| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Nacistična evtanazija v zgodovini evtanazije : magistrsko delo
Vesna Mihovilovič, 2020, magistrsko delo

Opis: Evtanazija (euthanatos), ki v skladu z grškim izvorom, pomeni dobro ali blago smrt, tudi danes ne razumemo dosti drugače. Iz enega vidika pomeni smrt brez trpljenja, iz drugega pa same ukrepe, ki naj pripeljejo do take smrti. Glede na ukrepe jo ločimo na aktivno in pasivno. Evtanazijo lahko delimo tudi glede na izraženo voljo bolnika in sicer: prostovoljna, neprostovoljna in prisilna evtanazija. Primer prisilne evtanazije je »nacistična evtanazija«, katera se je začela pripravljati že leta 1933, s prihodom nacistov na oblast. Najprej je bil sprejet zakon o sterilizaciji, ki so ga kasneje razširili z določbami o prisilnih splavih, da bi preprečili potomstvo dedno bolnim. Nadaljevali so z evtanazijo iznakaženih in umsko bolnih novorojencev v raznih otroških zavodih. Kasneje so razpotegnili starostno mejo na otroke do 16. leta. Vse to je bila zgolj predhodna faza evtanazije odraslih ali tako imenovane Akcije T4. Slednja je potekala v skrajni tajnosti in v njej je bilo do septembra leta 1941, ko je bila Akcija T4 ustavljena, usmrčenih okrog 70.000 ljudi. Kljub ustavitvi evtanazije odraslih pa se je ta še vedno odvijala, na skrivaj, v zdravstvenih ustanovah, vse do konca vojne. »Nacistična evtanazija« je »zrasla« v nacistični ideologiji, ki pa se je zgledovala med drugim tudi po evgeniki 19. in 20. stoletja. Evgenika je načrtno prizadevanje za telesno in duševno izboljšanje potomstva, to je njen pozitivni vidik. Hkrati ima tudi negativni vidik, ko gre za načrtno uničevanje potomstva iz različnih razlogov, lahko tudi rasističnih. Iz navedenega sledi, da je »nacistično evtanazijo« mogoče razlagati iz dveh vidikov, iz vidika evtanazije in evgenike. Torej »nacistična evtanazija« kot negativni evgenični ukrep. Da so lahko »nacistično evtanazijo« izvajali, je poleg močne propagande, pripomogel pravni in politični sistem. Torej totalitarna diktatura s svojim nasiljem, propagando in enostrankarskim sistemom. Na drugi strani pa pravni sistem, ki je služil zgolj za uresničevanje nacistične ideologije in je podredil vlogo človekovih pravic, jih močno omejil ter v veliko preveč primerih, odvzel. Pravni red z najbolj krutimi, krivični in nemoralni zakoni, ki so na podlagi zakona o »posebnih« pooblastilih, lahko bili protiustavni.
Ključne besede: pravni sistem, politični sistem, totalitarizem, diktatura, nacizem, evgenika, morala, milostna smrt, umor
Objavljeno v DKUM: 12.10.2020; Ogledov: 1855; Prenosov: 267
.pdf Celotno besedilo (656,33 KB)

2.
KONCEPT NARAVE IN ŽIVALI V CANKARJEVI LITERATURI
Tomaž Podbevšek, 2016, diplomsko delo

Opis: S tematiziranjem nasilja nad nečloveškimi bitji je Cankar razširil polje izkoriščanja, moralno obsodil vsakršno izkoriščanje in zatiranje Drugega ter s tem do skrajnosti utemeljil svoja temeljna moralna prepričanja. Njegova globalna pravičnostna drža, ki jo je Cankar zavzemal kot socialist, ni dopuščala nobenega redukcionizma, kar pomeni, da je izkoriščanje živali/narave povezal z izkoriščanjem ljudi. Obravnavane črtice dokazujejo, da se je na Rožniku radikalizirala Cankarjeva pozicija. V nalogi smo z vidika ekokritike analizirali koncepte narave in živali, ki jih je mogoče pripoznati kot moralne subjekte, kritično smo ovrednotili simbolne konstrukte narave/živali, s katerimi se krni njihova subjektivizacija in opozorili na stereotipne reprezentacije ter spolne označitve narave/živali kot ženske. V njej smo izpostavili miselno paradigmo dualizma, antropocentrizem, antropomorfizem, evgeniko, uporabo živali/narave kot metafore ali simbola, udomačitev (domestifikacijo), idealiziranje narave in animalistični ekofeminizem. Cankar v črticah izpostavlja različne zatiralne mehanizme, ki vzdržujejo in ohranjajo status živali/narave na nizki ravni ter omogočajo njihovo nadaljnje izkoriščanje. Spoznali smo, da Cankar ni problematiziral samo človekovega odnosa do živali, temveč tudi same koncepte živalskosti in človeškosti, s čimer je vzpostavil možnosti za radikalno transformacijo odnosov med ljudmi in živalmi. Črtice spodbujajo globljo refleksijo človekovega odnosa do živali in obsojajo izključitev živali/narave iz etično-politične sfere ter zahtevajo pripoznanje inherentne vrednosti vseh živih bitij.
Ključne besede: ekokritika, ekofeminizem, animalistična etika, moralni status živali/narave, Ivan Cankar, antropocentrizem, antropomorfizem, speciesizem, evgenika, koncepcije živalskosti/človeškosti, Jure Detela.
Objavljeno v DKUM: 18.03.2016; Ogledov: 2506; Prenosov: 318
.pdf Celotno besedilo (988,61 KB)

3.
Iskanje izvedeno v 4.12 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici