Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrsko delo obravnava vprašanja v zvezi z etično platjo umetnosti. To vključuje razmišljanje o pomenu morale pri estetskem vrednotenju samih umetnin, o vplivu, ki ga ima na to nemoralnost avtorjev_ic, nenazadnje pa tudi o primernih odzivih konzumentov_k na umetnine izpod rok nemoralnih umetnikov_ic. Dognali smo, da je etična komponenta nedvomno pomemben element znotraj vseh obravnavanih okvirjev, zlasti zato, ker je moralno sporočilo ključna sestavina mnogih umetnin in ker se v teh pogosto zrcali avtorjev_ičin značaj. Ker je umetnina skupek mnogih različnih stvari, pa je vloga (ne)moralnosti v njenem estetskem vrednotenju odvisna od tega, v kolikšni meri je prisotna in kako je uravnotežena z drugimi kvalitetami. Do moralno vprašljivih umetnin oziroma del moralno spornih ustvarjalcev_k lahko dostopamo na etičen način, če pri uživanju ob dobrih vidikih upoštevamo in kritiziramo tudi moralne napake. Se pa lahko vseeno zgodi, da nemoralnost umetnika_ce močno zaznamuje odnos, ki smo ga imeli do njegovih_nih del, pri čemer se zaradi negativnih čustev ali odločimo delom odpovedati ali pa se z občutki sprijaznimo, če želimo sporna dela še naprej konzumirati – in oboje je popolnoma razumljivo, ne glede na normativno sodbo o umetnini. Čeprav lahko še naprej cenimo dela nemoralnih umetnikov_ic, pa ne smemo dopustiti, da bi ti izrabljali svoj status in talent, da se izognejo kazniin/ali s spornim početjem nadaljujejo. V tej luči je v IV zaključnem delu naloge kritično ovrednotena tudi kultura črtanja, ki je vse prej kot idealna rešitev, saj jo težko odmerjamo glede na naravo in stopnjo nemoralnosti umetnikovih _činih dejanj. Kultura črtanja je odličen pokazatelj, da družba ima moč in da bi to moč lahko uporabila. Res pa je, da bi jo morala usmeriti tudi v poziv umetniškim in kulturnim institucijam k spremembi sistema, ki nesprejemljivo vedenje v svojih vrstah sploh dopušča.
Ključne besede: (ne)moralna umetnost, avtonomizem, eticizem, etika, estetika, kultura črtanja, morala, moralizem, občinstvo
Objavljeno v DKUM: 06.06.2024; Ogledov: 156; Prenosov: 15
Celotno besedilo (1,11 MB)

Opis: Filozofija humorja je področje, ki ga filozofi raziskujejo že od antične Grčije. Ravno bogata zgodovina preučevanja humorja omogoča temeljit vpogled v prepletenost humorja z družbo, moralo, etiko in estetiko ter politično filozofijo. Magistrsko delo je razdeljeno na dva dela, prvi služi kot teoretični uvod v filozofijo humorja in bralcem omogoči razumevanje osnovnih vprašanj, problematik in predlaganih rešitev, tj. tradicionalnih teorij humorja. Drugi del sestavljata analiza in sinteza tradicionalnih teorij humorja v vsesplošno teorijo humorja, ki smo jo poimenovali kar teorija namere – po njeni najbolj prepoznavni lastnosti. Namera igra ključno vlogo pri definiciji humorja in razlikovanju med smešnim in humorjem. Naša najbolj drzna predpostavka je namreč, da smešnost brez namere ni humor. Na ta način tudi striktno ločujemo naključno smešno situacijo od namerno izpeljanega humornega dejanja. Sredica tega magistrskega dela je štiristopenjski model procesiranja humorja, ki ob dodatni razlagi preprosto prikaže humorno dejanje vse od izvorne ideje do ciljnega odziva oz. povratne informacije. Za konec pa še predlagamo štiri maksime za moralno vrednotenje humornega dejanja po teoriji namere. Namen teh maksim je vzpostavitev pojmovne mreže, ki omogoča praktično vrednotenje primerov humorja iz vsakdana, pri tem pa se pomembno opre na namero izvajalca, razmerje med izvajalcem in prejemnikom ter notranjimi in zunanjimi okoliščinami. Teorija namere je nastala kot naravno nadaljevanje uveljavljenih teorij humorja, katerih osnovne gradnike je povezala in prilagodila z namenom, da vzpostavi vsesplošno teorijo humorja, primerno za 21. stoletje in nadaljnji razvoj tega področja.
Ključne besede: Filozofija humorja, namera, smeh, etika, estetika
Objavljeno v DKUM: 10.08.2022; Ogledov: 706; Prenosov: 100
Celotno besedilo (1,68 MB)

Opis: Magistrsko delo podaja vpogled v postopek inženirskega oblikovanja na primeru družine ambientalnih svetil. Teoretična poglavja, ki sledijo uvodu, odpirajo pogled na področje razsvetljave, s poudarkom na ambientalni osvetlitvi in svetilih, podajajo pa tudi opis oblikovalskega procesa po metodologiji inženirskega oblikovanja. Praktični del naloge predstavi celoten proces inženirskega oblikovanja, kjer najprej oblikovalka, na podlagi procesa empatizacije, definira oblikovalska izhodišča, nato poišče kreativne tehnične in oblikovne rešitve, koncepte v fazi sinteze izpopolni in razvije v produkte, ki lahko zadostijo zahtevam uporabnikov, skozi finalizacijo pa kratko oriše še proces, ki vodi k celoviti oblikovalski rešitvi. V zaključku so navedene tudi ugotovitve o ustreznosti uvodoma zastavljenih hipotez. Podana je tudi primerjava dveh tipičnih pristopov k oblikovanju novega izdelka.
Ključne besede: svetloba, uporabniki, estetika, virtualno upodabljanje
Objavljeno v DKUM: 23.12.2020; Ogledov: 1015; Prenosov: 57
Celotno besedilo (3,81 MB)

Opis: Diplomsko delo z naslovom Pregled plesnih nastopov študentov predšolske vzgoje z vidika sodobnega plesa obsega teoretični in empirični del. Za potrebe empiričnega dela je v teoretičnem delu poudarek na estetskih kriterijih v plesu, plesu v sklopu Kurikuluma za vrtce, sodobnem plesu in vlogi vzgojitelja pri izvajanju plesnih dejavnosti v vrtcu ter vidiki visokošolskega študijskega programa predšolske vzgoje. V empiričnem delu je bil namen pregledati plesne izdelke, ki so jih študentje pripravili v okviru izbirnega predmeta Plesna dramatizacija v vrtcu in ugotoviti odnos študentk/-ov do izdelkov svojih sošolk/-cev, na osnovi opazovalnih listov in analizi videoposnetkov. Podatki so kvantitativno obdelani s pomočjo deskriptivne statistike in frekvenčne distribucije. Ugotovljeno je, da so študenti/-ke v svojih izdelkih upoštevali značilnosti sodobnega plesa in pridobili pozitivne izkušnje iz plesnega področja.
Ključne besede: estetika, sodobni ples, predšolsko obdobje, otrokov razvoj, vloga vzgojitelja
Objavljeno v DKUM: 02.04.2019; Ogledov: 1385; Prenosov: 105
Celotno besedilo (1,62 MB)

Opis: Igre, ena najstarejših oblik socialne interakcije človeka [1], so del našega vsakdana. Namenjene so predvsem zabavi v prostem času, a se pogosto zgodi, da se ob njih tudi marsikaj naučimo. Uporaba iger v poučevanju ni nič novega, saj igre zelo dobro motivirajo učence k sodelovanju in razmišljanju [2]. Velikokrat pa uporaba igre pri poučevanju izgubi namen učila in ostane le igra [3]. Da bi se temu izognili, moramo razumeti pojem igra in zakaj igre motivirajo učence. Igra je sistem, v katerem je igralec vključen v abstraktni izziv, definiran s pravili, interaktivnostjo in povratno informacijo, ki vodi do kvantitativnih rezultatov, ki pogosto privedejo do emocionalnega učinka [5]. Že iz definicije lahko zasledimo osnovne elemente igre, ki so: sistem, igralec, abstrakcija, izziv, pravila, povratna informacija, kvantitativni rezultat in emocionalni odziv. Pomembno je, kako so elementi v praktičnem primeru povezani med seboj. Igralec dobi zanimanje za igro zaradi takojšnje povratne informacije in interakcije, ki sta povezani z izzivom igre. Izziv je definiran s pravili znotraj sistema, da vzbuja čustvene odzive, ki so povezani s kvantitativnim rezultatom, ki je abstraktno prikazan znotraj večjega sistema. Vidimo, da gre za elemente, ki vzpodbujajo igralca k razmišljanju. Zanima nas, kako bi lahko te elemente uporabili pri poučevanju, kar nas privede do pojma igrifikacija. Igrifikacija pomeni uporabo načinov razmišljanja v igri, mehanike iger in estetike iger z namenom vključitve in motivacije ljudi k učenju in reševanju problemov. Pomembni elementi igrifikacije so torej igra, mehanika iger, estetika iger, načini razmišljanja v igri, vključitev ljudi, motivacija, učenje in reševanje problemov [8]. Če želimo doseči efektivno igrifikacijo pouka, morajo biti mehanika, dinamika in estetika igre ves čas v medsebojni interakciji. To zelo dobro razloži MDE okvir [10]. Mehanika igre so metode, ustvarjene za interakcijo s stanjem igre, ki jih prožijo agenti [12]. Dinamika igre opisuje proces vpliva mehanike igre na igralca v času, ko je ta v interakciji z mehaniko in v času po interakciji z mehaniko igre [10]. Dinamika igre sproži emocionalne odzive pri igralcu, kar nas privede do estetike igre [6]. Za boljše razumevanje estetike igre, ki se pojavlja pri uporabi igrifikacije, je potrebno razumeti behavioristične modele in motivacijo [9]. Šele ko razumemo te pojme, lahko igrifikacijo vključimo v pouk računalništva. Na spletu lahko zasledimo veliko aplikacij in iger, ki omogočajo igrifikacijo pouka računalništva. Med njimi sta tudi ClassDojo in Minecraft Education Edition. Za igrifikacijo pa ni vedno potrebna uporaba tehnologije. Igrifikacijo lahko vključimo v pouk tudi tako, da sami izdelamo elemente, pri čemer je potrebno upoštevati vse ključne elemente igrifikacije [39].
Ključne besede: igra, igrifikacija, motivacija, mehanika igre, dinamika igre, estetika igre
Objavljeno v DKUM: 11.08.2017; Ogledov: 2113; Prenosov: 353
Celotno besedilo (1,98 MB)