Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Raznolikost človeške družbe se pogosto odraža v vsakodnevnih situacijah, ki v različnih ljudeh spodbudijo različne čustvene odzive. Razumevanje, da se ljudje med seboj razlikujemo, imamo drugačne potrebe ter se zaradi tega tudi drugače razvijamo, je pomemben doprinos k ohranjanju zdravih ter spodbudnih odnosov. K temu lahko veliko doprinese ustrezen nivo empatije, ki nam omogoča zmožnost zaznavanja čustvovanja drugih in sposobnost vživetosti v počutje druge osebe. Empatija velja za osnovo, ki nam vse od samega otroštva omogoča uspešno sklepanje medsebojnih odnosov in tako postavi temelje za oblikovanje družbenih odnosov na različnih segmentih nadaljnjega življenja. Gre za več kot zadosten razlog, da je občutek empatičnosti potrebno razvijati in spodbujati tudi pri otrocih. Namen našega magistrskega dela je bil izdelati didaktični pripomoček, primeren za otroke na razredni stopnji, ki jim bo v družbi pomagal razumeti čustva in čustvene odzive drugih ljudi v vsakdanjih situacijah, sprejemati medvrstniško drugačnost in vzpostavljati višjo stopnjo empatije do soljudi. Didaktični pripomoček prispeva k prijaznejšim odnosom jutrišnjega dne in temu ustrezno vsebuje različne elemente, ki noto prijaznosti izražajo ne le skozi samo vsebino, temveč tudi skozi celotno vizualno podobo in konceptom igre. Didaktični pripomoček smo preizkusili na vzorcu otrok, ki trenutno obiskujejo razredno stopnjo osnovne šole.
Ključne besede: čustva, empatija, raznolikost, otroci s posebnimi potrebami, didaktični pripomoček
Objavljeno v DKUM: 15.09.2023; Ogledov: 612; Prenosov: 153
Celotno besedilo (2,78 MB)

Opis: Učinkovitost psiholoških storitev je odvisna od več dejavnikov, med drugim od lastnosti njihovih izvajalcev. Te pojasnijo do 20 % variance v izidih (npr. Beutler idr., 2004), vendar so slabo raziskane. Iz tega razloga je magistrsko delo osredotočeno na odkrivanje povezav med lastnostmi psihologov in učinkovitostjo psiholoških storitev. Omejeno je na naslednje medosebne lastnosti: emocionalno empatijo ter verbalno in neverbalno komunikacijo. Ker večina preteklih študij področja sloni na samoporočanju psihologa, je za boljši vpogled tema raziskana s perspektive psihologov, uporabnikov in potencialnih uporabnikov. Namen je bil ugotoviti, katere lastnosti psihologov se bodo z različnih perspektiv pokazale kot pomembne za učinkovitost psiholoških storitev. V raziskavi je sodelovalo 55 psihologov, 55 uporabnikov in 119 potencialnih uporabnikov. Glede na skupino so bile udeležencem predstavljene različne verzije Vprašalnika medosebnih spretnosti za merjenje medosebnih lastnosti, udeležencem iz skupin psihologov in uporabnikov pa še različne verzije mere učinkovitosti. Podatki so bili za skupini psihologov in uporabnikov analizirani z ordinalno regresijo, za skupino potencialnih uporabnikov pa z opisno statistiko in primerjavo z rezultati ostalih skupin. V skupini uporabnikov se je neverbalna komunikacija psihologa pokazala kot pomemben napovednik učinkovitosti psiholoških storitev. Kot pomembna je bila identificirana tudi s perspektive potencialnih uporabnikov. Rezultati odstopajo od pričakovanih. Sklepati je namreč bilo, da se bosta tudi verbalna komunikacija in emocionalna empatija v različnih skupinah povezovali z učinkovitostjo. Možnih vzrokov razhajanj je več, med drugim metodološke pomanjkljivosti.
Ključne besede: učinkovitost psiholoških storitev, medosebne lastnosti, empatija, komunikacija
Objavljeno v DKUM: 17.11.2021; Ogledov: 985; Prenosov: 136
Celotno besedilo (1,29 MB)

Opis: Leposlovje je v svoji osnovi socialno, v smislu, da govori o socialnih stikih in odnosih med osebami, kar pomeni, da je za razumevanje zgodb potrebno razumevanje ljudi. Iz tega razloga so mnogi raziskovalci mnenja, da je branje leposlovja hkrati tudi trening empatije. Med branjem zgodbe se bralci namreč pogosto vživijo v zgodbo, kar jim omogoči, da jo izkusijo na čustveni in miselni ravni. Takšen proces vživljanja v zgodbo se imenuje transportacija in je pomemben dejavnik pri odnosu med branjem leposlovja in empatijo. Doživljanje transportacije je namreč predpogoj za morebitne učinke branja leposlovja na empatijo. Namen magistrskega dela je bil raziskati odnos med branjem leposlovja in empatijo pri mladostnikih ter moderatorski učinek diskusije in skladnosti osebnostnih lastnosti bralca in protagonista. Končni vzorec je zajemal 128 dijakov ene izmed slovenskih srednjih šol. Starost dijakov je od 15 do 18 let (M = 16,28). Rezultati so pokazali, da so mladostniki, ki so dosegli višje stopnje transportacije med branjem, poročali o večjih razlikah med prvim in drugim merjenjem empatije. Ob upoštevanju skladnosti osebnostnih lastnosti bralca in protagonista nismo našli statistično pomembnih povezav s transportacijo in z empatijo. Pri diskusiji kot moderatorju raziskovanega odnosa smo ugotovili, da so dijaki v eksperimentalni skupini z diskusijo na nivoju vzorca poročali o večjih razlikah tako med prvim in drugim merjenjem empatije kot tudi med drugim in tretjim merjenjem empatije. Intervencija je na našem vzorcu vodila do povišanja empatije v eksperimentalnih skupinah neposredno po branju, ti učinki pa so bili vidni tudi dva tedna po zaključeni intervenciji. Kljub temu da smo dosegli pričakovane in želene učinke, so ti majhni in jih ne moremo posplošiti na populacijo, vendar pa so obetavni in kažejo smer na tem področju, ki bi jo bilo smiselno bolje raziskati.
Ključne besede: empatija, branje leposlovja, mladostniki, diskusija, ekstravertnost
Objavljeno v DKUM: 22.01.2021; Ogledov: 1170; Prenosov: 208
Celotno besedilo (905,30 KB)

Opis: Ekosistem Zemlje je ogrožen, zato je potrebnega več trajnostnostnega vedenja, to pa je izziv. Namen raziskave je bil ugotoviti, ali lahko z empatijo spodbujamo prookoljsko vedenje in ali je empatična skrb tisti mediator, ki to omogoča. Cilj je bil tudi ugotoviti, ali ima na ta učinek vpliv tip subjekta (tj. žrtev okoljskih sprememb), pri čemer smo preverjali razlike med dvema subjektoma, dečkom in odraslim moškim. V ta namen smo izvedli eksperiment, v katerem je sodelovalo 80 mladih odraslih, ki so bili dodeljeni v eno izmed štirih eksperimentalnih skupin: vzbujana empatija pri subjektu otroku, vzbujana empatija pri odraslem subjektu, nevzbujana empatija pri subjektu otroku, nevzbujana empatija pri odraslem subjektu. Z branjem članka o posledicah in vplivu okoljskih sprememb na specifični subjekt smo vzbujali empatijo, merili pa različne vrste prookoljskega vedenja. Ugotovili smo, da vzbujanje empatije zviša donirani znesek prookoljski organizaciji in da empatična skrb ublaži negativni vpliv empatije na prookoljsko vedenjsko namero. Nakazuje se odvisnost opazovanega vpliva empatije od vrste prookoljskega vedenja. Naloga recikliranja se ni izkazala za dovolj občutljivo, tip subjekta pa ni imel pomembne vloge pri vplivu na prookoljsko vedenje. Opažamo kompleksnost proučevanih odnosov, pri čemer lahko izpostavimo, da vpliv empatije na prookoljsko vedenje še vedno predstavlja potencialno področje raziskovanja, nanj pa vpliva več dejavnikov, ki jih je smiselno raziskati.
Ključne besede: prookoljsko vedenje, empatija, empatična skrb, žrtev okoljskih sprememb, tip subjekta
Objavljeno v DKUM: 23.07.2020; Ogledov: 947; Prenosov: 121
Celotno besedilo (816,20 KB)

Opis: Izhodišča: V socialnovarstvenih ustanovah se v večini primerov poslužujemo konvencionalnih metod dela. V Sloveniji smo leta 2014 pričeli z izobraževanjem o kongruentnem negovalnem modelu (KNM). Osnovna ideja modela je nega, ki namesto »obravnave« simptomov in naravnanosti na diagnozo temelji na skladnem odnosu. Namen: Namen raziskave je bil ugotoviti, kakšno je poznavanje modela med zaposlenimi v institucijah socialnega varstva, njihov odnos do uvajanja KNM v delovni proces in kakšni so po mnenju zaposlenih učinki uvajanja modela v omenjene institucije ter ali se ugotovljene spremembe ujemajo z ugotovitvami v raziskavah. Raziskovalna metodologija in metode: Raziskava je temeljila na kvantitativni in kavzalni neeksperimentalni metodi raziskovanja. Podatki so bili zbrani z anketiranjem dveh institucij, ki izvajata storitve socialnega varstva. V raziskavo je bilo vključenih 114 oseb. Zbrane podatke smo statistično obdelali z Mann-Whitneyjevim in Wilcoxonovim preizkusom in hipoteze interpretirali z deskriptivno statistiko spremenljivk. Rezultati: Rezultati so pokazali, da se je v ustanovi, ki ima uveden model, izboljšalo sodelovanje med zaposlenimi in stanovalci (63,6 %). Kot prednosti so izpostavljeni stalnost kadra, boljše medsebojno zaupanje in organizacija dela, kot pomanjkljivosti pa pomanjkanje kadra, slabše poznavanje ostalih stanovalcev v primeru nočnega dela in neustrezne arhitekture domov. Prav tako so rezultati pokazali, da je kakovost delovnega okolja nekoliko boljša v ustanovi, kjer ne izvajajo KNM, vendar razlike med skupinama niso statistično značilne (p > 0,05). Diskusija in zaključek: zaposleni opisujejo KNM kot dober, saj omogoča več individualnega pristopa stanovalcu, stalnost kadra in pozitivno vpliva na organizacijo dela. Ob tem prihaja do nesoglasij zaradi velikih pričakovanj vodij, neustrezne arhitekture domov in pomanjkanja kadra.
Ključne besede: osebnost, osebnostne motnje, medosebni odnos, motivacija, empatija, psihiatrična zdravstvena nega.
Objavljeno v DKUM: 27.09.2018; Ogledov: 2006; Prenosov: 218
Celotno besedilo (864,39 KB)