1. Intervencije za izboljšanje oksigenacije pri ne-intubiranih kritično bolnih s COVIDOM-19Sara Dejanović, 2023, diplomsko delo Opis: Uvod: Zadostna oksigenacija je pri kritično bolnih, okuženih s koronavirusno boleznijo 2019, za preživetje izrednega pomena. Pogosto sta za zagotavljanje optimalne oksigenacije potrebni endotrahealna intubacija in invazivna mehanska ventilacija. Pomembno je, da se s posameznimi aktivnostmi in intervencijami za izboljšanje oksigenacije pri neintubiranih kritično bolnih zmanjša potreba po endotrahealni intubaciji in invazivni mehanski ventilaciji. V zaključnem delu želimo predstaviti najpogosteje uporabljene intervencije za izboljšanje oksigenacije pri neintubiranih kritično bolnih s koronavirusno boleznijo 2019.
Metode: V zaključnem delu smo uporabili opisno oziroma deskriptivno metodo dela. Prav tako smo uporabili metode analize, kompilacije, komparacije in sinteze. Literaturo smo poiskali v podatkovnih bazah PubMed, CINAHL Ultimate, Cochrane Library in Google Scholar. Iskanje literature smo prikazali po priporočilih PRISMA.
Rezultati: V končno analizo smo vključili 18 raziskav. Najpogosteje uporabljene intervencije za izboljšanje oksigenacije pri neintubiranih kritično bolnih s koronavirusno boleznijo 2019 so: (1) obračanje neintubiranega pacienta na trebuh, (2) uporaba neinvazivne mehanske ventilacije, (3) aplikacija inhalacijskega dušikovega oksida, (4) nosna kanila z visokim pretokom.
Razprava in zaključek: Potreba po endotrahealni intubaciji in invazivni mehanski ventilaciji se lahko ob pravočasni uvedbi intervencij za izboljšanje oksigenacije bistveno zmanjša.
Ključne besede: enota intenzivne terapije, koronavirus, neinvazivne metode izboljšanja oksigenacije
Objavljeno v DKUM: 16.08.2023; Ogledov: 114; Prenosov: 70
 Celotno besedilo (1,16 MB) |
2. |
3. Dejavniki tveganja za pojav sindroma izgorelosti v času pandemije COVIDA-19 pri medicinskih sestrah v enotah intenzivne terapijeLisa Henkel, 2022, diplomsko delo Opis: Uvod: Pandemija koronavirusa 19 (COVID-19) je v letu 2020 zajela cel svet. Zdravstveno
osebje je dosegalo tako psihične kot fizične meje zmogljivosti. Medicinske sestre so bile
postavljene pred nove izzive, predvsem v enotah intenzivne terapije. V tem času se je
pojavljalo veliko izgorelosti med medicinskimi sestrami v enotah intenzivne terapije in
drugih oddelkih. Namen zaključnega dela je raziskati in predstaviti dejavnike tveganja za
pojav sindroma izgorelosti v času pandemije pri medicinskih sestrah v enotah intenzivne
terapije.
Metode: Za pripravo zaključnega dela smo opravili pregled literature. Strokovno
literaturo smo zbrali v treh mednarodnih podatkovnih bazah: PubMed, CINAHL,
ScienceDirect. Pri pregledu znanstvenih virov je bila uporabljena deskriptivna metoda,
upoštevali smo vključitvene in izključitvene kriterije. Potek iskanja je prikazan s pomočjo
PRISMA-diagrama.
Rezultati: V bazah smo našli 319 relevantnih strokovnih člankov, v analizo smo jih
vključili 15. Analizo vsebine smo prikazali v tabeli, s pomočjo sintezne tabele smo
predstavili skupne karakteristike raziskav.
Razprava in sklep: V večini raziskav je bilo ugotovljeno, da se je med pandemijo covida-19 v enotah intenzivne terapije povečalo število medicinskih sester s sindromom
izgorelosti. Na to so vplivali kadrovska stiska, pomanjkanje materiala in zaščitne opreme
terstrah, da bi okužili domače. Ključnega pomena za preprečevanje sindroma izgorelosti
souvedba programov na delovnih mestih, psihološka podpora in tehnike sproščanja, saj
bi na ta način lahko zmanjšali število prizadetih.
Ključne besede: sindrom izgorelosti, COVID-19, enota intenzivne terapije, dejavniki
tveganja
Objavljeno v DKUM: 07.10.2022; Ogledov: 486; Prenosov: 194
Celotno besedilo (1,00 MB) |
4. Timsko delo in interakcije zaposlenih v enoti intenzivne terapijeŠpela Markovič, 2021, magistrsko delo Opis: Uvod: Timsko delo, dobri medsebojni odnosi in kakovostna obravnava so na vseh področjih dela v zdravstvu izrednega pomena, še posebej v enotah intenzivne terapije, kjer je zdravstveno stanje obolelih življenjsko ogrožajoče, obravnava pa zahteva specialna znanja s področja intenzivne terapije.
Metode: V magistrskem delu smo uporabili deskriptivno metodo dela. Izvedli smo kvantitativno presečno raziskavo, instrument je bil anketni vprašalnik. Le-ta je bil razdeljen med 80 zaposlenih v zdravstveni negi v dveh različnih okoljih: v enoti intenzivne interne medicine in v covid intenzivni terapiji javnega zavoda.
Rezultati: Rezultati so pokazali, da je medsebojna komunikacija v timu covid intenzivne terapije ustreznejša kot na oddelku za intenzivno interno medicino. Anketirani v covid intenzivni terapiji se v trenutnem timu dobro počutijo, so pozitivno naravnani ter medsebojno solidno in odkrito komunicirajo. Na Oddelku za intenzivno interno medicino so rezultati v vseh trditvah zelo razpršeni, to pomeni, da so anketirani različnih mnenj in imajo na medsebojne odnose v timu različen pogled. Anketirani na Oddelku za intenzivno interno medicino se statistično značilno počutijo bolj obremenjene kot anketirani v covid intenzivni terapiji.
Razprava in sklep: Delo v enoti intenzivne terapije zahteva multidisciplinarni pristop z visoko mero medsebojnega sodelovanja in sistematične organizacije. Ugotovili smo, da ne glede na to, v kakšnih pogojih dela delaš oz. s kakšnimi nepredvidljivimi situacijami se na delovnem mestu srečuješ, je pomembno, da imaš ob sebi ekipo oz. tim sodelavcev, na katere se lahko v vsakršni situaciji obrneš, poiščeš pomoč, zaupanje in oporo.
Ključne besede: enota intenzivne terapije, timsko delo, komunikacija, SARS CoV-2
Objavljeno v DKUM: 14.12.2021; Ogledov: 738; Prenosov: 226
Celotno besedilo (909,09 KB) |
5. Organizacijska klima in zadovoljstvo izvajalcev zdravstvene nege z delom v enoti covid intenzivne terapijeBine Halec, 2021, magistrsko delo Opis: Uvod: Organizacijska klima in zadovoljstvo sta pomembna faktorja, ki ju je treba spremljati. Motivirani in zadovoljni zaposleni ustvarjajo pozitivno organizacijsko klimo, ki predstavlja ključ do uspešnosti pri delu. V magistrskem delu smo želeli ugotoviti, kako izvajalci zdravstvene nege, ki so zaradi epidemije koronavirusa COVID-19 bili premeščeni v COVID intenzivno terapijo, ocenjujejo organizacijsko klimo znotraj nje in stopnjo njihovega zadovoljstva pri delu.
Metode: V magistrskem delu smo uporabili kvalitativno metodo raziskovanja. Kot metodo zbiranja podatkov smo uporabili anketni vprašalnik, na katerega je odgovorilo 100 anketirancev, ki delo opravljajo v enoti COVID intenzivne terapije. Anketne vprašalnike smo analizirali in obdelali z uporabo računalniških programov Microsoft Excel in IBM SPSS 22.0.
Rezultati: Ugotovili smo, da so izvajalci zdravstvene nege v povprečju z delom v enoti COVID intenzivne terapije zadovoljni. Pomanjkljivosti so se izkazale glede vodstva, neposredno nadrejenih in delovnih pogojev. V zvezi z organizacijsko klimo nismo opazili bistvenih razlik med izvajalci zdravstvene nege, katerih matična enota je enota intenzivne terapije, ter izvajalci zdravstvene nege, katerih matična enota ni enota intenzivne terapije.
Razprava in sklep: Ugotovitve raziskave so pokazale, da izvajalci zdravstvene nege kljub naporu delo in organizacijo v enoti COVID intenzivne terapije ocenjujejo kot zadovoljivo.
Ključne besede: organizacijska klima, zadovoljstvo, medicinska sestra, COVID-19, enota intenzivne terapije.
Objavljeno v DKUM: 22.11.2021; Ogledov: 853; Prenosov: 283
Celotno besedilo (1,29 MB) |
6. Vpliv znanja diplomirane medicinske sestre na kvaliteto zdravljenja v intenzivni terapijiMartin Maučec, 2021, diplomsko delo Opis: Uvod: Zdravstvena nega bolnika v enoti intenzivne terapije (EIT) je kompleksna in zapletena ter zahteva od medicinske sestre, ki tam dela, ogromno dodatnih znanj. Namen zaključnega dela je prikazati pomen znanja medicinskih sester in neposreden vpliv njihovega znanja na kakovost zdravljenja bolnikov v EIT.
Raziskovalne metode: V zaključnem delu je uporabljena deskriptivna metoda in opravljen pregled znanstvene in strokovne literature s pomočjo metodologije PRISMA. Iskanje literature je potekalo v treh podatkovnih bazah (PubMed, CHINAL, MEDELINE) s pomočjo vključitvenih in izključitvenih meril, na podlagi zastavljenega raziskovalnega vprašanja ter ključnih besed.
Rezultati: S pomočjo vsebinske analize literature smo ugotovili, da so v večini člankov in raziskav poročali o pomembnem vplivu znanja medicinskih sester na kakovost zdravljenja v enotah EIT.
Diskusija in zaključek: Strokovno znanje medicinskih sester v enoti intenzivne terapije lahko vpliva na kakovost zdravljenja. Ugotovitve lahko smiselno uporabimo za vzpodbujanje dodatnih izobraževanj medicinskih sester v EIT, saj s tem bistveno izboljšamo kakovost zdravljenja tam hospitaliziranih bolnikov.
Ključne besede: kontinuirano izobraževanje medicinskih sester, enota intenzivne terapije (EIT), delo medicinske sestre v EIT, kakovostna oskrba bolnikov, znanje medicinskih sester v EIT
Objavljeno v DKUM: 13.10.2021; Ogledov: 722; Prenosov: 117
Celotno besedilo (584,15 KB) |
7. Komunikacijske ovire pri pacientu na mehanski ventilaciji v enoti intenzivne terapijeMarina Mernik, 2021, diplomsko delo Opis: Uvod: Ovire in zapleti na področju komunikacije v intenzivni terapiji pri pacientu na mehanski ventilaciji lahko povzročijo bolečino, strah in tesnobo. Vse to pa lahko dodatno poslabša pacientovo zdravstveno stanje ter podaljša čas hospitalizacije. Namen zaključnega dela je s sistematičnim pregledom raziskati ovire, s katerimi se srečujejo medicinske sestre pri komunikaciji s pacientom na mehanski ventilaciji v enoti intenzivne terapije. Metode: Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. Izvedli smo pregled in analizo literature. Literaturo smo iskali v podatkovnih bazah CINAHL, PubMed in Medline. Pri tem smo upoštevali postavljene vključitvene in izključitvene kriterije. Potek pregleda literature smo predstavili v diagramu PRIZMA. Zbrane podatke smo analizirali in sintetizirali z uporabo vsebinske analize. Rezultati: Raziskave iz 15 relevantnih člankov kažejo, da je uspešnost komunikacije pri pacientu na mehanski ventilaciji zmanjšana zaradi številnih ovir, ki lahko nastanejo s
strani medicinske sestre ali s strani pacienta. S prepoznavanjem in odpravljanjem komunikacijskih ovir lahko dosežemo učinkovitejšo komunikacijo, s tem pa omogočimo pacientu, da lahko izrazi svoje potrebe, želje in lažje sodeluje v procesu zdravljenja. Razprava in sklep: Komunikacijo pri pacientih na mehanski ventilaciji spremljajo številne komunikacijske ovire, ki jih je ob upoštevanju pacientovega zdravstvenega stanja in uporabi komunikacijskih pripomočkov možno zmanjšati. V bodoče bi bilo treba uvesti dodatna izobraževanja in dati večji poudarek sami komunikaciji s temi pacienti.
Ključne besede: komunikacija, ovira, mehansko ventiliran pacient, enota intenzivne terapije
Objavljeno v DKUM: 17.08.2021; Ogledov: 912; Prenosov: 105
Celotno besedilo (590,82 KB) |
8. Vpliv ezofagealnega uravnavanja telesne temperature kritično bolnih na potek zdravljenjaEva Marolt, 2021, magistrsko delo Opis: Uvod: Ciljno uravnavanje telesne temperature z inducirano hipotermijo lahko dosežemo na različne načine. Namen raziskave je bil ugotoviti razlike med ezofagealnim uravnavanjem telesne temperature v primerjavi z drugimi načini ohlajanja v porabi vazopresorjev, nastavitvah mehanske ventilacije, pojavnosti preležanin, pojavnosti krvavitev iz zgornjih prebavil, nadomeščanju koncentriranih eritrocitov in v času v ciljni temperaturi.
Metode: V raziskavi je bila uporabljena retrospektivna metoda ocenjevanja in beleženja različnih tehnik ohlajanja kritično bolnih pacientov. Opazovali smo ohlajanje z ezofagealno hladilno sondo in druge načine ohlajanja. Za preverjanje postavljenih hipotez smo uporabili t-test. Rezultati raziskave so obdelani v programih Microsoft Office Excel ter SPSS 25.0., predstavili pa smo jih kot povprečne vrednosti, standardne odklone in v odstotkih.
Rezultati: Rezultati so pokazali, da obstaja statistično pomembna razlika v času v ciljni temperaturi med pacienti, hlajenimi z ezofagealno hladilno sondo, v primerjavi s pacienti, hlajenimi z drugimi načini ohlajanja. Pacienti, hlajeni z ezofagealno hladilno sondo, so bili dlje časa v ciljni temperaturi (t = 7,442; p = < 0,001). Čas v ciljni temperaturi pri pacientih, hlajenih z ezofagealno hladilno sondo, je bil v povprečju 81,64 %, pri pacientih z drugimi načini ohlajanja pa 68,78 %.
Razprava in sklep: Ezofagealno uravnavanje temperature se v primerjavi z drugimi načini ohlajanja kaže kot razlika v času v ciljni temperaturi. Znanje in usposobljenost medicinskega osebja, prepoznavanje neželenih stranskih učinkov in hitro ukrepanje pa je ključ do uspešno izvedene terapevtske hipotermije
Ključne besede: ezofagealna hladilna naprava, terapevtska hipotermija, načini ohlajanja, enota intenzivne terapije
Objavljeno v DKUM: 02.02.2021; Ogledov: 697; Prenosov: 82
Celotno besedilo (617,80 KB) |
9. Intervencije za zmanjševanje posttravmatske stresne motnje po zdravljenju na enoti intenzivne terapijeClarisa Kuzma, 2020, diplomsko delo Opis: Izhodišča: Kritično bolni pacienti se po odpustu iz enote intenzivne terapije srečujejo s številnimi spremembami kognitivnih in psiholoških funkcij. Po izpostavljeni travmi pacienti lahko razvijejo posttravmatski stresni sindrom, ki slabi njihovo kakovost življenja. Z izvajanjem zgodnje rehabilitacije in multidisciplinarnim pristopom lahko izboljšamo kakovost življenja pacientov po odpustu in preprečimo ali obvladamo razvoj posttravmatskega stresnega sindroma. Namen diplomskega dela je predstaviti intervencije v enoti intenzivne terapije, ki pripomorejo k manjši pojavnosti posttravmatskega stresnega sindroma.
Raziskovalne metode: V diplomskem delu smo uporabili metodo pregleda, analize in sinteze domače in strokovne literature. Uporabili smo deskriptivno metodo s pregledom naslednjih podatkovnih baz: PubMed, SageJournal, ScienceDirect. S PRISMA diagramom smo prikazali iskalno strategijo.
Rezultati: S preprostimi intervencijami v času zdravljenja lahko pospešimo okrevanje pacienta in preprečimo razvoj posttravmatskega stresnega sindroma. Ugotavljamo, da intervencije vključujejo uporabo dnevnika, nadzor nad globino sedacije, psihoedukacijo in zgodnjo mobilizacijo. Potrebne so nadaljnje raziskave, ki bi natančneje opredelile vpliv posameznih intervencij na izboljšanje okrevanja in specifične dejavnike, ki vodijo v razvoj posttravmatskega stresnega sindroma.
Diskusija in zaključek: Dokazana je učinkovitost določenih intervencij, kot so uporaba dnevnika v času zdravljenja, zgodnja mobilizacija, nadzor nad globino sedacije z vsakodnevnimi prekinitvami, vključenost družinskih članov in obvladovanje razvoja delirija.
Ključne besede: posttravmatski stresni sindrom, enota intenzivne terapije, medicinska sestra, intervencije, psihoedukacija, farmakoterapija
Objavljeno v DKUM: 07.10.2020; Ogledov: 973; Prenosov: 107
Celotno besedilo (1,07 MB) |
10. |
