| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 1 / 1
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
WILLIAM SHAKESPEARE IN TRAGEDJA HAMLET
Nika Verhovnik, 2010, diplomsko delo

Opis: Tragedija Hamlet sodi v sam vrh evropske dramske ustvarjalnosti. Uvrščamo jo v obdobje pozne renesanse, ki velja za Shakespearovo najplodnejše obdobje ustvarjanja. To obdobje je zaznamovano s sledovi razočaranja in resignacije in se že oddaljuje od idealov zgodnje renesanse in humanizma. V ospredje stopa Shakespearovo lastno razumevanje človeka in njegovega mesta v svetu. Dramatik želi odkrivati človekov značaj, predvsem njegove posebnosti. Prav značaj posameznika v največji meri vpliva na medsebojne odnose v družbi. V Hamletu lahko najdemo vseh pet delov tradicionalne dramske zgradbe, vendar pa ima ta tragedija tudi številne vzporedne zaplete, ki nas včasih zmedejo s svojim bogastvom zgodb, mešanjem tragičnega in komičnega in s številnimi ironičnimi vzporednicami. Vsi ti zapleti so med seboj trdno povezani. Liki v Hamletu so oblikovani tako, da zaživijo pred nami kot splet protislovnih potez, med njimi se prepletajo družinske, zasebne in prijateljske vezi. Shakespeare je v Hamletu pogosto uporabljal monolog, s katerim se nam Hamlet približa in postane še večja uganka. Veliko gradiva je bilo napisanega in posvečenega temu nenavadnemu junaku, ki se imenuje Hamlet. A k sreči je tako, da je človeška ustvarjalnost neustavljiva in da vedno znova izziva. Hamleta je mogoče brati, uprizoriti in sploh uporabiti na sto in en način: kot zgodovino, kot kriminalko ali kot filozofijo. Tragedija Hamlet sodi v sam vrh evropske dramske ustvarjalnosti. Uvrščamo jo v obdobje pozne renesanse, ki velja za Shakespearovo najplodnejše obdobje ustvarjanja. To obdobje je zaznamovano s sledovi razočaranja in resignacije in se že oddaljuje od idealov zgodnje renesanse in humanizma. V ospredje stopa Shakespearovo lastno razumevanje človeka in njegovega mesta v svetu. Dramatik želi odkrivati človekov značaj, predvsem njegove posebnosti. Prav značaj posameznika v največji meri vpliva na medsebojne odnose v družbi. V Hamletu lahko najdemo vseh pet delov tradicionalne dramske zgradbe, vendar pa ima ta tragedija tudi številne vzporedne zaplete, ki nas včasih zmedejo s svojim bogastvom zgodb, mešanjem tragičnega in komičnega in s številnimi ironičnimi vzporednicami. Vsi ti zapleti so med seboj trdno povezani. Liki v Hamletu so oblikovani tako, da zaživijo pred nami kot splet protislovnih potez, med njimi se prepletajo družinske, zasebne in prijateljske vezi. Shakespeare je v Hamletu pogosto uporabljal monolog, s katerim se nam Hamlet približa in postane še večja uganka. Veliko gradiva je bilo napisanega in posvečenega temu nenavadnemu junaku, ki se imenuje Hamlet. A k sreči je tako, da je človeška ustvarjalnost neustavljiva in da vedno znova izziva. Hamleta je mogoče brati, uprizoriti in sploh uporabiti na sto in en način: kot zgodovino, kot kriminalko ali kot filozofijo.
Ključne besede: renesansa, humanizem, tragedija, elizabetinsko gledališče, William Shakespeare, Hamlet, medsebojni odnosi
Objavljeno: 29.01.2021; Ogledov: 242; Prenosov: 36
.pdf Celotno besedilo (589,28 KB)

Iskanje izvedeno v 0.04 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici