Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Nosilka zdravstvene nege in oskrbe ter strokovnjakinja na področju zdravstvene nege je medicinska sestra. Medicinske sestre (pod pojmom je mišljena tudi moška oblika izvajalcev zdravstvene nege – zdravstveniki/tehniki zdravstvene nege) imajo na področju zdravstvenega varstva pomembno vlogo, saj skrbijo za paciente, imajo pa tudi vodilno vlogo v bolnišnicah, zdravstvenih sistemih in drugih organizacijah. Kako obdržati medicinske sestre na njihovih delovnih mestih, je globalni problem, ki pa je v enotah intenzivne terapije zaradi intenzivnega načina dela še bolj izrazit. Fluktuacija je naraščajoči problem, ki navadno nastopi zaradi nezadovoljstva zaposlenih. Visoka stopnja fluktuacije zdravstvenih delavcev je vse pogostejši pojav v bolnišnicah po vsem svetu, predvsem pa v enotah intenzivne terapije, kjer skrb za življenjsko ogrožene paciente predstavlja več znanja, usposabljanja, kritičnega razmišljanja in več stresnih dogodkov. Poleg resnih finančnih posledic fluktuacija ogroža varnost in kakovost na področju skrbi za paciente, prihaja do prekinitev kontinuitete oskrbe, dogaja se več napak pri zdravljenju. Prepoznani problem smo v magistrskem delu želeli bolje spoznati v teoretičnem delu, kjer smo se osredotočili na razumevanje pojma fluktuacija ter predstavitev vrst, vzrokov, posledic in ukrepov za zmanjšanje prej omenjene problematike. V empiričnem delu magistrskega dela smo si želeli razjasniti trend odhajanja medicinskih sester, ki odhajajo z enot intenzivnih terapij, pridobiti uvid v splošno delovno vzdušje na omenjenih delovnih mestih ter odgovoriti na vprašanje, kako bi lahko pripomogli k zadržanju medicinskih sester na svojih delovnih mestih. Izvedli smo raziskavo s pomočjo anketnega vprašalnika, pri katerem je sodelovalo 71 medicinskih sester, zaposlenih na oddelkih za intenzivno terapijo III v UKC Ljubljana. Anketiranci so pri vprašanjih odprtega tipa v največji meri izpostavili, da se na svojem delovnem mestu soočajo s pomanjkanjem kadra, kar vodi v preobremenjenost zaposlenega. Motijo jih medosebni odnosi z drugimi MS in slaba organizacija dela, medtem ko nekateri niso zadovoljni tudi s svojo plačo glede na stres in odgovornost, ki jo imajo. Ugotovili smo, da obstajajo statistično značilne povezanosti (šibko pozitivne) med določenimi občutki in počutjem na delovnem mestu ter težnjo po menjavi zaposlitve (razburjenost zaradi nečesa nepričakovanega na delovnem mestu, občutek živčnosti in stresa, občutek nezmožnosti spopadanja s stvarmi, ki jih je potrebno opraviti, občutek jeze zaradi stvari izven nadzora). Anketirani zaposleni so se v statistično značilno v manjši meri strinjali z nekaterimi trditvami v anketnem vprašalniku, kar v določeni meri kaže na nezadovoljstvo z organizacijo dela in naravo samega dela. Ugotovili smo, da večina zaposlenih pogosto ali zelo pogosto dela več ur, kot je za določeni mesec predvideno. Ugotovili smo tudi, da stres lahko vpliva na odločitev o menjavi zaposlitve, možen vzrok za stres pa so lahko psihične in fizične obremenitve na delovnem mestu. Kot potencialna rešitev je bila v največji meri izpostavljena ravno večja kadrovska zasedba, kar bi zmanjšalo vsakodnevne psihične in fizične obremenitve na delovnem mestu. Da pa bi več zaposlenih želelo delati v tako zahtevnem in intenzivnem okolju, je potrebno začeti pri osnovah. S poznavanjem razmer v enotah intenzivne terapije, z razumevanjem fluktuacije kot take in upoštevanjem ukrepov za njeno zmanjšanje oz. zajezitev lahko prispevamo k večjemu zadovoljstvu medicinskih sester in njihovemu zadržanju na njihovih delovnih mestih. Rezultati te raziskave bodo lahko v pomoč managerjem/vodjem v zdravstvenih ustanovah pri razumevanju in spoprijemanju s fluktuacijo ter razpolaganju s svojim zdravstvenim kadrom.
Ključne besede: fluktuacija, enota intenzivne terapije, medicinske sestre, pomanjkanje medicinskih sester
Objavljeno v DKUM: 28.01.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 48
Celotno besedilo (3,94 MB)

Opis: Uvod: Nedonošenčki predstavljajo ranljivo skupino, ki je dovzetna za okužbe v enoti intenzivne terapije, zato je zmanjšanje okužb ključnega pomena pri delu medicinskih sester. Namen zaključnega dela je s pregledom literature ugotoviti, katere strategije se izvajajo za preprečevanja okužb pri nedonošenčkih v enoti za intenzivno nego in terapijo. Metode: Pregledali, analizirali in sintetizirali smo znanstveno literaturo o preprečevanju okužb pri nedonošenčkih v enoti intenzivne nege in terapije. Iskali smo literaturo v strokovnih bazah Web of Science, PubMed in CINAHL Ultimate. Po PRISMA diagramu smo identificirali in pregledali pridobljene raziskave. Za sintezo ugotovitev vključenih raziskav smo uporabili vsebinsko analizo. Pridobljene raziskave smo razvrstili po ravneh, glede na hierarhijo dokazov in jim po ravneh določili moč, zanesljivost in relevantnost. Pri pisanju smo uporabili opisno oziroma deskriptivno metodo dela. Rezultati: V končno analizo smo tako vključili šest zadetkov. Ugotovili smo, da higiena rok pred aseptičnimi posegi in uporaba manjše dolžine centralnega venskega katetra vodi do zmanjšanja okužb. Največ okužb je bilo ugotovljenih v krvnem obtoku pri vstavitvi venskega katetra, temu je sledila mehanska ventilacija in neinvazivna ventilacija. Razprava in zaključek: Največ okužb je povzročenih v enoti pediatrične intenzivne nege in terapije, s strani zdravstvenih delavcev. Največ je prisotnih okužb krvnega sistema, za njimi pa sledijo okužbe, povzročene z mehansko ventilacijo - tako invazivno kot neinvazivno ter nazadnje bolnišnične okužbe, ko so prisotne bakterije odporne proti zdravilom. Medicinske sestre lahko s svojim znanjem o načinih preprečevanja dodatnih okužb pripomorejo, da obvarujejo nedonošene novorojenčke v intenzivni terapiji pred dodatnimi okužbami.
Ključne besede: preprečevanje okužb, nedonošenčki, enota intenzivne terapije
Objavljeno v DKUM: 17.01.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 68
Celotno besedilo (937,69 KB)

Opis: Uvod: Za namen zagotovitve potrebnih postopkov in posegov zdravljenja kritično bolnih v enoti intenzivne terapije je pogosto treba opravljati bolnišnične transporte. Med transportom je kritično bolni posebej ranljiv, saj obstaja tveganje za nastanek zapletov. Namen zaključnega dela ja raziskati najpogostejše zaplete in identificirati intervencije, s katerimi preprečimo nastanek le-teh. Metode: V zaključnem delu smo izvedli pregled literature, objavljene v časovnem obdobju med letoma 2014 in 2024, v podatkovnih bazah PubMed, CINAHL Ultimate in MEDLINE. Uporabili smo opisno ali deskriptivno metodo dela. Potek pregleda literature smo prikazali v diagramu PRISMA. Identificirane raziskave smo analizirali in predstavili v evalvacijski tabeli. Izvedli smo sintezo identificiranih raziskav, ki smo jo razvrstili po hierarhiji dokazov. Rezultati: V končno analizo smo vključili osem raziskav. Najpogostejši zapleti bolnišničnega transporta so hemodinamska in respiratorna nestabilnost, odpoved opreme ter nenamerna odstranitev sond in katetrov. Med intervencije za preprečevanje zapletov, povezanih s transportom kritično bolnega, spadajo strukturirana priprava na transport, hemodinamska in respiratorna stabilnost kritično bolnega, usposobljeno osebje, ustrezna oprema, neprestano spremljanje parametrov ter komunikacija med vsemi člani ekipe med transportom. Razprava in zaključek: Rezultati so pokazali, da so s transportom kritično bolnih povezani zapleti, ki se lahko pojavijo med bolnišničnim transportom in lahko privedejo do hudih posledic. Ključnega pomena je poznavanje zapletov in intervencij za preprečevanje teh. 
Ključne besede: enota intenzivne terapije, prevoz, pacient, neželeni dogodki, intervencije
Objavljeno v DKUM: 04.09.2024; Ogledov: 64; Prenosov: 114
Celotno besedilo (631,49 KB)

Opis: Uvod: Zadostna oksigenacija je pri kritično bolnih, okuženih s koronavirusno boleznijo 2019, za preživetje izrednega pomena. Pogosto sta za zagotavljanje optimalne oksigenacije potrebni endotrahealna intubacija in invazivna mehanska ventilacija. Pomembno je, da se s posameznimi aktivnostmi in intervencijami za izboljšanje oksigenacije pri neintubiranih kritično bolnih zmanjša potreba po endotrahealni intubaciji in invazivni mehanski ventilaciji. V zaključnem delu želimo predstaviti najpogosteje uporabljene intervencije za izboljšanje oksigenacije pri neintubiranih kritično bolnih s koronavirusno boleznijo 2019. Metode: V zaključnem delu smo uporabili opisno oziroma deskriptivno metodo dela. Prav tako smo uporabili metode analize, kompilacije, komparacije in sinteze. Literaturo smo poiskali v podatkovnih bazah PubMed, CINAHL Ultimate, Cochrane Library in Google Scholar. Iskanje literature smo prikazali po priporočilih PRISMA. Rezultati: V končno analizo smo vključili 18 raziskav. Najpogosteje uporabljene intervencije za izboljšanje oksigenacije pri neintubiranih kritično bolnih s koronavirusno boleznijo 2019 so: (1) obračanje neintubiranega pacienta na trebuh, (2) uporaba neinvazivne mehanske ventilacije, (3) aplikacija inhalacijskega dušikovega oksida, (4) nosna kanila z visokim pretokom. Razprava in zaključek: Potreba po endotrahealni intubaciji in invazivni mehanski ventilaciji se lahko ob pravočasni uvedbi intervencij za izboljšanje oksigenacije bistveno zmanjša.
Ključne besede: enota intenzivne terapije, koronavirus, neinvazivne metode izboljšanja oksigenacije
Objavljeno v DKUM: 16.08.2023; Ogledov: 647; Prenosov: 331
Celotno besedilo (1,16 MB)

Opis: Uvod: Pandemija koronavirusa 19 (COVID-19) je v letu 2020 zajela cel svet. Zdravstveno osebje je dosegalo tako psihične kot fizične meje zmogljivosti. Medicinske sestre so bile postavljene pred nove izzive, predvsem v enotah intenzivne terapije. V tem času se je pojavljalo veliko izgorelosti med medicinskimi sestrami v enotah intenzivne terapije in drugih oddelkih. Namen zaključnega dela je raziskati in predstaviti dejavnike tveganja za pojav sindroma izgorelosti v času pandemije pri medicinskih sestrah v enotah intenzivne terapije. Metode: Za pripravo zaključnega dela smo opravili pregled literature. Strokovno literaturo smo zbrali v treh mednarodnih podatkovnih bazah: PubMed, CINAHL, ScienceDirect. Pri pregledu znanstvenih virov je bila uporabljena deskriptivna metoda, upoštevali smo vključitvene in izključitvene kriterije. Potek iskanja je prikazan s pomočjo PRISMA-diagrama. Rezultati: V bazah smo našli 319 relevantnih strokovnih člankov, v analizo smo jih vključili 15. Analizo vsebine smo prikazali v tabeli, s pomočjo sintezne tabele smo predstavili skupne karakteristike raziskav. Razprava in sklep: V večini raziskav je bilo ugotovljeno, da se je med pandemijo covida-19 v enotah intenzivne terapije povečalo število medicinskih sester s sindromom izgorelosti. Na to so vplivali kadrovska stiska, pomanjkanje materiala in zaščitne opreme terstrah, da bi okužili domače. Ključnega pomena za preprečevanje sindroma izgorelosti souvedba programov na delovnih mestih, psihološka podpora in tehnike sproščanja, saj bi na ta način lahko zmanjšali število prizadetih.
Ključne besede: sindrom izgorelosti, COVID-19, enota intenzivne terapije, dejavniki tveganja
Objavljeno v DKUM: 07.10.2022; Ogledov: 798; Prenosov: 240
Celotno besedilo (1,00 MB)