Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrsko delo temelji na analizi nerjavnega jekla, ki smo ga prevlekli s štirimi fritami A1, A2, B1 in B2, ki se razlikujejo po svoji sestavi. Kljub temu, da je jeklo nerjavno, lahko v ekstremnih pogojih podleže koroziji, zato smo z elektrokemijskimi metodami dokazali boljšo kemijsko in mehansko odpornost prevlečenega nerjavnega jekla v 5‒odstotni raztopini NaCl pri sobni temperaturi. Pred samim nanašanjem frit smo morali nerjavno jeklo zbrusit, da smo ustvarili pogoje za dobro vezavo emajla na njegovo površino. Brez dobre vezave lahko pride do napak, kot so razpoke, praske, nečistoče, odletavanje emajla itd. Za posamezno frito smo poiskali optimalne pogoje časa in temperaturo žganja. Z talilnim mikroskopom smo ob spreminjanju temperature vizualno spremljali spremembe posamezne frite, kjer so nas zanimale točke sintranja, zmehčanja, polkrogle in stekanja. S postopkom dilatometrije smo merili razteznostni koeficient posameznega emajla, ter ga primerjali z razteznostnim koeficientom nerjavnega jekla, ker mora biti razteznostni koeficient emajla prilagojen koeficientu podlage, drugače pride do napak. Pri posamezni friti smo izbrali najboljši in najslabši vzorec, ter ga primerjali z vzorcem brez prevleke. Za elektrokemijsko testiranje smo uporabili različne tehnike, kot so kronopotenciometrija, impedančna spektroskopija in ciklična polarizacija. Ugotovili smo, da je vzorec brez prevleke napadla korozija in tak vzorec več nima možnosti repasivacije. Na drugi strani pa smo za vse štiri frite dobili odlične rezultate. Ugotovili smo, da noben vzorec nerjavnega jekla, ki je bil prevlečen s frito, ni podlegel koroziji. Najbolj odporna od vseh, pa je frita A1.
Ključne besede: frita, emajl, nerjavno jeklo, emajliranje, elektrokemija
Objavljeno v DKUM: 14.10.2016; Ogledov: 2415; Prenosov: 173
Celotno besedilo (3,46 MB)