1. Pravna ureditev raziskav na človeških zarodkih in njihovih matičnih celicah : magistrsko deloLara Krneža, 2024, magistrsko delo Opis: V 20. stoletju so z namenom razvoja medicine, preprečevanja genetsko bolnih potomcev in izboljšanja vrste izvajali neetične poskuse na ljudeh. Ti so bili opravljeni brez privolitve žrtev. Zaradi vedno večje ozaveščenosti družbe o človekovih pravicah in napredka pravne znanosti, se je po drugi svetovni vojni začela sprejemati zakonodaja, ki je postavila etične smernice za izvajanje raziskav na ljudeh. Leta 1947 je bil sprejet Nürnberški kodeks, leto kasneje pa je Svetovno zdravniško združenje sprejelo Ženevsko deklaracijo o zdravniških dolžnostih. Pomembne svetovne organizacije so zatem podpisale še Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Helsinško deklaracijo o etičnih načelih medicinskih raziskav na ljudeh, Oviedsko konvencijo, Splošno deklaracijo o človeškem genomu in človekovih pravicah, Splošno deklaracijo o bioetiki in človekovih pravicah in Listino EU o temeljnih pravicah. Vsi navedeni pravni akti so pomembno vplivali na pravno ureditev raziskav (na človeških zarodkih in njihovih matičnih celicah) v Sloveniji.
Opravljanje medicinskih poskusov na ljudeh brez njihove svobodne privolitve je pri nas prepovedano že z Ustavo Republike Slovenije. Ta določa tudi ostale ustavne kategorije, v luči katerih se morajo izvajati raziskave. Biomedicinske raziskave in kazniva dejanja v zvezi z njimi so opredeljena v Kazenskem zakoniku, ki prepoveduje kloniranje, ustvarjanje človeških zarodkov v raziskovalne (in druge) namene ter izvajanje drugih biomedicinskih posegov. Pravice pacientov ureja Zakon o pacientovih pravicah. Za magistrsko nalogo sta ključnega pomena še Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki ureja raziskave na zarodkih »in vitro«, pridobivanje in raziskovanje na embrionalnih matičnih celicah in Kodeks zdravniške etike, ki določa etične standarde za zdravnike pri izvajanju raziskav na pacientih.
Pravna teorija in sodna praksa se pri pravnem urejanju raziskav na človeških zarodkih in njihovih matičnih celicah pogosto srečujeta s kolizijo med dvema ustavnopravnima kategorijama, pravico do življenja (zarodka) in svobodo znanosti. Do te kolizije pogosto prihaja zaradi nerešenega vprašanja o pravnem statusu človeškega zarodka. Evropsko sodišče za človekove pravice je o tem odločalo že večkrat, a enotne rešitve na to vprašanje doslej še ni podalo. Pomembni precedensi ESČP v zvezi z raziskavami na človeških zarodkih in pravnim statusom zarodka so zadeve Evans proti Združenemu Kraljestvu, Vo proti Franciji in Parillo proti Italiji.
Ključne besede: medicinsko pravo, človekove pravice, medicinska etika, medicinske raziskave, poskusi na ljudeh, evgenika, privolitev, znanstvene raziskave na in vitro zarodkih, in vitro oploditev
Objavljeno v DKUM: 11.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 74
 Celotno besedilo (877,37 KB) |
2. Nacistična evtanazija v zgodovini evtanazije : magistrsko deloVesna Mihovilovič, 2020, magistrsko delo Opis: Evtanazija (euthanatos), ki v skladu z grškim izvorom, pomeni dobro ali blago smrt, tudi danes ne razumemo dosti drugače. Iz enega vidika pomeni smrt brez trpljenja, iz drugega pa same ukrepe, ki naj pripeljejo do take smrti. Glede na ukrepe jo ločimo na aktivno in pasivno. Evtanazijo lahko delimo tudi glede na izraženo voljo bolnika in sicer: prostovoljna, neprostovoljna in prisilna evtanazija. Primer prisilne evtanazije je »nacistična evtanazija«, katera se je začela pripravljati že leta 1933, s prihodom nacistov na oblast. Najprej je bil sprejet zakon o sterilizaciji, ki so ga kasneje razširili z določbami o prisilnih splavih, da bi preprečili potomstvo dedno bolnim. Nadaljevali so z evtanazijo iznakaženih in umsko bolnih novorojencev v raznih otroških zavodih. Kasneje so razpotegnili starostno mejo na otroke do 16. leta. Vse to je bila zgolj predhodna faza evtanazije odraslih ali tako imenovane Akcije T4. Slednja je potekala v skrajni tajnosti in v njej je bilo do septembra leta 1941, ko je bila Akcija T4 ustavljena, usmrčenih okrog 70.000 ljudi. Kljub ustavitvi evtanazije odraslih pa se je ta še vedno odvijala, na skrivaj, v zdravstvenih ustanovah, vse do konca vojne.
»Nacistična evtanazija« je »zrasla« v nacistični ideologiji, ki pa se je zgledovala med drugim tudi po evgeniki 19. in 20. stoletja. Evgenika je načrtno prizadevanje za telesno in duševno izboljšanje potomstva, to je njen pozitivni vidik. Hkrati ima tudi negativni vidik, ko gre za načrtno uničevanje potomstva iz različnih razlogov, lahko tudi rasističnih. Iz navedenega sledi, da je »nacistično evtanazijo« mogoče razlagati iz dveh vidikov, iz vidika evtanazije in evgenike. Torej »nacistična evtanazija« kot negativni evgenični ukrep.
Da so lahko »nacistično evtanazijo« izvajali, je poleg močne propagande, pripomogel pravni in politični sistem. Torej totalitarna diktatura s svojim nasiljem, propagando in enostrankarskim sistemom. Na drugi strani pa pravni sistem, ki je služil zgolj za uresničevanje nacistične ideologije in je podredil vlogo človekovih pravic, jih močno omejil ter v veliko preveč primerih, odvzel. Pravni red z najbolj krutimi, krivični in nemoralni zakoni, ki so na podlagi zakona o »posebnih« pooblastilih, lahko bili protiustavni.
Ključne besede: pravni sistem, politični sistem, totalitarizem, diktatura, nacizem, evgenika, morala, milostna smrt, umor
Objavljeno v DKUM: 12.10.2020; Ogledov: 1962; Prenosov: 285
Celotno besedilo (656,33 KB) |
3. KONCEPT NARAVE IN ŽIVALI V CANKARJEVI LITERATURITomaž Podbevšek, 2016, diplomsko delo Opis: S tematiziranjem nasilja nad nečloveškimi bitji je Cankar razširil polje izkoriščanja, moralno obsodil vsakršno izkoriščanje in zatiranje Drugega ter s tem do skrajnosti utemeljil svoja temeljna moralna prepričanja. Njegova globalna pravičnostna drža, ki jo je Cankar zavzemal kot socialist, ni dopuščala nobenega redukcionizma, kar pomeni, da je izkoriščanje živali/narave povezal z izkoriščanjem ljudi. Obravnavane črtice dokazujejo, da se je na Rožniku radikalizirala Cankarjeva pozicija. V nalogi smo z vidika ekokritike analizirali koncepte narave in živali, ki jih je mogoče pripoznati kot moralne subjekte, kritično smo ovrednotili simbolne konstrukte narave/živali, s katerimi se krni njihova subjektivizacija in opozorili na stereotipne reprezentacije ter spolne označitve narave/živali kot ženske. V njej smo izpostavili miselno paradigmo dualizma, antropocentrizem, antropomorfizem, evgeniko, uporabo živali/narave kot metafore ali simbola, udomačitev (domestifikacijo), idealiziranje narave in animalistični ekofeminizem. Cankar v črticah izpostavlja različne zatiralne mehanizme, ki vzdržujejo in ohranjajo status živali/narave na nizki ravni ter omogočajo njihovo nadaljnje izkoriščanje. Spoznali smo, da Cankar ni problematiziral samo človekovega odnosa do živali, temveč tudi same koncepte živalskosti in človeškosti, s čimer je vzpostavil možnosti za radikalno transformacijo odnosov med ljudmi in živalmi. Črtice spodbujajo globljo refleksijo človekovega odnosa do živali in obsojajo izključitev živali/narave iz etično-politične sfere ter zahtevajo pripoznanje inherentne vrednosti vseh živih bitij.
Ključne besede: ekokritika, ekofeminizem, animalistična etika, moralni status živali/narave, Ivan Cankar, antropocentrizem, antropomorfizem, speciesizem, evgenika, koncepcije živalskosti/človeškosti, Jure Detela.
Objavljeno v DKUM: 18.03.2016; Ogledov: 2598; Prenosov: 337
Celotno besedilo (988,61 KB) |
4. |
