| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 16
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
HARMONIZACIJA EVROPSKEGA POGODBENEGA PRAVA
Adrijan Žužić, 2010, diplomsko delo

Opis: Težnja po harmonizaciji prava, ki predstavlja vse tesnejše približevanje nekoč ločenih pravnih sistemov evropskih držav, postaja ena bistvenih značilnosti razvoja sodobnega zasebnega prava v Evropi. V okviru EU lahko spremljamo intenzivno zakonodajno aktivnost kot načrtno harmonizacijo pogodbenega prava že več kot dve desetletji. Le ta poteka na dveh ravneh: v okviru in pod okriljem institucij EU ter zunanjega akademskega združenja. Temeljno se je s procesom usklajevanja uredilo vprašanje varstva potrošnikov, zanemariti pa ne moremo tudi aktivnosti na področju splošnega pogodbenega prava, kjer je bilo sprejetih niz smernic iz področja elektronskega poslovanja, zavarovalnega prava, trgovskega zastopanja, bankarskega poslovanja itd. Celoten proces harmonizacije se na ravni EU v zadnjem času vse bolj giblje v smeri vključitve materije pogodbenega prava v en edinstven akt — Evropski civilni zakonik. Diplomska naloga obravnava kompleksno problematiko harmonizacije pogodbenega prava v okviru Evropske unije ter poskuša predstaviti različne vidike tega obsežnega projekta, ki v pravni stroki vzbuja mešane občutke. Prav tako se bo diplomska naloga navezovala na delo in študije akademskih združenj, ki predstavljajo pomemben doprinos k harmonizaciji ne le pogodbenega, ampak tudi civilnega prava v celoti. Še posebej se v delu poudarja pomen in vloga t.i. Landove komisije, ki je ustvarila enega od najpomembnejših unifikatorskih aktov na področju poenotenja pogodbenega prava evropskih držav — Načela evropskega pogodbenega prava. Dalje se v delu analizira tudi pravna narava in vsebina projekta Skupnega referenčnega okvirja za pogodbeno pravo ter Osnutka skupnega referenčnega okvirja, ki ga je kot svojevrstnega naslednika »Landovih načel«, maja 2008 izdala Study group on a European Civil Code, pod vodstvom Christiana von Bara.
Ključne besede: harmonizacija, evropeizacija, evropsko pogodbeno pravo, Načela evropskega pogodbenega prava, Skupni referenčni okvir za pogodbeno pravo, Osnutek skupnega referenčnega okvirja za pogodbeno pravo
Objavljeno: 17.01.2011; Ogledov: 2784; Prenosov: 350
.pdf Celotno besedilo (441,50 KB)

2.
VARSTVO POTROŠNIKOV KOZMETIČNIH PROIZVODOV
Anja Šlaus, 2011, diplomsko delo

Opis: POVZETEK V diplomskem delu obravnavam varstvo potrošnikov. Področje je zelo široko, zato sem svoje delo omejila zgolj na kozmetične proizvode. Le-te dnevno uporabljamo in jih dokaj pogosto kupujemo, zato je prav, da se zavedamo svojih pravic in dolžnosti, ki jih imamo kot šibkejša stranka. Varstvo potrošnikov je ena izmed mlajših vej prava. Med samim šolanjem se le redko srečamo s to tematiko, še redkeje smo napoteni na specifične zakone oziroma organizacije, ki nam pri sporu lahko pomagajo. Večina ljudi tako sploh ne ve, kako ravnati in kam se obrniti, ko jim je kratena njihova pravica. Prav bi bilo, da bi vsak poznal vsaj osnovne določbe Zakona o varstvu potrošnika, ki je krovni zakon tega področja v Sloveniji. Obveznosti proizvajalcev, prodajalcev in dobaviteljev so podrobneje napisane (opisane) v drugih predpisih, v katerih je odvisno od proizvoda. Če je to kozmetični proizvod, je seveda v prvi vrsti Zakon o kozmetičnih proizvodih. Uporaba ustreznega predpisa je odvisna tudi od mesta nakupa, če je to trgovina uporabimo Zakon o trgovini, če je lekarna Zakon o lekarniški dejavnosti. V večini potrošniških sporov je problem cena, predvsem napačna označitev le-te. V takšnem primeru ne bo dovolj le poznavanje Zakona o varstvu potrošnikov, ampak bo treba prelistati tudi Pravilnik o načinu označevanja cen blaga in storitev. Ker je Slovenija članica Evropske unije, smo podvrženi harmonizaciji prava na tem področju. V interesu skupnosti je, da bi bilo pravo v članicah poenoteno, predvsem zaradi skupnega trga. Naloga vsebuje nekaj direktiv oziroma uredb, ki se nanašajo na kozmetične proizvode. Potrošnik si kot šibkejša stranka v sporu le redko lahko privošči sodno pot. Vedno bolj se razvijajo alternativne oblike reševanja sporov, prav tako pa so potrošniku na voljo razne organizacije ter inšpektorati, ki vstopijo v spor.
Ključne besede: Ključne besede: potrošnik, kozmetika, cene, rok trajanja, deklaracija, pravno varstvo, organizacije, evropsko pravo, inšpekcija.
Objavljeno: 03.01.2012; Ogledov: 1498; Prenosov: 175
.pdf Celotno besedilo (816,31 KB)

3.
KONKURENČNO PRAVO IN PROFESIONALNI ŠPORT PO LIZBONSKI POGODBI
Peter Hronek, 2012, magistrsko delo/naloga

Opis: Magistrska naloga obsega kartelnopravna vprašanja s področja športa iz perspektive evropskega konkurenčnega prava, katera se pojavijo zaradi organizacijske strukture evropskega športa in zaradi značilnih pristopov trženja. Naloga se posveča predvsem športnim panogam, katere so tipično organizirane v obliki športnih klubov in katerih organizacijska struktura temelji na principu krovne zveze. Po večini se magistrska naloga nanaša na nogomet, saj je nogomet na podlagi svoje organizacijske strukture za večino športov vzgled in s svojo popularnostjo in ekonomskimi vplivi, ki jih prinašajo nogometna tekmovanja pa je tudi najenostavneje prikazati ekonomske učinke. V začetku je razlaga nekaj definicij nekaterih pomembnejših pojmov, kateri pripomorejo k razumevanju te magistrske naloge. Prikazano je razmerje med športom in pravom unije na splošno. Cilj magistrske naloge je prikazati razmerje med profesionalnim športom v Evropi in kartelnim pravom, ki je urejeno v členih 101 in 102 PDEU (Pogodbe o delovanju Evropske unije), ter omeniti nekaj najpogostejših dilem in vprašanj, ki se pojavijo ob podrobnejši analizi tega področja.
Ključne besede: kartelno pravo, evropsko konkurenčno pravo, Lizbonska pogodba, profesionalni šport, EU
Objavljeno: 08.05.2012; Ogledov: 2148; Prenosov: 233
.pdf Celotno besedilo (500,89 KB)

4.
MEDNARODNOPRAVNO VARSTVO DRUŽINE
Nuša Gorenjak, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi so izbrane mednarodne konvencije katerih vsebina sega na področje varstva družine. Posamezne konvencije so naštete, na kratko opisane, izpostavljeni pa so členi, katerih vsebina se nanaša na varstvo družine. Na splošno pa je opisano na kakšen način te konvencije varujejo družino in posameznike. Ločene so konvencije ter možnost sklicevanja nanje na območju Evropske unije ter konvencije, katerih podpisnice so tudi države izven evropskega območja. Opisane so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, pri katerih je šlo za domnevno kršitev 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Izpostavljeni sta dve sodbi, pri katerih kot ena izmed strank nastopa Slovenija, ter dve sodbi tujih držav, Hrvaške in Nemčije. Zelo na splošno pa je opisan tudi CEFL, kot organizacija, ki postavlja smernice za razvoj družinskega prava v Evropi.
Ključne besede: mednarodno okolje, mednarodna konvencije, Evropsko sodišče za človekove pravice, družina, varstvo otrok, človekove pravice, družinsko pravo
Objavljeno: 25.09.2013; Ogledov: 1297; Prenosov: 129
.pdf Celotno besedilo (382,80 KB)

5.
USTAVNA UREDITEV ČLOVEKOVIH PRAVIC V ČASU VOJNE: OSEBNA SVOBODA
Lilit Zavašnik, 2014, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga se osredotoča na obravnavo ustavnopravne ureditve človekovih pravic v času vojne s poudarkom na pravici do osebne svobode. Obravnavana materija ni enoplastna in se razteza s področja ustavnega prava v okviru slovenske zakonodaje na kazensko in prekrškovno pravo, njeno bistvo pa je vsebovano v mednarodnem, običajnem in pogodbenem pravu. Izhodiščno vprašanje diplomske naloge je ali v času vojne zakon umolkne in temelji na Ciceronovi trditvi: "Inter armas enim silent leges." Za odgovor na vprašanje so v nalogi uporabljeni različni metodološki in teoretski pristopi. Tako v prvem delu (2. poglavje), ki se osredotoča na vojno pravo, kot v drugem delu (3. poglavje), ki sega na področje človekovih pravic, je obravnavan zgodovinski uvod v posamezno področje. Ta je nadgrajen s sodobno, trenutno veljavno pravno ureditvijo, ki je na obeh področjih kompleksna. Opredelitev pojma vojne se razteza skozi ves prvi del. Ta je umeščen v sodobno nacionalno in mednarodno pravno ureditev. V sklopu slednje je predstavljena delitev na haaško, ženevsko, newyorško in nevtralnostno pravo, hkrati pa je izpostavljen pomen mednarodnega običajnega prava za vojno pravo. Ugotovljeno je, da eksaktna definicija vojne ne obstaja, ampak obstajajo v pravni teoriji zgolj okvirne predpostavke, na podlagi kumulativne izpolnitve katerih, je lahko posamezen mednarodni konflikt opredeljen kot vojna. V drugem delu so predstavljene in v mednarodno ter nacionalno zakonodajo umeščene človekove pravice. Poudarek je na pravni ureditvi temeljne človekove pravice do osebne svobode, ki je analizirana v dveh situacijah - v času miru in v času vojne. Čeprav je tako mednarodnopravna, kot tudi nacionalna ureditev človekovih pravic izjemno kompleksna in podrobna, poleg tega pa ju v času vojne dopolnjuje mednarodno humanitarno pravo, tovrstna ureditev ne zagotavlja doslednosti pri uporabi pravnih pravil, v čemer se kaže bistvena pomanjkljivost prava človekovih pravic in humanitarnega prava. Tretji del (4. poglavje) proučevanja se osredotoča na sodobno pravno varstvo človekovih pravic na mednarodnem in nacionalnem nivoju v mirnem in vojnem obdobju. Predstavljene so posamezne relevantne institucije in pravna sredstva, ki se jih lahko posluži posameznik, ki mu je v času vojne odvzeta prostost. Na podlagi študija relevantne literature je v sklepu izpostavljeno spoznanje, da kljub temu, da je z vsebinskega vidika pravno področje osebne svobode morda kompleksno in na teoretskem nivoju zagotovljeno, to še ne pomeni praktičnega izvrševanja zakonskih in pogodbenih pravil, ki zavezujejo države.
Ključne besede: Vojno pravo, mednarodno humanitarno pravo, človekove pravice, ustavno pravo, evropsko pravo človekovih pravic, osebna svoboda.
Objavljeno: 09.05.2014; Ogledov: 924; Prenosov: 247
.pdf Celotno besedilo (1,06 MB)

6.
PRAVNA INTERPRETACIJA (NE)DOPUSTNOSTI VERSKIH SIMBOLOV V JAVNIH ŠOLAH
Mojca Stropnik, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu preučujem pravni vidik (ne)dopustnosti križa kot verskega simbola v šolskem prostoru v povezavi s pravico posameznika do svobode mišljenja, vesti in vere ter pravice do laičnega izobraževanja. Navedeni pravici na mednarodni ravni, med drugimi, zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, na nacionalnem nivoju pa ustave posameznih držav. Osrednji del raziskovanega področja v sklopu moje naloge predstavlja primer Lautsi proti Italiji, ki ga je leta 2009 obravnaval prvostopenjski senat in leta 2011 veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice. Zadeva Lautsi je v Italiji in širom evropskega prostora, tako med pravniki kot splošno, sprožila številne razprave in odprla veliko vsebinsko-vrednostnih vprašanj. Moje zanimanje je primer Lautsi pritegnil tudi zaradi dejstva, da je veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice sprejel popolnoma nasprotujočo odločitev kot prvostopenjski senat istega sodišča na podlagi skoraj enakih dejstev in argumentov. Slednji je odločil, da križi (razpela) ne sodijo v učilnice javnih šol, saj naj bi omejevali versko svobodo in pravico do laičnega izobraževanja. Iz sodbe lahko nedvomno razberemo, da je križ, ki je razobešen na stene učilnic italijanskih javnih šol, simbol krščanstva in omejuje oziroma krši pravico verske svobode učencev in tudi pravico staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu z lastnim prepričanjem. Tri leta kasneje pa je veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice sprejel diametralno nasprotno odločitev in zapisal, da Italija uživa polje proste presoje pri izvajanju učno-izobraževalnega procesa in zagotavljanju pravice staršev, da otrokom omogočijo vzgojo in izobraževanje v skladu s svojim verskim in filozofskim prepričanjem. Povedano drugače, odločitev o dopustnosti oziroma nedopustnosti križev v učilnicah javnih šol sodi po mnenju sodišča za človekove pravice v polje proste presoje vsake države. Tako naj prisotnost križev na stenah šol ne bi posegala v negativni vidik verske svobode. Danes živimo v vse bolj pluralističnemu okolju in družbi, zato se moramo zavedati, da lahko le z medsebojnim spoštovanjem in sodelovanjem dosežemo družbeno blagostanje. Tako je pomembno, da posamezni pravni dokumenti, kot so Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Evropske konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah itd. določajo pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Z njihovo opredelitvijo je posameznikom in skupinam omogočeno oziroma zagotovljeno, da se svobodno odločajo imeti ali sprejeti neko vero ali prepričanje, jo spremeniti, kakor tudi ne verovati. Omenjena človekova pravica določa pravico do zasebnega ali javnega izražanja posamezne vere ali prepričanja, ki obsega tudi njeno poučevanje, izpolnjevanje verskih dolžnosti, bogoslužje in opravljanje obredov in običajev. Ker je šolsko okolje kot splošen izobraževalni proces nadvse pomembno, mora mladim in vsem učečim nuditi možnost pridobitve objektivnih informacij, pluralnega znanja in možnost osebnostnega razvoja, ki bo doprinesel h kreiranju kritičnega osebnega razmišljanja in odločitev. Vse to pa je možno doseči le v nevtralnem okolju, ki ga mora ljudem omogočiti država. Pri ustvarjanju in zagotavljanju navedenih pogojev pa naletimo na številna, žal, nasprotujoča si mnenja, ki nenazadnje kažejo na kompleksnost teme in številna (dodatna, nerešena) vprašanja. Če je pluralistična družba postala danes za mnoge samoumevna, pa vsebinski pomen besed, kot so razumevanje, sodelovanje in sprejemanje le še ni postal tako samoumeven. Tako se moramo soočiti z versko in neversko, zgodovinsko in kulturno identiteto; navedeno še posebej velja za tiste narode (mednje sodijo tudi Italijani), ki so skozi daljše zgodovinsko obdobje živeli v monoreligijskem prostoru. V diplomskem delu sem prišla do različnih in zanimivih zaključkov. Spoznala sem, da ni enoznačnega in predvsem enost
Ključne besede: svoboda mišljenja, vesti in vere, ločitev države in cerkve, verski simboli, evropsko sodišče za človekove pravice, evropska konvencija o človekovih pravicah, nevtralnost v javnem izobraževanju, človekove pravice, Lautsi proti Italiji, pravo, religija
Objavljeno: 12.05.2014; Ogledov: 1402; Prenosov: 800
.pdf Celotno besedilo (1,19 MB)

7.
Pravica do ugovora vesti v zakonodaji Republike Slovenije in praksi Evropskega sodišča za človekove pravice : diplomsko delo univerzitetnega študija
Kristina Zorko, 2014, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava pravico do ugovora vesti v zakonodaji Republike Slovenije in sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in ga je mogoče razdeliti v 6 vsebinskih sklopov. V uvodu je opredeljena preučevana tematika, zastavljeni so želeni cilji in delovne hipoteze. Navedene so tudi metode dela, ki so bile uporabljene. Sledi drugi del, v katerem je ugovor vesti opredeljen kot pojem, ki pomeni pravico posameznika, da v določenih okoliščinah ter pod določenimi pogoji deluje v skladu s svojo vestjo in s tem krši družbeno sprejete pravne norme. V sklopu tega poglavja so navedeni tudi mednarodni pravni akti v katerih je zastopana pravica do ugovora vesti. Ugotovili smo, da velika večina le-teh pravico do ugovora vesti prepozna v okviru pravice do svobode mišljenja, vesti in vere. V tretjem poglavju je preučena pravica do ugovora vesti v zakonodaji Republike Slovenije. Ustava ugovor vesti prepozna kot eno temeljnih človekovih pravic, ki jo splošno določi v 46. členu. Posebno pozornost nameni pravici do ugovora vesti vojaški dolžnosti v določbah 123. člena. Podrobnejšo ureditev, kdo, kdaj in pod katerimi pogoji se lahko sklicuje na to pravico, pa določajo zakoni. Edini področji, na katerih je ugovor vesti z zakonodajo dopusten, sta področji zdravstvene dejavnosti ter obvezne vojaške dolžnosti. Četrti del se osredotoči na Evropsko konvencijo človekovih pravic ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Ugovor vesti je obravnavan na podlagi določb 9. člena ter b točke tretjega odstavka 4. člena Evropske konvencije. Predstavljene so odločitve sodišča s tega področja. Natančneje je opisan primer Bayatyan proti Armeniji, pri katerem je sodišče spremenilo dolgoletno prakso. Države članice, ki so imele prej glede prepoznavanja in urejanja svobode vesti popolnoma proste roke, morajo sedaj zadostiti določenim minimalnim standardom. Sledita primera odzivov dveh držav, Armenije in Turčije, ki sta bili že večkrat obsojeni pred Evropskim sodiščem. V razpravi je zapisano razmišljanje o pravici do ugovora vesti v zakonodaji Republike Slovenije ter odločitvah Evropskega sodišča za človekove pravice. Iz primerov, ki jih je obravnavalo Evropsko sodišče, so izpostavljene posledice, ki lahko sledijo uveljavljanju pravice do ugovora vesti. Preverjene so na začetku raziskovanja postavljene hipoteze. Nazadnje so navedeni uporabljeni viri in literatura.
Ključne besede: ugovor vesti, ustavno pravo, človekove pravice, Evropsko sodišče za človekove pravice, Slovenija, diplomske naloge
Objavljeno: 27.10.2014; Ogledov: 3951; Prenosov: 544
.pdf Celotno besedilo (561,85 KB)

8.
9.
10.
Pravni položaj zastopnika za Slovenijo s sedežem v Avstriji
Matej Bezgovšek, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi smo preverjali položaj slovenskega zastopnika in distributerja v primerjavi s tujimi grosisti na slovenskem ekološkem tržišču. Zanimalo nas je, kako evropska zakonodaja, ki ureja prost pretok blaga brez notranjih meja in varstvo konkurence, vpliva na izhodišča konkurenčnosti, kakšen vpliv ima pri tem slovenska nacionalna zakonodaja ter vidik vpliva proizvajalcev na konkurenčen proces. Za naš predmet raziskave smo preučili konkurenčno pravo. Raziskovali smo pogodbeno pravo, ki ureja razmerje med proizvajalcem ter slovenskim zastopnikom in distributerjem. Zanimalo nas je slovensko širše zunanje poslovno okolje v smislu pravnega in ekonomskega v primerjavi z avstrijskim in nemškim kot tudi pomen sedeža podjetja na izhodišča konkurenčnosti. Pri raziskavi izhodišč konkurenčnosti med Slovenijo, Avstrijo in Nemčijo smo si pomagali z raziskavo Svetovnega gospodarskega foruma (v nadaljevanju WEF). Na podlagi globalnega indeksa konkurenčnosti je razvidno, da je Slovenija izmed vseh treh držav najmanj konkurenčna, še posebej pa je nekonkurenčna z vidika finančnega trga in dostopnosti do kreditov. V teoretičnem delu magistrske naloge smo pregledali relevantno literaturo s področja raziskave, katere izsledke smo nato uporabili za primerjavo teorije s prakso. V empiričnem delu magistrske raziskave smo s kvalitativno analizo oblikovali paradigmatski model, s katerim smo s pomočjo raziskovalnih vprašanj določili soodvisne spremenljivke. Nato smo s kvalitativno metodo študije primerov raziskali zastopnika in distributerja ter z metodo opazovanja zbrali kvalitativne podatke. Z metodo utemeljitvene analize smo analizirali in interpretirali kvalitativne podatke ter oblikovali sklepe, ki so nam služili za preverjanje hipotez. Ugotovili smo, da se proizvajalci pri internacionalizaciji odločijo za zastopnika in distributerja zaradi manjših stroškov, nepoznavanja tržišča ter manjšega rizika. Po drugi strani pa ne naredijo nič, da bi zaščitili zastopnika in njegove finančne vložke v razvoj trga za njihove blagovne znamke, pač pa z izgovarjanjem na konkurenčno pravo dopuščajo škodljive poslovne prakse ter nelojalno konkurenco, na podlagi katere imajo tuji grosisti prevladujoč položaj. Ugotovili smo, da slovenska nacionalna zakonodaja dela razlike v smislu konkurenčnih izhodišč, saj tujim grosistom pri veleprodaji ni potrebno deklarirati proizvodov in imajo zato posledično nižje cene, ker nimajo vložka v komunikacijski splet in ne opravljajo svetovalne funkcije. Prav tako pogodbeno pravo ne ureja razmerja med proizvajalcem ter zastopnikom in distributerjem, ki bi zaščitilo slednjega kot šibkejšo stranko v smislu zaščite njegovih finančnih vložkov v marketinški splet. Evropsko konkurenčno pravo z dopuščanjem pasivne prodaje, ob tem, da proizvajalci ne ščitijo finančnih vložkov zastopnika in ustvarjajo nelojalno konkurenco ter s tem različna izhodišča konkurenčnosti, vzpostavlja na ta način nekonkurenčno okolje, kar je v nasprotju s cilji Evropske komisije pri prostem pretoku blaga. Rezultati raziskave služijo k oblikovanju izenačenja izhodišč konkurenčnosti med slovenskimi zastopniki in distributerji ter tujimi grosisti. Na koncu magistrskega dela so predlogi, s pomočjo katerih lahko zaščitimo konkurenčni proces na slovenskem ekološkem tržišču, kar je tudi cilj Evropske komisije pri prostem pretoku blaga.
Ključne besede: Evropsko pravo, konkurenčno pravo, pogodbeno pravo, zastopnik, distributer, konkurenčnost.
Objavljeno: 25.05.2016; Ogledov: 655; Prenosov: 57
.pdf Celotno besedilo (1,40 MB)

Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici