SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 11
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
POROZNE REAKTIVNE MEMBRANE NA OSNOVI 4-VINILBENZIL KLORIDA
Andrej Seifried, 2009, diplomsko delo

Opis: Z emulzijsko polimerizacijo smo sintetizirali polimerne membrane na osnovi 4-vinilbenzil klorida (VBC), z dvo in štiri odstotnim zamreženjem z divinilbenzenom (DVB). Sintezo smo izvedli v steklenem reaktorju, kjer smo iz vodne (75 % in 80 %) in organske faze, z uporabo teflonskega mešala pripravili v/o emulzije z visokim deležem notranje faze (HIPE). Emulzije smo v tanki plasti nanesli na stekleno ploščo, jih s povišano temperaturo radikalsko polimerizirali in po čiščenju z difuzijo v etanolu in deionizirani vodi dobili porozne, reaktivne poliHIPE membrane. Spreminjali smo delež reaktivnega monomera 4-vinilbenzil klorida (10 %, 20 % in 25 %) v organski fazi in k trem najbolj homogenim membranam oz. njihovim emulzijam smo dodali dve inertni topili kot porogena (toluen in klorobenzen) ter plastifikator: 2-etilheksil akrilat. Sestavo membran smo spremljali z ATR spektroskopijo in SEM posnetki. Polimernim membranam smo izmerili končno debelino in pretočnost za deionizirano vodo ter preverili stopnjo nabrekanja v različnih topilih (v vodi, acetonitrilu, toluenu in kloroformu) in ugotovili, da najbolj nabrekajo v kloroformu. Preverili smo tudi reaktivnost membran, saj polimeri na osnovi VBC-ja omogočajo še nadaljnje reakcije. Tako smo jih funkcionalizirali s tremi različnimi nukleofilnimi amini: z etanolaminom, tris(hidroksimetil)metilaminom in s tris(2-aminoetil)aminom, pri 60 °C in 90 °C. Dobljene modificirane polimere smo okarakterizirali z elementno analizo ter ATR spektroskopijo, ki je potrdila stopnjo pretvorbe oz. uspešnost funkcionalizacije.
Ključne besede: divinilbenzen, emulzije z visokim deležem notranje faze, membrane, poliHIPE, porozni polimeri, 4-vinilbenzil klorid
Objavljeno: 22.12.2009; Ogledov: 1741; Prenosov: 168
.pdf Polno besedilo (4,67 MB)

2.
VPLIV TOPIL NA MORFOLOŠKO STRUKTURO POROZNIH ZAMREŽENIH POLISTIRENSKIH MEMBRAN
Silvo Seifried, 2009, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je bil raziskati vpliv različnih topil (porogenih) na morfološko strukturo poroznih zamreženih polistirenskih membran. Iz organske in vodne faze smo pripravili vodno-oljne (v/o) emulzije z visokim deležem notranje faze (HIPE). Nastale emulzije smo nanesli na stekleno ploščo v tanki plasti in jih polimerizirali s povišano temperaturo. Po čiščenju smo dobili porozne zamrežene poliHIPE membrane. Membrane smo pripravili na osnovi stirena, zamreženega z divinilbenzenom (DVB). Spreminjali smo delež vodne faze (75 % in 85 %) in delež DVB (2 % in 4 %). Da bi raziskali vpliv topil na strukturo membran, smo membrane modificirali z dodatkom plastifikatorja (2-etilheksil akrilat) in dveh porogenih topil (toluen in klorobenzen). Vse dobljene membrane smo okarakterizirali z merjenjem njihove končne debeline, s pretočnostjo za deionozirano vodo in z določitvijo stopnje nabrekanja v štirih različnih topilih (v vodi, acetonitrilu, toluenu in kloroformu). V izdelavo membran smo vključili tudi 4-nitrofenil akrilat kot reaktivno komponento v organski fazi, zaradi možnosti nadaljnje funkcionalizacije membran in uporabe pri sinteznih tehnikah.
Ključne besede: stiren, divinilbenzen, polimeri, emulzije z visokim deležem notranje faze (HIPE), poliHIPE materiali, membrane
Objavljeno: 06.08.2009; Ogledov: 2103; Prenosov: 108
.pdf Polno besedilo (2,45 MB)

3.
VPLIV RAZMERJA KOMONOMEROV NA MORFOLOGIJO POLI(DIVINILBENZEN-KO-ETILHEKSIL AKRILAT-KO-AKRILNE KISLINE)
Simona Jerenec, 2010, diplomsko delo

Opis: Porozni polimerni monoliti so bili pripravljeni s polimerizacijo obeh faz emulzije z visokim deležem notranje faze. V vodni fazi smo uporabili: kalijev peroksodisulfat, akrilno kislino in metilenbisakrilamid. Masni delež akrilne kisline je bil 2 % ali 5 %. V organski fazi so bili prisotni: span 80, 2-etilheksil akrilat, divinilbenzen in v nekaterih primerih še stiren. Monomer divinilbenzen je služil kot zamreževalo v organski fazi, monomer metilenbisakrilamid pa kot zamreževalo v vodni fazi. Monoliti so bili 2 %, 3 %, 5 % ali 10 % zamreženi z metilenbisakrilamidom. Kalijev peroksodisulfat je služil kot iniciator oziroma kot sredstvo, ki pospeši polimerizacijo. Elastičnost materiala smo povečali z 2-etilheksil akrilatom, ki je služil kot komonomer. Ugotovili smo, kako poliakrilna kislina glede na različen pH medij spreminja prostornino znotraj praznin monolita. Spreminjali smo delež 2-etilheksil akrilata in divinilbenzena ter preučevali mehanske lastnosti vzorcev ter njihovo morfologijo. Emulzijo z visokim deležem notranje faze smo prelili v plastičen kalup in jo izpostavili vplivom toplote (približno 60 oC), da smo sprožili polimerizacijo. Dobimo visoko porozen, zamrežen monoliten material. Zaradi razpada materiala pri čiščenju in sušenju smo začeli dodajati še stiren. Dodani stiren je izboljšal mehanske lastnosti polimerov. Z vrstično elektronsko mikroskopijo smo določili morfologijo monolitnega materiala in s tem potrdili njihovo poroznost ter ugotovili, kakšen je povprečen premer praznin monolita. Z infrardečo spektroskopijo smo preverili kemijsko strukturo monolitov. Monolitom smo izmerili povratni tlak s pomočjo visoke ločljivostne tekočinske kromatografije.
Ključne besede: polimerizacija emulzije, monolit, emulzija z visokim deležem notranje faze, polimerizacija, porozen material, poliHIPE
Objavljeno: 06.09.2010; Ogledov: 2052; Prenosov: 155
.pdf Polno besedilo (10,16 MB)

4.
Morfološke značilnosti poli(glicidil metakrilat-ko etilen glikol dimetakrilatov) pripravljenih iz emulzij z visokim deležem notranje faze
Doroteja Žibert, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo proučevali vpliv različnih dejavnikov na morfologijo materialov, pripravljenih iz emulzij z visokim deležem notranje faze. Pripravljali smo emulzije tipa voda v olju z GMA/EDGMA (ali EDMA) v različnih razmerjih. Pripravljene emulzije smo analizirali s svetlobnim mikroskopom, monolite pa z vrstičnim elektronskim mikroskopom. Najprej smo proučevali vpliv staranja emulzij. Ugotovili smo, da se velikost kapljic notranje faze v emulziji s časom zaradi koalescence in Ostwaldovega zorenja veča. Posledično so pore v monolitnem materialu, pripravljenem iz starane emulzije večje, kot v materialu, polimeriziranem iz na novo pripravljene emulzije. Velikost kapljic v emulziji se je povečala od približno 1-2 μm na 5-6 μm v približno treh tednih. Po tem času se je začelo vidno ločevanje faz emulzije. Izmerjeno povečanje je sovpadalo z velikostjo por v polimernih monolitnih materialih, pripravljenih iz opazovanih emulzij. Nato smo opazovali spremembe pri zmanjšanju količine surfaktanta. Uporabljali smo surfaktant PEL 121. Po zmanjšanju količine za polovico smo opazili, da je velikost kapljic takoj po mešanju približno enkrat večja kot v vzorcih z običajno količino surfaktanta. Nadaljnje povečevanje kapljic je potekalo enako hitro kot pri kontrolnih vzorcih, vendar pa je bila maksimalna dosežena velikost kapljic, 5-6 μm, zaradi začetne razlike dosežena že po enem tednu. Kasneje se je začelo že vidno ločevanje faz emulzije. Nekateri od pripravljenih monolitnih materialov teh vzorcev niso imeli značilne sferično porozne strukture, zato je bilo merjenje oteženo, rezultati pa nezanesljivi. Nazadnje smo opazovali še vplive dodajanja topil. Uporabili smo topili metanol in 2-propanol. V emulzijah smo opazili povprečno povečanje kapljic za 2 μm glede na kontrolo. To se je odražalo tudi na nekaterih pripravljenih monolitih, pri drugih pa smo ponovno opazili velika odstopanje od značilne porozne strukture, zato meritev nismo mogli opraviti. Kot najbolj konsistentno se je za povečevanje por izkazalo staranje emulzije, druge metode zaradi velike nestabilnosti emulzij niso dale zadovoljivih rezultatov.
Ključne besede: polimer, emulzije z visokim deležem notranje faze, velikost por, koalescenca, Ostwaldovo zorenje
Objavljeno: 07.05.2012; Ogledov: 1668; Prenosov: 84
.pdf Polno besedilo (1,82 MB)

5.
Aryl acrylate porous functional polymer supports from water-in-oil-in-water multiple emulsions
Dejan Štefanec, Peter Krajnc, 2007, izvirni znanstveni članek

Opis: Porous functional polymer supports are a class of material of wide interest due to the possibility of immobilising reactive species. A simplified procedure was applied for the preparation of porous polymer supports using a water-in-oil-in-water multiple emulsion. The primary emulsion was a high internal phase emulsion, having a volume fraction of water phase up to 95%. Two reactive acrylates, namely 4-nitrophenyl acrylate and 2,4,6-trichlorophenyl acrylate, were (separately) incorporated in the oil phase in order to obtain porous reactive polymer supports. Both acrylates were crosslinked with either divinylbenzene or ethylene glycol dimethacrylate, and beads of size ca 60 m were obtained after the polymerisation of droplets suspended into the secondary aqueous phase. In the case of 4-nitrophenyl acrylate and divinylbenzene as a crosslinker, particles with a star shape, the core being ca 60 m in diameter and the arms ca 180 m in length, were obtained. The polymers were functionalised with morpholine, tris(2-aminoethyl)amine, piperidine or piperazine yielding supports with loadings of reactive groups of between 2.6 and 6.6 mmol g-1. The results show that multiple emulsions can be precursors for porous polymer preparation.
Ključne besede: multiple emulzije, polimerni nosilci, HIPE, organska sinteza na trdni fazi, polimerni lovilci, emulzija z visokim deležem notranje faze, aril akrilati, multiple emulsions, polymer supports, HIPE, solid phase organic synthesis, polymer supported scavengers, high internal phase emulsions, arylacrylates
Objavljeno: 31.05.2012; Ogledov: 1034; Prenosov: 26
URL Polno besedilo (0,00 KB)

6.
Sinteza poroznih materialov iz metakrilatov in vinilestrov
Marko Turnšek, 2014, doktorska disertacija

Opis: V okviru doktorske disertacije smo s polimerizacijo v masi proučevali vpliv pogojev na pripravo glicidil metakrilatnih poroznih polimernih nosilcev. Proučili smo vplive zamreževala etilenglikol dimetakrilata in različnih porogenih topil na morfologijo poroznih nosilcev. Nosilce smo funkcionalizirali z različnimi amini in tioli. Dobljene porozne monolite smo tudi naknadno zamrežili, da smo povečali specifično površino. Pripravili smo tudi emulzije z visokim deležem notranje faze; v organski fazi smo imeli raztopljen monomer. Kot monomer smo uporabili divinil adipat, ki je difunkcionalen vinil ester. Proučevali smo: vpliv sestave emulzije, tipa termičnega iniciatorja, dodatka topil in reakcijskih pogojev na stabilnost emulzije, morfologijo pripravljenih monolitov, obliko in velikost por ter poroznost. Divinil adipat kot samostojno uporabljen monomer še ni bil opisan, zato smo raziskali vpliv razmerja med hidrofilno in hidrofobno fazo emulzije na pripravo stabilne emulzije. Potreben je bil izbor primernih surfaktantov, kombinacije različnih surfaktantov ter količine topila. Pripravljene emulzije smo termično polimerizirali. Za radikalsko iniciacijo smo uporabili različne termične iniciatorje; prav tako smo testirali uporabo fotokemičnih iniciatorjev. Proučili smo vpliv segrevanja in staranja emulzije na njeno stabilnost ter na združevanje kapljic emulzije. S segrevanjem emulzije smo dosegli 5-kratno povečanje kapljic, s staranjem 25 ur pa 0,4-kratno povečanje. Pripravili smo tudi emulzije brez soli v vodni fazi in tako povzročili Ostwaldovo rast in koalescenco kapljic v emulziji. Na ta način smo povečali velikost kapljic za dvakrat. Pri vseh metodah smo spremljali velikost kapljic emulzije in velikost primarnih por monolita, saj je velikost por polimera običajno sorazmerna z velikostjo kapljic notranje faze emulzije. Pripravljene monolite smo izpostavili različnim medijem z različnimi koncentracijami ter tako ugotavljali primernost medija in hitrost biorazgradnje. Pripravili smo tudi porozne polimere iz emulzije z visokim deležem notranje faze, nasičene z aluminijevim oksidom. Kot monomere smo uporabili propoksiliran trimetilol propan triakrilat in metil metakrilat, zamrežen z etilenglikol dimetakrilatom. Raziskali smo vpliv sestave emulzije na morfologijo monolitov: vpliv topila, surfaktanta, disperzanta in količino vodne faze. Z elektronsko mikroskopijo smo preučevali morfologijo pripravljenih monolitov. Vzorce z ustrezno poliHIPE morfologijo smo postpolimerizacijsko obdelali. V cevni peči smo s počasnim intervalom segrevanja do 1400°C izžgali organske komponente monolita. Ostal je skelet iz aluminijevega oksida, ki smo ga okarakterizirali z adsorpcijo/desorpcijo dušika, živosrebrno porozimerijo, helijevo piknometrijo in elektronsko mikroskopijo. Ustvarili smo visoko porozen polimer iz aluminijevega oksida z značilno poliHIPE morfologijo. Ugotovili smo tudi, da se med segrevanjem morfologija bistveno ne spremeni.
Ključne besede: polimeri, polimerizacija v masi, glicidil metakrilat, emulzije z visokim deležem notranje faze, divinil adipat, monolit, emulzija, poliHIPE, funkcionalizacija polimerov, biorazgradnja, kompozitni materiali, porozna keramika
Objavljeno: 07.07.2014; Ogledov: 837; Prenosov: 171
.pdf Polno besedilo (8,28 MB)

7.
VPLIV POLIMERIZACIJSKE MEŠANICE NA LASTNOSTI POROZNEGA POLI(DIVINIL ADIPAT-KO-PENTAERITRITOL TETRAKIS(3-MERKAPTOPROPIONATA))
Amadeja Koler, 2012, diplomsko delo

Opis: V tem diplomskem delu predstavljamo vpliv več dejavnikov na velikost in porazdelitev por v polimernem materialu pripravljenem iz emulzije z visokim deležem notranje faze. Tako smo spreminjali volumski delež vodne faze in topila, spreminjali smo hitrost mešanja pri pripravi emulzije nato pa smo jo starali. Polimerne materiale smo okarakterizirali z VEM (vrstičnim elektronskim mikroskopom) in optičnim mikroskopom, nato pa s primernim računalniškim programom obdelali slike in izmerili pore. Kot monomera pri emulziji voda v olju (v/o) smo uporabili divinil adipat in tetrakis(3-merkaptopropionat). Uporabljen porogen v našem raziskovalnem delu je bil toluen, kot surfaktant pa smo uporabili kombinacijo Span 65 in PEL 121. Za aktivacijo polimerizacije smo uporabili fotoiniciator Irgacure 819. Polimerizacija poteče po mehanizmu tiol-en kemije. Preučevali smo vpliv dodatka vodne faze na velikost por in ugotovili, da pri 85 vol.% dodane vodne faze nastanejo največje pore v tem polimeru in dobimo tipično poliHIPE strukturo. Prav tako smo spreminjali delež toluena, ker dodajanje porogena vpliva na velikost por v polimeru. Z večanjem dodanega porogena smo povečali pore in zaznali največje pore pri dodatku 50 vol.% porogena. Nato smo spreminjali še hitrost mešanja emulzije od 50 do 250 obratov/min (s korakom 50). Iz rezultatov slik SEM-a in optičnega mikroskopa opazimo, da so pore bistveno večje pri emulzijah, ki smo jih mešali pri nižjih obratih (50 obratov/min, 50 TOPLA), kot pa pri višjih. Največje pore smo izmerili pri 50 (Tvodne faze = 40 °C) TOPLA, najmanjše pa pri 200 obratih/min. S staranjem emulzije smo opazili, da se kapljice vodne faze s časom večajo, za kar sta odgovorna koalescenca in Ostwaldovo zorenje. Ugotovimo, da se vsem pripravljenim emulzijam s časom (do 48h) velikosti kapljic povečajo, dokler emulzija ne postane popolnoma nestabilna in se fazi ločita, kar se zgodi po dveh dneh.
Ključne besede: poliHIPE, emulzije z visokim deležem notranje faze, tiol-en polimerizacija, velikosti por, Ostwaldova rast, koalescenca.
Objavljeno: 17.09.2012; Ogledov: 1322; Prenosov: 262
.pdf Polno besedilo (4,88 MB)

8.
POROZNI POLIMERI IZ ALIFATSKIH URETANSKIH DIAKRILATOV
Davor Bezget, 2014, diplomsko delo

Opis: Na osnovi monomera alifatski uretanski diakrilat (AUD) smo želeli z uporabo emulzij sintetizirati porozne poliHIPE materiale. Zaradi različne uporabe poliHIPE materialov je pomembno, da poskušamo sintetizirati le te z različnimi monomeri. Posledično dobimo različne kemijske in fizikalne lastnosti. Ker so določeni poliHIPE materiali trdi in krhki, smo želeli sintetizirati bolj prožen material. V kombinaciji z alifatskim uretanskim diakrilatom smo uporabljali tudi stiren, divinil benzen, divinil adipat in tetratiol (pentaeritritol tetrakis(3-merkaptopropionat)). Sintezo smo izvajali v steklenem reaktorju. K organski fazi, ki so jo sestavljali monomeri, surfaktant, topilo in iniciator smo po kapljicah dodajali vodno fazo, ki jo je predstavljala deionizirana voda z raztopljenim kalcijevim kloridom. S pomočjo propelerskega mešala smo pri 300 obr/min po 60 min dobili emulzijo. Za polimerizacijo te emulzije smo uporabljali dva različna postopka; termično polimerizacijo in fotopolimerizacijo. Polimere smo čistili z etanolom in destilirano vodo. Monolite, ki smo jih dobili s termično polimerizacijo, smo čistili v Soxletovem aparatu. Vzorce smo sušili v digestoriju, nekatere tudi v vakuumskem sušilniku. S spreminjanjem sestave organske faze smo želeli dobiti porozen poliHIPE monolit. Stabilnost emulzije in polimerizacija je bila v večina primerih uspešna. Problem pa je nastal, ker so se monoliti v času sušenja zelo krčili. Kemijsko sestavo vzorcev smo spremljali s FTIR spektroskopijo. Za nas najpomembnejši signali so bili za vezi N-H, C-O, C=O. Ti signali nam dokazujejo vsebnost alifatskega uretanskega diakrilata v vzorcu. Strukturo vzorcev smo analizirali s SEM mikroskopijo. Te posnetke smo naredili s posušenimi vzorci in z vzorci, ki se še niso sušili. Polimerizacija stabilnih emulzij je uspela, vendar so SEM posnetki pokazali, da večina vzorcev nima tipične poliHIPE morfologije. Vzorec, ki je imel samo 5% vsebnost alifatskega uretanskega diakrilata je pokazal lepo poliHIPE strukturo. Prvi cilj, uspešna polimerizacija z alifatskim uretanskim diakrilatom, je bil dosežen. Drugi cilj je pa bil sintetizirati poliHIPE material, to pa nam je uspelo samo v primeru z malo vsebnostjo alifatskega uretanskega diakrilata.
Ključne besede: porozni polimeri, emulzije z visokim deležem notranje faze, poliHIPE materiali, emulzijska polimerizacija, klik reakcije, tiol-en polimerizacija
Objavljeno: 03.06.2014; Ogledov: 1121; Prenosov: 172
.pdf Polno besedilo (3,98 MB)

9.
POROZNI ELASTOMERI NA OSNOVI POLIURETANOV
Matic Marot, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi so prikazani poskusi sinteze poroznega elastomera z uporabo fotopolimerizacije. Želeli smo sintetizirati elastomer z dobrimi mehanskimi lastnostmi, saj so porozni materiali po navadi krhki. Kot monomer smo uporabili alifatski uretanski diakrilat (AUD, Sartomer CN 965), ki smo ga dodali v emulzijo z visokim deležem notranje faze. Emulzijo smo mešali eno uro v bučki potopljeni v termostatirano vodo z mešalom pri 250 obratih na minuto. Nastale emulzije smo vlili v kalupe in spolimerizirali v UV komori, nato smo produkte očistili v izopropanolu in posušili. Posušene produkte smo analizirali s pomočjo vrstičnega elektronskega mikroskopa in FTIR spektroskopijo. Pri poskusih smo spreminjali pogoje, kot so temperatura, delež notranje faze, topila in surfaktana. Rezultati so pokazali tvorbo emulzij v širokem temperaturnem območju in pri različnih deležih interne faze, vendar so se nam produkti po sušenju precej skrčili, postali trdni in neelastični in nadaljnje analize v večini primerov niso pokazale lepo porozne strukture. Z namenom izboljšanja elastičnosti in poroznosti materiala smo k AUDju dodali različna zamreževala (MBAA in EGDMA) ter eksperimente izvedli v dušikovi atmosferi, saj prisotnost kisika v reakcijski zmesi lahko moti potek polimerizacije. Testirana zamreževala so izboljšala poroznost materiala, a so bili materiali precej bolj krhki, dušikova atmosfera pa je povzročila zgolj nastanek nehomogenih emulzij, ki niso dobro spolimerizirale.
Ključne besede: emulzije z visokim deležem notranje faze, porozni polimeri, elastomeri, fotopolimerizacija, zamreževala
Objavljeno: 22.10.2015; Ogledov: 430; Prenosov: 24
.pdf Polno besedilo (2,27 MB)

10.
SINTEZA IN FUNKCIONALIZACIJA MAKROPOROZNIH POLIAKRILATOV
Janja Majer, 2016, doktorska disertacija

Opis: Z verižno radikalsko polimerizacijo voda/olje in olje/voda emulzij z visokim deležem notranje faze smo pripravili visoko porozne kopolimerne nosilce na osnovi različnih akrilnih derivatov. Kot akrilne derivate smo uporabili akrilno kislino, akrilamid, metilenbsiakrilamid, 2-hidroksietil metakrilat, glicidilmetakrilat in etilenglikoldimetakrilat. Uspešno pripravljene visoko porozne kopolimere smo funkcionalizirali in primerjali njihovo reaktivnost z različnimi organskimi reakcijami. Kopolimerne nosilce na osnovi akrilne kisline in akrilamida, zamrežene z metilenbisakrilamidom, smo pripravili z različnimi molarnimi razmerji monomerov ter proučili vpliv tvorbe anhidrida na stopnjo konverzije pri funkcionalizaciji s tionil kloridom do kislinskega klorida. Prav tako smo uspešno funkcionalizirali 2-hidroksietil metakrilatni poliHIPE material z različnimi reagenti, ne da bi pri tem prišlo do hidrolize sosednje esterske vezi. Po uspešni funkcionalizaciji do kislinskega klorida v primeru kopolimera akrilne kisline in akrilamida oz. alkil halogenida v primeru 2-hidroksietil metakrilatnega poliHIPE materiala smo izvedli nadaljnjo funkcionalizacijo z aminskimi reagenti, ter tako dokazali primernost za nosilce za sinteze na trdni fazi (ang. Solid Phase Organic Synthesis, SPOS) . V drugem delu smo pripravili polimerne nosilce na osnovi glicidilmetakrilata (GMA) zamreženega z etilenglikol dimetakrilatom (EGDMA) in proučili reakcijske pogoje funkcionalizacije epoksi skupin. Namen funkcionalizacije GMA poliHIPE materialov je bil pripraviti nosilce z ionsko izmenjevalnimi skupinami na površini por ter preučitev možnosti naknadnega zamreženja oz. hiperzamreženja preko epoksi skupin. Na račun novo nastalih povezav med polimernimi verigami bi povečali volumen mikro- oz. mezopor in s tem tudi specifično površino materiala. V ta namen smo funkcionalizacijo GMA poliHIPE materialov izvedli z dvema tipoma aminskih reagentov, linearnimi in razvejanimi in najprej raziskali vpliv topila in temperature na reakcijske pogoje funkcionalizacije. Po uspešni funkcionalizaciji je bila stopnja pretvorbe glede na uporabljen aminski reagent med 20 % in 45 %. Določili smo relativno ionsko kapaciteto K(/) in dinamično vezno kapaciteto (DBC) primerjalno za GMA poliHIPE in komercialno dostopen makroporozni GMA CIM disk (ang. Convective Interaction Media, Bia Separations). Za GMA poliHIPE material smo izmerili K(/) 89.7 in DBC 59.6 mg/mL, za makroporoznim poliGMA CIM nosilec pa K(/) 203 in DBC 38.8 mg/mL. Iz rezultatov lahko zaključimo, da je relativna ionska kapaciteta je 55 % manjša v primeru GMA poliHIPE materiala, dinamična vezna kapaciteta pa je 65 % višja. Proučili smo tudi možnosti zvišanja specifične površine GMA poliHIPE materialov z naknadnim zamreženjem oz. hiperzamreženjem preko epoksi skupin. Primerjalno smo uporabili dve različni metodi, post-polimerizacijsko ter in-situ hiperzamreženje. V primeru post-polimerizacijskega hiperzamreženja smo uspešno sintetiziran GMA poliHIPE material suspendirali v primernem topilu in dodali različne aminske reagente. Ne glede na pogoje (temperatura, čas, topila, koncentracija reagenta, stopnja zamreženja GMA poliHIPE materiala) bistvenih zvišanj specifičnih površin nismo zaznali. Nasprotno pa je bilo v primeru in-situ reakcij. Aminske reagente smo umešali skupaj z monomerom GMA in zamreževalom etilenglikol dimetakrilat (EGDMA) že v fazi priprave HIP emulzij ter izvedli hiperzamreženje istočasno s polimerizacijo. V tem primeru smo zabeležili povišanje specifične površine med 100 in 400 %. Skladno s specifično površino se je povišal tudi volumen najmanjših mezopor (1.9 – 2.1 nm), ki smo ga določili s pomočjo Barrett-Joyner-Halend (B.J.H.) metode po dušikovi sorpciji. Hipoteza tvorbe mezopor med novo nastalimi povezavami polimernih verig se je tako potrdila.
Ključne besede: emulzije z visokim deležem notranje faze (HIPE), verižna radikalska polimerizacija, poliHIPE, sinteza na trdni fazi, organske reakcije, hiperzamreženje, poli(akrilna kislina), poli(2-hidroksietilmetakrilat), glicidil metakrilat, funkcionalizacija polimerov.
Objavljeno: 25.10.2016; Ogledov: 582; Prenosov: 51
.pdf Polno besedilo (5,54 MB)

Iskanje izvedeno v 0.14 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici