| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Branje leposlovja kot dejavnik empatije pri mladostnikih: moderatorski učinek diskusije in skladnosti osebnostnih lastnosti bralca in protagonista
Sara Flis, 2021, magistrsko delo

Opis: Leposlovje je v svoji osnovi socialno, v smislu, da govori o socialnih stikih in odnosih med osebami, kar pomeni, da je za razumevanje zgodb potrebno razumevanje ljudi. Iz tega razloga so mnogi raziskovalci mnenja, da je branje leposlovja hkrati tudi trening empatije. Med branjem zgodbe se bralci namreč pogosto vživijo v zgodbo, kar jim omogoči, da jo izkusijo na čustveni in miselni ravni. Takšen proces vživljanja v zgodbo se imenuje transportacija in je pomemben dejavnik pri odnosu med branjem leposlovja in empatijo. Doživljanje transportacije je namreč predpogoj za morebitne učinke branja leposlovja na empatijo. Namen magistrskega dela je bil raziskati odnos med branjem leposlovja in empatijo pri mladostnikih ter moderatorski učinek diskusije in skladnosti osebnostnih lastnosti bralca in protagonista. Končni vzorec je zajemal 128 dijakov ene izmed slovenskih srednjih šol. Starost dijakov je od 15 do 18 let (M = 16,28). Rezultati so pokazali, da so mladostniki, ki so dosegli višje stopnje transportacije med branjem, poročali o večjih razlikah med prvim in drugim merjenjem empatije. Ob upoštevanju skladnosti osebnostnih lastnosti bralca in protagonista nismo našli statistično pomembnih povezav s transportacijo in z empatijo. Pri diskusiji kot moderatorju raziskovanega odnosa smo ugotovili, da so dijaki v eksperimentalni skupini z diskusijo na nivoju vzorca poročali o večjih razlikah tako med prvim in drugim merjenjem empatije kot tudi med drugim in tretjim merjenjem empatije. Intervencija je na našem vzorcu vodila do povišanja empatije v eksperimentalnih skupinah neposredno po branju, ti učinki pa so bili vidni tudi dva tedna po zaključeni intervenciji. Kljub temu da smo dosegli pričakovane in želene učinke, so ti majhni in jih ne moremo posplošiti na populacijo, vendar pa so obetavni in kažejo smer na tem področju, ki bi jo bilo smiselno bolje raziskati.
Ključne besede: empatija, branje leposlovja, mladostniki, diskusija, ekstravertnost
Objavljeno: 22.01.2021; Ogledov: 306; Prenosov: 81
.pdf Celotno besedilo (905,30 KB)

2.
Prisotnost hipohondrije in njenih dejavnikov pri študentih: V iskanju sindroma študentov psihologije
Nina Kirič, 2018, magistrsko delo

Opis: Zaskrbljenost zaradi svojega zdravja je v veliki meri določena z osebnostnimi značilnostmi posameznika. Študenti psihologije lahko ob študiju razvijejo obliko hipohondrije, t.i. sindrom študentov psihologije, ki jo lahko določene osebnostne značilnosti še okrepijo. Namen raziskave magistrskega dela je proučiti, kako se osebnostne dimenzije povezujejo s hipohondrijo in samodiagnozo ter ali prihaja do kakšnih razlik v pojavnosti med študenti psihologije in študenti drugih smeri, ki niso usmerjeni na delo z ljudmi. Končni vzorec je sestavljalo 307 udeležencev, od tega 184 študentov psihologije. Podatki so bili pridobljeni z apliciranjem testne baterije, ki je zajemala vprašalnik Velikih pet faktorjev osebnosti (BFI), lestvico samozavedanja (SCS), vprašalnik ruminacije in refleksije (RRQ), vprašalnik hipohondrije (HAI) in vprašalnik samodiagnoze. Analizo smo najprej izvedli za celoten vzorec, nato pa smo podrobneje proučili še skupino študentov psihologije. Na vzorcu udeležencev študentov psihologije smo uporabili hierarhično multiplo regresijo. Pri analizi moderatorskih odnosov na vzorcu študentov psihologije smo uporabili dodatek Process Macro. Rezultati so na vzorcu vseh udeležencev pokazali, da smer študija statistično pomembno pozitivno napoveduje samodiagnozo. Pri študentih psihologije je tako zaznati višjo stopnjo samodiagnoze duševnih motenj kot pri študentih ostalih smeri. Na vzorcu študentov psihologije smo ugotovili, da hipohondrijo statistično pomembno pozitivno napovedujejo diagnoza duševne motnje študenta, obisk strokovne pomoči, nevroticizem in zasebno samozavedanje. Stopnja študija in diagnoza duševna motnja sta statistično pomembna pozitivna napovednika samodiagnoze pri študentih psihologije. Omenjeni rezultati nakazujejo na možnost obstoja sindroma študentov psihologije in so uporabni pri intervencijah na področju duševnega zdravja med usposabljanjem in izobraževanjem bodočih psihologov.
Ključne besede: hipohondrija, sindrom študentov psihologije, samodiagnoza, nevroticizem, vestnost, ekstravertnost, zasebno samozavedanje, ruminacija
Objavljeno: 04.04.2018; Ogledov: 1179; Prenosov: 295
.pdf Celotno besedilo (1,30 MB)

3.
TEMELJNE DIMENZIJE OSEBNOSTI KOT RIZIČNI DEJAVNIKI ZA DEPRESIJO
Karmen Toplak, 2016, magistrsko delo

Opis: Ljudje so dnevno izpostavljeni stresu, težkim življenjskim dogodkom, telesnim boleznim in še marsičemu, kar pusti posledice na njihovem duševnem zdravju. Depresija je tako med vsemi boleznimi v največjem porastu. Tudi v Sloveniji njena razširjenost vztrajno narašča – med letoma 2001 in 2008 se je namreč razširjenost depresije letno povečala za približno 6 % (Kozel, Maučec Zakotnik, Tančič Grum, Kersnik, Rotar-Pavlič, Žmuc Tomori in Ziherl, 2012). Eden od ključnih dejavnikov, ki vplivajo na razvoj depresije, je osebnost (Bagby, Quilty in Ryder, 2008). Namen naše raziskave je preveriti, ali so temeljne dimenzije osebnosti (nevroticizem, ekstravertnost in psihoticizem) rizični dejavniki za depresijo. Zanima nas, ali pri temeljnih dimenzijah osebnosti obstajajo razlike med splošno populacijo in klinično skupino. V vzorec je vključenih 119 udeležencev, od tega 65,5 % oseb iz splošne populacije in 34,5 % oseb z depresivno motnjo. Vrednosti temeljnih dimenzij osebnosti in stopnjo depresivnosti smo preverjali z vprašalniki (Eysenckove osebnostne lestvice, Beckov vprašalnik depresivnosti), ki so jih izpolnjevali udeleženci. Rezultati kažejo, da pri osebnostnih dimenzijah nevroticizma in ekstravertnosti obstajajo pomembne razlike med skupino iz splošne populacije in klinično skupino, medtem ko pri psihoticizmu ni razlik med skupinama. Osebe z depresivno motnjo imajo v primerjavi s splošno populacijo višji nivo nevroticizma in nižji nivo ekstravertnosti (kar pomeni višji nivo introvertnosti). Podobne rezultate prikazujejo tudi predhodne raziskave, zato sklepamo, da sta nevroticizem in introvertnost rizična dejavnika za depresijo.
Ključne besede: depresija, osebnost, nevroticizem, ekstravertnost, psihoticizem
Objavljeno: 12.05.2016; Ogledov: 1529; Prenosov: 266
.pdf Celotno besedilo (1,11 MB)

Iskanje izvedeno v 0.03 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici