1. Izbrana dela Janeza Mencingerja v luči ekokritikeSarah Jerebic, 2020, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo obravnava izbrana pripovedna in pesniška dela slovenskega pisatelja Janeza Mencingerja z vidika ekokritike. V teoretičnem delu magistrskega dela je predstavljena ekokritika kot literarnovedna disciplina, in sicer s poudarkom na konceptih narave, antropocentrizmu in razmerjih, ki jih človek vzpostavlja z okoljem, živalmi in rastlinami. V analitični del magistrskega dela je zajetih deset Mencingerjevih zvrstno različnih pripovednih del (Abadon, Moja hoja na Triglav, Varaždinske toplice, Jerica, Zlato pa sir, Bore mladost, Skušnjave in skušnje, Mešana gospoda, Meniški spomini, Cmokavzar in Ušperna), analizirali smo tudi osem njegovih pesmi (Kaznjena kletev, Plačilo sveta, Presajena rožica, Kolikor glav, toliko misli, Bolje drži ga, kot lovi ga!, Ticam!, Studencu, Življenje) in dva članka (O živalstvu, Domorodna pisma). Na podlagi izdelanega modela za ekokritiško analizo pripovednih besedil na vsebinski in jezikovnoslogovni ravni so raziskani odnosi, ki jih literarne osebe in pripovedovalec vzpostavljajo z okoljem, živalmi in rastlinami. Analizirani so z naravo povezani motivi in teme, prav tako ideološke podobe narave. Na podlagi opisov narave sta predstavljena status in glas narave. Na ravni jezikovnega sloga magistrsko delo zajema primere, metafore, pridevke in frazeme iz območja narave. Posveča se tudi vprašanju, kako različni literarni žanri in literarne zvrsti vplivajo na upodobitve narave.
Ob analizi izbranih del Janeza Mencingerja smo spoznali, da vsaj deloma lahko govorimo o Mencingerju tudi kot o ekološkem avtorju. Res je, da se v njegovih delih v večini odraža oziroma vzpostavlja antropocentrična drža do narave, okolja, živali in rastlin, tako na vsebinski kot jezikovnoslogovni ravni, a kljub temu njegova dela nudijo bralcu številna izhodišča za razmislek o lastnem odnosu do narave. Izbrana dela namreč obravnavajo vprašanja, kot so izkoriščanje naravnih virov z namenom doseganja tehnološkega napredka, izkoriščanje živali in rastlin, vzpostavljanje lastniškega odnosa do narave itd. Antropocentrizem v magistrskem delu na vsebinski ravni utrjuje pisateljevo zagovarjanje izkoriščanja naravnih virov in tehnološkega napredka, do narave vzpostavlja lastniški odnos, med živalmi in človekom pisatelj vzpostavlja hierarhičen odnos, kar se najizraziteje utrjuje z zagovarjanjem lova na živali, vrednost rastlin pisatelj meri s človekovega vidika, kar pomeni, da so rastline vrednotene na podlagi njihove prehrambene in zdravilne funkcije. Z vsebinskega vidika se antropocentrizem v izbranih delih utrjuje tudi s simbolnimi podobami narave. Na jezikovnoslogovni ravni se antropocentrična drža utrjuje s primerami, pridevki, metaforami in frazemi iz območja narave. Antropocentrična etika postavlja naravo, okolje, živali in rastline v položaj Drugega in jim dodeljuje status objekta. Ob analizi izbranih del smo zasledili tudi nekaj mest, kjer ima narava status subjekta, in sicer ko pisatelj opisuje naravne pojave, kot so vihar, grmenje, toča ipd., saj takrat narava govori z lastnim glasom. Enega izmed najočitnejših odmikov od antropocentrične drže smo opazili pri fiktivnem liku Melkijadu v potopisu Moja hoja na Triglav. Slednji namreč vsem vrstam rastlin pripisuje enako vrednost. Na tem mestu lahko govorimo o nagibanju k biocentrizmu. Ugotovili smo tudi, da na upodobitve narave vplivajo literarne zvrsti in literarni žanri, in sicer s svojimi strukturnimi značilnostmi ter obsegom.
Ključne besede: Janez Mencinger, pripovedna proza, poezija, ekokritika, ekološke teme, podobe narave, človek v razmerju z naravo, antropocentrizem.
Objavljeno v DKUM: 07.10.2020; Ogledov: 1125; Prenosov: 240
 Celotno besedilo (961,03 KB) |
2. Koncepti narave in kulture ob reki Muri v izbrani prozi Miška Kranjca in Ferija LainščkaPatricija Palčnik, 2019, magistrsko delo Opis: Magistrska naloga obravnava izbrana prozna besedila dveh slovenskih pisateljev, in sicer Miška Kranjca, ki ga uvrščamo v obdobje socialnega realizma, in Ferija Lainščka, sodobnega slovenskega ustvarjalca. Zaradi dejstva, da oba prihajata iz Prekmurja in posledično v večini svojih literarnih besedil tematizirata prekmursko pokrajino, so ju mnogi literarni kritiki označili kot prekmurska pisatelja. V obravnavo so zajeti trije Kranjčevi romani: Strici so mi povedali, Mladost v močvirju in Povest o dobrih ljudeh ter trije Lainščkovi romani: Ločil bom peno od valov, Muriša in Namesto koga roža cveti. Obravnavanim romanom je skupno tematiziranje prekmurskih pokrajin ob reki Muri, poleg tega je narava in njen preplet s kulturo pomemben sestavni del njihove vsebine. Kot taka so izbrana dela zanimiva za ekokritiško analizo. Teoretični del magistrske naloge je sestavljen iz predstavitve teoretskih izhodišč ekologije, njenega razvoja in posledic, teoretskih izhodišč ekokritike, njene metodologije ter tematskih področij, teorije prostora in izbranih konceptov narave ter kulture. V analitičnem delu sem se osredotočila na upodobitve narave in kulture ter človekov odnos do narave. Na podlagi ugotovljenega sem sklepala o upodobitvi in zastopanosti posameznih konceptov narave ter kulture v izbranih romanih. Nalogo sem sklenila s povzetkom in primerjavo ključnih ugotovitev med avtorjema. Magistrska naloga prinaša pogled Miška Kranjca in Ferija Lainščka na naravo ter kulturo, kot se ta odraža v obravnavanih romanih. Poleg obravnavanih romanov sem v magistrsko nalogo vključila tudi različno strokovno literaturo, članke in monografije, ki pripomorejo k lažjemu razumevanju in interpretaciji izbrane teme.
Ključne besede: Miško Kranjec, Feri Lainšček, ekokritika, koncepti narave, koncepti kulture, odnos med naravo in kulturo.
Objavljeno v DKUM: 12.11.2019; Ogledov: 1624; Prenosov: 243
Celotno besedilo (773,63 KB) |
3. Koncepti narave in okolja v izbranih delih Iztoka GeistraJasmina Odorčić, 2017, magistrsko delo Opis: Magistrska naloga obravnava izbrana literarna dela slovenskega ustvarjalca Iztoka Geistra z ekokritiškega vidika. Podrobneje so raziskani trije romani, dve pesniški zbirki, ena kratka zgodba in izbran esej iz zbirke esejev. Pri obravnavanih literarnih delih smo se osredotočili na odnos med kulturo in naravo ter tudi na odnos med moškim in žensko. Ugotavljali smo, ali avtor presega ustaljene dualizme ali pa jih utrjuje in s tem sledi ustaljeni družbeni praksi, ki izhaja iz antropocentričnega pogleda na svet. V povezavi s tem nas je zanimalo tudi, ali ima narava v obravnavanih delih status samostojnega subjekta in ali spregovori s svojim glasom. Pri tem smo izhajali iz teorije ekokritike, ki je predstavljena v teoretičnem delu magistrske naloge. Da bi bolje razumeli avtorjev pogled na naravo, smo podrobneje preučili tudi nekatera njegova naravoslovna dela in poljudnoznanstvene članke. V nalogi so tako predstavljeni Geistrovi pogledi na naravo in okolje, kakor se razodevajo skozi izbrana literarna dela. Koncepti narave in okolja se kažejo tudi preko metafor, pridevkov in simbolov iz območja narave, zato v nalogi pozornost posvečamo tudi njihovi analizi.
Ključne besede: Iztok Geister, koncepti narave, koncepti okolja, ekokritika, odnos kultura/narava, status narave, zagovorništvo narave.
Objavljeno v DKUM: 05.02.2018; Ogledov: 1645; Prenosov: 217
Celotno besedilo (1,00 MB) |
4. Jožica Čeh Steger: Ekokritika in literarne upodobitve narave : Maribor: Založba Litera, 2015. 349 str.Branka Vičar, 2016, recenzija, prikaz knjige, kritika Ključne besede: ocene in poročila, ocene knjig, ekokritika, reprezentacija narave, ekosistemske raziskave, slovenska proza, 19. st.
Objavljeno v DKUM: 29.05.2017; Ogledov: 1460; Prenosov: 186
Celotno besedilo (350,29 KB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
5. KONCEPT NARAVE IN ŽIVALI V CANKARJEVI LITERATURITomaž Podbevšek, 2016, diplomsko delo Opis: S tematiziranjem nasilja nad nečloveškimi bitji je Cankar razširil polje izkoriščanja, moralno obsodil vsakršno izkoriščanje in zatiranje Drugega ter s tem do skrajnosti utemeljil svoja temeljna moralna prepričanja. Njegova globalna pravičnostna drža, ki jo je Cankar zavzemal kot socialist, ni dopuščala nobenega redukcionizma, kar pomeni, da je izkoriščanje živali/narave povezal z izkoriščanjem ljudi. Obravnavane črtice dokazujejo, da se je na Rožniku radikalizirala Cankarjeva pozicija. V nalogi smo z vidika ekokritike analizirali koncepte narave in živali, ki jih je mogoče pripoznati kot moralne subjekte, kritično smo ovrednotili simbolne konstrukte narave/živali, s katerimi se krni njihova subjektivizacija in opozorili na stereotipne reprezentacije ter spolne označitve narave/živali kot ženske. V njej smo izpostavili miselno paradigmo dualizma, antropocentrizem, antropomorfizem, evgeniko, uporabo živali/narave kot metafore ali simbola, udomačitev (domestifikacijo), idealiziranje narave in animalistični ekofeminizem. Cankar v črticah izpostavlja različne zatiralne mehanizme, ki vzdržujejo in ohranjajo status živali/narave na nizki ravni ter omogočajo njihovo nadaljnje izkoriščanje. Spoznali smo, da Cankar ni problematiziral samo človekovega odnosa do živali, temveč tudi same koncepte živalskosti in človeškosti, s čimer je vzpostavil možnosti za radikalno transformacijo odnosov med ljudmi in živalmi. Črtice spodbujajo globljo refleksijo človekovega odnosa do živali in obsojajo izključitev živali/narave iz etično-politične sfere ter zahtevajo pripoznanje inherentne vrednosti vseh živih bitij.
Ključne besede: ekokritika, ekofeminizem, animalistična etika, moralni status živali/narave, Ivan Cankar, antropocentrizem, antropomorfizem, speciesizem, evgenika, koncepcije živalskosti/človeškosti, Jure Detela.
Objavljeno v DKUM: 18.03.2016; Ogledov: 2598; Prenosov: 330
Celotno besedilo (988,61 KB) |
6. KONCEPTI NARAVE V JARČEVI KRATKI PROZINina Rajh, 2015, magistrsko delo Opis: Magistrska naloga obravnava slovenskega literarnega ustvarjalca Mirana Jarca, ki je označen kot eden vidnejših predstavnikov ekspresionizma. Raziskana je avtorjeva kratka proza, ki temelji na ekološki tematiki. Opazovala sem odnos subjekta do narave in kulture ter kritiko razvoja moderne tehnike in industrije. V ospredju teoretičnega dela naloge je predstavitev temeljnih teoretskih in metodoloških izhodišč ekokritike, literarne vede, ki se je razvila šele v 90. letih. Ekološka tema je značilna za sodobno literaturo, vendar se pojavlja že prej, tudi v delih Mirana Jarca, ki je opozarjal na problem uničevanja narave zaradi razmaha industrije in razvoja civilizacije. V nalogi so skozi izbrane pripovedi predstavljeni pisateljev pogled na svet, naravo in na umetnost ter kritika moderne tehnologije. Pozornost je namenjena tudi metaforam in simbolom iz območja narave.
Ključne besede: Miran Jarc, ekspresionistična kratka proza, koncepti narave, ekokritika, odnos do narave, kritika industrije.
Objavljeno v DKUM: 03.11.2015; Ogledov: 1493; Prenosov: 215
Celotno besedilo (809,24 KB) |
