SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 8 / 8
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Obravnava osebe z duševno manjrazvitostjo v socialno varstvenem zavodu
Sanja Petrovič, 2011, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo predstavlja in prikazuje obseg zdravstvene nege pri obravnavi pacienta z duševno manjrazvitostjo v socialno varstvenem zavodu. Opisuje značilnosti oseb z duševno manjrazvitostjo, klinično sliko in stopnje duševne manjrazvitosti. Predstavlja delo članov negovalnega tima v obravnavi pacienta z duševno manjrazvitostjo in vlogo družine ter pravice oseb z duševno manjrazvitostjo. V empiričnem delu so predstavljeni rezultati raziskave izvedene med člani negovalnega tima, zaposlenimi v Zavodu dr. Marijana Borštnarja Dornava. Analiza rezultatov raziskave je pokazala, da je delo s pacientom z duševno manjrazvitostjo naporno in obremenjujoče, kar člane negovalnega tima pogosto privede do občutkov izčrpanosti. Vzrok za ta problem se v največji meri skriva v premajhnem številu delovnega kadra.
Ključne besede: Duševna manjrazvitost, pacient z duševno manjrazvitostjo, zdravstvena nega, člani negovalnega tima, kakovost, zadovoljstvo.
Objavljeno: 04.08.2011; Ogledov: 2155; Prenosov: 473
.pdf Celotno besedilo (1,57 MB)

2.
Družina in duševno manjrazvit otrok
Maša Šardi, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljeno življenje družin z duševno manjrazvitim otrokom. Opisane so značilnosti oseb z duševno manjrazvitostjo, klinična slika in stopnje duševne manjrazvitosti. Predstavljena je družina kot celota z vsemi družinskimi člani in težave, s katerimi se spopadajo. Predstavljene so tudi pravice oseb z duševno manjrazvitostjo ter možnosti za vključevanje v okolje. V empiričnem delu so predstavljeni rezultati raziskave, ki je bila izvedena s pomočjo anketnega vprašalnika. V raziskavo so bili vključeni starši otrok z duševno manjrazvitostjo, katerih otroci so vključeni v enega izmed varstveno delovnih centrov v Sloveniji. Anketiranje je bilo izvedeno v mesecu oktobru 2012. V diplomskem delu smo ugotavljali, kako poteka življenje družine, ki ima duševno manjrazvitega otroka, kako otrok vpliva na ostale družinske člane in njihove medsebojne odnose, ter s katerimi težavami se spopadajo kot družina vsakodnevno. Po mnenju anketirancev je najbolj emocionalno obremenjeno obdobje ob spoznanju, da njihov otrok ni povsem zdrav. Ko se sprijaznijo z dejstvom, da imajo prizadetega otroka, družine popolnoma prilagodijo življenje njegovim potrebam. Na prizadetost ne gledajo več kot na težavo, ki bi jim oteževala vsakdanjik, ampak se naučijo nove vloge – vloge staršev otroka z duševno manjrazvitostjo. Z rojstvom telesno in duševno manjrazvitega otroka v družino se v veliki meri družinski člani med seboj še bolj povežejo in so v oporo eden drugemu.
Ključne besede: duševna manjrazvitost, starši otrok z duševno manjrazvitostjo, družina, zdravstvena nega, okolje
Objavljeno: 12.12.2013; Ogledov: 689; Prenosov: 114
.pdf Celotno besedilo (1,25 MB)

3.
Duševna motnja in duševna manjrazvitost ter njun vpliv na kazensko odgovornost
Polona Šest, 2017, magistrsko delo

Opis: Duševna motnja in duševna manjrazvitost sta pojma, ki jima je skupen spremenjen način mišljenja, čustvovanja in zaznavanja. Za osebe z duševno motnjo ali drugo abnormalnostjo velja, da ne razumejo svojih dejanj in njihovih posledic. Sodišče s pomočjo psihiatričnega izvedenca pridobi oceno o duševnem stanju storilca, o njegovi sposobnosti za prestajanje sojenja in posledično tudi prištevnosti. V kazenskem pravu neprištevnost storilca v času izvršitve kaznivega dejanja pomeni, da ni kazensko odgovoren, saj se zaradi trajne hude duševne motenosti ne zaveda protipravnosti svojega ravnanja in ni sposoben samoobvladovanja. Sodišče se na podlagi ocene izvedenca odloči, če obstaja potreba za zdravljenje v psihiatrični ustanovi. Pregledna primerjava vrednostnih izhodišč pravne in medicinske stroke znotraj Slovenije pokaže na obstoj določenih pravnih praznin. V zakonskih določbah, ki so videti zadovoljivo urejene, se najde več kršitev človekovih pravic. Pogoste so etične dileme, kot je dvojni položaj psihiatra, prisilno pridržanje, varstvo podatkov... Pravni ureditvi kazenskega in zdravstvenega sistema se znotraj države pogosto razhajata, še bolj pa se sistemske ureditve razlikujejo med posameznimi državami. Za Veliko Britanijo, Združene države Amerike, Nemčijo in Slovenijo izvedena meddržavna primerjava zajema področja razvoja pravnega sistema, pomanjkljivosti zakonskih definicij, diagnostike duševnega zdravja oseb in dejanskega statusa duševnih bolnikov v zdravstvenem sistemu.
Ključne besede: duševne motnje, duševna manjrazvitost, neprištevnost, kazenska odgovornost, magistrska dela
Objavljeno: 08.11.2017; Ogledov: 528; Prenosov: 86
.pdf Celotno besedilo (1,09 MB)

4.
Analiza klinično pomembnih strukturnih genomskih variabilnosti pri slovenskih otrocih z nepojasnjenim razvojnim ali duševnim zaostankom, s prirojenimi nepravilnostmi in z motnjami avtističnega spektra
Danijela Krgović, 2015, doktorsko delo/naloga

Opis: Kljub intenzivni genetski obravnavi otrok z razvojno–nevrološkimi motnjami pri skoraj polovici obravnavanih ostaja vzrok motnje še vedno nepojasnjen. V zadnjih dveh desetletjih je uvedba tehnologije molekularne kariotipizacije bistveno izboljšala razumevanje genetskega vpliva na nastanek razvojno–nevroloških motenj. Tehnologija namreč omogoča pregled celotnega človeškega genoma pri višji resoluciji naenkrat. Molekularna kariotipizacija je omogočila odkrivanje novih strukturnih genomskih variabilnosti (SGV) v smislu delecij in duplikacij velikosti od nekaj kilo (kb) do nekaj mega baznih parov (Mb). Te spremembe so del normalne diverzitete človeškega genoma (benigne SGV), lahko pa so vzrok nastanka različnih motenj in bolezni (patološki SGV). Uvedba molekularne kariotipizacije v diagnostiki razvojno–nevroloških motenj je tako bistveno povečala število posameznikov, pri katerih so lahko določili genetski vzrok nastanka motnje, zato je postala prva metoda pri diagnosticiranju otrok z duševno manjrazvitostjo (DM), z razvojnim zaostankom (RZ), s prirojenimi nepravilnostmi in z motnjami avtističnega spektra (MAS). Ocena molekularne kariotipizacije kot diagnostične metode do sedaj v slovenski populaciji ni bila izvedena. V našo raziskavo smo zato vključili 159 otrok z MAS in 126 otrok z DM/RZ. V prvi skupini smo lahko odkrili genetski vzrok motnje pri 12,6 % preiskovancev. Pri otrocih z DM/RZ smo patološke SGV določili pri 15 % analiziranih. Natančnega kliničnega pomena analiziranega SGV nismo mogli določiti pri 7 % otrok z MAS in 10 % otrok z DM/RZ. Spremljanje opisov podobnih sprememb v literaturi ter primerjava z novimi primeri v mednarodnih podatkovnih bazah SGV, odkritih pri osebah z razvojno–nevrološkimi motnjami, bo v prihodnje pripomogla k razjasnitvi kliničnega pomena tudi teh sprememb. Med študijo smo določili tudi redko opisane ali do sedaj še neopisane primere patoloških sprememb. Tako smo med drugim v skupini otrok z MAS pri dečku z avtizmom in s hudo regresijo na govornem in razvojnem področju določili delecijo zadnjega eksona gena SHANK3, eno izmed najmanjših poročanih do sedaj. Gen SHANK3 je ključen gen sindroma Phelan–McDermid (PMS), za katerega so značilne bistveno večje genosmke spremembe. Analizirana delecija je tako bila ključna za pravilno postavitev diagnoze, saj je deček izražal polno klinično sliko PMS. Prvi v literaturi smo opisali na novo nastalo najmanjšo delecijo v kromosomski regiji 11q22.3 pri deklici z blagim DM in izrazitimi displastičnimi znaki. Pri novorojenki z RZ, s prirojenimi nepravilnostmi levega ušesa in specifičnim jokom smo določili kompleksno spremembo na kromosomu 5p. Z molekularno kariotipizacijo je pri preiskovanki bila določena na novo nastala terminalna delecija v regiji sindroma Cri–du–Chat (CDCS), ki ji sledi znatno večja duplikacija z inverzijo v regiji sindroma Trisomije 5p. Gre za sedmi opis tovrstne kompleksne spremembe v literaturi. Genotip–fenotip primerjava ter podatki iz literature so pokazali, da je klinična slika preiskovanke sestavljena iz fenotipskih značilnosti obeh sindromov. V okviru raziskave smo izvedli tudi statistično analizo vseh SGV, določenih pri preiskovancih in pri interni kontrolni skupini. S tem smo poskušali ovrednotiti, ali obstaja statistično značilna razlika med prisotnostjo SGV na nekem kromosomskem lokusu pri preiskovancih z MAS ali DM/RZ v primerjavi s SGV v splošni slovenski in v drugih populacijah. Rezultati raziskave so pokazali, da so delecije znotraj variabilne regije 2q37.3 v slovenski populaciji pogostejše kot poročane v bazi benignih SGV drugih populacij. Prav tako so te pogostejše pri skupinah MAS in DM/RZ. Pogostost delecij pri skupini DM/RZ je primerljiva s tisto, določeno pri interni kontrolni skupini, medtem ko so v skupini MAS dvakrat pogostejše. Izsledki analize kažejo, da bi bilo lahko znatno odstopanje delecij v tej regiji pri slovenski populaciji potencialni vzrok za večjo nagnjenost k razvoju MAS z variabilno klinično sliko.
Ključne besede: Strukturne genomske variabilnosti, molekularna kariotipizacija, duševna manjrazvitost/razvojni zaostanek, motnje avtističnega spektra, slovenska populacija
Objavljeno: 22.04.2015; Ogledov: 1091; Prenosov: 206
.pdf Celotno besedilo (4,02 MB)

5.
ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA Z DUŠEVNO MANJRAZVITOSTJO IN Z OKUŽBO ESBL
Irena Pivec Bračko, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu so predstavljene bolnišnične okužbe, ki se pojavljajo v povezavi z zdravstvom, vse pogosteje pa tudi v izvenbolnišničnem okolju. Predstavljeni so povzročitelji bolnišničnih okužb, zdravstvena nega duševno manjrazvitega pacienta z bolnišnično okužbo, načini prenosa, preventiva in preprečevanje prenosa okužbe, zaščitna sredstva pri preprečevanju prenosa okužb, izolacija okuženega pacienta z duševno manjrazvitostjo ter vloga medicinske sestre pri preprečevanju prenosa bolnišničnih okužb. V empiričnem delu so predstavljeni rezultati raziskave, ki je bila izvedena s pomočjo anketnega vprašalnika, v enem izmed socialnovarstvenih zavodov Slovenije, v januarju 2015 med zdravstvenimi delavci, ki prihajajo v stik z okuženimi pacienti. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako zaposleni v zdravstveni negi upoštevajo navodila in izvajajo ukrepe za preprečevanje širjenja bolnišničnih okužb, kakšni so občutki zaposlenih, ki prihajajo v stik s pacienti okuženimi z večkratno odpornimi bakterijami ter kakšna je vloga medicinske sestre ob preprečevanju širjenja koloniziranosti z ESBL (extended spectrum beta lactamases). Rezultati raziskave so pokazali, da zdravstveni delavci v Zavodu dobro poznajo navodila in ukrepe za preprečevanje prenosa okužb in pri svojem delu ravnajo v skladu z njimi. Prav tako so dobro seznanjeni z načini prenosa okužb in jih zaradi tega ni strah lastne okužbe. Pri svojem delu prihajajo v stik s pacienti z duševno manjrazvitostjo in menijo, da je zdravstvena nega teh pacientov zahtevnejša.
Ključne besede: bolnišnične okužbe, zdravstvena nega, zdravstveno-vzgojno delo, duševna manjrazvitost, preprečevanje širjenja okužb, izolacija, medicinska sestra
Objavljeno: 04.06.2015; Ogledov: 645; Prenosov: 119
.pdf Celotno besedilo (1,13 MB)

6.
Neprištevni storilci protipravnih dejanj
Andreja Grabušnik, 2016, diplomsko delo

Opis: Biti zdrav ne pomeni samo dobrega fizičnega počutja, ampak tudi psihičnega, duševnega, notranjega, se pravi tistega, ki človeku omogoča misliti in ravnati v skladu s svojo voljo in ki ni motena s kakršnimikoli omejitvami, katerih ne more sam obvladovati. Neprištevnost je torej stanje, v katerem človek zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ne razume pomena svojega ravnanja (in pravnih posledic, ki sledijo takšnemu ravnanju) ali pa svojega ravnanja ne more imeti v oblasti. Zaradi ugotovitve neprištevnega stanja v času izvršitve protipravnega dejanja, takšen storilec ne more biti kazensko odgovoren, saj je krivda kot temeljni element kaznivega dejanja z obstojem neprištevnosti izključena. V takšnih primerih lahko pravzaprav govorimo samo o storitvi protipravnega dejanja in ne kaznivega, pa čeprav so izpolnjeni vsi drugi elementi kaznivega dejanja, ki opravičujejo izrek kazenske sankcije. Neprištevnim storilcem se namesto kazni izrekajo varnosti ukrepi, katerih namen je odprava stanja, ki je privedlo do storitve protipravnega dejanja in hkrati preprečevanje potencialne nevarnosti ponovitve, ki jo neprištevni storilci predstavljajo sebi in družbi. Pri odločanju o neprištevnosti v času storitve protipravnega dejanja in izrekanju varnostih ukrepov, se sodišče pri svoji odločitvi lahko opira na mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je predhodno od njega zahtevalo. Izvedenec mora svoje mnenje sodišču podati strokovno in v njem opredeliti duševno stanje storilca med izvršitvijo protipravnega dejanja in obstoj morebitne nevarnosti, da bi lahko enako ali kakšno drugo protipravno dejanje v prihodnosti ponovil. Glede na težo nevarnosti ponovitve, lahko sodišče neprištevnemu storilcu protipravnega dejanja izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, pri čemer se odloči med obveznim psihiatričnim zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu in obveznim psihiatričnim zdravljenjem na prostosti. Ravno zaradi drugačnega obravnavanja in sankcioniranja neprištevnega storilca v primerjavi z drugimi storilci, ter srečevanja in potrebnega sodelovanja dveh različnih področij (prava in psihiatrije), pa je potrebna enotna in nedvoumna pravna ureditev, katera pa v Sloveniji kljub številnim spremembam in dopolnitvam še ni dokončno usklajena oziroma urejena.
Ključne besede: kazensko pravo, protipravno dejanje, izključitev krivde, neprištevnost, duševna motnja, duševna manjrazvitost, izvedenec psihiatrične stroke, varnostni ukrepi
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 436; Prenosov: 73
.pdf Celotno besedilo (941,11 KB)

7.
Pomen komunikacije z duševno manjrazvitimi osebami
Bojana Kuharič, 2017, diplomsko delo

Opis: Teoretična izhodišča: Duševno manjrazvite osebe imajo pogosto težave zaradi nezmožnosti verbalne komunikacije, zato mora oseba, ki z njimi dela, komunikacijo prilagoditi njihovim zmožnostim in uporabljati t. i. terapevtsko komunikacijo, ki bo spodbujala njihovo rast in samostojnost. Namen raziskave je bil predstaviti komunikacijo med zdravstvenim osebjem in duševno manjrazvitimi osebami ter ugotoviti njeno pomembnost v zdravstveni negi. Raziskovalna metodologija: Pri teoretičnem delu smo uporabili deskriptivno metodo. Raziskavo, ki je temeljila na kvantitativni metodologiji dela, smo izvedli s pomočjo anketnega vprašalnika. Vključenih je bilo 59 zaposlenih v zdravstveni negi in oskrbi v posebno socialnem varstvenem zavodu. Rezultati: Anketiranci se zavedajo, da je komunikacija ključnega pomena pri obravnavi duševno manjrazvitih oseb. Večina uporablja pri delu terapevtsko komunikacijo. Srečujejo se tudi z različnimi ovirami, ki pa jih skušajo omiliti s prijazno besedo, z razumevanjem ipd. K večji kakovosti obravnave duševno manjrazvitih oseb bi po njihovem mnenju pripomoglo več dodatnega izobraževanja in večje število zaposlenih. Diskusija in zaključek: Zaposleni v posebno socialnem varstvenem zavodu se zavedajo pomena terapevtske komunikacije, zato jo tudi v večji meri uporabljajo pri svojem delu. Najpomembnejše je, da se duševno manjrazvitim osebam nudi terapevtska komunikacija, ki vzpostavlja in vzdržuje dobre medsebojne odnose ter tako zagotovi kakovostno zdravstveno oskrbo.
Ključne besede: komunikacija, terapevtska komunikacija, duševna manjrazvitost, medicinska sestra.
Objavljeno: 23.02.2018; Ogledov: 228; Prenosov: 58
.pdf Celotno besedilo (1,22 MB)

8.
Težave in potrebe oseb z duševno manjrazvitostjo pri osnovnih življenjskih aktivnostih
Petra Janeska, 2018, diplomsko delo

Opis: Izhodišča, namen: Osebe z duševno manjrazvitostjo predstavljajo samo 1 % populacije. Posledično se jim posveča manj pozornosti kot ostalim osebam z duševnimi motnjami oziroma motnjami duševnega razvoja. Osebe z duševno manjrazvitostjo se, glede na stopnjo prizadetosti, soočajo s številnimi težavami v vsakdanjem življenju. Te obsegajo vse osnovne življenjske aktivnosti. Prav tako so bolj dovzetne za nastanek številnih telesnih in duševnih motenj. Namen diplomskega dela je bil predstaviti problem duševne manjrazvitosti in težave, s katerimi se soočajo osebe z duševno manjrazvitostjo pri osnovnih življenjskih aktivnostih, opisati vlogo zdravstvene nege in medicinske sestre ter opozoriti na preprečevanje nastanka duševne manjrazvitosti. Raziskovalne metode: V diplomskem delu smo uporabili opisno metodo v namen preučitve duševne manjrazvitosti, stališč in izvedenih raziskav. Iskali smo tujo in domačo literaturo v mednarodnih podatkovnih bazah s pomočjo vključitvenih in izključitvenih kriterijev. Uporabili smo model PRISMA. Rezultati: Po pregledu in analizi literature ugotavljamo, da se pojavlja duševna manjrazvitost pri 1 % celotne populacije v Sloveniji. Preventivne in promocijske aktivnosti za osebe z duševno manjrazvitostjo predvsem izvajajo medicinske sestre. Osebe z duševno manjrazvitostjo se soočajo z vsakdanjimi težavami. Predvsem velik problem predstavljajo duševne motnje. Diskusija in zaključek: Pomembno je spregovoriti o duševni manjrazvitosti. Osebe z duševno manjrazvitostjo imajo različne potrebe in težave, ki jih pogosto ovirajo pri opravljanju vsakdanjih aktivnosti. V veliko pomoč je lahko medicinska sestra, ki s svojim znanjem in izkušnjami pomaga osebi z duševno manjrazvitostjo ter tako prispeva h kakovostnejšemu življenju. Pomembna je tudi vloga preventive in promocije zdravja med osebami z duševno manjrazvitostjo.
Ključne besede: Osebnost, duševna manjrazvitost, medosebni odnos, odnos do pacienta, psihiatrična zdravstvena nega.
Objavljeno: 14.12.2018; Ogledov: 100; Prenosov: 63
.pdf Celotno besedilo (604,98 KB)

Iskanje izvedeno v 0.14 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici