| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
RAZBREMENILNI RAZLOGI POSLOVNE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI
Mitja Robin, 2013, diplomsko delo

Opis: Institut razbremenilnih razlogov poslovne odškodninske odgovornosti je v slovenski pravni teoriji deležen številnih, precej različnih razlag. Določba 240. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Na podlagi te določbe so različni avtorji opredelili poslovno odškodninsko odgovornost v slovenskem pravu tako za krivdno oz. subjektivno kot za objektivno odgovornost. Avtorji, ki se zavzemajo za koncepcijo krivdne odgovornosti, to utemeljujejo z dejstvom, da zakon ne določa, da bi se dolžnik lahko razbremenil zgolj zaradi zunanjih okoliščin, tako kot je določeno pri razbremenitvi objektivne odgovornosti, temveč lahko pridejo v poštev tudi notranje okoliščine. Bistveno je obvladovanje okoliščin, ki lahko preprečijo pravilno izpolnitev pogodbe in ne njihov izvor. Se pa mnenja posameznih avtorjev razlikujejo po načinu presoje ravnanja dolžnika glede obvladovanja škodljivih okoliščin. Nekateri menijo, da mora dolžnik ravnati kot dober gospodar, kar pomeni z ustrezno skrbnostjo, ki se presoja po abstraktnih merilih, medtem ko drugi izhajajo iz zmožnosti in prizadevanj konkretnega zavezanca, in ne po abstraktnem merilu. Novejša teorija se sicer bolj nagiba k objektivni odgovornosti, utemeljeno na razmejitvi med notranjimi in zunanjimi tveganji (riziki). Notranja tveganja so tista, ki izvirajo iz notranje sfere dolžnika in jih ta lahko obvladuje oziroma jih mora obvladati, zunanja tveganja pa so tista, ki so zunaj sfere pravnega subjekta in jih ta ne more oziroma jih ni dolžan obvladati. Dolžnik se lahko razbremeni poslovne odškodninske odgovornosti le zaradi razlogov, ki so zunaj njegove sfere, medtem ko za vzroke iz notranje sfere odgovarja, tudi če jih ne more vedno preprečiti. Pregled novejše sodne prakse je pokazal, da takšni razlagi (vsaj glede profesionalnih oseb) sledijo tudi sodišča. Diplomsko delo zaključujem s sklepom da je opredelitev poslovne odškodninske odgovornosti bodisi kot subjektivne bodisi kot objektivne pretežno irelevantna, zaradi očitnega razlikovanja od določb OZ, na katerih se sicer utemeljujeta subjektivna in objektivna (neposlovna) odškodninska odgovornost, in tudi zaradi tega, ker bo končni rezultat v večini primerov enak ne glede na koncepcijo. Teoretično sicer lahko dolžnika razbremenijo odgovornosti tudi okoliščine iz notranje sfere, toda v takem primeru bo razbremenitev odgovornosti precej težja. Za profesionalne osebe domala nemogoča. Zakon kot odločilno dejstvo ne navaja izvora škodljivih okoliščin ampak dolžnikovo obvladovanje teh okoliščin (preprečiti, odvrniti, izogniti). Menim, da moramo dolžnikovo aktivno ravnanje glede obvladovanja presojati po abstraktnih merilih – standardu dobrega gospodarja za laike in standardu dobrega strokovnjaka za profesionalne osebe. Od slednjih se zahteva večja skrbnost ravnanja kot od laikov, zato bo že sicer težka razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti, v njihovem primeru še otežena in dejansko nemogoča zaradi notranjih okoliščin. Ob takšni razlagi menim, da je nepomembna opredelitev poslovne odškodninske odgovornosti kot subjektivne ali objektivne.
Ključne besede: poslovna odškodninska odgovornost, razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti, ekskulpacija, kršitev pogodbe, subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost
Objavljeno: 13.09.2013; Ogledov: 2019; Prenosov: 445
.pdf Celotno besedilo (744,47 KB)

2.
ODGOVORNOST IZVAJALCA ZA SOLIDNOST GRADBE
Polona Podlesnik, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo govori o odgovornosti izvajalca za napake v solidnosti gradbe, pri čemer kljub nedefiniranosti pojma v zakonskih virih, lahko poiščemo natančnejše definicije v komentarjih zakonskih virov, mnenjih pravnih strokovnjakov in primeroma v sodni praksi. Napaka v solidnosti gradbe je takšna, ki ne obsega samo rušenja objekta ali njegovega dela ter ogrožanja varnosti in življenja, temveč tudi obsega vse napake na vitalnih delih objekta, kateri bi morali služiti svoji funkciji v prvih desetih letih po izgradnji, ob upoštevanju, da gre za normalno uporabo. Izvajalec je za takšno napako odgovoren, kadar so izpolnjene predpostavke. Ena izmed najpomembnejših je, da se napaka ugotovi v desetih letih od prevzema in izročitve del. Daljši jamčevalni rok je določen glede na predmet izpolnitve in je bistvo instituta o odgovornosti za solidnost gradbe. Skupaj z rokom za obvestilo, ki je prav tako daljši in znaša šest mesecev, je določen v korist naročnika. Izvajalec se lahko svoje odgovornosti razbremeni, zanjo pa do ekskulpacije odgovarja objektivno. Ker lahko napaka v solidnosti gradbe izvira iz več vzrokov (napaka v projektu, napaka v materialu, napaka v tehnični izvedbi del in iz posebnih lastnosti zemljišča), so ekskulpacijski razlogi različni. Naročnik ima v primeru podane odgovornosti izvajalca na voljo zahtevek za odstop od pogodbe, odpravo napak in znižanje plačila. Gre za jamčevalne zahtevke, glede katerih je dopusten tudi dogovor strank, ko je napaka že nastala (je določena oziroma določljiva), kumulativno s temi pa lahko naročnik uveljavlja tudi odškodninski zahtevek.
Ključne besede: gradba, napake v solidnosti gradbe, odgovornost izvajalca, jamčevalni rok, notifikacija, ekskulpacija, jamčevalni zahtevek
Objavljeno: 10.01.2014; Ogledov: 3214; Prenosov: 568
.pdf Celotno besedilo (354,41 KB)

3.
EKSKULPACIJA POSLOVNE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI PO OBLIGACIJSKEM ZAKONIKU IN DUNAJSKI KONVENCIJI (CISG)
Klemen Drnovšek, 2014, diplomsko delo

Opis: Poslovna odškodninska odgovornost je odgovornost za škodo, ki izvira iz pogodbenega razmerja in je posledica nepravilne izpolnitve pogodbene obveznosti. Kljub strogi zakonski ureditvi odgovornost dolžnika ni absolutna, saj se dolžnik odškodninske odgovornosti lahko razbremeni. Dolžnik nosi dokazno breme razbremenitve in mora dokazati obstoj zakonsko predpisanih ekskulpacijskih okoliščin. Ekskulpacija poslovne odškodninske odgovornosti je v OZ drugače urejena kot v CISG. Po 240. členu OZ je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Dikcija člena ne vsebuje pogoja nepredvidljivosti in zunanjosti okoliščin, kar je zabrisalo ločnico med objektivno in subjektivno odgovornostjo. Slovenska pravna doktrina ne daje enoznačnega odgovora glede pravne narave poslovne odškodninske odgovornosti, vendar lahko kljub precejšnjim razhajanjem v pravni teoriji ugotovimo, da kvalifikacija odgovornosti ni tako pomembna in v sodni praksi nima bistvenega pomena. Na drugi strani pa CISG na podlagi 79. člena CISG predpisuje objektivno odgovornost. Dolžnik tako ni odgovoren za neizpolnitev, le če dokaže, da je do neizpolnitve prišlo zaradi ovire, ki je bila izven njegove kontrole, in da od njega ni bilo primerno pričakovati, da pri sklenitvi pogodbe upošteva ovire, se jim izogne ali pa premosti takšno oviro in njene posledice. CISG, ki se uporablja zgolj za sklepanje mednarodnih gospodarskih pogodb tako predpisuje strožjo obliko odgovornosti, saj razbremenitev dolžnika omogoča le v primerih, kadar je do neizpolnitve prišlo zaradi nepredvidljivih okoliščin in kadar te izhajajo izven dolžnikove sfere kontrole.
Ključne besede: odgovornost za kršitev pogodbe, neizpolnitev, razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti, ekskulpacija, subjektivna pravna narava, objektivna pravna narava, Dunajska konvencija – CISG, 79. čl. CISG, 80. čl. CISG.
Objavljeno: 07.10.2014; Ogledov: 2840; Prenosov: 346
.pdf Celotno besedilo (659,80 KB)

4.
POGODBE PRI PREVOZU BLAGA V CESTNEM IN ŽELEZNIŠKEM PROMETU
Tine Šrot, 2016, diplomsko delo

Opis: Prevoz blaga v cestnem in železniškem prometu spada v pogodbeno pravo, kar posledično pomeni, da je za sklenitev pogodbe obvezno, da stranki soglašata o vseh bistvenih sestavinah. Pri železniškem prevozu pa je za sklenitev pogodbe potrebna še določena obličnost, saj je pogodba o prevozu blaga v železniškem prometu realni kontrakt. V nalogi sem obravnaval tudi, kaj se zgodi v primeru, če stranki ne soglašata o bistvenih sestavinah in prišel do ugotovitve, da prevozna pogodba ne more biti veljavno sklenjena. V primeru, da se stranki ne sporazumeta o odplačnem namenu prevozne pogodbe je pogodba brez te bistvene sestavine še vedno lahko veljavno sklenjena, vendar ni mogoče več govoriti o prevozni pogodbi. Ker je odplačnost bistvena sestavina prevozne pogodbe pomeni, da mora biti ob sklenitvi vedno izkazan odplačni namen oziroma mora biti določena točna prevoznina (železniški prevoz blaga). Kdo plača stroške prevoza je odvisno od dogovorov v pogodbi, in pa od tarifnega sistema (v železniškem prometu). Stranki pa lahko določita plačnika prevoza tudi kar v tovornem listu. Pri preučevanju prevoznih pogodb sem ugotovil, da je tovorni list zelo pomembna listina, ki ima v železniškem prometu konstitutivno funkcijo. V cestnem prevozu blaga je izdaja tovornega lista fakultativna, vendar ga stranke v praksi zelo pogosto izdajo, predvsem zaradi njegove dokazne funkcije. Ker ima tovorni list posebno dokazno funkcijo je zakonodajalec podrobno predpisal katere sestavine mora tovorni list vsebovati. Obravnaval pa sem tudi vprašanje odgovornosti prevoznika oziroma kako se lahko prevoznik ekskulpira odgovornosti. Ugotovil sem, da prevoznik za poškodbo ali izgubo blaga in za zamudo odgovarja objektivno. Odgovornosti pa se lahko reši po splošnih oprostilnih razlogih ali po posebnih oprostilnih razlogih. Splošni oprostilni razlogi zajemajo poškodbo, izgubo in zamudo, medtem ko posebni oprostilni razlogi zajemajo le poškodo in izgubo blaga. Bistvena razlika med splošnimi in posebnimi oprostilnimi razlogi je, da mora prevoznik pri splošnih dokazati višjo silo, medtem ko je pri posebnih oprostilnih razlogih za ekskulpacijo dovoj le verjetnost. Za konec sem obravnaval še zastaralne roke, saj se le-ti pojavljajo v vseh pogodbenih razmerjih. Prišel sem do ugotovitve, da so zastaralni roki pri prevoznih pogodbah precej krajši od splošnega petletnega zastaralnega roka. Za terjatve iz pogodbe o prevozu blaga v cestnem prometu velja enoletni zastaralni rok, medtem ko sta pri železniškem prevozu dva zastaralna roka, šestmesečni in enoletni zastaralni rok.
Ključne besede: Prevozno pravo, prevozna pogodba, železniški prevoz, cestni prevoz, odgovornost prevoznika, ekskulpacija odgovornosti, stroški prevoza, tovorni list, konsenzualni kontrakt, realni kontrakt, zastaranje, bistvene sestavine pogodbe.
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 882; Prenosov: 103
.pdf Celotno besedilo (1013,77 KB)

Iskanje izvedeno v 0.12 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici