| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 7 / 7
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Razvoj in analiza frit za emajliranje aluminijevih zlitin
Mitja Bukovec, 2021, doktorska disertacija

Opis: Doktorska raziskava je temeljila na razvoju frit za emajliranje aluminijevih zlitin, saj je uporaba zlitin zaradi njihove nizke cene, nizke gostote in odlične trdnosti vedno večja. Tako se aluminijeve zlitine uporabljajo v različnih panogah, vendar je njihova uporaba omejena zaradi njihove visoke kemijske aktivnosti in potencialno slabe korozijske odpornosti v kislih, alkalnih in kloridnih raztopinah. Študija je zajemala raziskave različnih surovin ter oksidne sestave frit. Da smo dobili homogen granulat, smo za posamezno frito določili optimalne pogoje časa in temperaturo taljenja. S talilnim mikroskopom smo opazovali površino in določili štiri talilne točke: sintranja, zmehčanja, polkrogle in stekanja. Razteznostni koeficient frite smo določili z dilatometrom, ter ga primerjali z razteznostnim koeficientom posamezne aluminijeve zlitine. Pred emajliranjem smo vzorce zlitin očistili in nekatere tudi zbrusili, da bi ugotovili vpliv predhodne obdelave zlitine na vezavo emajla. Pripravljenih je bilo več frit, med katerimi je bilo sedem frit, s katerimi smo emajlirali tri vrste aluminijevih zlitin in sicer AA2024, AA6082 in AA7075. Za posamezno frito smo določili optimalne pogoje časa in temperaturo žganja. Korozijska odpornost emajliranih vzorcev je bila preizkušena v 5-odstotni raztopini NaCl pri sobni temperaturi z uporabo meritev elektrokemijske impedančne spektroskopije in meritev krivulj ciklične polarizacije. Korozijska odpornost emajliranih vzorcev se je v primerjavi z neemajliranimi aluminijevimi zlitinami povečala. Sestava, površinska in globinska homogenost dveh najučinkovitejših emajliranih vzorcev sta bila potrjena z uporabo FE-SEM posnetkov, jedkanja z ionskim izvorom klastrov argona in z kvantitativno analizo z uporabo rentgenske fotoelektronske spektroskopije. Dodatno je bila za opis 3D sestave frit uporabljena tehnika masne spektrometrije sekundarnih ionov z detektorjem na čas preleta in jedkanjem z uporabo ionskega izvora O2+. Globino nastalega kraterja pri globinskem profiliranju smo analizirali z uporabo 3D profilometra.
Ključne besede: frita, emajl, aluminijeva zlitina, korozija, elektrokemija, XPS, ToF-SIMS, 3D profilometrija
Objavljeno: 12.04.2021; Ogledov: 99; Prenosov: 25
.pdf Celotno besedilo (12,90 MB)

2.
Izdelava in optimizacija elektrokemijske celice za uporabo v biosenzoriki
Zala Štukovnik, 2020, magistrsko delo

Opis: Razvili smo elektrokemijsko celico, ki služi kot modelni biosenzor, ter kot aktivno komponento vsebuje kvasovke vrste Saccharomyces cerevisiae. Preizkušali smo različne postopke sestave elektrokemijskih celic. Pri postopku sestave elektrokemijske celice smo uporabili nerjavno jeklo, površina kovinske elektrode, pa je bila po potrebi modificirana s tanko plastjo volframovega trioksida. Na delovno elektrodo smo kot biološko komponento nanašali kvasovke Saccharomyces cerevisiae. Z modelnim biosenzorjem smo nato spremljali, kako se ob spreminjanju različnih parametrov, le-ta odziva na 10 % raztopino metanola. Za detekcijo smo uporabili metodo elektrokemijske impedančne spektroskopije (EIS), s katero smo merili frekvenčno odzivnost električnega toka in s tem pridobili podatke o plasti kvasovk na površinah elektrod, kot rezultat pa smo interpretirali Bodejeve in Nyquistove diagrame. Stabilnost naprave in pripravljenih plasti smo predhodno določevali z merjenjem potenciala odprtega tokokroga (OCP). Topografijo in sestavo elektrod smo dodatno preverjali s tehniko vrstične elektronske mikroskopije (SEM) in optično mikroskopijo. Ugotovili smo, da je pri izdelavi biosenzorja izrednega pomena debelina nanosa biološke komponente, postavitev in velikost elektrod ter izbira materiala. Dokazali smo, da so preiskani elektrokemijski biosenzorji učinkoviti pri detekciji metanola v vodnih raztopinah. Razviti modelni biosenzorji so cenovno ugodni in nam služijo kot študijski primer za razvoj kompleksnejših biosenzorjev, ki kot aktivno plast uporabljajo žive celice.
Ključne besede: biosenzor, elektrokemija, elektronska impedančna spektroskopija (EIS), kvasovke vrste Saccharomyces cerevisiae
Objavljeno: 13.01.2021; Ogledov: 137; Prenosov: 34
.pdf Celotno besedilo (4,99 MB)

3.
Razvoj in validacija metode z modificirano Bi-Cu elektrodo iz steklastega ogljika
Laura Kovačec, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu je predstavljena delna validacija metod z modificiranimi elektrodami kombinacij Bi-Cu na steklastem ogljiku za določanje Zn(II), Cd(II) in Pb(II). Analize smo izvajali z elektrokemijsko tehniko square wave anodno striping voltametrijo (SWASV). Dvanajst različnih elektrod smo pripravili in situ pri dveh različnih skupnih masnih koncentracijah Bi(III) in Cu(II) ter njunih različnih razmerjih v raztopini. Za vsako in situ elektrodo so bila določena območja linearnega odziva za Zn(II), Cd(II) in Pb(II), ki so morala zadoščati dvema kriterijema linearnosti: koeficientu kvalitete, QC (QC ≤ 5 %), in kvadratu korelacijskega koeficienta, R2 (R2 ≥ 0,995). Mejo zaznavnosti (LOD) in mejo določljivosti (LOQ) smo določili s pomočjo razmerja signal/šum, občutljivost pa iz naklonov umeritvene premice. Iz izkoristka pri določeni koncentraciji Zn(II), Cd(II) in Pb(II) smo določili točnost, natančnost metode in sistema pa smo določili na podlagi relativnega standardnega odmika v odstotkih (RSD [%]). Izmed vseh in situ elektrod smo na koncu izbrali dve: eno z najboljšo točnostjo (izkoristkom najbližje 100,0 %) in eno z najboljšo natančnostjo (najnižjim RSD [%]). Na obeh smo preučili vpliv interferenc in izvedli test realnega vzorca.
Ključne besede: elektrokemija, težke kovine, validacija
Objavljeno: 09.06.2020; Ogledov: 315; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (6,85 MB)

4.
Razvoj in validacija modificirane Bi-Sn elektrode
Katja Vodopivec, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo prikazuje študijo delne validacije elektroanalizne metode z in situ modificirano bizmut-kositrovo elektrodo iz steklastega ogljika za analizo težkih kovin Zn(II), Cd(II) in Pb(II) v sledovih. Analizo smo izvajali s tehniko square-wave anodne striping voltametrije (SWASV), reverzibilnost sistema pa smo preverili s pomočjo ciklične voltametrije (CV) za analizo kalijevega heksacianoferata. Pri validaciji smo izvedli določitev meje zaznavnosti (LOD) in meje določljivosti (LOQ) za 12 modificiranih Bi-Sn-elektrod iz steklastega ogljika z različnimi koncentracijskimi sestavami Bi(III) in Sn(II). Kasneje smo določili območja linearnosti za Zn(II), Cd(II) in Pb(II) z uporabo vsake izmed dvanajstih elektrod posebej. Preverili smo točnost in ponovljivost elektrod s pomočjo t-testa in izračuna RSD. Ugotovljeno je bilo, da je najbolj optimalna elektroda tista, za katero smo pri njeni in situ pripravi uporabili 0,5 mg L–1 Bi(III) in Sn(II) v razmerju 0,4 : 0,6. S pomočjo te elektrode smo preučili vpliv interferenc na izbrane analite – Zn(II), Cd(II) in Pb(II) ter izmerili dva realna vzorca.
Ključne besede: elektrokemija, voltametrija, elektroda iz steklastega ogljika, Bi-Sn modificirana elektroda iz steklastega ogljika, validacija analizne metode
Objavljeno: 10.09.2018; Ogledov: 802; Prenosov: 172
.pdf Celotno besedilo (3,90 MB)

5.
ANALIZA EMAJLIRANEGA NERJAVNEGA JEKLA
Mitja Bukovec, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo temelji na analizi nerjavnega jekla, ki smo ga prevlekli s štirimi fritami A1, A2, B1 in B2, ki se razlikujejo po svoji sestavi. Kljub temu, da je jeklo nerjavno, lahko v ekstremnih pogojih podleže koroziji, zato smo z elektrokemijskimi metodami dokazali boljšo kemijsko in mehansko odpornost prevlečenega nerjavnega jekla v 5‒odstotni raztopini NaCl pri sobni temperaturi. Pred samim nanašanjem frit smo morali nerjavno jeklo zbrusit, da smo ustvarili pogoje za dobro vezavo emajla na njegovo površino. Brez dobre vezave lahko pride do napak, kot so razpoke, praske, nečistoče, odletavanje emajla itd. Za posamezno frito smo poiskali optimalne pogoje časa in temperaturo žganja. Z talilnim mikroskopom smo ob spreminjanju temperature vizualno spremljali spremembe posamezne frite, kjer so nas zanimale točke sintranja, zmehčanja, polkrogle in stekanja. S postopkom dilatometrije smo merili razteznostni koeficient posameznega emajla, ter ga primerjali z razteznostnim koeficientom nerjavnega jekla, ker mora biti razteznostni koeficient emajla prilagojen koeficientu podlage, drugače pride do napak. Pri posamezni friti smo izbrali najboljši in najslabši vzorec, ter ga primerjali z vzorcem brez prevleke. Za elektrokemijsko testiranje smo uporabili različne tehnike, kot so kronopotenciometrija, impedančna spektroskopija in ciklična polarizacija. Ugotovili smo, da je vzorec brez prevleke napadla korozija in tak vzorec več nima možnosti repasivacije. Na drugi strani pa smo za vse štiri frite dobili odlične rezultate. Ugotovili smo, da noben vzorec nerjavnega jekla, ki je bil prevlečen s frito, ni podlegel koroziji. Najbolj odporna od vseh, pa je frita A1.
Ključne besede: frita, emajl, nerjavno jeklo, emajliranje, elektrokemija
Objavljeno: 14.10.2016; Ogledov: 1358; Prenosov: 116
.pdf Celotno besedilo (3,46 MB)

6.
Analiza aminov na jeklu
Natalija Grah, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo preučevali učinkovitost inhibicije osmih izbranih aminov, in sicer 2-etil-heksil-amina, anilina, benzilamina, butilamina, etilamina, izopropilamina, oktilamina in trietanolamina kot potencialne korozijske inhibitorje. Poskuse smo izvedli na nizko legiranem jeklu C15, pri čemer smo korozijski inhibitor dodajali v raztopino korozivnega medija. Potopitvene preskuse smo izvedli pri dveh temperaturah: sobni (25 °C) in pri 70 °C. Z elektrokemijskimi meritvami smo nadaljevali le pri sobni temperaturi. Za najučinkovitejše molekule smo izvedli še meritve s 3D-profilometrom, meritve omočitvenega kota in FTIR-analizo. Kot korozivni medij smo izbrali 3-odstotno raztopino NaCl. Amine smo dodajali v dveh različnih utežnih deležih, prvi (nižji) je bil 0,1 % in drugi (večji) 1,0 %. Za izboljšanje inhibicije smo preskusili tudi, kakšen učinek ima na korozijo dodatek jodidnih ionov. V ta namen smo korozivnemu mediju z in brez korozijskega inhibitorja dodali KI. Tudi pri tem smo uporabili dva različna utežna deleža dodatka KI – 0,5 in 1,0 %. Vse vzorce smo pripravljenim raztopinam pustili izpostavljene 72 ur. Nadalje so uporabili različne elektrokemijske metode: kronopotenciometrične meritve, meritve polarizacijske upornosti in potenciodinamske meritve. Prvi dve metodi sta potekali 10 ur, medtem ko smo potenciodinamske meritve izvedli po 10 urah, pri sobni temperaturi, z obema koncentracijama aminov in 0,5-odstotnim dodatkom KI. Na podlagi rezultatov potopitvenih preskusov smo določili učinkovitost inhibicije, korozijsko hitrost in sinergistični parameter. Ugotovili smo, da na učinkovitost posameznega amina vpliva koncentracija, temperatura in v manjši meri tudi dodatek KI. Najvišjo učinkovitost inhibicije (61,57 %) smo dosegli z dodatkom 1,0 % izopropilamina pri 70 °C. S pomočjo potenciodinamskih krivulj smo ugotovili, da pri višji koncentraciji aminov (1,0 %) prevladuje mešani tip korozijskih inhibitorjev. Z rezultati površinske analize smo na koncu dobili podatke o razliki med vzorcem v neinhibirani raztopini in vzorcem v inhibirani raztopini, s čimer potrjujemo adsorpcijo aminov na površino jekla C15.
Ključne besede: amini, elektrokemija, površinska analiza, korozijski inhibitorji
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 915; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (3,66 MB)

7.
Elektrokemijska in površinska analiza azolov na jeklu
Barbara Petovar, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo prikazuje študijo korozije nizkolegiranega jekla v 3-odstotni raztopini NaCl in inhibicijo korozije z različnimi azoli. Z elektrokemijskimi metodami smo določili učinkovitost in značilnosti jekla C15 ob prisotnosti uporabljenih korozijskih inhibitorjev. S površinsko analizo smo potrdili, da se azoli adsorbirajo na površino kovinskega vzorca in ga na tak način zaščitijo pred korozijo. S potopitvijo enakih vzorcev nizkolegiranega jekla za 72 ur v 3-odstotno raztopino NaCl in 3-odstotno raztopino NaCl z 0,5- ali 2-odstotnim dodatkom KI za povečanje učinkovitosti korozijskih inhibitorjev smo ugotovili, da je pri vseh pogojih (sobna temperatura ali 70 °C, 1 mM ali 10 mM raztopine korozijskih inhibitorjev, brez ali z dodatkom KI) učinkovit korozijski inhibitor 5 metil-1H-benzotriazol (toliltriazol). Najučinkovitejši korozijski inhibitorji pri vseh potopitvah so bili še benzotriazol, 2-metilimidazol in 2 aminobenzimidazol. Elektrokemijsko smo analizirali najbolj učinkovite korozijske inhibitorje, koncentracije 10 mM v 3-odstotni raztopini NaCl in v 3-odstotni raztopini NaCl z 0,5-odstotnim dodatkom KI. Ugotovili smo, da ima jeklo C15 v kloridnem mediju ob dodatku toliltriazola najbolj pozitiven korozijski potencial, najbolj negativnega pa 2-aminobenzimidazol. Toliltriazol ima tudi v obeh medijih, ne glede na čas izpostavitve, najvišje vrednosti polarizacijske upornosti, torej je najbolj odporen proti enakomerni koroziji med vsemi testiranimi korozijskimi inhibitorji. Z meritvami ciklične polarizacije smo ugotovili, da deluje toliltriazol v obeh medijih kot katodni inhibitor. Z metodo infrardeče spektroskopije s Fourierjevo transformacijo smo na površini vzorcev, ki so bili pri sobni temperaturi 72 ur potopljeni v 3-odstotno raztopino NaCl z dodatkom toliltriazola (10 mM) ter brez ali z 0,5- ali 2-odstotnim dodatkom KI, dokazali prisotnost toliltriazola. Učinkovitost inhibicije korozije s toliltriazolom smo potrdili tudi s 3D profilometrijo, saj je bila povprečna površinska hrapavost vzorcev, potopljenih v raztopine toliltriazola, manjša od hrapavosti vzorcev, potopljenih v 3-odstotno raztopino NaCl brez dodatka korozijskega inhibitorja. Z merjenjem omočitvenih kotov istim vzorcem kot pri prejšnjih površinskih analizah smo ugotovili, da so površine vzorcev hidrofilne.
Ključne besede: nizkolegirano jeklo, azoli, elektrokemija, površinska analiza
Objavljeno: 25.02.2016; Ogledov: 1220; Prenosov: 259
.pdf Celotno besedilo (15,95 MB)

Iskanje izvedeno v 0.24 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici