| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 32
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
1.
Preoblikovanje lastninske pravice v etažno lastnino : magistrsko delo
Klemen Fekonja, 2020, magistrsko delo

Opis: Povezovanje pravnih subjektov v pravna razmerja z določitvijo medsebojnih pravic in obveznosti v konkretiziranih družbenih razmerjih lahko tolmačimo kot eno izmed temeljnih funkcij prava. Funkcionalna ureditev konkretnega pravnega instituta daje (pravnim) subjektom upravičenja za učinkovito uveljavljanje interesov, pravic in izpolnjevanje obveznosti ter drugih dejanj, ob tem pa je nujno, da so takšna ravnanja z vidika pravnih posledic vnaprej jasne in nedvoumno predvidljive. V slovenskem pravnem redu so stvarne pravice taksativno naštete, predmet stvari pa je lahko le stvar, ki ima sposobnost stvari. Načelo specialnosti določa, da je predmet stvarnih pravic lahko samo individualno določena samostojna stvar, katere zakon izrecno deli na premične in nepremične stvari. Nepremična stvar, oziroma dosledneje v tem delu nepremičnina, je prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami. Skladno z načelom povezanosti zemljišča in objekta, tj. načelom superficies solo cedit, je, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon ne določa drugače. Zadevni načeli pa nista absolutni in dopuščata izjemo (tudi) v primeru etažne lastnine. V slovenskem pravnem redu se v zvezi s pojmom etažne lastnine tega nazorno razume kot posebno obliko solastnine nepremičnin. Kadar razpredamo o etažni lastnini moramo uporabiti temeljno izhodišče, tj. 105. člen SPZ. Z etažno lastnino se de facto razširja pojavna oblika nepremičnine, ki omogoča, da se posamezni deli stavbe v pravnem prometu obravnavajo kot samostojna stvar ob upoštevanju, da gre za lastninsko pravico na posameznem delu stavbe kot samostojne stvari s solastninskim razmerjem na skupnih delih. Navedeno pravzaprav pomeni osamosvojitev posameznega dela stavbe od zemljišča, zaradi česar lahko kot samostojna stvar postane predmet lastnine (in drugih pravic). Kadar govorimo o preoblikovanju lastninske pravice v etažno lastnino, govorimo o oblikovanju posebne možnosti razpolaganja lastnika zemljišča, na katerem stoji stavba, ki tehnično omogoča delitev na posamezne in skupne dele, objektivno. Čeprav gre pri oblikovanju etažne lastnine za možnost fizične delitve zgradbe, gre kljub temu še vedno za pravno dejanje npr. lastnika zemljišča oziroma solastnikov takšnega zemljišča na podlagi sporazuma, ki ga lahko nadomesti tudi odločba sodišča o delitvi konkretnega zemljišča. Etažna lastnina namreč avtomatično ne nastane zgolj zaradi obstoja dejstva, da v stavbi obstaja več samostojnih funkcionalnih enot.
Ključne besede: Etažna lastnina, lastninska pravica, preoblikovanje lastninske pravice v etažno lastnino, načelo superficies solo cedit.
Objavljeno v DKUM: 12.10.2020; Ogledov: 804; Prenosov: 139
.pdf Celotno besedilo (650,50 KB)

2.
Vzpostavitev etažne lastnine na podlagi ZVEtL-1
Nuša Štampalija, 2018, magistrsko delo

Opis: Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih delih stavbe in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) je stopil v veljavo 19.7.2017 in nadomestil prej veljavni Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog upravičenega pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL). Poglavitni cilj zakona je vzpostaviti postopek v katerem lahko zunajknjižni pridobitelji posameznih delov dosežejo evidentiranje svoje dejansko obstoječe etažne lastnine, ki je nastala v času prejšnje ureditve v katero sprejem nove sistemske zakonodaje, ni posegel. ZVEtL-1 je tako kot njegov predhodnik zapolnil pravno praznino in zunajknjižnim pridobiteljem zagotovil pravno varstvo na način, da lahko na podlagi pravnega naslova, ki izkazuje pridobitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe, zahteva vzpostavitev in v nepremičninskih evidencah ustrezno evidentiranje etažne lastnine. Z vzpostavitvijo in evidentiranjem dejansko obstoječe etažne lastnine, ki še ni prilagojena zahtevam danes veljavnim zemljiškoknjižnim predpisov, se bo odpravilo neskladje med obstoječim dejanskim stanjem in evidentiranim stanjem v nepremičninskih evidencah. Nepremičninske evidence bodo postale kvalitetnejše, kar je v širšem javnem interesu in zaradi uveljavljenih načel zemljiškoknjižnega prava bistvenega pomena za pravno varnost nepremičninskega trga. Z začetkom uporabe ZVEtL so se v praksi začele kazati ovire, ki so oteževale izvajanje postopka in zavirale zakonodajalčev cilj po hitrem, učinkovitem in ekonomičnem postopku. Odpirala so se temeljna vprašanja kot na primer; kdo so upravičeni predlagatelji postopka, kakšno je razmerje med postopkom vzpostavitve etažne lastnine in postopkom določitve danes ugotovitve etažne lastnine, vprašanja vezana na pravni naslov pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, pogoji priposestovanja, itd. Zakonodajalec je z ZVEtL-1 poskušal odpraviti zaznane administrativne ovire in postopka še dodatno poenostaviti, pri tem pa povzel ustrezne rešitve, ki so jih sodišče izoblikovala ob uporabi ZVEtL. ZVEtL-1 je skupnosti vsakokratnih lastnikov etažnih lastnikov podelil pravdno sposobnost, določneje opredeli kdaj so izpolnjeni pogoji za začetek postopka vzpostavitve etažne lastnine, izrecno navedel zahtevke, ki jih lahko predlagatelj uveljavlja, razširil aktivno procesno legitimacijo, poenostavil obveščanje o postopku z institutom dodatnega obveščanja v stavbi, odpravil omejitev glede vzporednega teka postopkov po ZVEtL in denacionalizacijskih postopkov, omejih potrebo po spremembi vpisov v kataster stavb, dopolnil določbe glede pravnih naslovov, nedvoumno povzel pogoje za dokazovanje priposestovanja, in druge spremembe, ki so predstavljene v magistrskem delu.
Ključne besede: vzpostavitev etažne lastnine, uskladitev nepremičninskih evidenc, ZVEtL-1, dejanska etažna lastnina, pridobitelj posameznega dela stavbe, pripadajoče zemljišče.
Objavljeno v DKUM: 15.10.2018; Ogledov: 2004; Prenosov: 394
.pdf Celotno besedilo (859,11 KB)

3.
Oblikovanje etažne lastnine na stavbni pravici v teoriji in praksi
Špela Rokavec, 2018, magistrsko delo

Opis: Bistvo instituta stavbne pravice je v pravni ločitvi zgradbe od zemljišča, kar omogoča različen lastniški položaj na stavbi in zemljišču, zaradi česar pomeni odstop od načela superficies solo cedit. Enako velja tudi za etažno lastnino, ki omogoča, da se posamezni del stavbe določi kot samostojna stvar. Nepremičnine nastanejo v geodetskih postopkih, kjer se tudi ugotavljajo njihove lastnosti in se kot take evidentirajo v zemljiškem katastru in katastru stavb. Ko nepremičnina nastane in so znane njene lastnosti, kot so obseg, površina, meje itd., sledi določitev pravic, ki se vežejo nanjo. Te pravice pa se evidentirajo na podlagi zemljiškoknjižnih predlogov ali poočitve v zemljiško knjigo. Etažna lastnina se vzpostavi šele z vpisom v zemljiško knjigo. V skladu z 258. členom SPZ se lahko zgradba, ki je zgrajena na nepremičnini, obremenjeni s stavbno pravico, tudi razdeli v etažno lastnino ob upoštevanju zakonskih pogojev. Izvesti je treba delitev zgradbe na posamezne in skupne dele, pri čemer so posamezni deli takšni, da jih je mogoče posebej uporabljati, skupni deli pa služijo vsem ali vsaj več posameznim delom. V klasični etažni lastnini je glavni skupni del zemljišče, na katerem stoji stavba, in z vidika lastninske pravice se na to zemljišče prenaša pravno razmerje etažnih lastnikov na skupnih delih. Etažna lastnina se lahko vzpostavi samo na že zgrajeni zgradbi, zato bo investitor gradnje najprej praviloma pridobil stavbno pravico na zemljišču in sezidal zgradbo. Ko bo z gradnjo končal, bo z enostranskim pravnim poslom oblikoval etažno lastnino po pravilih SPZ. Posebnost take etažne lastnine bo v tem, da bo namesto zemljišča, na katerem stoji zgradba, skupni del predstavljala stavbna pravica. Imetništvo stavbne pravice pa bo enako, kot je pravno razmerje na skupnih delih, torej bo vsakemu posameznemu delu pripadal ustrezni delež udeležbe na stavbni pravici. Takšen režim etažne lastnine na zgradbi nima vpliva na prenehanje stavbne pravice, saj s potekom časa nastopijo enake pravne posledice in zgradba kot celota postane sestavni del zemljišča, na katerem je pred tem obstajala stavbna pravica. Iz razloga, da zgradba po prenehanju nima več lastnosti samostojne stvari, preneha tudi etažna lastnina. Lastnik oziroma lastniki zemljišča po prenehanju stavbne pravice pa lahko ponovno vzpostavijo etažno lastnino, če tako želijo. Stavba in njeni prostorski deli ostanejo vpisani v katastru stavb, kadar preneha stavbna pravica, kar pomeni, da prenehanje stavbne pravice ni podlaga za izbris stavbe in njenih prostorskih delov iz katastra stavb in tudi ne za prenehanje etažne lastnine. Posledica prenehanja je le ta, da prejšnji lastniki posameznih delov, če niso hkrati postali solastniki zemljišča, ki je obremenjeno s stavbno pravico, in če so ti različni od lastnika tega zemljišča, izgubijo lastninsko pravico na posameznih delih stavbe v etažni lastnini in soimetništvo stavbne pravice. Nov etažni lastnik postane lastnik zemljišča.
Ključne besede: načelo superficies solo cedit, stavbna pravica, etažna lastnina, preoblikovanje stavbne pravice v etažno lastnino, zemljiški kataster, kataster stavb, zemljiška knjiga
Objavljeno v DKUM: 24.09.2018; Ogledov: 1365; Prenosov: 290
.pdf Celotno besedilo (1,17 MB)

4.
Vzpostavitev etažne lastnine na podlagi sodne odločbe
Matjaž Tratnik, 2010, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci

Opis: Avtor obravnava dva postopka za vzpostavitev etažne lastnine na podlagi sodne odločbe v nepravdnem postopku. Redna pot je določena v Stvarnopravnem zakoniku in Zakonu o nepravdnem postopku in je namenjena posameznim solastnikom nepremičnine, če ne morejo doseči soglasja glede preoblikovanja solastnine v etažno lastnino. Druga, ki jo določa Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča, pa posameznim pridobiteljem omogoča, da prek poenostavljenega postopka dosežejo vzpostavitev etažne lastnine na celotni stavbi in se posledično lahko vpišejo v zemljiško knjigo kot lastniki posameznega dela. Ta pot se uporablja takrat, ko zaradi neaktivnosti zemljiškoknjižnih solastnikov ni mogoče vzpostaviti etažne lastnine po redni poti. Ureditev v ZVEtL, pa poraja tudi določena vprašanja. Zlasti sta problematična aktivna legitimacijain dejstvo, da mora predlagatelj ob pričetku postopka plačati predujem stroškov, ki je v stanovanjskih blokih lahko zelo visok, kar ga pogosto odvrne od vložitve predloga.
Ključne besede: etažna lastnina, vzpostavitev etažne lastnine, posamezni deli, nepravdni postopki, zemljiška knjiga
Objavljeno v DKUM: 23.07.2018; Ogledov: 1299; Prenosov: 166
.pdf Celotno besedilo (93,80 KB)

5.
USKLADITEV ZEMLJIŠKOKNJIŽNEGA STANJA Z DEJANSKIM, KI TEMELJI NA KONKRETNEM PRIMERU
Špela Rokavec, 2016, diplomsko delo

Opis: S posadno listino se opredeljuje listina o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja, saj zaradi določenih pravnih dejstev knjižno stanje ne ustreza resničnemu pravnemu stanju. Z novelo ZZK-1C je bil 40. člen dopolnjen z novim tretjim odstavkom, po katerem se za zemljiškoknjižno dovolilo šteje tudi listina, ki vsebuje izjavo osebe, ki jo izstavlja, da priznava izvirno pridobitev stvarne pravice v korist druge osebe (posadna listina) ali zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ali zaradi nadomestitve izgubljenih listin dovoljuje vpis lastninske pravice ali druge pravice v korist druge osebe. S posadno listino zemljiškoknjižni lastnik priznava izvirno pridobitev stvarne pravice v korist druge osebe, z listino o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim pa se nadomešča pravno poslovni prenos. Razlika je v tem, da je izvirna pridobitev neodvisna od pravnega prednika, zato izda takšno listino z zemljiškoknjižnim dovolilom tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik, pa dejansko to ni, in v posadni listini prizna dejstva priposestvovanja osebi, ki ji priznava stvarno pravico in zato dovoljuje vpis nanjo. V drugem primeru pa je potrebno upoštevati načelo pravnega prednika . Tudi ko je podlaga za vpis v zemljiško knjigo ena izmed teh listin, morajo biti upoštevani vsi pogoji, ki so po ZZK-1 potrebni za overitev zemljiškoknjižnega dovolila. V obeh primerih mora biti listini priloženo tudi potrdilo o namenski rabi nepremičnine, oziroma v primeru, ko gre za nepremičnino, ki je glede na namen rabe podvržena ureditvi po drugih prisilnih predpisih, tudi soglasje ali odobritev pristojnega organa oziroma potrdilo, da takšno soglasje ali odobritev ni potrebna.
Ključne besede: uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, posadna listina, stavbna pravica, hipoteka, etažna lastnina, preoblikovanje stavbne pravice v etažno lastnino
Objavljeno v DKUM: 02.12.2016; Ogledov: 3789; Prenosov: 552
.pdf Celotno besedilo (640,33 KB)

6.
PRIMERJAVA UREDITVE ETAŽNE LASTNINE V SLOVENIJI, NEMČIJI IN AVSTRIJI
Kaja Jaušovec, 2016, diplomsko delo

Opis: Za lažje razumevanje različnih pojmovanj etažne lastnine je potrebno ločiti med unitaristično in dualistično koncepcijo. Tipična predstavnica prvega je Avstrija, kjer etažna lastnina nastopa kot solastnina skupnih delov in z njo neločljivo povezana stvarnopravna raba ter razpolaganje s posameznim delom. Druga koncepcija, ki jo je prevzela Slovenija, loči lastnino posameznega dela stavbe in solastnino skupnih delov. Dominira lastnina na posameznem delu, kar pa je tudi temeljna razlika od ureditve v Nemčiji, kjer ima to vlogo solastnina. Začetki etažne lastnine segajo v 19. stoletje, ko je na območju Nemčije in Avstrije obstajala kot lastninska pravica na nadstropju stavbe (Stockwerkseigentum). V Sloveniji do leta 1959, ko je bil sprejet Zakon o lastnini na delih stavbe, lastninska pravica na posameznem delu stavbe ni bila dopustna. Po silovitih političnih in družbenih pretresih in tudi kot njihova posledica, jo je v Sloveniji, v obliki kot jo poznamo danes, uredil Stvarnopravni zakonik (2003), v Nemčiji Gesetz über das Wohnungseigentum und das Dauerwohnrecht (1951) in v Avstriji Wohnungseigentumsgesetz (1948). Nastanek etažne lastnine je vedno povezan z obstojem pravne podlage, ki je najpogosteje sporazum etažnih lastnikov, lahko pa tudi enostranski pravni posel (Slovenija, Nemčija) ali sodna odločba (Slovenija, Avstrija). Vključno z drugimi formalnostmi je za nastanek potreben še vpis v zemljiško knjigo. Pri upravljanju stavb v katerih je vzpostavljena etažna lastnina, najpomembnejšo vlogo odigra iz vseh etažnih lastnikov sestoječa skupnost etažnih lastnikov, ki sprejema svoje odločitve na zboru etažnih lastnikov. Zaradi potrebe po usklajenem delovanju se za opravljanje poslov, ki sodijo v okvir rednega upravljanja, praviloma postavi upravnika. Koristi, stroške, bremena in obveznosti etažni lastniki nosijo sorazmerno z velikostjo solastniških deležev na skupnih delih. Pomembna rešitev za zagotavljanje vzdrževanja, je ustanovitev rezervnega sklada, ki je lahko obvezna (Slovenija, Avstrija) ali ne (Nemčija). Tako kot za nastanek, tudi za prenehanje etažne lastnine, najpogosteje ključno vlogo odigra dogovor. Vzrok za prenehanje je lahko tudi uničenje celotne stavbe ali njenega posameznega dela.
Ključne besede: etažna lastnina, objekt etažne lastnine, WEG, SPZ, zemljiška knjiga, upravljanje, skupnost etažnih lastnikov, zbor etažnih lastnikov, rezervni sklad
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1236; Prenosov: 223
.pdf Celotno besedilo (1,78 MB)

7.
SUPERFICIES SOLO CEDIT- OD RIMSKEGA PRAVA DO MODERNIH KODIFIKACIJ
Majda Babič, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu sem obravnavala temo superficies solo cedit od rimskega prava do modernih kodifikacij. V nadaljevanju sem opisala tudi etažno lastnino in stavbno pravico.
Ključne besede: superficies solo cedit, lastninska pravica, etažna lastnina, stavbna pravica, denacionalizacija
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1003; Prenosov: 98
.pdf Celotno besedilo (3,10 MB)

8.
Izključitvena tožba - razmerje do drugih podobnih tožb
Katja Piršič, 2016, diplomsko delo

Opis: Čut do sočloveka bi praviloma moral voditi v razumevanje in spoštovanje vseh oseb v naši bližnji okolici, ne glede na dandanašnjo multikulturno diverziteto. Vendar temu ni tako. Omenjena negativnost se velikokrat izkaže za resnično v medsosedskih odnosih, v katerih sosedje prek (sprva) bagatelnih ravnanj skušajo uveljaviti svojo voljo, ko pa temu ni tako, svoja ravnanja stopnjujejo. To je še posebej moteče v bližnjih življenjskih skupnostih, na primer v stanovanjskih blokih pod režimom etažne lastnine, kjer zaradi množice različnih dejavnikov (bližine stanovanjskih enot, deljenja uporabe skupnih delov stavbe, nenehne bližine sostanovalcev, delne izgube zasebnosti) praviloma prevladujejo strožja pravila kot v tipičnih ruralnih predelih Republike Slovenije. Eno izmed teh omogoča vložitev izključitvene tožbe, s katero je mogoče etažnemu lastniku zaradi njegovega prekomerno nadutega odnosa odvzeti lastninsko pravico, ki jo ima na posameznem delu izoblikovanega etažnega režima. Diplomsko delo se uvodoma dotakne razvoja etažne lastnine vse do njene današnje forme, nato pa poglobljeno razčleni zakonsko besedilo instituta izključitvene tožbe. V diplomski nalogi je tako pojasnjeno, kaj sploh izključitvena tožba je, kdaj in zoper koga jo je mogoče vložiti ter katere procesne in materialne predpostavke, ki jih zakon zgolj abstraktno navaja, s pomočjo sodne prakse in pridobljenih internih stanovanjskih aktov pa jih diplomsko delo konkretizira, morajo biti izpolnjene za njeno vložitev. Diplomsko delo v luči jurisprudence obravnava tudi vprašanje vložitve izključitvene tožbe v primeru dejanske etažne lastnine in procesne sposobnosti skupnosti etažnih lastnikov kot aktivno legitimirane stranke pravdnega postopka. V zvezi z obravnavanim institutom izključitvene tožbe je opravljena tudi primerjalno-pravna raziskava. Osrednji del vsebine diplomskega dela skuša odgovoriti na vprašanje, ali je izključitvena tožba zaradi posega v pravico do zasebne lastnine ukrep, sorazmeren zasledovanemu cilju. Iz tega razloga so argumentirani posamezni elementi testa legitimnosti in sorazmernosti (dopustnost, nujnost, primernost in sorazmernost v ožjem pomenu besede), v okviru nujnosti pa je ob zasledovanju podnaslova dela izvedena tudi primerjava izključitvene tožbe z drugimi ukrepi, kot so tožba zaradi motenja posesti, negatorna tožba, zahtevek za odstranitev škodne nevarnosti, odškodninski zahtevek in izterjava sredstev rezervnega sklada. Proti koncu diplomskega dela je predstavljen še pravilno izoblikovan tožbeni predlog in postopek prodaje nepremičnine v izvršbi, zaključek pa je namenjen grobemu orisu ugotovitev.
Ključne besede: Medsosedski odnosi, etažna lastnina, dejanska etažna lastnina, legitimacija, izključitvena tožba, ultima ratio ukrep, tožba zaradi motenja posesti, negatorna tožba, zahtevek za odstranitev škodne nevarnosti, odškodninski zahtevek, izterjava sredstev rezervnega sklada.
Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 1153; Prenosov: 143
.pdf Celotno besedilo (385,01 KB)

9.
Določitev pripadajočega zemljišča k stavbi po ZVEtL z vlogo upravnika
Maja Škof Podobnik, 2016, diplomsko delo

Opis: Etažna lastnina na posameznem delu stavbe je neločljivo povezana s solastnino na skupnih delih stavbe. Ob upoštevanju vrste stavb, ki jo sestavljata več kot dva posamezna dela in več kot osem lastnikov, zakon določa obvezno imenovanje upravnika ali ustanovitve skupnosti lastnikov, ki se ukvarja z upravljanjem stavbe in njenih skupnih delov. Med skupne dele stavbe sodi tudi zemljišče, na katerem stavba stoji in zemljišče, ki je potrebno za njeno redno rabo. V diplomski nalogi skušam prikazati del tranzicijske zakonodaje, ki je vplivala in urejala pripadajoče zemljišče k stavbi, bodisi kot funkcionalno zemljišče ali gradbeno parcelo, na kateri so imeli imetniki stvarnih pravic in lastniki, pravico uporabe. V nadaljevanju prikazujem sodobno ureditev določanja pripadajočega zemljišča k stavbi v nepravdnem postopku po določbah ZVEtL, kar lahko razmeroma brez birokratskih ovir, preprosto in brez potrebne aktivnosti, predlagajo lastniki stavbe in/ali v njihovem imenu upravnik stavbe, kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov v postopkih določitve pripadajočega zemljišča stavbi. Ob tem predstavim položaj, opravila in pooblastila upravnika, ki v imenu in za račun predlagateljev pripravi predlog za določitev pripadajočega zemljišča, jih v tem postopku ex lege zastopa in hkrati poskrbi, da iz rezervnega sklada stavbe, ki je skupno premoženje lastnikov in s katerim na podlagi zakonskih pooblastil gospodari, za predlagatelje plača stroške za izvedbo pripravljalnih opravil v zvezi z določanjem pripadajočega zemljišča. V posameznih delih obravnavanega postopka je prikazana tudi sodna praksa, nekatere slabosti ali prednosti postopka določitve pripadajočega zemljišča k stavbi po ZVEtL.
Ključne besede: Stavba, etažna lastnina, etažni lastniki, skupni deli stavbe, funkcionalno zemljišče, pripadajoče zemljišče k stavbi, zemljišče za redno rabo stavbe, solastnina etažnih lastnikov na skupnih delih, upravljanje stavbe in skupnih delov, upravnik
Objavljeno v DKUM: 16.09.2016; Ogledov: 4983; Prenosov: 773
.pdf Celotno besedilo (320,84 KB)

10.
Akcesijsko pravilo stvarnega prava v sodni praksi
Aljoša Hribar, 2016, diplomsko delo

Opis: Z akcesijskim pravilom sta tesno povezani načelo specialnosti in načelo povezanosti zemljišča in objekta. Lastninska pravica je temeljna človekova pravica in osrednja pravica stvarnega prava. Iz nje izhajajo tri lastniška upravičenja. Ta upravičenja so pravica do uporabe in uživanja, pravica do posesti in pravica do razpolaganja s stvarjo. Lastninska pravica ni neomejena. Omejitve delimo na javnopravne in zasebnopravne. Delitev pogosto ni jasna, saj so zasebnopravne omejitve pogosto tudi v javnopravnem interesu. Na omejitev lastninske pravice se nanaša tudi načelo prepovedi zlorabe pravic. Predmet lastninske pravice je stvar. Sestavina je vse, kar se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del glavne stvari in ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic. Navezuje se na načelo accessio cedit principali. Temeljna delitev stvari je na nepremičnine in premičnine. Nepremičnina je prostorsko odmerjeni deli zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami. Vse druge stvari so premičnine. Pritiklina je premičnina, ki je v skladu s splošnim prepričanjem namenjena gospodarski rabi ali olepšanju glavne stvari. Lastninsko pravico lahko pridobimo na podlagi pravnega posla, zakona, dedovanja ali odločbe državnega organa. Akcesijsko pravilo stvarnega prava se nanaša na pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona. Gre za izvirni način pridobitve lastninske pravice. Akcesija ali prirast je možna tako na nepremičninskem kot na premičninskem področju. Najpomembnejši izjemi od načela povezanosti zemljišča in objekta sta stavbna pravica in etažna lastnina. Stavbna pravica je pravica imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremično. Etažna lastnina pa je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov.
Ključne besede: stvarno pravo, lastninska pravica, nepremičnina, akcesijsko pravilo, stavbna pravica, etažna lastnina, načelo povezanosti zemljišča in objekta
Objavljeno v DKUM: 16.09.2016; Ogledov: 1310; Prenosov: 132
.pdf Celotno besedilo (1,01 MB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici