimi kontrolami in bolniki z astmo z atopijskim in neatopijskim fenotipom ter spremembo v izražanju po zdravljenju z inhalacijskimi kortikosteroidi, antilevkotrienom in antilevkotrienom intermitentno. Genotipe smo določili z metodo HRM in nekatere preverili z metodo RFLP na DNA, izoliranih iz krvnih limfocitov 276 zdravil kontrol ter 325 bolnih otrok starih med 5 in 18 let, od tega jih je imelo 189 atopijski fenotip in 84 neatopijski fenotip astme. Statistično analizo smo izvedli s programskim paketom SPSS. Za analizo frekvence alelov in primerjavo genotipov bolnih otrok s kontrolami smo uporabili Fisherjev natančni test. Za vpliv genotipov na klinične in laboratorijske parametre smo uporabili T-test, Mann-Whitney test in test ANOVA. Izražanje gena PTPN22 smo izmerili s kvantitativnim PCR v realnem času (qPCR) v krvnih limfocitih 295 bolnih otrok starih med 5 in 18 let, od tega 177 z atopijsko in 44 z neatopijsko astmo, ter v krvnih limfocitih 158 zdravih kontrol. Za ekspresijsko analizo smo imeli na voljo 127 vzorcev po terapiji, od tega 53 zdravljenih z inhalacijskimi kortikosteroidi, 31 z antilevkotrienskim zdravilom Singular in 43 antilevkotrienskim zdravilom Singular intermitentrno. Vpliv genotipa SNP-ja rs2476601 na izražanje gena PTPN22 smo preverili s testom ANOVA in Mann-Whitney testom, primerjavo izražanja gena med bolnimi otroci in zdravimi kontrolami prav tako z Mann-Whitney testom. Vpliv zdravljenja na izražanje gena smo preverili z Wilcoxonovim testom. Vse p vrednosti, ki so bile nižje od 0,05, smo upoštevali, kot statistično signifikantne. Ugotovili smo, da je SNP rs2476601 povezan s pojavom astme (p=0,034; OR=0,623) pri slovenskih otrocih. Prav tako smo ugotovili, da se astmatiki z genotipom AG in GG boljše odzivajo na zdravljenje (vse terapije) v primerjavi s posamezniki z genotipom AA, saj se je vrednost FEV1 po terapiji pri teh posameznikih povečala (p=0,033; +/-s.d=13,273). Za skupino astmatikov z atopijskim fenotipom smo dobili signifikantne rezultate za vrednost eozinofilcev, pri čemer smo za posameznike z genotipom AA ugotovili višjo vrednost v primerjavi s posamezniki z genotipom AG in GG, kar kaže na to, da imajo posamezniki z genotipom AA večjo nagnjenost k atopiji.
Ključne besede: astma, rs2476601, PTPN22, farmakogenomika, HRM, RFLP, qPCR
Objavljeno: 26.11.2014; Ogledov: 1418; Prenosov: 141
.pdf Celotno besedilo (1,45 MB)

7.
MOLEKULARNE SPREMEMBE IN FARMAKOGENOMSKI OZNAČEVALCI ZA ZDRAVLJENJE CROHNOVE BOLEZNI Z MONOKLONSKIMI PROTITELESI ZA INHIBICIJO TNF-α
2015

Opis: Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB) je kompleksna bolezen in se pojavlja v dveh podtipih, kot Crohnova bolezen (CB) in ulcerozni kolitis (UK). CB lahko prizadene celoten prebavni trakt, medtem ko UC prizadene skoraj izključno danko in debelo črevo. Na potek in razvoj bolezni pomembno vplivajo tako okoljski dejavniki kot tudi genetska zasnova posameznika. Asociacijske študije na celotnem genomu (GWA študije) so do danes identificirale 163 lokusov na človeškem genomu, ki so povezani z nastankom KVČB. Zdravljenje KVČB poteka v več stopnjah. Navadno začnemo z aminosalicilati, nadaljujemo s kortikosteroidi in imunosupresivi. Če zdravljenje s standardno terapijo ni uspešno, pa si v zadnjem času pomagamo z biološkimi zdravili in sicer zaviralci provnetnega citokina TNF-α, katerih prva predstavnika sta infliksimab (IFX) in adalimumab (ADA). Terapija z zaviralci TNF-α je naredila izjemen napredek v zdravljenju ne samo CB, ampak tudi ostalih oblik KVČB. V naši študiji smo se osredotočili na zdravljenje bolnikov s CB z adalimumabom (ADA). ADA je humano monoklonsko protitelo. Z odmerjanjem vsaki drugi teden dosegamo zelo dober odziv, v indukcijski kot tudi vzdrževalni terapiji, z zelo solidnim procentom bolnikov v remisiji, vendar se kljub temu približno tretjina bolnikov ne odziva na terapijo z zaviralci TNF-α. Cilj naloge je bil izvesti prospektivno farmakogenetsko raziskavo, pri čemer bi odkrili genetske biooznačevalce, s katerimi bi lahko vnaprej napovedali, kakšen bo izid zdravljenja z ADA pri posameznem bolniku. Dodatno smo želeli ugotoviti ali obstaja povezava med odzivom na terapijo z ADA in izražanjem genov pri bolnikih s CB, pri čemer smo ugotovili, da prav tako izstopa gen ATG16L1, pri katerem se je izražanje statistično značilno spreminjalo skozi celotno obdobje zdravljenja. Prav tako smo v nalogi analizirali potencialne povezave med imunološkimi, biokemijskimi in hematološkimi parametri. V študijo smo zajeli 102 bolnika s CB. Bolnike smo spremljali tako, da smo jim pred terapijo ter po 4., 12., 20., in 30. tednu odvzeli kri, izmerili vrednost C-reaktivnega proteina (CRP) kot pokazatelja vnetja ter ovrednotili uspešnost zdravljenja z IBDQ vprašalnikom, ki poleg vprašanj kliničnega značaja zelo dobro odraža psihološko stanje in počutje bolnika. Glede na število točk IBDQ vprašalnika smo ovrednotili uspešnost terapije, tako da je število nad 170 ali relativni dvig IBDQ za 22 točk pomenilo remisijo. Uspešnost terapije smo ovrednotili tudi z vrednostjo CRP in sicer smo menili, da je terapija uspešna, v kolikor se je CRP zmanjšal za 25% glede na začetno stanje pred zdravljenjem oz. je CRP dosegel normalne vrednosti. DNA polimorfizme posameznega nukleotida (SNP) in kandidatne gene smo izbrali po sledečih kriterijih: SNP-ji, močno povezani s KVČB v posameznih kandidatnih študijah, SNP-ji, ki so jih potrdile GWA študije za KVČB, ter SNP-ji, ki so bili v predhodnih študijah povezani z odzivom na IFX. Skupno smo genotipizirali 33 izbranih SNP-jev in izmerili izražanje 5 genov, predhodno povezanih s KVČB ter primerjali genotipe izbranih SNP-jev in nivo izražanja genov z odzivom na zdravljenje z ADA. Gensko tipizacijo polimorfizmov SNP v izbranih genih/lokusih smo izvajali z metodo analize talilnih krivulj visoke ločljivosti (HRM, ang. high resolution melting) in tehniko polimorfizmov dolžin restrikcijskih fragmentov (RFLP, ang. restriction fragment length polymorphism). Ugotovili smo, da je bil pozitivni odziv na zdravljenje z ADA merjen z IBDQ po 4 tednih pri 62.9% bolnikov, po 12 tednih 68%, po 20 tednih 66% in po 30 tednih 71%. V primeru merjenja odziva z CRP pa je imelo po 4 tednih pozitivni odziv 82,6% bolnikov, po 12 tednih 71,9% , po 20 tednih 72,7% in po 30 tednih 72,5% bolnikov. Najmočnejšo povezavo smo našli med polimorfizmom SNP rs10210302 v genu ATG16L1 in biološkim odgovorom na terapijo z ADA, merjenim s CRP, pri čemer so imeli bolniki z genotipom TT boljši odgovor po 12, 20 in 30 tednih zdravljenja v primerjavi z bolniki z genotipom CC (p=8.11E-04, p (po korekciji za multiplo testiranje = 0,027)). Nadalje smo močno povezavo odkrili med polimorfizmom SNP rs10512734, ki je lociran v genski puščavi na kromosomu 5p13.1 in za katerega je bilo dokazano, da vpliva na izražanje gena PTGER4 ter odgovorom na ADA, pri čemer so imeli bolniki z genotipom GG boljši odgovor v primerjavi z bolniki z genotipom AA po 12 tednih zdravljenja (p=4.62E-03). Ostale statistično najbolj značilne povezave smo ugotovili med SNP-ji v genih CASP9, IL27, CCNY, C11orf30, NR1I2 in IL13 ter odzivom na zdravljenje z ADA. V skladu s predhodnimi kliničnimi študijami smo tudi v naši študiji potrdili povezavo med nekaterimi kliničnimi značilnostmi bolnikov in odzivom na zdravljenje. Bolniki, ki predhodno še niso bili zdravljeni z IFX, so se signifikantno boljše odzvali na terapijo. Glede vzporedne terapije s standardnimi zdravili nismo našli značilnih povezav z odzivom na zdravljenje. Boljši odziv na zdravljenje smo opazili pri bolnikih, ki so bili predhodno kirurško zdravljeni. In boljši odziv na terapijo je bil opažen tudi pri nekadilcih. Bolniki, ki so bili ob postavitvi diagnoze mlajši, so se na terapijo boljše odzivali. Rezultati naše študije kažejo, da je odziv na zdravljenje z ADA deloma genetsko pogojen s polimorfizmi SNP, povezanimi z nastankom CB, pri čemer se je kot najbolj obetaven kandidatni gen za odgovor na zdravljenje z ADA izkazal gen ATG16L1. Glede na to, da smo našli številne povezave z drugimi polimorfizmi SNP ter odgovorom na ADA, bodo v prihodnje potrebne nadaljnje farmakogenetske študije, ki bi te povezave potrdile na večjem številu bolnikov s CB s ciljem razviti molekularne biološke označevalce in napovedne modele, s katerimi bi lahko načrtovali individualizirano zdravljenje bolnikov.
Ključne besede: kronična vnetna črevesna bolezen, Crohnova bolezen, polimorfizem posameznega nukleotida, adalimumab, farmakogenomika, biooznačevalci
Objavljeno: 16.07.2015; Ogledov: 1194; Prenosov: 144
.pdf Celotno besedilo (4,76 MB)

8.
Center za humano molekularno genetiko in farmakogenomiko
Uroš Potočnik, 2012, druge monografije in druga zaključena dela

Ključne besede: molekularna genetika, farmakogenomika
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 1081; Prenosov: 19
URL Povezava na celotno besedilo

9.
VPLIV POLIMORFIZMOV GENA ZA ADENOZINSKE RECEPTORJE (ADORA) NA SIMPTOMATIKO SHIZOFRENIJE IN POJAVNOST EKSTRAPIRAMIDNIH NEŽELENIH UČINKOV ANTIPSIHOTIČNIH ZDRAVIL
Arijana Turčin, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Shizofrenija označuje skupino psihotičnih motenj, ki sodijo med hude duševne motnje, nevrodegenerativne in progresivne narave. Prevalenca shizofrenije v splošni populaciji je od 0.5 do 1.0 %, značilno pa se pojavi pri mladih odraslih (moški: med 17. in 25. letom starosti, ženske: med 25. in 35. letom). Pri shizofreniji se pojavijo motnje mišljenja, zaznavanja, čustvovanja in vedenja, kakor tudi kognitivne motnje. Značilen je delno ali popolnoma okrnjen stik z realnostjo. Zdravimo jo na različne načine, najpogostejša zdravila pri shizofreniji so antipsihotiki. V raziskavi smo preučevali vpliv polimorfizmov adenozinskih (ADORA) in dopaminskih (DRD) receptorjev na pojav produktivne psihopatološke simptomatike pri shizofreniji, kakor tudi vpliv na nastanek ekstrapiramidne simptomatike ob prejemanju antipsihotične terapije. Naša raziskava je potekala v dveh delih. V eno skupino so bili vključeni pacienti v akutni fazi bolezni, prva epizoda ali akutni relaps shizofrenije, v drugo skupino pa pacienti na vzdrževalnem zdravljenju v stabilni fazi shizofrenije. Pacienti so se z vključitvijo v raziskavo strinjali s podpisom. V obeh vzorcih smo ocenjevali psihopatološko in ekstrapiramidno simptomatiko ob prejemanju antipsihotikov. Pri vseh bolnikih smo opravili genotipizacijo na skupno 22 izbranih polimorfizmih v ADORA1, ADORA2A, ADORA3, DRD1 in DRD2. Polimorfizmi so bili izbrani s pomočjo podatkovne zbirke SNP ameriškega National Center for Biotechnology Information (NCBI), HapMap, ter »tagger pairwise« metodo programskega kompleta HaploView. Vse dobljene podatke smo statistično obdelali s programskim paketom STATISTICA 7 za Windows. Za preliminarno preverjanje statistične pomembnosti porazdelitve kvantitativnih kliničnih spremenljivk med različnimi genotipi smo uporabili analizo variance (ANOVA), analizo kovariance pa smo opravili z metodo MANCOVA. Preverili smo Hardy-Weinbergovo ravnotežje, kakor tudi vezavno neravnovesje (LD) med SNP. Analizo haplotipov smo opravili s programom R-project. V raziskavo je bilo vključenih 74 pacientov v akutni fazi shizofrenije in 127 pacientov v neakutni fazi, ki so prejemali vzdrževalno antipsihotično terapijo. S psihopatološko simptomatiko pri shizofreniji so bili povezani polimorfizmi ADORA1 rs3766566, ADORA2A rs2236624 in ADORA2A rs2298383, ter haplotipi ADORA1 CTCAACG, ADORA3 TGTTGT, DRD1 TG in DRD1 CA. Z ekstrapiramidnimi neželenimi učinki antipsihotikov so bili povezani polimorfizmi ADORA2A rs35320474 (tardivne diskinezije), ADORA2A rs5751876 (akatizija), DRD1 rs4532 (akatizija) in DRD1 rs5326 (akatizija), ter haplotipi ADORA1 CTTGATG (akatizija), ADORA1 CTCAACG (akatizija), ADORA2A TCCTG (parkinsonizem), ADORA3 TGTTGT (parkinsonizem), ADORA3 CACTAC (akatizija), ADORA3 CACTAT (akatizija in tardivne diskinezije), DRD1 TG (parkinsonizem, akatizija, tardivne diskinezije), DRD1 TA (akatizija) in DRD1 CG (akatizija). Naša raziskava predstavlja prvo tovrstno študijo polimorfizmov adenozinskih receptorjev v možganih pri akutnih in neakutnih pacientih s shizofrenijo, s katero smo ugotovili, da bi lahko opazovani polimorfizmi v ADORA1, ADORA2A in ADORA3 z nevromodulacijo vplivali tako na psihopatološko simptomatiko, kot na ekstrapiramidno simptomatiko, povzročeno z antipsihotiki.
Ključne besede: shizofrenija, adenozin, nevromodulacija, polimorfizmi, psihopatologija, ekstrapiramidna simptomatika, antipsihotiki, farmakogenomika
Objavljeno: 08.03.2017; Ogledov: 517; Prenosov: 93
.pdf Celotno besedilo (6,83 MB)

Iskanje izvedeno v 0.14 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici